VSL Sklep I Cp 499/2017

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (prvi odstavek I. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da obstoji v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin s parc. št. 1, parc. št. 2 in parc. št. 3, vse k.o. X, služnostna pravica hoje, vožnje s traktorjem in mehanizacijo potrebno za izkoriščanje in urejanje gozda, po trasi v širini 3,5 m in dolžini cca 100, ki bo natančno opredeljena po geometrski izmeri v končni sodbi in poteka po nepremičnini s parc. št. 4, parc. št. 5 in parc. št. 6, vse k.o. X, v breme vsakokratnega lastnika teh parcel kot služečih nepremičnin. V presežku, glede vožnje z osebnimi vozili, tovornimi vozili in delovnimi stroji, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico.

Po nepremičninah toženke od kar so v lasti toženke oz. njene družine (matere A. in očeta B.) ni vozil niti tožnik niti njegovi predniki. Tam nikoli ni bilo poti, po kateri bi bila možna vožnja s kakršnimikoli prevoznimi sredstvi, saj glede na terensko oz. naravno stanje to ni bila možno. Bila je le pešpot, ki jo je koristila toženka oz. njena družina. Iz toženkinih nepremičnin se namreč ni dalo priti na t.i. graben, ki je sicer javna pot. Slednjo je uporabljal tožnik in drugi lastniki tamkajšnjih gozdov, kar se je izkazalo v postopku P 223/2012 naslovnega sodišča. Sodba se ne opredeli do bistvenih razhajanj v izpovedbi tožnika v predmetnem postopku in njegovi izpovedbi v zadevi P 223/2012, v kateri je bil toženec. Med pravnimi predniki strank ni bilo dogovora, da bi lahko tožnik oz. njegova družina za dostop svojih gozdnih zemljišč uporabljala nepremičnine v lasti toženke oz. njene družine.

Predložene fotografije in ugotovitve sodišča na ogledu dokazujejo, da je pot peljala le do objekta toženke, od tam naprej ni več nobene poti in je vse zatravljeno. Na nobeni izmed fotografij (tudi fotografijah, ki so bile posnete pred in okoli leta 1993) ni vidna pot, nikjer niso vidne kolesnice oz. sledovi voženj traktorja. Drugačne ugotovitve sodbe so nelogične, neživljenjske in nesprejemljive. Sodišče prve stopnje je na ogledu samo ugotovilo, da je med javno potjo (graben) in zemljiščem toženke velika višinska razlika in sicer na eni strani kar 4 m, na drugi pa 1,5 m, zato že glede na samo konfiguracijo terena tam ni možno voziti in se nikoli tudi ni vozilo. V nasprotju z ugotovitvami sodbe je dokazni postopek jasno pokazal, da ne držijo ugotovitve sodbe, da je bila gozdna pot (graben) v spodnjem delu prestrm, da bi se po njej vozilo. Priče C.C., D.D. in E.E. so tožnika videle uporabljati javno pot (graben), o tej poti pa sta izpovedovali tudi (tožnikovi) priči F.F. in G.G. Sicer pa je sodišče na ogledu samo ugotovilo, da so na spodnjem delu te poti vidne kolesnice, kar dokazuje, da se je pot uporabljala. Med zemljiščem toženke in javno potjo ni bilo povezave. Na mestu (kjer meji na javno pot) je bilo ograjeno z grmičevjem in drevesi, ki jih je tožnik oktobra 2011 (nedopustno) posekal, toženka pa je na njihovo mesto postavila mrežnato ograjo.

Dokazni postopek je pokazal, da je bilo zemljišče toženke tudi na severni strani, kjer meji na zemljišče soseda H.H. ograjeno z ograjo in železnimi vrati, ki so se zaklepala že v preteklosti, še zlasti pa po nasilnem poseku tožnika v letu 2011. Tožnik ključev ni imel in ni jasno, kako je lahko do leta 2015, kot je trdil, vozil po zemljišču toženke.

Priče (lastniki sosednjih zemljišč), ki jih je predlagal tožnik, čeprav niso sorodniki tožnika, niso nepristranske, kot zmotno ugotavlja sodba. H.H. je bil sam s toženko v sporu glede zemljišča oz. služnosti, ki jo ima toženka na njegovem zemljišču, I.I. in druge, ki so potrdile, da se po javni gozdni poti (graben) navzdol ni dalo voziti, pa so njegovi prijatelji. Njihove izpovedbe so bile ovržene z drugimi objektivnimi dokazi, s katerimi se je nedvomno pokazalo, da do leta 2011 s toženkinih nepremičnin ni bilo mogoče zaviti v graben, zaradi dreves in konfiguracije terena, po tem letu pa zato, ker je toženka postavila mrežo. Sodišče izpovedb prič ni presojalo v povezavi z drugimi dokazi, ki jasno kažejo, da na zemljišču toženke ni bilo nobene poti. O tem je prepričljivo izpovedala toženka, njeno izpoved pa je potrdila njena mama A.A. Toženkine izjave pred policijo, ki je ni podpisala (in je tudi ni podala) sodišče ne bi smelo upoštevati. Tudi toženkina izpovedba, da na njenem zemljišču ni bilo nobene poti in da je bilo do gozdnih zemljišč mogoče priti po grabnu (torej po gozdni javni poti), so potrdile tudi številne druge (nepristranske) priče (toženkin bivši mož J.J., K.K., L.L., E.E. in D. D).

Sodišče prve stopnje neupravičeno ni zaslišalo prič, ki jih je toženka predlagala v zvezi z odločilnimi dejstvi. Izogibanje prič (M.M., N.N., O.O. in P.P.) prihodu na sodišče ni pravno upošteven razlog za neizvedbo njihovega zaslišanja. Sodišče ima ustrezna pooblastila, da zagotovi prisotnost prič na sodišču. Na nepravilen naslov priče R.R. bi moralo sodišče toženko opozoriti. Napačno je stališče sodbe, da zaslišanje priče S.S. ni bistveno. Slednji je v letu 2015 izvajal določena gradbena dela in bi lahko potrdil, da je toženka mrežnato ograjo postavila v letu 2011, kar je tožniku (ne glede na terensko stanje) onemogočalo vožnjo preko toženkinih nepremičnin.

3Tožnik je na pritožbo odgovoril, se obrazloženo opredelil do pritožbenih očitkov in predlagal njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Izpodbijana sodba zavzame stališče, da je tožnik priposestvoval služnost poti preko nepremičnin, ki so sedaj v lasti toženke za potrebe izkoriščanja in urejanja svojega gozda. Zavzeto stališče temelji na zaključku, da je priposestvovalna doba začela teči že pred letom 1974, da se je potrebna dvajsetletna priposestvovalna doba iztekla najkasneje do leta 1994 in da je do spora s toženko prišlo v letu 2011.

6Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in se opredelilo do vseh odločilnih dejstev. Dokazna ocena, s katero pritožbeno sodišče soglaša, upošteva metodološke napotke 8. člena ZPP in so drugačni pritožbeni očitki neutemeljeni. Pravilno je uporabljeno tudi materialno pravo in sicer določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki je veljal od 1. 9. 1980.

7Po 54. členu ZTLR in pred njim veljavnem Občem državljanskem zakoniku (v nadaljevanju ODZ), v zvezi z načelnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča št. 3/60 z dne 4. 4. 1960, se je za priposestvovanje stvarne služnosti zahtevala izpolnitev dveh pogojev: da je lastnik gospodujočega zemljišča dejansko izvrševal služnost več kot 20 let in da lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval.

8Sodba ima prepričljive in jasne razloge, zakaj šteje izpoved tožnika za prepričljivejšo od toženkine, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša. Sodba zaključi, da so tožniki (in njegovi pravni predniki) v gozd vozili po trasi, ki je potekala preko nepremičnine, ki je sedaj v lasti toženke in se je na koncu njenega zemljišča priključila na javno pot t.i. graben¹ in po njem levo navzgor, preko zemljišč drugih lastnikov², do gozda. Pritrditi je sodbi, da dokazni postopek ni potrdil trditve toženke (pri njej vztraja v pritožbi), da so tožnik (in njegovi predniki) za dostop do gozda, enako kot drugi lastniki tamkajšnjih gozdov, uporabljali javno pot - graben.

9Nosilna teza pritožbe je, da stanje v naravi (konfiguracija terena) s toženkinih nepremičnin ni nikoli omogočala priključka na graben in da je tožnik za dostop do gozda uporabljal graben.

10Pritožba ne ponudi tehtnih trditev, ki bi vzbujale dvom o pravilnosti zaključka sodbe, da je bilo stanje v naravi do leta 1994³ oz. leta 2011⁴ drugačno kot ob ogledu sodišča prve stopnje na kraju samem dne 29. 6. 2016 v predmetnem postopku⁵. Pritrditi je razlogom sodbe, da ob ogledu ugotovljeno stanje ne more dokazovati stanja v letu 2011, še manj pa v obdobju, ko je teklo priposestvovanje.

11O fotografijah, na katere se sklicuje pritožba, se je v zadostni meri in pravilno izrekla že sodba, ki jim tudi pripisuje ustrezen pomen. Sodba ob primerjavi fotografij (priloga B6, A9) s stanjem ugotovljenim ob ogledu dne 29. 6. 2016, prepričljivo zaključi "da se je zemljišče lahko udrlo le zaradi več desetletnih voženj po istem delu, kjer so nastajale kolesnice". Ob tem ni nepomembno, kar pravilno izpostavlja sodba, da vožnje niso bile vsakodnevne (vozilo se je nekajkrat letno za potrebe vzdrževanja in izkoriščanja gozda). Višinska razlika (na eni strani 4 m, na drugi strani 1,5 m) med grabnom in zemljiščem toženke, ugotovljena ob ogledu sodišča prve stopnje, ne pomeni, kot poskuša prikazati pritožba, da je bilo tako stanje že tudi prej.

12Dejstvo, da ob ogledu ni bila vidna trasa (sporne) poti in da se glede na obstoječe terensko stanje zemljišča toženke ni mogoč priključek na graben, ne more, kot že obrazloženo, dokazovati stanja prej.

13Sodišče prve stopnje, ki je izvedlo obsežen dokazni postopek, zaslišalo številne priče in si stanje na terenu ogledalo (dvakrat), ima za zaključek, da je do priposestvovanja sporne služnosti poti prišlo že leta 1994, zadostno podlago v izvedenem dokaznem postopku. Toženka je nepriznavanje voženj (tožnika in njegovih prednikov) preko njenega zemljišča gradila na trditvi, da z njega ni bil mogoč priključek na graben, česar pa izveden dokazni postopek ni potrdil.

14Sodba ima jasne, prepričljive in življenjsko logične razloge (13. točka obrazložitve) zakaj pričam, ki so potrdile trditve tožnika, sledi in zakaj pričam, ki so trdile nasprotno, ne sledi. Pritožba s pavšalnim očitkom, da so "tožnikove" priče, čeprav niso z njim v sorodu, neverodostojne, ker so njegovi prijatelji, prepričljive dokazne ocene sodbe ne more uspešno omajati. Sodni spor priče H.H. s toženko bi res lahko vzbujal dvom v njegovo verodostojnost, vendar pa ugotovitve sodbe ne temeljijo le na njegovi izpovedbi. Enako kot on, so izpovedovali tudi drugi sovaščani, ki so s stanjem (do leta 1994) seznanjeni iz lastnega. Gre namreč za sovaščane, ki, kot pravilno poudari sodba, že desetletja živijo v V. in so natančno opisali, kako so potekale vožnje preko toženkinega zemljišča, da se je bilo z zemljišča toženke mogoče priključiti na graben in kakšni problemi so bili z vožnjo po spodnjem, to je severnem delu te trase oz. grabna. Slednjega si je sodišče tudi samo ogledalo in je ugotovilo, da gre za strm teren, na delu katerega so bile skale, ki jih je toženka sicer med predmetnim postopkom delno odstranila. Sodba ustrezno težo pripiše nepristranski priči F.F⁶. Slednji je namreč povedal, da mu je toženkina mati (drugače, kot je izpovedovala ob zaslišanju v tem postopku) povedala, da je tožnik vozil preko njihovega zemljišča, da pa mu ni pojasnila, zakaj toženka služnosti ne priznava. Brez pomena je zato sklicevanje toženke, da je mati potrdila njeno izpoved. Sodba pravilno ovrednoti izjavo toženke, podane pred policijo⁷. Dejstvo, da toženka policijskega zapisnika ni podpisala oz. ga ni avtorizirala, kot izpostavlja v pritožbi, njeni izjavi ne jemlje dokazne vrednosti. Dokazni predlog "vpogled v spis" ne zajema vpogleda tudi v zapisnike o zaslišanju strank, kot si očitno zmotno razlaga pritožba. Sicer pa bi toženka morebitna razhajanja v izpovedbi tožnika v predmetnem postopku in njegovi izpovedbi v postopku P 223/16 lahko razčistila ob njegovem zaslišanju.

15Zavajajoče je sklicevanje pritožbe na vrata na začetku njene nepremičnine, ki naj bi preprečevale tožniku vožnjo. Vrata, ki jih je sicer namestil toženkin oče okoli leta 1980, tožniku voženj niso preprečevale in tudi niso bile nameščene s tem namenom. Sicer pa je toženka sama povedala, da je železna vrata zaklenila po sporu s tožnikom v oktobru 2011. Stanje po letu 2011 pa ni več odločilno. Zaključki sodbe ne temeljijo na, s strani tožnika, zatrjevanem dogovoru med pravnimi predniki pravdnih strank o vzajemnih vožnjah (13. točka obrazložitve⁸). Brez pomena je zato prikazovanje pritožbe, da takega dogovora ni bilo.

16Neutemeljen je očitek absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Z razlogi sodbe (4. točka obrazložitve), zakaj prič, ki jih navaja pritožba, ni zaslišalo, pritožbeno sodišče soglaša in jih ni treba popravljati ali dopolnjevati. Poudariti velja, da so glede priposestvovanja odločilne okoliščine do leta 1994, pritožba pa konkretizirano niti ne trdi, da bi priče, ki jih sodišče ni zaslišalo, izpovedovale o njih. Glede priče S. S. pritožba celo izrecno navede, da naj bi potrdil, da je toženka postavila mrežnato ograjo v letu 2011. Glede prič, ki so se, kot sama navaja pritožba, izogibale postopku, pa je toženka na naroku sama izjavila "da ne želijo pristopiti, ker imajo dovolj svojih problemov in se ne želijo vtikati še v tuje". Ni predlagala, da sodišče z uporabo svojih pooblastil zagotovi prisotnost teh prič.

17Po navedenem pritožbeni razlogi niso podani in ker ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18Odločitev o pritožbenih stroških se, glede na to, da gre za vmesno sodbo, pridrži za končno odločbo.

¹ Gre za javno pot parc. št. 7.
² Na njih ima tožnik vknjiženo služnost od leta 1941.
³ Takrat se je po ugotovitvi sodbe iztekla priposestvovalna doba.
⁴ Tako na izpodbijani ugotovitve sodbe je takrat prišlo do spora s toženko.
⁵ Pritožba se v prid svojim trditvam v pretežni meri sklicuje na ugotovljeno stanje ob ogledu sodišča.
⁶ Gre za nepremičninskega posrednika, ki je v letu 2010 urejal pogodbe, s katerimi je toženkina mati prenašala svoje nepremičnine na sina in hčerko, to je toženko in je poskušal pravno urejati možnost prevoza A. preko zemljišča P.
⁷ Gre za zaslišanje pred policijo na podlagi ustne ovadbe tožnikove žene T. T. v spisu Kt 818/10.
⁸ V njej je sodišče zapisalo, da se ni spuščalo v ugotovitve, ali je nekoč obstajal dogovor o vzajemnih vožnjah, temveč je ugotavljalo le, ali je tožnik vozil preko zemljišča A. ali ne in ali so mu te vožnje branili.