6. člen

(1)V vseh varstvenih območjih dediščine veljajo naslednje varstvene usmeritve:

1.spodbujanje ohranitve in trajnostne uporabe dediščine, to je uporabe dediščine na način in v obsegu, ki dolgoročno ne povzroča izgube njenih kulturnih lastnosti in varovanih sestavin,

2.omogočanje trajnostnega razvoja dediščine za zadovoljevanje potreb sedanje generacije, ne da se pri tem zmanjša njena posebna narava in družbeni pomen ter ne da bi bila s tem okrnjena ohranitev dediščine za prihodnje generacije,

3.spodbujanje dejavnosti in ravnanj, ki ohranjajo kulturne, socialne, gospodarske, znanstvene, izobraževalne in druge pomene dediščine,

4.spodbujanje identificiranja, dokumentiranja, vrednotenja in interpretiranja dediščine, vključno z arheološkimi ostalinami,

5.ohranjanje lastnosti, posebne narave in družbenega pomena dediščine,

6.dopuščanje posegov v dediščino, ki upoštevajo in ohranjajo njene varovane sestavine,

7.dopuščanje posegov, ki omogočajo vzpostavitev trajnih gospodarskih temeljev za ohranitev dediščine ob spoštovanju njene posebne narave in družbenega pomena.

(2)Kadar bi lahko prišlo do pomembnejših vplivov na varovane sestavine, se v postopkih prostorskega načrtovanja za načrtovanje novih ureditev v varstvenih območjih dediščine lahko zahteva priprava posebnih strokovnih podlag.

(3)V fazi projektiranja se s kulturnovarstvenimi pogoji za poseg v varstveno območje dediščine lahko izjemoma določita varovanje in ohranjanje varovanih sestavin, ki niso določene z aktom o določitvi varstvenih območij dediščine, če so bile ugotovljene s predhodnimi raziskavami iz petega odstavka 29. člena zakona.

(4)Izjemoma se pri varstvenih območjih dediščine, ki niso arheološka varstvena območja, varujejo tudi zemeljske plasti z morebitnimi arheološkimi ostalinami, kar določi akt o določitvi varstvenih območij dediščine.

(5)Zemeljske plasti iz prejšnjega odstavka in iz 7. člena te uredbe so tla v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo okolja.