VSRS Sodba in sklep I Up 220/2016

I. Pritožbeni postopek se nadaljuje.

II. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

1Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s sodbo (I. točka izreka) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke št. 2142-496/2016/7 (1313-08) z dne 14. 6. 2016. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 13. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III), odločila, da ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (I. točka izreka). Z II. točko izreka pa je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe in odložilo izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

2Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je pravilna ugotovitev toženke, da je za obravnavo tožnikove prošnje pristojna Republika Hrvaška, saj je tožnik ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal njeno mejo. Pritrjuje tudi ugotovitvi tožene stranke, da v obravnavanem primeru niso podani elementi, ki bi kazali na sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi pomenili utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil tožnik izpostavljen resnični nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listine EU).

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) v pritožbi zoper sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), ki jo vlaga zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, navaja, da je srbsko-hrvaško mejo prečkal zakonito in da je zato sodišče napačno uporabilo prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III. V zvezi s tem se sklicuje na registracijski list (t. i. potrdilo po 36. členu "Zakona o strancima NN 130/11 in 74/13") in navaja, da mu je bil vstop v Republiko Hrvaško odobren iz humanitarnih razlogov. Ker ni nezakonito prečkal Republike Hrvaške meni, da Republika Hrvaška ni odgovorna država za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pravna podlaga za odločanje

5V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katere koli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

6V obravnavani zadevi je tožena stranka odločitev, da ne bo obravnavala pritožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite in da ga bo predala Republiki Hrvaški, sprejela na podlagi pritožnikovih izjav in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Da je Republika Hrvaška odgovorna država za obravnavanje pritožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite, je toženka ugotovila na podlagi prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III, Republika Hrvaška pa je odgovornost za obravnavanje te prošnje sprejela.

7Na podlagi prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je prosilec iz tretje države vstopil nezakonito. Pritožnik navedeni odločitvi nasprotuje, ker meni, da dejansko stanje v obravnavani zadevi ne omogoča uporabe 13. člena Uredbe Dublin III, ker da meje Republike Hrvaške ni prečkal nezakonito.

8Glede na to, da gre za neposredno uporabo določb Uredbe Dublin III, je za odločitev v zadevi pomembno pravilno razumevanje merila nezakonitega vstopa in/ali prebivanja v državi članici iz prvega odstavka 13. člena te uredbe. Gre za vprašanje razlage pojma nezakonitega prečkanja meje in s tem nezakonitega oziroma nepravilnega vstopa v državo članico.

9Iz besedila prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III namreč izhaja le, da se dejstvo nepravilnega prečkanja meje in s tem nepravilnega vstopa v državo članico ugotovi na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, ki so opredeljeni na dveh seznamih iz tretjega odstavka 22. člena te iste uredbe, vključno s podatki iz Uredbe št. 603/2013 (Uredba EURODAC). To po prepričanju Vrhovnega sodišča kaže na to, da gre za predpisan način dokazovanja dejstev, ne opredeljuje pa, katera dejstva so pravno odločilna za presojo takega načina vstopa, z izjemo podatka iz sistema Eurodac, ki je opredeljen kot formalni dokaz.

10V zvezi s sklicevanjem sodišča prve stopnje na stališče Sodišča EU v zadevi C-394/12 z dne 10. 12. 2013 glede razlogov, s katerimi lahko prosilec izpodbija odločitev o določitvi druge odgovorne države članice, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da tega stališča ni mogoče upoštevati glede vprašanja obsega pravnega sredstva iz prvega odstavka 27. člena Uredbe Dublin III (tj. tožbe v upravnem sporu). Po stališču Sodišča EU v navedeni zadevi je bilo treba drugi odstavek 19. člena takrat veljavne Uredbe št. 343/2003 (t. i. Uredbe Dublin II) razlagati tako, da lahko prosilec za azil v okoliščinah, v katerih je država članica privolila v sprejem prosilca na podlagi merila iz prvega odstavka 10. člena navedene uredbe, izbiro tega merila izpodbija zgolj s sklicevanjem na obstoj sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem v tej državi, ki pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Po korelacijski tabeli je vsebina 10. člena Uredbe Dublin II urejena v 13. členu Uredbe Dublin III.

11Na podlagi stališč Sodišča EU v zadevah C-63/15 (Ghezelbash) z dne 7. 6. 2016 (točke od 30 do 61) in C-155/15 (Karim), prav tako z dne 7. 6. 2016, je Vrhovno sodišče sicer sklepalo, da se lahko prosilec v pravnem sredstvu iz 27. člena Uredbe Dublin III sklicuje tudi na napačno uporabo merila iz 13. člena Uredbe Dublin III, vendar Vrhovno sodišče samo, glede na to, da gre za neposredno uporabo določb prava EU, ni pristojno za njihovo razlago.

12Ker zoper odločitev predložitvenega sodišča po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, mora ta, kadar se pred njim postavi vprašanje iz prava EU, izpolniti obveznost predložitve vprašanja za predhodno odločanje na Sodišče EU (v nadaljevanju SEU), razen če ugotovi, da postavljeno vprašanje ni ustrezno ali da je zadevna določba EU že bila predmet razlage s strani SEU ali da se pravilna uporaba prava EU ponuja tako očitno, da ne pušča prostora za noben razumen dvom.¹ Navedeni pogoji za neobstoj dolžnosti postavitve vprašanja za predhodno odločanje pa v konkretnem primeru, kot je bilo pojasnjeno, niso bili izpolnjeni.

13Zato je Vrhovno sodišče s sklepom I Up 220/2016 z dne 13. 9. 2016 na podlagi drugega in tretjega odstavka 113.a člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) sklenilo, da SEU predlaga sprejem predhodne odločbe o razlagi prvega odstavka 13. člena in 27. člena Uredbe Dublin III (I. točka izreka) ter postopek prekinilo do določitve SEU (II. točka izreka) .

14Tako je Vrhovno sodišče postavilo vprašanja: (1.) Ali se sodno varstvo po členu 27 Uredbe Dublin III nanaša tudi na razlago pogojev iz merila po prvem odstavku 13. člena, ko gre za odločitev, da država članica ne bo obravnavala vloge za mednarodno zaščito, druga država članica pa je odgovornost za obravnavanje prosilčeve prošnje na isti podlagi že sprejela, in ko prosilec temu nasprotuje? (2.) Ali je treba razlagati pogoj nepravilnega prehoda po prvem odstavku 13. člena Uredbe Dublin III samostojno in avtonomno, ali pa v povezavi z 2. točko 3. člena Direktive 2008/115 o vračanju in s členom 5 Zakonika o schengenskih mejah, ki definirajo nezakonit prehod meje in je takšno razlago treba uporabiti pri prvem odstavku 13. člena Uredbe Dublin III? (3.) Ali je treba glede na odgovor na drugo vprašanje, pojem nepravilni prehod po prvem odstavku 13. člena Uredbe Dublin III v okoliščinah tega primera razlagati tako, da ne gre za nepravilen prehod meje, kadar je s strani države članice oblastno organiziran prehod meje z namenom tranzita v drugo državo članico EU? (4.) V primeru, da je odgovor na tretje vprašanje pritrdilen, ali je treba posledično prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III razlagati tako, da prepreči vrnitev državljana tretje države v državo, kjer je najprej vstopil v območje EU? (5.) Ali je treba 27. člen Uredbe Dublin III razlagati tako, da roki iz prvega odstavka 13. člena in drugega odstavka 29. člena ne tečejo, kadar vlagatelj izkoristi pravico do sodnega varstva, še posebej, kadar ta vključuje tudi vprašanje za predhodno odločanje, ali kadar nacionalno sodišče čaka na odgovor Sodišča EU na tako vprašanje, ki je bilo postavljeno v drugem primeru? Podrejeno, ali bi v takšnem primeru roki tekli, vendar pa odgovorna država članica ne bi imela pravice zavrniti sprejema?

15SEU je o zastavljenih vprašanjih za predhodno odločanje s sodbo z dne 26. 7. 2017 v zadevi C-490/16 (A. S. proti Republiki Sloveniji) razsodilo:

1Prvi odstavek 27. člena Uredbe Dublin III v povezavi z uvodno izjavo 19 te uredbe, je treba razlagati tako, da se prosilec za mednarodno zaščito v okviru pravnega sredstva zoper odločitev o njegovi predaji lahko sklicuje na napačno uporabo merila o odgovornosti, ki se nanaša na nezakonit prehod meje države članice in ki je določeno v prvem odstavku 13. člena navedene uredbe.

2Prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III je treba razlagati tako, da je treba šteti, da je državljan tretje države, čigar vstop so organi prve države članice, ki so bili soočeni s prihodom izjemno velikega števila državljanov tretjih držav, ki so želeli "prečkati" to državo članico, da bi v drugi državi članici vložili prošnjo za mednarodno zaščito, tolerirali, ne da bi izpolnjeval pogoje za vstop, ki načeloma morajo biti izpolnjeni v tej prvi državi članici, "nezakonito prečkal" mejo navedene prve države članice v smislu te določbe.

3Drugi stavek prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III je v povezavi z drugim odstavkom 7. člena te uredbe treba razlagati tako, da vložitev pravnega sredstva zoper odločitev o predaji ne vpliva na izračun roka iz navedenega prvega odstavka 13. člena.

Prvi in drugi odstavek 29. člena te uredbe je treba razlagati tako, da vložitev takega pravnega sredstva pomeni, da začne rok iz teh določb teči šele po sprejetju pravnomočne odločbe o tem pravnem sredstvu, tudi če se je sodišče, ki odloča o sporu, odločilo na Sodišče nasloviti predlog za sprejetje predhodne odločbe, če ima navedeno pravno sredstvo odložilni učinek v skladu s tretjim odstavkom 27. člena navedene uredbe.

16V navedeni sodbi C-490/16 je torej SEU potrdilo, da je v predmetni zadevi šlo za vprašanja prava Unije, o katerih je pristojno odločati. Vrhovno sodišče pa je pri svojem odločanju skladno s svojo dolžnostjo po temeljnih načelih Ustave (3. a člen) in prava Unije izhajalo iz stališč, ki jih je SEU postavilo v svoji sodbi.

K I. točki izreka:

17Glede na to, da je postopek pred SEU končan, se prekinjeni postopek nadaljuje (tretji odstavek 113.a člena ZS, v zvezi z drugim odstavkom 208. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

18Pritožba ni utemeljena.

19Po navedenem stališču iz 1. točke sodbe C-490/16 je SEU pritrdilo sklepanju Vrhovnega sodišča glede razlage prvega odstavka 27. člena Uredbe Dublin III z vidika obsega pravnega sredstva, ki ga ima prosilec za mednarodno zaščito zoper odločitev o njegovi predaji, ki temelji na merilu iz prvega odstavka 13. člena te uredbe. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presojalo utemeljenost tožbenih navedb glede uporabe tega merila.

20Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo torej ni kršilo pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 27. člena Uredbe Dublin III, saj je tožbene ugovore (kljub temu, da se je napačno sklicevalo na stališče iz sodbe SEU C-349/12) obravnavalo po vsebini, se do njih opredelilo in tudi pojasnilo, zakaj so neutemeljeni. Glede na razlago merila iz prvega odstavka 13. člena (2. točke izreka sodbe C-490/16), pa so po presoji Vrhovnega sodišča pravilni tudi razlogi, s katerimi je sodišče zavrnilo tožbene ugovore zoper ugotovitev o nezakonitem prehodu hrvaške meje.

21Pritožnik je namreč v tožbi stališče, da niso podani pogoji iz prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III, utemeljeval z zatrjevanjem, da hrvaško-srbske meje ni prečkal nezakonito temveč zakonito, saj je bil ob vstopu pospremljen s strani srbskih državnih organov in predan v nadzorstvo hrvaškim državnim organom na mestu, ki je odrejen za prehod meje.

22Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je pritožnik "potoval" s t. i. migrantskim tokom. Odločitev sodišča prve stopnje pa temelji na stališču, da način ravnanja državnih organov, spremljanje migrantskega toka, s katerim je potoval tudi pritožnik, registracija oseb, ki so v tem migrantskem toku potovale, zagotovitev namestitve in osnovne oskrbe migrantov, ne pomenijo "avtorizacije" pritožnikovega vstopa v Republiko Hrvaško.

23Glede na pritožbene navedbe Vrhovno sodišče pojasnjuje, da odločitev sodišča prve stopnje ne temelji na stališču, da so listine, na katere se v sodbi sklicuje, formalni dokaz o njegovem nezakonitem vstopu v Republiko Hrvaško. Izrecno je namreč pojasnilo, da se v upravnem spisu formalni dokaz o pritožnikovem nezakonitem vstopu v Republiko Hrvaško ne nahaja, pravilnost določitve Republike Hrvaške kot odgovorne države članice za odločanje o priznanju mednarodne zaščite pritožniku je oprlo na peti odstavek 22. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da država članica, na katero je zahteva naslovljena, svojo odgovornost prizna, če so posredne okoliščine koherentne, preverljive in dovolj podrobne za ugotovitev odgovornosti.

24Gre torej za sklepanje, ki v obravnavanem primeru temelji na podatkih iz teh listin in na tožnikovih izjavah, ki jih je dal v osebnem razgovoru, ki ga je toženka z njim (ob prisotnosti njegove pooblaščenke) opravila na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III, na katerem pa ni navajal nobenih okoliščin vstopa v Republiko Hrvaško. Navedel je le, da so z vlakom potovali čez Hrvaško, da so se vmes ustavili za pol ure in da so jim v tem času vzeli prstne odtise.²

25Sodišče prve stopnje sicer ni navedlo, katere izmed posrednih okoliščin iz seznama B Priloge II Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 118/2014 je pri tem upoštevalo, je pa iz vsebine obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje razvidno, da je sodišče kot posredne okoliščine upoštevalo tožnikove preverljive izjave (prva alineja 7. točke omenjenega seznama) in poročila/potrditev informacij s strani druge države članice (tretja alineja 7. točke).

26Pritožnik tudi v pritožbi trdi, da je šlo za ravnanje hrvaških državnih organov, s katerim je bil njegov vstop v Republiko Hrvaško "avtoriziran", sodišču prve stopnje pa očita, da je dejansko stanje ugotovilo napačno, saj da iz podatkov v listinah, na katere se sklicuje, nezakonitost vstopa v Republiko Hrvaško ne izhaja.

27Po vsebini pritožnik zakonitost prehoda srbsko hrvaške meje najprej utemeljuje z ravnanjem hrvaških državnih organov (toleriranje prečkanja meje in oblastno organiziran tranzit v drugo državo članico), s čimer utemeljuje napačno uporabo materialnega prava, v nadaljevanju pa sodišču prve stopnje očita tudi napačno ugotovitev dejanskega stanja glede izpolnjevanja pogojev za zakonit prehod meje glede na hrvaško zakonodajo (vstop v Republiko Hrvaško naj bi mu bil omogočen iz t. i. humanitarnih razlogov).

28Trditev, da je bil pritožniku vstop v Republiko Hrvaško odobren iz humanitarnih razlogov, je nedovoljena pritožbena novota, ki je Vrhovno sodišče ne more upoštevati, saj pritožnik ni pojasnil, zakaj tega dejstva ni mogel navesti do konca postopka na prvi stopnji (prvi odstavek 74. člena ZUS-1). Zato Vrhovno sodišče v zvezi s tem SEU tudi ni moglo predlagati odločanja o predhodnem vprašanju.

29Je pa SEU isti dan izdalo tudi sodbo C-646/16 na zahtevo avstrijskega vrhovnega upravnega sodišča, ki vsebuje razlago obravnavanega merila tudi z vidika humanitarnih razlogov za dovolitev vstopa državljana tretje države v državo članico EU.

30Upoštevaje stališča SEU, so vsi pritožbeni ugovori očitno neutemeljeni.

31Da toleriranje prečkanja prve države članice državljanu tretje države, ne da bi ta oseba izpolnjevala pogoje, ki načeloma morajo biti izpolnjeni v tej prvi državi članici za vstop v to državo, ne pomeni zakonitega prečkanja meje te prve države članice jasno izhaja iz 2. točke izreka sodbe C-490/16, ki jo je SEU izdalo na predlog Vrhovnega sodišča za odločanje o predhodnem vprašanju. Po stališču tega sodišča namreč niti okoliščina, da je do prečkanja meje prišlo v položaju, ki ga je zaznamoval prihod izjemno velikega števila državljanov tretjih držav, ki so želeli pridobiti mednarodno zaščito, ne more vplivati na razlago ali uporabo prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III.

32Po stališču SEU (glej 39. točko obrazložitve sodbe C-490/16, ki se sklicuje tudi na obrazložitev sodbe v zadevi C-646/16), gre za "nezakonito prečkanje" meje, tudi če je bilo to prečkanje tolerirano ali dovoljeno v nasprotju z veljavnimi pravili, ali pa je bilo dovoljeno s sklicevanjem na humanitarne razloge in v nasprotju s pogoji za vstop, ki načeloma veljajo za državljane tretjih držav. Pojem "nezakonit prehod meje" iz prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III torej zajema tudi položaj, v katerem država članica na svoje ozemlje sprejme državljane države, ki ni članica EU, s sklicevanjem na humanitarne razloge, če te osebe ne izpolnjujejo pogojev za vstop, ki načeloma veljajo za državljane teh držav.

33SEU je pri tem upoštevalo, da lahko predpisi o prehodu zunanjih meja pristojnim nacionalnim organom priznajo možnost, da s sklicevanjem na humanitarne razloge odstopajo od pogojev za vstop, ki se načeloma zahtevajo od državljanov tretjih držav, vendar priznanje zakonitosti vstopa s sklicevanjem na humanitarne razloge po stališču SEU ne bi bilo v skladu s splošno sistematiko in cilji Uredbe Dublin III. Država članica, ki bi se sklicevala na to možnost, namreč ne bi bila odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki bi jo ta oseba vložila v drugi državi članici (39. točka obrazložitve sodbe C-490/16, ki se sklicuje na točke od 73 do 92 sodbe C-646/16).

34Po navedenem je torej neutemeljeno pritožnikovo stališče o "avtoriziranju" zakonitosti njegovega vstopa v Republiko Hrvaško zaradi ravnanja hrvaških organov oblasti.

35Očitek o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, ker naj bi mu bil vstop v Republiko Hrvaško odobren iz humanitarnih razlogov, torej ni utemeljen (tudi če ne bi šlo za pritožbeno novoto), saj po stališču, ki izhaja iz sodbe C-646/16, dovolitev stopa državljana tretje države v državo članico EU s sklicevanjem na humanitarne razloge, ne more vplivati na presojo nezakonitosti prehoda meje kot elementa za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito po merilu iz prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III.

36Glede na to, da prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III v drugem stavku določa še, da odgovornost države članice, katere mejo je prosilec ob prihodu iz tretje države prečkal nezakonito, preneha 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje, je Vrhovno sodišče zaradi trajanja postopka s pravnimi sredstvi, SEU predlagalo tudi odločitev o razlagi vpliva trajanja teh postopkov na omenjeni rok. SEU je presodilo, da je to določbo v povezavi z drugim odstavkom 7. člena iste uredbe treba razlagati tako, da vložitev pravnega sredstva zoper odločitev o predaji ne vpliva na izračun roka iz navedenega člena (3. točka izreka sodbe C-490/16). Drugi odstavek 7. člena Uredbe Dublin III namreč določa, da se država članica, ki je v skladu z merili iz II. poglavja (v katerega sodi tudi merilo iz prvega odstavka 13. člena) odgovorna za obravnavanje prošnje, določi na podlagi položaja, ki je obstajal, ko je prosilec prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito v državi članici.

37V 53. točki obrazložitve sodbe C-490/16 je SEU jasno navedlo, da država članica na podlagi drugega stavka prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III ne more biti več odgovorna, če je na dan, ko je prosilec prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito v državi članici, rok dvanajstih mesecev po nezakonitem prehodu te meje že iztekel. V obravnavanem primeru ta rok do vložitve prošnje še ni potekel. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da je pritožnik mejo z Republiko Hrvaško nezakonito prečkal v februarju 2016 in da je prošnjo za mednarodno zaščito vložil 23. 2. 2016 (kar vse med strankama ni sporno). Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da v času vložitve prošnje za mednarodno zaščito rok 12 mesecev iz drugega stavka prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III ni potekel.

38Ker je treba drugi odstavek 29. člena Uredbe Dublin III razlagati tako, da vložitev pravnega sredstva pomeni, da začne rok šestih mesecev za predajo odgovorni državi članici teči šele po sprejetju pravnomočne odločbe o tem pravnem sredstvu (tudi če se je sodišče odločilo na SEU nasloviti predlog za sprejetje predhodne odločbe), če ima pravno sredstvo odložilni učinek v skladu s tretjim odstavkom 27. člena iste uredbe, Vrhovno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru ta rok še ni potekel. O zadevi je namreč pravnomočno odločeno šele s to sodbo, s katero je Vrhovno sodišče odločilo o pritožbi. Po določbah Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), ki urejajo postopek obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito, sicer vložitev tožbe nima odložilnega (suspenzivnega) učinka, vendar je sodišče prve stopnje ugodilo pritožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe in s sklepom (II. točka izreka sodbe in sklepa) odložilo izvršitev izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

39Predaja prosilca v državo članico, ki bi bila sicer odgovorna država po merilih, ne bi bila v skladu z določbami Uredbe (drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III) le, če bi obstajala resna nevarnost, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka (v smislu nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s prosilci za azil). Teh pomanjkljivosti pa pritožnik po presoji sodišča prve stopnje ni izkazal, sodišču pa tudi ni bilo znano nobeno relevantno poročilo o stanju v Republiki Hrvaški v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Tej ugotovitvi oziroma presoji pritožnik v pritožbi ne nasprotuje.

40Ker po navedenem niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

¹ Sodba z dne 6. oktobra 1982 v zadevi 283/81-Cilfit in drugi, Recueil, str. 3415, točka 21.
² Pozitivni rezultat, ki ga posreduje sistem Eurodac, po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu s 14. členom uredbe "Eurodac", bi bil celo formalni dokaz o nezakonitosti vstopa (tč. 7. seznama A Priloge II Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 118/2014.