Zakon o zaščitnih ukrepih zoper strateške tožbe za onemogočanje javnega udejstvovanja (ZZUSTOJU)

(1)Ta zakon določa zaščitne ukrepe za varstvo fizičnih in pravnih oseb v sodnih postopkih zaradi njihovega javnega udejstvovanja, tako da jim zagotavlja varstvo pred očitno neutemeljenimi zahtevki in zlorabljenimi sodnimi postopki za onemogočanje javnega udejstvovanja ter varstvo pred sodnimi odločbami, izdanimi v zlorabljenih sodnih postopkih za onemogočanje javnega udejstvovanja v državah, ki niso države članice Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: tretje države).

(2)Namen tega zakona je varstvo in krepitev svobode izražanja, svobode znanosti in umetnosti ter pravice do zbiranja in združevanja glede zadev v javnem interesu.

S tem zakonom se v pravni red Republike Slovenije prenaša Direktiva (EU) 2024/1069 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. aprila 2024 o zaščiti oseb, ki se udejstvujejo pri udeležbi javnosti, pred očitno neutemeljenimi tožbenimi zahtevki ali zlorabljenimi sodnimi postopki (»strateške tožbe za onemogočanje udeležbe javnosti«) (UL L št. 2024/1069 z dne 16. 4. 2024).

(1)Ta zakon se uporablja v pravdnem in drugih civilnih sodnih postopkih, razen v postopkih povračila škode, ki jo v zvezi z opravljanjem službe ali katere druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja.

(2)V postopkih iz prejšnjega odstavka se uporabljajo pravila postopka, kot so določena za ta postopek, če s tem zakonom ni določeno drugače.

(1)Upravičenec ali upravičenka (v nadaljnjem besedilu: upravičenec) je fizična ali pravna oseba, ki se javno udejstvuje.

(2)Javno udejstvovanje pomeni podajanje katere koli izjave ali izvajanje katere koli dejavnosti ob uveljavljanju svobode izražanja, svobode znanosti in umetnosti ali pravice do zbiranja in združevanja glede zadev v javnem interesu ter s tem neposredno povezana pripravljalna, podporna ali pomožna ravnanja.

(3)Zadeva v javnem interesu pomeni vsako zadevo, ki vpliva na javnost do te mere, da bi ta lahko bila upravičeno zainteresirana zanjo, zlasti na naslednjih področjih: – človekove pravice in temeljne svoboščine, javno zdravje, varnost, okolje ali podnebje, – dejavnosti fizične ali pravne osebe, ki je javna osebnost v javnem ali zasebnem sektorju, – zadeve, ki jih obravnavajo organi zakonodajne, izvršilne ali sodne oblasti ali so obravnavane v katerih koli drugih uradnih postopkih, – obtožbe o korupciji, goljufiji ali katerem koli drugem kaznivem dejanju ali prekrških ali drugih prestopkih v zvezi s takimi zadevami, – dejavnosti za zaščito vrednot iz 2. člena Pogodbe o Evropski uniji, vključno z zaščito demokratičnih procesov pred neupravičenim vmešavanjem, zlasti z bojem proti dezinformacijam.

(4)Zlorabljeni sodni postopek za onemogočanje javnega udejstvovanja je sodni postopek, ki ni začet z namenom dejanske uveljavitve ali uresničitve pravice do sodnega varstva, temveč je njegov glavni namen preprečevanje, omejevanje ali kaznovanje upravičenca zaradi njegovega javnega udejstvovanja, in v katerem se uveljavljajo neutemeljeni zahtevki. Na tak namen kaže zlasti: – obstoj neravnovesja moči med strankama, – nesorazmerna, pretirana ali nerazumna narava zahtevka ali njegovega dela, vključno s pretirano višino vrednosti spornega predmeta, – obstoj več postopkov, ki so jih začele tožeča stranka ali pridružene stranke v zvezi s podobnimi zadevami, – ustrahovanje, nadlegovanje ali grožnje tožeče stranke ali njenih zastopnikov pred začetkom postopkov ali med njimi ter podobno ravnanje tožeče stranke v podobnih ali vzporednih primerih, – uporaba nedobrovernih postopkovnih taktik, kot so zavlačevanje postopkov, goljufivo ali nepošteno izbiranje najugodnejšega sodišča ali nedobroverna opustitev postopkov v poznejši fazi.

(5)Upravičenci so zlasti novinarji, mediji, prijavitelji nepravilnosti po zakonu, ki ureja zaščito prijaviteljev, zagovorniki človekovih pravic, civilna združenja in nevladne organizacije, sindikati, umetniki, raziskovalci in akademiki.

(6)V postopkih, ki se ne začnejo s tožbo, tožeča stranka po tem zakonu pomeni osebo, ki je začela postopek, tožena stranka pa osebo, proti kateri je postopek začet.

(1)Zaščitni ukrepi so: – varščina, – podpora in pomoč upravičencu, – hitra obravnava in zgodnja zavrnitev očitno neutemeljenega zahtevka, – povrnitev polnih stroškov, – povrnitev škode in objava sodbe ter – denarna kazen.

(2)Sodišče o zaščitnih ukrepih odloči na predlog upravičenca. Zaščitni ukrep denarne kazni lahko izreče tudi po uradni dolžnosti. Zaščitni ukrep podpore in pomoči upravičencu se izvede v skladu s 7. členom tega zakona.

(1)Sodišče naloži plačilo varščine, če upravičenec verjetno izkaže, da gre za zlorabljeni sodni postopek za onemogočanje javnega udejstvovanja.

(2)Sodišče določi višino varščine v višini ocenjenih stroškov postopka, ki bi jih bilo treba v primeru neuspeha povrniti toženi stranki po tem zakonu. Če upravičenec v postopku uveljavlja povrnitev škode v skladu s tem zakonom, sodišče pri določitvi višine varščine upošteva tudi višino zahtevane odškodnine, če je ta verjetno izkazana.

(3)Ne glede na prejšnji odstavek lahko sodišče določi varščino tudi v nižjem znesku, pri čemer upošteva premoženjski položaj tožeče stranke in pomen sodnega varstva za njen materialni ali družbeni položaj.

(4)Ne glede na določbe zakona, ki ureja brezplačno pravno pomoč, se varščina, določena na podlagi tega zakona, ne krije iz sredstev dodeljene brezplačne pravne pomoči.

(5)Če tožeča stranka v roku, ki ga določi sodišče, ne plača varščine, se šteje, da je tožbo umaknila. Sodišče tožečo stranko opozori na posledico neplačila varščine.

(6)Sodišče o predlogu za naložitev plačila varščine odloči brez odlašanja.

(7)Zoper sklep iz prejšnjega odstavka ni posebne pritožbe.

(8)Tožeča stranka lahko zoper sklep o ustavitvi postopka, izdan na podlagi petega odstavka tega člena, uveljavlja tudi, da niso bili podani pogoji za določitev varščine ali da višina varščine ni bila ustrezno določena.

Predstavnik nevladne organizacije, sindikata, zbornice ali druga oseba, ki deluje na področju varstva pravic oseb, ki se javno udejstvujejo, lahko s soglasjem upravičenca v sodnem postopku spremlja upravičenca in mu nudi podporo. Sodišče izključi to osebo z glavne obravnave, če to zahtevajo koristi uradne, poslovne ali osebne skrivnosti, koristi javnega reda ali razlogi morale ali če bi to ogrozilo osebno ali družinsko življenje tožeče stranke.

(1)Če sodišče glede na stanje spisa oceni, da je zahtevek zoper upravičenca očitno neutemeljen, tožečo stranko pozove, da izkaže, da njen zahtevek ni očitno neutemeljen, in najpozneje v treh mesecih od poziva opravi pripravljalni narok.

(2)Sodišče zahtevek po opravljeni glavni obravnavi zavrne tudi iz razloga, ker tožeča stranka ni izkazala, da njen zahtevek ni očitno neutemeljen.

(1)Tožeča stranka, ki v celoti ni uspela ali je uspela z zahtevkom le v neznatnem delu ali je tožbo umaknila ali se je zahtevku odpovedala, je dolžna upravičencu, zoper katerega je potekal zlorabljeni sodni postopek za onemogočanje javnega udejstvovanja, poleg stroškov, ki se mu priznajo na podlagi pravil zakona, ki urejajo pravila postopka, povrniti celotne stroške iz naslova nagrade za delo odvetnika ali drugih oseb, ki se jim prizna pravica do nagrade za zastopanje, če ta ni pretirana.

(2)Domneva se, da dogovorjena nagrada odvetnika ni pretirana, če ta ne presega 150 odstotkov nagrade, ki bi mu bila priznana v skladu s predpisano tarifo za nagrade odvetnikov.

(3)Pri odločanju, katera stranka in v kolikšnem delu je dolžna povrniti stroške postopka, se uporabijo pravila zakona, ki urejajo pravila postopka.

(1)Upravičenec lahko uveljavlja denarno odškodnino za povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi zlorabljenega sodnega postopka za onemogočanje javnega udejstvovanja, če škoda presega stroške, ki so mu priznani v skladu s tem zakonom, ali presega stroške, ki so mu bili priznani v zlorabljenem sodnem postopku za onemogočanje javnega udejstvovanja v tretji državi. Za odločanje o odškodnini se uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, če ni s tem zakonom določeno drugače.

(2)Sodišče lahko odredi, da se na stroške tožeče stranke tudi objavi sodba.

(1)Sodišče lahko v primeru zlorabljenega sodnega postopka za onemogočanje javnega udejstvovanja tožeči stranki, lahko pa tudi odvetniku izreče denarno kazen v višini 10 odstotkov od vrednosti spornega predmeta, vendar ne manj kot 3.000 eurov in ne več kot 10.000 eurov.

(2)Če je sodišče izreklo denarno kazen odvetniku, o pravnomočno izrečeni denarni kazni obvesti Odvetniško zbornico Slovenije.

(1)Sodišče po pravnomočno končanem postopku, v katerem je bil izrečen zaščitni ukrep po tem zakonu, enotni kontaktni točki pošlje pravnomočno odločbo v anonimizirani obliki in podatke iz drugega odstavka 17. člena tega zakona.

(2)Sodišče pravnomočno odločbo pošlje tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Če sodišče v postopku priznanja ali izvršitve sodne odločbe, izdane v tretji državi v sodnem postopku za onemogočanje javnega udejstvovanja fizične ali pravne osebe s stalnim prebivališčem ali sedežem v Republiki Sloveniji, ugotovi, da bi se ta postopek na podlagi prava Republike Slovenije štel za zlorabljeni sodni postopek za onemogočanje javnega udejstvovanja ali bi šlo za očitno neutemeljen zahtevek zoper upravičenca, se tuja sodna odločba ne prizna in ne izvrši.

Oseba s stalnim prebivališčem ali sedežem v Republiki Sloveniji lahko uveljavlja denarno odškodnino za povrnitev škode, ki ji je nastala v postopku v tretji državi, ki bi se na podlagi prava Republike Slovenije štel za zlorabljen sodni postopek za onemogočanje javnega udejstvovanja zoper upravičenca, pred sodiščem Republike Slovenije, na območju katerega ima stalno prebivališče ali sedež.

Ministrstvo, pristojno za pravosodje, vzpostavi enotno kontaktno točko, ki zagotavlja dostop do informacij o razpoložljivih zaščitnih ukrepih, pravnih sredstvih in podpornih ukrepih, skrbi za objavo pravnomočnih odločb, v katerih je sodišče odločilo o zaščitnih ukrepih po tem zakonu, ter zbira in pošlje podatke o zaščitnih ukrepih Evropski komisiji.

Z namenom zagotavljanja širšega dostopa do informacij o razpoložljivih zaščitnih ukrepih, pravnih sredstvih in podpornih ukrepih enotna kontaktna točka pri zagotavljanju teh nalog sodeluje z drugimi državnimi organi, lokalnimi skupnostmi, nosilci javnih pooblastil in nevladnimi organizacijami, ki delujejo na področju varstva pravic oseb, ki se javno udejstvujejo.

(1)Enotna kontaktna točka na spletni strani v anonimizirani obliki objavi pravnomočne odločbe, v katerih je sodišče odločilo o zaščitnih ukrepih po tem zakonu in ugotovilo, da je šlo za zlorabljen sodni postopek za onemogočanje javnega udejstvovanja.

(2)Enotna kontaktna točka vsako leto na spletni strani objavi podatke o številu zlorabljenih sodnih postopkov za onemogočanje javnega udejstvovanja, pravnomočno končanih v preteklem letu, razvrščenih glede na vrsto tožene stranke in tožeče stranke.

Ministrstvo, pristojno za pravosodje, vzpostavi enotno kontaktno točko iz 15. člena tega zakona v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona.

Določbe tega zakona se ne uporabljajo za tožbe ali druge predloge, s katerim se postopek začne, vložene pred začetkom njegove veljavnosti.

Do ureditve v zakonu, ki ureja kazenski postopek, lahko sodišče v zasebni tožbi za kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime, ki je storjeno z javno objavo, zasebnemu tožilcu naloži plačilo predujma za stroške kazenskega postopka, pri čemer se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o pogojih za naložitev in višini določitve varščine.

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Št. 710-01/25-1/16 Ljubljana, dne 28. januarja 2026 EPA 2477-IX Državni zbor Republike Slovenije mag. Urška Klakočar Zupančič predsednica