22. člen

(1)Javni uslužbenec ima na podlagi ustreznih dokazil pravico do odsotnosti z dela brez pravice do nadomestila plače zlasti v naslednjih primerih:

-        neodložljivi osebni opravki,

-        izobraževanje, ki ni v interesu delodajalca,

-        nega družinskega člana,

-        zdravljenje v zdravilišču na lastne stroške,

-        zasebno potovanje,

-        aktivno športno in kulturno udejstvovanje, ki ni v interesu delodajalca.

(2)Skupna odsotnost po tem členu ne more biti daljša od 30 dni na leto.

(3)Direktor zavoda ali vodja notranje organizacijske enote lahko zahtevo po neplačanem dopustu zavrneta, če potrebe delovnega procesa tega ne dopuščajo.