2. člen

(1)Zadolžitev po tej uredbi pomeni: a) najem posojila ali kredita, b) izdajo dolžniških vrednostnih papirjev, c) izdajo poroštva pravnih oseb za obveznosti iz naslova kreditov, posojil ali dolžniških vrednostnih papirjev, č) finančni najem (v nadaljnjem besedilu: finančni lizing), d) kredit, ki ga odobri dobavitelj blaga ali storitev in ki je daljši od 12 mesecev (v nadaljnjem besedilu: dolgoročni blagovni kredit), e) izposojo prostih denarnih sredstev med povezanimi družbami.

(2)Zadolžitve po tej uredbi so tudi okvirna posojila oziroma krediti, zadolžitev v obliki limita na transakcijskem računu in revolving krediti. Za višino zadolžitve pri teh posojilih oziroma kreditih se šteje zgornji limit odobrenega posojila ali kredita.

(3)Posredni proračunski uporabniki iz prejšnjega člena se ne smejo zadolževati z najemanjem blagovnih kreditov.

(4)Zadolžitve in postopki, vezani na finančni lizing in dolgoročni blagovni kredit, se nanašajo na pravne osebe, uvrščene v sektor S 13. DRŽAVA.

(5)Povezane družbe so družbe, ki se štejejo za povezane družbe v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe.