VSL Sodba II Cp 457/2017

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da je tožnik lastnik nepremičnin v k. o. X s parc. št. 498/0 in 600/0, obeh v celoti. Tožniku je naložilo, da mora toženki povrniti 538,17 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2Zoper navedeno sodbo se je pritožil tožnik, ki predlaga, naj jo pritožbeno sodišče spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče ni upoštevalo vseh izvedenih dokazov, ugotovljena dejstva pa si je samovoljno razlagalo. Ker je bila pogodba iz leta 1901 uničena v požaru, ni mogoče sklepati, da je tožnikov ded sklenil to pogodbo, jo prebral in podpisal. Nikoli ni bilo govora o tem, da bi bil solastnik na spornih dveh parcelah še kdo drug kot Č. Tožnikov ded se je zato ves čas obnašal kot lastnik celote. V zapuščinskem postopku je bilo rečeno, da vso nepremično imovino po očetu deduje tožnikov oče. Iz dednega dogovora niso razvidni solastniški deleži, ki so pripadli tožnikovemu očetu, vpis v zemljiško knjigo pa je bil izvršen po uradni dolžnosti. Tožnikov oče zato ni mogel vedeti, da je še kdo drug vpisan kot solastnik spornih parcel. O A. A. se je v družini govorilo le kot o sorodniku in ne kot solastniku, sicer pa o njem od leta 1883 dalje ni bilo ne duha ne sluha. Tožnik do leta 2008 ni razpolagal z listinami, ki bi kot solastnika navajale A. A. ali B. B. Dejanski lastniki spornih nepremičnin so bili vedno tožnik, tožnikov oče in tožnikov ded. Tedaj je bila važna samo dejanska lastnina, saj je zemljiška knjiga imela majhen pomen. Sodišče je spregledalo listino iz leta 1963, ki jo je kot dokaz predložil tožnik. V njem sta kot edina lastnika navedena tožnikov oče in C. C., ki je svoj delež v letu 1971 prenesla na tožnikovega očeta. Ta je bil zato prepričan, da je lastnik do celote. Sodišče je napačno interpretiralo tožnikovo izpoved. Tožnik je za A. A. v resnici izvedel šele leta 2008. Sicer je že leta 1996 slišal zanj, da je solastnik, a je bil prepričan, da gre za napako, ki jo bo organ odpravil sam. Tožnikov oče je vedno govoril, da sta nepremičnini v P. njihovi v celoti, kar je potrdila priča Č. Č. Tudi ostale priče so izpovedale, da sta bili sporni nepremičnini od nekdaj C., torej Č., saj so z vzdevkom C. klicali tožnikovega očeta in pred tem tožnikovega deda, ki je bil krojač in čevljar. Končno se tožnik pritožuje tudi zoper stroškovni del sodbe. Odmere stroškov, ki jo je opravilo sodišče, ni mogoče preveriti, toženkinega stroškovnika pa tožnik ni prejel.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Čeprav se tožnik sklicuje na "vse" pritožbene razloge, v pritožbi obrazloženo nasprotuje zgolj pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, vendar neupravičeno. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Za svojo odločitev je izbralo ustrezno materialnopravno podlago, ki jo je v izpodbijani sodbi pregledno pojasnilo.

6Med pogoji za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem je bila tudi po prejšnjih predpisih poleg lastniške posesti in preteka časa še dobrovernost posestnika. Res se dobra vera domneva, vendar je toženki s sklicevanjem na pravnoposlovne prenose in dedovanje spornih dveh nepremičnin uspelo ovreči navedeno zakonsko domnevo. Glede na izid dokazovanja tudi po presoji pritožbenega sodišča ni nobenega tehtnega razloga, ki bi lahko opravičil zmotno prepričanje tožnika in njegovih pravnih prednikov, da so edini lastniki spornih nepremičnin in ne zgolj njihovi solastniki.

7Za priposestvovanje ni dovolj, da so tožniki in njegovi predniki ves čas sami uživali sporni nepremičnini. Tudi ni pomembno, ali so vedeli, kdo je in kje je njun solastnik A. A. Bistveno je, da niso imeli nobene podlage oziroma pravnega naslova, da si lastijo njegov idealni delež. Za presojo dobrovernosti priposestvovalca je relevantno njegovo mišljenje glede njegove lastninske pravice in ne mnenje drugih o lastninskem statusu neke nepremičnine. Odveč je zato pritožbeno sklicevanje na izpovedi prič, da sta sporni dve parceli od nekdaj veljali za "C.".

8Tudi sicer pritožba neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni, na katero se opira izpodbijana sodba. Dejstvo, da je bila kupna pogodba iz leta 1901 pozneje uničena, pač ne onemogoča zaključka, da je bila ta pogodba veljavno sklenjena. V nasprotnem primeru ne bi bila navedena v zemljiški knjigi, iz katere je razvidno, da je bila predmet nakupa idealna 1/2 spornih nepremičnin. Tožnik ni dokazal, da naj bi bil takšen zapis v zemljiški knjigi napačen, niti ni pojasnil, zakaj naj bi tožnikov ded D. D. mislil, da je kupil celotni parceli. Dejstvo, da se je po pritožbenih trditvah obnašal kot lastnik celote, ne dokazuje njegove dobrovernosti, saj je mogel in moral vedeti, da je z nakupom pridobil v svojo last samo polovični delež. Za časa življenja tožnikovega deda torej priposestvovalna doba ni mogla začeti teči.

9Tudi tožnikov oče E. E. je najpozneje ob dedovanju po svojem očetu D. D. lahko izvedel, da v zapuščino spada le očetov solastniški delež, ki je zaradi prej sklenjene ženitne pogodbe znašal 1/4 nepremičnin v k. o. X. Iz sklenjenega dednega dogovora z dne 17. 3. 1948 je v nasprotju s pritožbeno trditvijo razvidno, da je tožnikov oče prevzel 3/4 zapuščine, 1/4 pa je pripadla C. C. Slednja je tako podedovala 1/16 nepremičnin v k. o. X. Povsem neverjetno je, da tožnikov oče na zapuščinski obravnavi ne bi vedel, o čem se dogovarja s sodedinjami. Res je zapuščinsko sodišče odredilo ustrezne vpise v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti, vendar je bil tožnikov oče malomaren, če ni prebral odločb sodišča, ki so sledile dednemu dogovoru. Njegovo dobrovernost pa izključuje tudi dejstvo, da je v letu 1949 z izročilno pogodbo pridobil solastniški delež C. C. in v letu 1966 z dedovanjem še solastniški delež F. F. Če tožnikov oče prav nobene od listin, ki izkazujejo pravnoposlovne prenose in dedovanje spornih nepremičnin ter s tem povezane vpise v zemljiški knjigi ni prebral, lahko to pomeni le, da je večkrat zapored zanemaril najbolj običajno skrbnost, ki se pričakuje od lastnika nepremičnin. Nesprejemljiva je zato pritožbena trditev, da je bil tožnikov oče prepričan, da je edini lastnik spornih nepremičnin. Čeprav ni sam predlagal vpisov v zemljiško knjigo, je o teh moral biti obveščen; nasprotnega tožnik ne zatrjuje. Če je zemljiški knjigi oziroma listinam in sodnim odločbam res pripisoval tako majhen pomen, kot poskuša prikazati pritožba, je toliko manj verjetno, da bi se tožnikov oče natančno seznanil le s sklepom Občinskega sodišča Brežice z dne 14. 8.1963, še posebej, ker se je s tem sklepom zgolj poočitila sprememba kulture parc. št. 598 k. o. X.

10Dejstvo, da naj bi tožnikov oče vedno govoril, da sta nepremičnini v P. v celoti Č., po navedenem ne more biti relevantno, ker je moral in mogel vedeti, da je zgolj njun solastnik. Po presoji pritožbenega sodišča bi takšna izjava tožnikovega pravnega prednika lahko vplivala zgolj na tožnikovo dobro vero, ki pa je prenehala že v zapuščinskem postopku po očetu E. E. ko je tožnik lahko ugotovil, da v zapuščino spada le polovični idealni delež spornih nepremičnin. Zakaj naj bi kljub jasni vsebini sklepa o dedovanju z dne 28. 3. 1990 menil, da je postal lastnik celote spornih nepremičnin, tožnik ni pojasnil. Za povrh je v svoji izpovedi sam priznal, da je že leta 1996 pri Geodetski upravi izvedel, da je solastnik druge polovice A. A. Tožnik tehtnih razlogov za svoje prepričanje, da naj bi šlo zgolj za napako v uradni evidenci, ki jo bo organ sam odpravil, ni navedel. Tožnikova zmota, da je edini lastnik spornih nepremičnin, tako najpozneje od leta 1996 ni bila več opravičljiva. Morebitne nejasnosti bi tožnik moral raziskati takoj in ne šele v letu 2008. Pričakovani skrbnosti torej ni zadostil, od prevzema posesti (oz. očetove smrti) do leta 1996 pa še ni potekla predpisana dvajsetletna priposestvovalna doba iz četrtega odstavka 28. člena tedaj veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR).

11Sodišče prve stopnje je po navedenem materialnopravno pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek, saj zakonski pogoji za priposestvovanje spornih nepremičnin niso izpolnjeni. Temu ustrezna je tudi stroškovna odločitev v izpodbijani sodbi. Pravdne stroške, ki jih mora tožnik povrniti toženki, je sodišče prve stopnje odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo na podlagi toženkinega stroškovnika, ki je del sodnega spisa. Podrobno naštevanje posameznih stroškovnih postavk v sodbi ni bilo potrebno. Sodišče je namreč v stroškovniku pregledno označilo, katere priglašene stroške in v kakšni višini je priznalo toženki. Tožnik in njegov pooblaščenec imata pravico do pregledovanja in prepisovanja spisa, kar pomeni, da lahko odmero tudi sama preverita. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da se stroškovne odločitve ne da preizkusiti.

12Pritožbeni razlogi torej niso podani, zato je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) potrdilo prvo sodbo.

13Ker je tožnik s pritožbo propadel, mora svoje pritožbene stroške kriti sam. Odločitev o teh je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).