Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o osebni asistenci (ZOA-B)

V Zakonu o osebni asistenci (Uradni list RS, št. 10/17 in 31/18) se v 9. členu prvi odstavek spremeni tako, da se glasi: »(1) Pravica do osebne asistence se izključuje s: – celodnevnim institucionalnim varstvom, družinskim pomočnikom in dolgotrajno bolnišnično obravnavo v skladu s predpisi, ki urejajo področje socialnega in zdravstvenega varstva, – celodnevnim institucionalnim varstvom v skladu s predpisi, ki urejajo šolsko zakonodajo, – storitvijo socialnega vključevanja prebivanja s podporo v skladu z zakonom, ki ureja socialno vključevanje invalidov, in – prestajanjem zaporne kazni.«. Tretji odstavek se spremeni tako, da se glasi: »(3) Pravica do osebne asistence se ne izključuje s pravico do vodenja, varstva in zaposlitve pod posebnimi pogoji oziroma pravico do drugih podpor pri zaposlovanju in socialnem vključevanju, ki so financirane iz javnih virov in so urejene v predpisih s področja socialnega varstva in zaposlovanja invalidov ter vključenosti v izvajanje vzgojno-izobraževalnih programov v skladu s predpisi, ki urejajo šolsko zakonodajo. V tem primeru se število odobrenih ur osebne asistence zmanjša za število ur, ki so bile uporabniku priznane iz naslova teh storitev.«. Za tretjim odstavkom se doda nov četrti odstavek, ki se glasi: »(4) Število odobrenih ur osebne asistence se zmanjša za število ur, za katere je uporabnik vključen v programe ali storitve iz drugega in tretjega odstavka tega člena, ki so bile uporabniku priznane iz naslova vključenosti v izvedbeni načrt osebne asistence.«.

10. člen se spremeni tako, da se glasi: Osebno asistenco kot nepridobitno dejavnost izvajajo humanitarne organizacije in invalidske organizacije s podeljenim statusom v skladu z zakonom, ki ureja humanitarne organizacije, ali zakonu, ki ureja invalidske organizacije, ter zavodi in društva s pridobljenim statusom delovanja v javnem interesu na področju invalidskega, socialnega varstva ali za opravljanje humanitarne dejavnosti na področju socialnega varstva, z vpisom v register izvajalcev osebne asistence iz 28. člena tega zakona na podlagi odločbe ministrstva, pristojnega za invalidsko varstvo (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo).«.

11. člen se spremeni tako, da se glasi:

(1)Osebni asistent je fizična oseba, ki opravlja osebno asistenco pri izvajalcu osebne asistence na podlagi pogodbe o zaposlitvi, na podlagi podjemne pogodbe ali kot samostojni podjetnik posameznik, če sam opravlja delo osebnega asistenta, če: – je polnoletna, – je poslovno sposobna, – iz kazenske evidence ne izhaja, da je bila pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje na področju nasilja, spolne nedotakljivosti oziroma diskriminatornega ravnanja na podlagi invalidnosti v skladu z drugimi predpisi, in – ima opravljeno usposabljanje v skladu s tem zakonom.

(2)Osebni asistent, ki izpolnjuje pogoje iz prejšnjega odstavka, opravlja osebno asistenco: – kot samostojni podjetnik posameznik največ v obsegu, kot velja za zaposlene na podlagi zakona, ki ureja delovna razmerja, – za čas nadomeščanja redno zaposlenih osebnih asistentov, vendar ne več kot 720 ur v koledarskem letu, na podlagi podjemne pogodbe, kot začasno in občasno delo dijakov in študentov v skladu z zakonom, ki ureja zaposlovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti, ali kot začasno ali občasno delo upokojencev v skladu z zakonom, ki ureja trg dela.

(3)Osebno asistenco uporabniku opravljata največ dva družinska člana uporabnika za polni delovni čas. Za družinskega člana uporabnika se šteje: – zakonec ali zunajzakonski partner, partner partnerske zveze ali nesklenjene partnerske zveze, – otrok ali otrok osebe iz prejšnje alineje, – starš ali starš osebe iz prve alineje tega odstavka, – brat ali sestra, – vnuk, vnukinja, – sorodnik po svaštvu do vštetega drugega kolena.

(4)Med bolniško odsotnostjo, dopustom ali drugimi odsotnostmi z dela v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja, osebnega asistenta, ki je družinski član uporabnika, lahko nadomešča drug osebni asistent ali drug družinski član uporabnika, ne glede na sorodstveno razmerje, navedeno v prejšnjem odstavku.«.

12. člen se spremeni tako, da se glasi:

(1)Izvajalec osebne asistence pridobi status izvajalca osebne asistence z vpisom v register iz 28. člena tega zakona na podlagi odločbe ministrstva.

(2)Izvajalec osebne asistence se vpiše v register izvajalcev osebne asistence, če: – bo izvajal osebno asistenco za najmanj deset uporabnikov, – ima zaposlenega strokovnega vodjo za izvajanje osebne asistence, ki ima opravljen strokovni izpit v skladu s predpisi, ki urejajo področje socialnega varstva, – ima za vodenje dela osebnih asistentov zaposlenega usklajevalca osebne asistence, ki je končal vsaj visokošolski strokovni program, če osebni asistenti na mesec pri njem opravijo najmanj 6.960 ur storitev osebne asistence in mora za vsakih nadaljnjih 5.220 opravljenih ur storitev osebne asistence na mesec zaposlovati še po najmanj enega dodatnega usklajevalca osebne asistence, – ima dokazilo o statusu iz 10. člena tega zakona, – mu ni bila s pravnomočno sodbo sodišča izrečena prepoved izvajanja storitev s področja socialnega varstva, – ima poravnane davke in prispevke.

(3)Izvajalec osebne asistence v enem mesecu po vpisu v register izvajalcev osebne asistence ministrstvu predloži kopije vrednotnic vseh uporabnikov, za katere izvaja osebno asistenco.

(4)Izvajalec osebne asistence, ki zaradi objektivnih okoliščin nepričakovano izgubi uporabnika, in zato ne izpolnjuje zakonskega pogoja minimalnega števila uporabnikov, ima dva meseca časa, da izpolni ta zakonski pogoj. V tem času se pri preostalih uporabnikih osebna asistenca izvaja nemoteno.

(5)Izvajalcu osebne asistence preneha status z izdajo odločbe ministrstva o izbrisu izvajalca iz registra izvajalcev osebne asistence, če: – preneha izvajati dejavnost osebne asistence in o tem pisno obvesti ministrstvo v roku 15 dni od prenehanja opravljanja dejavnosti, – preneha obstajati, – v enem letu od vpisa v register ne začne izvajati storitev osebne asistence, – ne izpolnjuje pogojev iz drugega in tretjega odstavka tega člena in – na podlagi sklepa strokovnega nadzora iz 31. člena tega zakona.

(6)Izvajalci osebne asistence revidirajo računovodske izkaze vsako leto tako, da za vsako poslovno leto zagotovijo revizorjevo poročilo o opravljenih dogovorjenih postopkih, s katerimi revizijska družba, ustanovljena v skladu z zakonom, ki ureja revidiranje, ugotovi, ali so javna sredstva, prejeta zaradi izvajanja storitev osebne asistence, prikazana na posebnem kontu in je zagotovljena njihova namenska poraba.

(7)Izvajalci osebne asistence ministrstvu predložijo letna poročila skupaj z revizorjevim poročilom o opravljenih dogovorjenih postopkih najpozneje v 30 dneh po njihovem prejemu.

(8)Nadzor nad izvajanjem osebne asistence izvajajo koordinatorji invalidskega varstva ob vsakokratnem sumu zlorabe instituta osebne asistence ali po potrebi z nadzorom pri izvajalcu osebne asistence oziroma pri uporabniku.«.

18. člen se spremeni tako, da se glasi:

(1)Osebni asistenti, strokovni vodje in usklajevalci osebne asistence morajo, preden začnejo prvič izvajati osebno asistenco, opraviti usposabljanje v skladu s tem zakonom.

(2)Program usposabljanja osebnih asistentov, strokovnih vodij in usklajevalcev osebne asistence lahko izvajajo izvajalci osebne asistence, pri katerih so zaposleni, če izvajajo programe osebne asistence vsaj tri leta. Če izvajalci osebne asistence navedene programe izvajajo manj kot tri leta, osnovno usposabljanja za osebne asistente organizira in izvaja Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo (v nadaljnjem besedilu: inštitut) na podlagi programa, ki ga določi minister, pristojen za invalidsko varstvo.

(3)Oseba, ki uspešno konča usposabljanje za osebne asistente, strokovne vodje in usklajevalce osebne asistence, pridobi potrdilo o uspešno končanem usposabljanju, ki ga izda izvajalec usposabljanja.

(4)Vsebina programa usposabljanja osebnih asistentov, strokovnih vodij in usklajevalcev osebne asistence je določena v tretjem odstavku 19. člena tega zakona, praktični del usposabljanja za osebne asistente pa poteka pri uporabniku.

(5)Osebni asistenti, strokovni vodje in usklajevalci osebne asistence se morajo vsako leto vsaj en delovni dan dodatno usposabljati za opravljanje osebne asistence.«.

V 19. členu se v prvem odstavku za besedilom »preden prvič koristita storitve osebne asistence« doda besedilo »oziroma najpozneje v dveh mesecih od začetka izvajanja osebne asistence,«. Za prvim odstavkom se doda nov drugi odstavek, ki se glasi: »(2) Program usposabljanja za uporabnike in zakonite zastopnike lahko izvajajo izvajalci osebne asistence, če izvajajo programe osebne asistence vsaj tri leta. Če izvajalci navedene programe izvajajo manj kot tri leta, usposabljanja organizira in izvaja inštitut na podlagi programa, ki ga določi minister, pristojen za invalidsko varstvo.«. Dosedanji drugi odstavek postane tretji odstavek. V dosedanjem tretjem odstavku, ki postane četrti odstavek, se za besedo »izvajalec« doda beseda »usposabljanja«. Za četrtim odstavkom se dodata nova peti in šesti odstavek, ki se glasita: »(5) Če uporabnik ali njegov zakoniti zastopnik zavrne usposabljanje ali ga brez upravičenega razloga ne opravi, izvajalec osebne asistence zavrne izvajanje osebne asistence pri tem uporabniku.

(6)Uporabnik in zakoniti zastopnik se morata vsako leto dodatno vsaj šest ur še dodatno usposabljati.«. Dosedanji četrti odstavek, ki postane sedmi odstavek, se spremeni tako, da se glasi: »(7) Program usposabljanja in pogoje za njegovo izvajanje določi minister.«.

V 19.a členu se drugi in tretji odstavek spremenita tako, da se glasita: »(2) Usposabljanje iz prejšnjega odstavka za koordinatorje organizira Skupnost centrov za socialno delo Slovenije (v nadaljnjem besedilu: skupnost), usposabljanje članov strokovnih komisij pa organizira inštitut.

(3)Oseba, ki uspešno konča usposabljanje, pridobi potrdilo o uspešno končanem usposabljanju, ki ga izda izvajalec usposabljanja.«. Za petim odstavkom se doda nov šesti odstavek, ki se glasi: »(6) Usposabljanje koordinatorjev in članov strokovnih komisij se financira iz proračuna Republike Slovenije.«.

20. člen se spremeni tako, da se glasi:

(1)Vlagatelj ali njegov zakoniti zastopnik vloži vlogo za pridobitev pravice do osebne asistence na centru za socialno delo, ki je krajevno pristojen glede na stalno ali začasno prebivališče vlagatelja. Vlagatelj, ki še ni dopolnil 18 let starosti, oziroma njegov zakoniti zastopnik, lahko vlogo vloži največ štiri mesece pred vlagateljevo dopolnitvijo starosti 18 let. Vloga vsebuje: – osebno ime vlagatelja, EMŠO in naslov stalnega ali začasnega prebivališča; – dokazila o stopnji in vrsti invalidnosti; – zdravstveno dokumentacijo o vrsti in stopnji invalidnosti, zdravstvenem stanju vlagatelja ter uporabi medicinsko-tehničnih pripomočkov in drugo dokumentacijo, ki dokazuje vlagateljevo potrebo po osebni asistenci; – navedbo o potrebi po storitvah osebne asistence pri opravljanju aktivnosti, povezanih z neodvisnim osebnim in družinskim življenjem, vključevanjem v okolje, izobraževanjem in zaposlitvijo; – odločbo o priznani pravici in višini dodatka za pomoč in postrežbo oziroma drugih denarnih prejemkov, ki jih vlagatelj prejema iz naslova potrebe po tuji negi in pomoči; – dokazila o izobraževanju ali zaposlitvi, če je zaposlen ali se izobražuje; – dokazila, s katerimi dokazuje vključenost v programe ali storitve iz 9. člena tega zakona; – datum vložitve in podpis vlagatelja ali zakonitega zastopnika.

(2)Dokazila iz druge, pete in sedme alineje prejšnjega odstavka vlagatelj priloži, če z njimi razpolaga.

(3)Pristojni center za socialno delo pred imenovanjem strokovne komisije vlogo pregleda in preveri izpolnjevanje pogojev za dodelitev pravice do osebne asistence. Če ugotovi, da vlagatelj ne izpolnjuje pogojev, zavrne priznanje pravice do osebne asistence.

(4)Kadar pristojni center za socialno delo ugotovi, da so izpolnjeni pogoji iz prejšnjega odstavka, dvočlanska strokovna komisija (v nadaljnjem besedilu: komisija) inštituta poda mnenje o obsegu ur in vrsti storitev osebne asistence.

(5)Na podlagi mnenja komisije pristojni center za socialno delo izda odločbo o pravici do osebne asistence, v kateri določi obseg in vrsto storitev osebne asistence.

(6)V odločbi iz prejšnjega odstavka mora biti vpisan zakoniti zastopnik, če ga uporabnik ima, natančno mora biti opredeljena vrsta storitev osebne asistence, do katerih je uporabnik upravičen, in obseg, v katerem se zagotavlja osebna asistenca.

(7)Če se ponovno odloča o pravici do osebne asistence zaradi spremembe, ki lahko vpliva na upravičenost do osebne asistence, na podlagi drugega odstavka 22. člena tega zakona, na zahtevo vlagatelja, ki že ima pridobljeno pravico do osebne asistence, odločba izdana v tem postopku postane izvršljiva s prvim dnem naslednjega meseca po izdani odločbi, ne glede na zakon, ki ureja splošni upravni postopek.

(8)Pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve pravice do osebne asistence.

(9)O pritožbi zoper odločbo iz prejšnjega odstavka odloči ministrstvo. Pri odločanju o pritožbi ministrstvo lahko pridobi novo mnenje komisije. Odločba, izdana v pritožbenem postopku, postane izvršljiva s prvim dnem naslednjega meseca po izdani odločbi.

(10)Ne glede na določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, se v pritožbenem postopku lahko odloči, da vlagatelju pripada drugačen (večji ali manjši) obseg ur in drugačna opredelitev vrst storitev osebne asistence oziroma da do storitev osebne asistence ni upravičen.«.

V 21. členu se drugi odstavek spremeni tako, da se glasi: »(2) Komisija je izvedenski organ, ki deluje v okviru inštituta. Člani izvedenskega organa so strokovnjaki, ki imajo najmanj štiri leta strokovnega in praktičnega znanja s področja invalidskega, socialnega in zdravstvenega varstva. Vsaj en član komisije mora imeti stalno prebivališče v statistični ali sosednji statistični regiji, v kateri ima stalno ali začasno prebivališče uporabnik osebne asistence. Člane izvedenskega organa imenuje upravni odbor inštituta na predlog direktorja inštituta. Izvedenski organ se financira iz proračuna Republike Slovenije.«.

Za 22. členom se doda nov 22.a člen, ki se glasi:

(1)V postopku ponovne ocene upravičenosti do osebne asistence se preverja ustreznost obsega ur in vrst storitev osebne asistence, priznanih z odločbo o pravici do osebne asistence.

(2)Ponovna ocena upravičenosti do osebne asistence se izvede po uradni dolžnosti najpozneje v petih letih od dneva pridobitve pravice do osebne asistence.

(3)Koordinator lahko pri posameznem uporabniku predlaga ponovno oceno tudi pred rokom iz prejšnjega odstavka, če zazna spremenjene potrebe uporabnika po vrstah in obsegu ur storitev osebne asistence ali druge okoliščine, ki utemeljujejo ponovno oceno.

(4)Ponovna ocena se izvede v skladu s postopkom, kot je določen za postopek uveljavljanja pravice do osebne asistence. Z odločbo o ponovni oceni pravice do osebne asistence se uporabniku lahko prizna drugačen (večji, enak ali manjši) obseg ur in drugačna opredelitev vrst storitev osebne asistence, ki so mu bile priznane z veljavno odločbo, oziroma da do storitev osebne asistence ni upravičen.

(5)Odločba, izdana v postopku ponovne ocene, postane izvršljiva s prvim dnem naslednjega meseca po izdani odločbi.«.

V 29. členu se naslov člena spremeni tako, da se glasi: »(centralna zbirka podatkov)«. V prvem odstavku se: – v prvem stavku za besedama »zakonitih zastopnikih« doda besedilo »osebnih asistentih, strokovnih vodjih, usklajevalcih osebne asistence«, za besedama »in odločbah« pa besedilo »o pravici do osebne asistence«; – v osmi alineji pika nadomesti s podpičjem in dodata novi deveta in deseta alineja, ki se glasita: »– osebne podatke osebnih asistentov (osebno ime, EMŠO, strokovna izobrazba, usposobljenost iz 18. člena tega zakona, pravna podlaga, na podlagi katere izvaja delo osebnega asistenta, sorodstveno razmerje do uporabnika); ‒ osebne podatke strokovnih vodij in usklajevalcev osebne asistence (osebno ime, EMŠO, izobrazba iz 12. člena tega zakona, usposabljanje v skladu z 18. členom tega zakona, pravna podlaga za delo).«. Tretji odstavek se spremeni tako, da se glasi: »(3) Podatki iz centralne zbirke podatkov se hranijo trajno, razen podatkov iz devete alineje prvega odstavka tega člena, ki se hranijo pet let po prenehanju pravnega razmerja, na podlagi katerega je osebni asistent izvajal osebno asistenco.«.

29.a člen se črta.

V 30. členu se v drugem odstavku besedilo »in 29.a« črta. V tretjem odstavku se: – v prvi alineji za besedilom »prenehanja tega ukrepa« dodata vejica in besedilo »družinsko razmerje«; – v drugi alineji besedilo »družbenega varstva v skladu z zakonom, ki ureja družbeno varstvo duševno in telesno prizadetih oseb« nadomesti z besedilom »socialnega vključevanja invalidov v skladu z zakonom, ki ureja socialno vključevanje invalidov« in za besedo »motnjami« doda besedilo »odločbo o pridobitvi ali prenehanju statusa družinskega pomočnika, odločbo o rejništvu ter višina in trajanje dodatka za pomoč in postrežbo«; – za šesto alinejo doda nova sedma alineja, ki se glasi: »– Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport – podatke o osebah, ki so vključene v izvajanje vzgojno-izobraževalnih programov (osebno ime, EMŠO, obdobje vključitve, vrsta programa), in podatke o izvajalcu vzgojno-izobraževalnega programa;«; – v dosedanji sedmi alineji, ki postane osma alineja, za besedilom »postopkih prisilnega prenehanja« dodata vejica in besedilo »podatke o plačanih davkih in prispevkih«. Peti odstavek se spremeni tako, da se glasi: »(5) Zaradi točnosti in ažurnosti podatkov iz 29. člena tega zakona se lahko centralna zbirka podatkov na podlagi EMŠO povezuje s centralnim registrom prebivalstva in vsemi institucijami iz tretjega odstavka tega člena.«.

Pri uporabnikih osebne asistence, ki imajo v skladu z veljavno odločbo pravico do osebne asistence, se po uradni dolžnosti uvede postopek ponovne ocene upravičenosti do osebne asistence v skladu z 22.a členom zakona najpozneje v treh letih od uveljavitve tega zakona.

(1)Izvajalci osebne asistence, ki so vpisani v register izvajalcev osebne asistence in ne izpolnjujejo pogoja iz spremenjenega 10. člena zakona in pogojev iz prve, druge in tretje alineje spremenjenega drugega odstavka 12. člena zakona, se v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona statusno preoblikujejo oziroma izpolnijo pogoje iz prve, druge in tretje alineje spremenjenega drugega odstavka 12. člena zakona. Če v predpisanem roku ne izpolnijo pogojev iz tega odstavka, se po uradni dolžnosti izbrišejo iz registra izvajalcev osebne asistence.

(2)Pogoj pridobljenega statusa iz spremenjenega 10. člena zakona ne velja za izvajalce osebne asistence, ki so na dan uveljavitve tega zakona vpisani v register izvajalcev osebne asistence.

(3)Če se izvajalec osebne asistence odloči, da osebne asistence ne bo več izvajal in zahteva izbris iz registra izvajalcev osebne asistence, ali če mu je status izvajalca osebne asistence odvzet po uradni dolžnosti, mora skupaj z uporabnikom in koordinatorjem uporabniku poiskati novega izvajalca osebne asistence v enem mesecu od dneva, ko je zaprosil za izbris iz registra izvajalcev osebne asistence ali mu je bil status odvzet po uradni dolžnosti. V tem obdobju mora izvajalec osebne asistence nemoteno izvajati osebno asistenco za uporabnike.

(4)Ne glede na drugi in tretji odstavek 16. člena zakona lahko do zakonske ureditve obveznosti uporabnika osebne asistence do izvajalca osebne asistence izvajalec osebne asistence odstopi od izvedbenega načrta tudi, če uporabnik krši obveznosti iz dogovora o izvajanju osebne asistence in gre pri tem za utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljnje izvajanje osebne asistence. Pred odstopom od izvedbenega načrta mora izvajalec pisno opozoriti uporabnika na kršitev in na možnost odstopa, če bo uporabnik ponovno kršil obveznosti v enem letu od prejema opozorila in pridobiti pozitivno mnenje koordinatorja. V primeru odstopa od izvedbenega načrta je izvajalec dolžan zagotoviti izvajanje osebne asistence, dokler se ne zagotovi njeno izvajanje z drugim izvajalcem osebne asistence, a največ dva meseca od odstopa.

Ne glede na določbo tretjega odstavka spremenjenega 11. člena zakona lahko osebni asistent, ki je družinski član, še naprej opravlja delo osebnega asistenta, dokler se uporabniku ne zagotovijo novi osebni asistenti v skladu s spremenjenim 11. členom zakona, vendar ne dlje kot šest mesecev od uveljavitve tega zakona.

Upravičenci, ki so bili upravičeni do družinskega pomočnika, preden so pridobili pravico do osebne asistence v skladu z zakonom, lahko v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona na pristojnem centru za socialno delo ponovno uveljavljajo pravico do družinskega pomočnika, če prenehajo uveljavljati pravico do osebne asistence. V tem primeru ni treba ponovno pridobiti mnenja o pravici do družinskega pomočnika invalidske komisije Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

(1)Inštitut v treh mesecih od uveljavitve tega zakona vzpostavi izvedenski organ iz drugega odstavka spremenjenega 21. člena zakona.

(2)Do vzpostavitve izvedenskega organa iz prejšnjega odstavka se postopki v zvezi s pridobivanjem mnenja o številu ur in vsebini osebne asistence vodijo v skladu z 21. členom Zakona o osebni asistenci (Uradni list RS, št. 10/17 in 31/18).

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Št. 540-02/21-8/44 Ljubljana, dne 20. oktobra 2021 EPA 2017-VIII Državni zbor Republike Slovenije Tina Heferle podpredsednica