VSL Sodba VII Kp 3976/2012

I. Ob odločanju o pritožbi se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni tako, da se obdolženca A.A.

na podlagi 358. člena ZKP oprosti obtožbe,

da je z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist, spravil drugega z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga s tem zapeljal, da v škodo svojega premoženja nekaj stori s tem, da je v času od 13. 2. do 29. 5. 2009, ko se je nahajal na zdravljenju v Centru za mentalno zdravje X., B.B. natvezil, da se ukvarja z vlaganjem denarja v posel, kjer lahko stranka pričakuje 20 % obresti v enem mesecu, čemur oškodovanec sprva ni verjel, ko je pa celoten posel potrdil C.C., ki je bil prav tako na zdravljenju, pa si je od prijateljev sposodil 25.000,00 EUR in A.A. junija 2009 v Ljubljani ta znesek tudi izročil, pri čemer ni dobil ne potrdila, ne izjave, ne pogodbe, vendar po enem mesecu denarja ni dobil vrnjenega, A.A. pa je obljubljal, da bo denar vrnil, kasneje pa se izgovarjal, da denarja iz Bosne ni dobil, da nima časa, da je denar še na poti, da so problemi; vendar mu denarja vse do danes ni v celoti vrnil, na telefon se ni več oglasil in tudi sicer ni bil več dosegljiv ter ga na ta način oškodoval za 25.000,00 EUR, pri čemer je že od vsega začetka imel namen na njegovo škodo si pridobiti protipravno premoženjsko korist,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1.

II. Oškodovanca B.B. se na podlagi tretjega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s premoženjskoporavnim zahtevkom napoti na pravdo.

III. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke prvega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP bremenijo proračun.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo III K 3976/2012 z dne 29. 2. 2016 obdolženega A. A. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 in mu izreklo kazen eno leto zapora. Odločilo je, da mora obdolženec oškodovancu B. B. plačati 23.100,00 EUR, s preostankom premoženjskopravnega zahtevka v višini 10.000,00 EUR pa je oškodovanca napotilo na pravdo ter obdolženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2Zoper sodbo je pritožbo vložil obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da obdolženca zaradi pomanjkanja dokazov oprosti, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek prvostopenjskemu sodišču.

3Pritožnik je v pritožbi predlagal, da ga sodišče obvesti o seji senata. Ker gre za obravnavanje kazenske sodbe, ki jo je izdalo sodišče po skrajšanem postopku, pritožbeno sodišče o seji zagovornika ni obveščalo, saj je bilo ocenjeno, da navzočnost strank ne bi pripomogla k razjasnitvi stvari (445. člen ZKP).

4Ob reševanju pritožbe obdolženčevega zagovornika je sodišče izpodbijano sodbo spremenilo po uradni dolžnosti.

5Ob odločanju o pritožbi obdolženčevega zagovornika je pritožbeno sodišče ugotovilo, da konkretni opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v izreku sodbe nima vseh znakov kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Po določbi prvega odstavka 211. člena KZ-1 namreč to kaznivo dejanje stori, kdor zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Ravnanje storilca je torej pri tem posebej motivirano in sicer s tem, da doseže okoriščanje na način, da pri oškodovancu ustvari zmotno predstavo oziroma mu prikrije dejanske okoliščine. V opisu, ki izhaja iz izreka izpodbijane sodbe je sicer opisan in konkretiziran zakonski znak lažnivega prikazovanja in prikrivanja dejanskih okoliščin, prav tako tudi goljufivega namena obdolženca, ki mora biti pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 211. člena KZ-1 podan ob sklenitvi posla med obdolžencem in oškodovancem. Iz konkretnega opisa obdolženčevega ravnanja izhaja, da je obdolženi A. A. z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist, spravil B. B. z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto, ker mu je natvezil, da se ukvarja z vlaganjem denarja v posel, kjer lahko stranka pričakuje 20 % obresti v enem mesecu. Iz istega opisa pa izhaja tudi, da oškodovanec takšnim obdolženčevim navedbam sprva ni verjel, dokler takšnega posla ni potrdil tudi C. C. Slednje torej pomeni, da obdolžencu ni mogoče očitati, da je oškodovanca z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravil v zmoto, ker je v škodo svojega premoženja glede na opis sodbenega izreka oškodovanec (ki je A. A. izročil 25.000,00 EUR izposojenega denarja), tako ravnal šele na podlagi izjave C. C., ko mu je ta potrdil, da je tudi sam obtožencu izročil denar in da je pri njem zadeva (z donosi) že delovala. Oškodovančevi izpovedi glede slednjega je, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, sledilo tudi prvostopenjsko sodišče.

6Ker torej na podlagi dejanskega opisa v izreku izpodbijane sodbe obdolžencu ni mogoče očitati, da je oškodovanca z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin prav on spravil v zmoto in ga zapeljal, da je ravnal v škodo svojega premoženja, temveč je tako ravnal šele po pogovoru z C. C., pritožbeno sodišče zaključuje, da iz opisa ne izhajajo znaki kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 in torej dejanje, kot se očita obdolžencu, po zakonu ni kaznivo dejanje.

7Zato je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženca A. A. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je posledično takšni odločitvi oškodovanca B. B. z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP v zvezi z 98. členom ZKP pa je pritožbeno sodišče odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

8Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo po uradni dolžnosti, se do pritožbenih navedb obdolženčevega zagovornika tudi ni opredeljevalo.