UPRS Sklep I U 1283/2017-12

Tožba se zavrže.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnje tožnikov za mednarodno zaščito. V obrazložitvi odločbe povzema, kaj sta prvo tožnik in drugo tožnica povedala pri podaji prve in druge prošnje ter kaj sta povedala na osebnem razgovoru. Tožena stranka je ugotovila, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za priznanje statusa begunca. Za svoje trditve v zvezi z razlogi, zaradi katerih sta zapustila izvorno državo oziroma zaradi katerih vlagata prošnjo za mednarodno zaščito, nista predložila nobenih dokazov. Navedla nista nobenih konkretnih okoliščin, ki naj bi se jima zgodile v izvorni državi, to je v Afganistanu. Tožnica sploh še nikoli ni bila v Afganistanu, tožnik pa ga je zapustil približno pri šestih ali sedmih letih, ko je bil še otrok. Po ugotovitvah tožene stranke sta oba zavestno in namerno podajala neresnične izjave, zaradi katerih sta zaprosila za mednarodno zaščito že v policijskem postopku, kot tudi pri podaji prve prošnje. Izjave obeh tožena stranka ne more šteti za prepričljive oziroma verodostojne. Nista izkazala splošne verodostojnosti, saj sta v postopku podajala izrazito neskladne in celo nasprotujoče si izjave tako glede osnovnih stvari kot tudi glede dogodkov, ki sta jih navedla kot razlog za zapustitev izvorne države. Tožena stranka tudi ugotavlja, da tožnika nista uveljavljala svoje ogroženosti zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Navedla nista nobenih relevantnih dejanj in okoliščin, katerih intenzivnosti bi bilo mogoče šteti za preganjanje v smislu 26. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) niti nista izkazala utemeljenega strahu pred preganjanjem. V preteklosti nista bila izpostavljena preganjanju niti jima to ni neposredno grozilo, pa tudi v prihodnje njun subjektivni strah pred preganjanjem ni izkazan, zaradi česar nista upravičena do statusa begunca. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka pojasnjuje, zakaj tožnika nista upravičena niti do priznanja subsidiarne zaščite.

2Prvo tožnik in drugo tožnica v tožbi pojasnjujeta, zakaj se ne moreta vrniti v Iran. Toženi stranki očitata, da je napačno ugotovila dejansko stanje in da ni pojasnila, zakaj kljub navedbam v postopku meni, da tožnika nista zatrjevala nevarnosti preganjanja zaradi svoje etnične in verske pripadnosti. Tožena stranka ni obravnavala nobenih razlogov tožnikov za mednarodno zaščito in sploh ni upoštevala predloženih informacij. Razen tega tožnikom tudi ni posredovala vsega gradiva, ki ga je upoštevala pri oceni stopnje samovoljnega nasilja in oceni možnosti vrnitve tožnikov. Ni se opredelila do informacij o stanju v Afganistanu, ki so jih predložili tožniki in ni se opredelila do informacij glede ogroženosti Hazarov. Navajata, da je stanje v Afganistanu in Kabulu nestabilno in so žrtve nasilja mnogi povsem naključni civilisti. Tožena stranka ni naredila tako imenovanega testa razumnosti, da bi ugotovila, ali je razumno pričakovati, da bi se tožniki lahko nastanili v Kabulu. Tožniki bi bili ob vrnitvi nastanjeni v zbirnih centrih. Tožena stranka pa ni presojala ustreznosti razmer za vrnitev v zbirnih centrih. Tožena stranka tudi ni na noben način upoštevala, da je tretje tožeča stranka mladoletni otrok obeh tožnikov ter prav tako dejstva mladoletnosti ni povezala z načelom otrokove največje koristi. K tožbi tožniki prilagajo še nekaj poročil, ki še dodatno potrjujejo navedbe o tem, da je stopnja samovoljnega nasilja v Kabulu izredno visoka. Neutemeljen pa je tudi očitek splošne neverodostojnosti prvo tožnika in drugo tožnice, pri čemer to svojo trditev natančneje pojasnjujeta. Zaradi narave svoje odločitve sodišče tožbe podrobneje v tem sklepu ne povzema. Tožniki predlagajo, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in jo nadomesti s svojo odločbo, v kateri tožnikom prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa, naj jo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

3Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ne more sprejeti tožbenih argumentov tožeče stranke in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in na uveljavljeno sodno prakso ter meni, da je odločba zakonita in pravno pravilna. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

4Tožniki so naknadno vložili še pripravljalno vlogo, kjer, sklicujoč se na poročila organizacije AIHRC, zatrjujejo, da država za zavrnjene Afganistance ni poskrbela - ne za varnost ali medicinsko oskrbo ne za izobraževanje.

5Sodišče je dne 10. 8. 2017 od tožene stranke prejelo vlogo, v kateri sporoča, da so tožniki dne 5. 8. 2017 samovoljno zapustili Izpostavo Azilnega doma v Logatcu, zaradi česar so bili izbrisani iz uradne evidence. Tudi do priprave tega obvestila (9. 8. 2017) se v azilni dom niso vrnili. Tožena stranka ne ve, kje se nahajajo in predlaga upravnemu sodišču, da v skladu z uveljavljeno sodno prakso tožbo zavrže, ker tožniki ne izkazujejo več pravnega interesa za vodenje predmetnega upravnega spora.

6Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

7Vsakdo ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma, da bi s tožbo v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj. Tožena stranka je sodišče obvestila, da so tožniki zapustili izpostavo azilnega doma. Ker se torej ne nahajajo v azilnem domu, v katerem bi morali počakati na pravnomočno odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito, je sodišče ocenilo, da ne izkazujejo več pravnega interesa za vodenje postopka. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe, zato se do tožbenih navedb ni opredeljevalo.

8Pri tem sodišče opozarja tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS iz sklepa št. I Up 315/2016 z dne 25. 1. 2017, kjer je sodišče navedlo, da Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi 80. člena ZMZ-1 organizira za nastanitev prosilcev za mednarodno zaščito azilni dom, v katerem mora prosilec počakati na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito. V nasprotnem primeru, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo, se njegova prošnja šteje za umaknjeno in pristojni organ postopek s sklepom ustavi (šesti odstavek 49. člena ZMZ-1, točka 6. obrazložitve citiranega sklepa). Vrhovno sodišče je v tem sklepu nadalje navedlo, da ZMZ-1 sicer izrecno res ureja samo primere, ko prosilec izrecno ali s konkludentnim ravnanjem prošnjo umakne v upravnem postopku, ne pa tudi, kadar samovoljno zapusti azilni dom po izdaji upravne odločbe. Vendar pa to po presoji Vrhovnega sodišča RS ne pomeni, da bi sodišče v primeru izpolnjevanja pogojev iz drugega odstavka 50. člena ZMZ-1, do katerih pride po izdaji odločbe o zavrnitvi tožnikove prošnje ali po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, moralo meritorno obravnavati pritožbo zoper tako odločbo (oziroma v konkretnem primeru tožbo), saj obveznosti prosilca veljajo tudi v primeru sodnega spora (točka 7. obrazložitve). Nadalje je Vrhovno sodišče RS v citiranem sklepu navedlo, da je z zapustitvijo azilnega doma tožnik s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo je izpodbijal s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito (točka 8 obrazložitve). V nadaljevanju Vrhovno sodišče RS v citiranem sklepu citira tudi več odločb Ustavnega sodišča RS, kjer je bilo zavzeto enako stališče. S citiranim sklepom je sodišče pritožbo zavrglo, ker je ugotovilo pomanjkanje pravnega interesa za pritožbo.

9Glede na zgoraj navedeno stališče Vrhovnega sodišča RS sodišče tudi v konkretnem primeru meni, da so z zapustitvijo izpostave azilnega doma tožniki s konkludentnim ravnanjem pokazali, da nimajo interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo izpodbijajo s tožbo, očitno ne posega več v njihove pravice, ki so jih uveljavljali v prošnji za mednarodno zaščito.

10Glede na zgoraj navedeno je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnikov.