VSL Sodba VII Kp 6128/2016

Pritožba zagovornikov obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženi je dolžan plačati 120,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora ter preizkusno dobo dveh let. Odločilo je, da je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2Zoper sodbo so se pravočasno pritožili obdolženčevi zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču so predlagali, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po presoji razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne in pravne zaključke ter jih prepričljivo obrazložilo. Zagovorniki v pritožbi podajajo svojo dokazno oceno izvedenih dokazov, s katero ne morejo uspešno omajati dokazne ocene sprejete in argumentirane v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je obdolženčev zagovor, v katerem je zanikal storitev obravnavanega kaznivega dejanja ter navajal, da je hotel oškodovanca le odstraniti, da ne bi delal škode na njegovem posestvu, ni ga pa ne udaril ne poškodoval, preverilo z ostalimi izvedenimi dokazi ter ga pravilno ocenilo kot neprepričljivega. Oškodovanec je jasno in prepričljivo opisal ravnanje obdolženca z njim, njegova izpovedba glede nastanka poškodb pa je z razliko od obdolženčevega zagovora potrjena tudi z mnenjema izvedenca medicinske stroke in Nacionalnega forenzičnega laboratorija (NFL), ki je opravil podrobnejšo analiza video posnetkov, zato mu je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo.

5Pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje pritožniki ne morejo uspešno omajati z izpostavljanjem dejstva, da sta bila obdolženi in oškodovanec v fizičnem kontaktu zgolj kratek čas, saj to samo po sebi še ne pomeni, da obdolženi ne bi mogel oškodovanca z obema rokama zgrabiti za lice in vrat, ga močno stisniti in mu obrniti glavo ter mu na ta način prizadejati opisane poškodbe. Izvedenec medicinske stroke je pojasnil mehanizme nastanka oškodovancu prizadejanih poškodb. Po seznanitvi z mnenjem NFL pa je izvedenec svoje mnenje le še utrdil. Pojasnil je, da sled zadaj na oškodovančevi glavi, ki izhaja iz fotografije v spisu, ustreza mehanizmu nastanka, kot izhaja iz video posnetka, torej da je bil oškodovanec prijet z roko zadaj za levim ušesom. Iz izvedenskega mnenje izhaja, da je bil zaradi prizadejanih poškodb začasno 3 do 5 dni oslabljen kakšen del oškodovančevega telesa (koža in podkožje, vratne mišice desno zadaj), da je bila začasno 3 do 5 dni zmanjšanja njegova dela zmožnost ter da je bila začasno 2 do 3 dni prizadeta njegova zunanjost. Upoštevaje navedene ugotovitve je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da poškodbe, ki jih je utrpel oškodovanec, izpolnjujejo kriterije lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Ob tem ne gre spregledati pojasnila izvedenca, da v kolikor ne bi bilo bolečin v vratu, bi tako zadevo obravnaval kot prizadeto telesno celovitost. Pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obdolženi oškodovancu zasukal glavo, pojasnilo izvedenca, da poškodba, ki ima za posledice bolečnine v vratu, lahko nastane tudi zaradi zasuka vratu oziroma glave ter dejstvo, da je oškodovanec ob pregledu v Kirurški urgentni ambulanti SB ... navajal bolečine tudi v predelu tilnika in vratu, tako še dodatno utrjujejo pravilnost ocene sodišča prve stopnje, da opisane poškodbe ne pomenijo le sledi poškodbe, kot skušajo to neutemeljeno prikazati pritožniki.

6Izvedenec ocenjuje naravo in težo iz medicinskega vidika, sodišče pa je tisto, ki ocenjuje ali takšna poškodba oziroma poškodbe pomenijo katero izmed oblik lahke telesne poškodbe, kot jo opredeljuje kazenski zakonik. Pritožniki tako ne morejo uspeti s pritožbenimi očitki, da je mnenje sodnega izvedena arbitrarno in da ne temelji na sodni praksi in teoriji. Pritožniki navajajo, da "udarnine" ne pomenijo lahke telesne poškodbe in se pri tem sklicujejo na Kvalifikator telesnih poškodb po KZ Republike Slovenije ter na Mednarodno kvalifikacijo bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov, vendar neutemeljeno. Sodišče mora v vsakem posameznem primeru na podlagi dejstev in okoliščin, ki jih ugotavlja s pomočjo izvedenca, presoditi, ali prizadejane poškodbe ustrezajo kriterijem lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, navedena literatura pa določa zgolj okvir poškodb na splošno.

7Pritožbeno sodišče v nasprotju s pritožbenimi navedbami ne dvomi niti v obstoj subjektivnih elementov obravnavanega kaznivega dejanja. Glede na to, da je obdolženi oškodovanca prijel z obema rokama za glavo in potegnil, nato pa ga še odrinil, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne gre slediti navedbam obrambe, da obdolženi ni imel namen oškodovanca poškodovati, temveč ga je imel zgolj namen odmakniti od škarpe. Iz posnetka je razvidno, da je obdolženi prišel do oškodovanca in ga takoj napadel. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, pa ne gre spregledati niti dejstva, da je obdolženi oškodovanca prijel za občutljivi del telesa, za glavo. Opisani način, četudi obdolženi oškodovanca ni udaril, nedvomno kaže na to, da je obdolženi ravnal naklepno z namenom poškodovanja oškodovanca, ne pa zgolj z namenom odmakniti ga od škarpe, kot skušajo to neutemeljeno prikazati pritožniki.

8Pritožniki uvodoma navajajo, da se pritožujejo tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji, vendar pa tega pritožbenega razloga v nadaljevanju ne obrazložijo. Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja obsega tudi pritožbo zaradi kazenske sankcije (386. člen Zakona o kazenskem postopku - ZKP), je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tem delu. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno vrednotilo okoliščine, ki vplivajo na vrsto izrečene kazenske sankcije in obdolženemu utemeljeno izreklo pogojno obsodbo. V okviru pogojne obsodbe mu je, upoštevajoč okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni, določilo kazen, sorazmerno s težo in načinom storitve kaznivega dejanja ter njegovo kazensko odgovornostjo. Sodišče mu je določilo tudi primerno preizkusno dobo, v kateri se bo lahko pokazalo, ali je pričakovana prognoza bodočega pozitivnega vedenja pri obdolženemu podana.

9Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP), ob ugotovitvi, da niso podane kršitve iz prvega odstavka 383. člena ZKP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

10Ker obdolženčevi zagovorniki s pritožbo niso uspeli, je obdolženec na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP in prvega odstavka 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso, kot strošek pritožbenega postopka. Sodišče druge stopnje je znesek sodne takse odmerilo v skladu s Tarifo Zakona o sodnih taksah (ZST-1), in sicer v skladu s tarifnimi številkami 7111, 71113 in 7122, upoštevaje zahtevnost in trajanje kazenskega postopka. Glede na podatke spisa, da je obdolženec zaposlen in prejema mesečni dohodek v višini od 800,00 do 1.000,00 EUR, je pritožbeno sodišče ocenilo, da s plačilom sodne takse ne bo ogroženo vzdrževanje obdolženca in oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati.