VSL sklep Cst 265/2017

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor upnika N. d. o. o. z dne 30. 12. 2016 zoper načrt razdelitve posebne razdelitvene mase (1. točka izreka). Sklenilo je, da se razdelitev posebne razdelitvene mase opravi na podlagi končnega načrta razdelitve posebne razdelitvene mase z dne 27. 2. 2016, ki je sestavni del tega izreka in je objavljen hkrati z objavo tega sklepa (2. točka izreka).

2.Zoper navedeni sklep je vložil pravočasno pritožbo upnik N. d. o. o. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da je upnik N. d. o. o. ugovarjal zoper načrt razdelitve posebne razdelitvene mase, ker je bila zoper sklep o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe za prodajo premoženja, iz katerega se je oblikovala posebna razdelitvena masa, vložena pritožba. Upnik je navajal, da prodajna pogodba zaradi navedenega še ne učinkuje, to pa pomeni, da tudi prejeta kupnina še ne predstavlja razdelitvene mase. Po njegovem mnenju je bil torej načrt izdelan in objavljen pred oblikovanjem posebne stečajne mase. Sodišče prve stopnje je navedeni ugovor zavrnilo, saj je ugotovilo, da je predmet razdelitve posebne razdelitvene mase premoženje, ki je bilo predmet prodajne pogodbe z dne 23. 1. 2016, ki jo je sodišče odobrilo s sklepom z dne 1. 12. 2015. Sklep je postal pravnomočen, saj je višje sodišče s sklepom z dne 14. 2. 2017 zavrnilo pritožbo. Kupec je kupnino plačal 6. 12. 2016 (s čemer se je formirala posebna stečajna masa), zato je upravitelj 14. 12. 2016 pripravil načrt delitve posebne stečajne mase, tako kot mu nalaga določba osmega odstavka 371. člena ZFPPIPP.

5.Upnik v pritožbi načenja vprašanje, stanje do katerega trenutka lahko sodišče upošteva, saj meni, da lahko upošteva zgolj dejansko stanje v trenutku odločanja, torej izdaje sklepa pred sodiščem prve stopnje ter da je nepravilno upoštevalo okoliščine, ki so nastopile po objavi načrta končne razdelitve.

6.Po presoji pritožbenega sodišča je ta pritožbena navedba neutemeljena, saj načrt razdelitve posebne razdelitvene mase ne predstavlja odločbe sodišča prve stopnje. V času, ko je sodišče prve stopnje odločalo o razdelitvi, to je z izpodbijanim sklepom o razdelitvi posebne razdelitvene mase, katerega priloga je načrt končne razdelitve, pa ni sporno, da je že pravnomočen sklep o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe za prodajo tega premoženja, iz katerega se oblikuje posebna razdelitvena masa. Ker je sklep o soglasju k prodajni pogodbi pravnomočen, je brezpredmetno nadaljnje razlogovanje pritožnika o tem, da bi v primeru razveljavitve izpodbijanega sklepa odpadla pravna podlaga za plačilo in bi bilo treba prejeti denar vrniti, saj se to ni zgodilo.

7.ZFPPIPP tudi izrecno nalaga upravitelju, da mora sodišču predložiti načrt prve razdelitve posebne razdelitvene mase v osmih dneh po prejemu kupnine za premoženje, ki spada v to posebno razdelitveno maso (osmi odstavek 371. člena ZFPPIPP), kar utemeljuje sklep sodišča prve stopnje, da se je s plačilom kupnine formirala posebna stečajna masa. Glede na to tudi ni utemeljena nadaljnja pritožbena navedba, da pogoji za veljavnost ob pripravi in objavi načrta razdelitve posebne mase niso bili izpolnjeni, saj zakon veže rok za izdelavo načrta na dan prejema kupnine in ne na datum pravnomočnosti sklepa o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe za prodajo tega premoženja. Pritožnikov očitek, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje ter nepravilno uporabilo pravila postopka, torej ne drži, sodišče prve stopnje pa je tudi materialno pravo v tej zadevi pravilno uporabilo.

8.Upnik nadalje meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj naj bi mu kršilo pravico do izjave, pravico do sodnega varstva, pravico do pravnega sredstva in pravico do enakega varstva pravic s tem, ko se je sklicevalo na odgovor upravitelja na njegov ugovor, s katerim se upnik ni imel možnosti seznaniti. Po presoji pritožbenega sodišča upnik s to pritožbeno navedbo ne more uspeti, saj iz vsebine povzete vloge upravitelja izhaja, da se je ta zgolj skliceval na določbo osmega odstavka 371. člena ZFPPIPP. Gre torej za materialnopravno podlago za odločanje v tej zadevi, materialno pravo pa je dolžno sodišče poznati in ga uporabiti, ne glede na to, če se stranke nanj sklicujejo. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb postopka ni podana, upniku pa z navedenim postopanjem tudi niso bile kršene ustavne pravice.

9.Uveljavljeni pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, izpodbijani sklep pa je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.