4. člen

(1)Upravičenec do pomoči družini na domu je: − oseba stara nad 65 let, ki zaradi starosti ali pojavov, ki spremljajo starost, ni sposobna za popolnoma samostojno življenje; − oseba s statusom invalida v skladu z zakonom, ki ureja socialno vključevanje invalidov, ki po oceni pristojne komisije ne zmore samostojnega življenja, če stopnja in vrsta njene invalidnosti omogočata občasno oskrbo na domu; − druga invalidna oseba, ki ji je priznana pravica do tuje pomoči in nege za opravljanje večine življenjskih funkcij, − kronično bolna oseba in oseba z dolgotrajnimi okvarami zdravja, ki nima priznanega statusa invalida, je pa po oceni pristojnega centra za socialno delo brez občasne pomoči druge osebe nesposobna za samostojno življenje, − hudo bolni otrok ali otrok s težko motnjo v telesnem ali težko in najtežjo motnjo v duševnem razvoju, ki ni vključen v organizirane oblike varstva.

(2)Do mobilne pomoči so upravičeni otroci, mladostniki in odrasle osebe, z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem in telesnem razvoju, pri katerih je pričakovati ublažitev stanja oziroma ohranitev pridobljenih znanj in spodobnosti.

(3)Poleg pogojev iz prvega in drugega odstavka tega člena mora upravičenec izpolnjevati še naslednja dva pogoja, in sicer: − da ima zagotovljene bivalne in druge pogoje za življenje v svojem bivalnem okolju, vendar se zaradi starosti, invalidnosti ali kronične bolezni ne more oskrbovati in negovati sama, njeni svojci pa ji take oskrbe in nege ne zagotavljajo, − ji preostale psihofizične sposobnosti omogočajo, da z občasno organizirano pomočjo drugega ohranja zadovoljivo duševno in telesno počutje in lahko funkcionira v znanem bivalnem okolju.

(4)Upravičenec je upravičen do pomoči družini na domu, če je ocenjeno, da potrebuje najmanj dve opravili iz dveh različnih sklopov opravil iz tretjega odstavka prejšnjega člena.