11. člen

(1)Za vsakega specializanta se izdela individualni program specializacije s časovnimi termini in kraji izvedbe specializacije (laboratoriji, klinični oddelki).

(2)Teoretična znanja pridobijo specializanti na seminarjih v okviru specializacije ter strokovnih izobraževanjih, lahko tudi podiplomskih študijih in seminarjih na različnih fakultetah. Praktična znanja pridobijo specializanti po dogovoru z mentorjem v ustreznih javnih institucijah.

(3)Pri izvedbi programa specializacije specializant lahko uporabi naslednje oblike usposabljanja: 1. praktično laboratorijsko delo, 2. razprave z mentorji, 3. aktivna udeležba na oddelčnih sestankih z obravnavanjem diagnostičnih primerov, 4. seminarji, 5. udeležba na učnih delavnicah ter priporočenih domačih in mednarodnih strokovnih sestankih, 6. vključevanje v raziskovalno delo.