2. člen

Besedilo Priloge I se v izvirniku v angleškem jeziku in prevodu v slovenskem jeziku glasi: 1 1 Besedilo Priloge I v izvirniku v francoskem jeziku je na vpogled v Sektorju za mednarodno pravo Ministrstva za zunanje zadeve. 1. The regulations concerning identification in this Annex implement the relevant provisions of the Geneva Conventions and the Protocol; they are intended to facilitate the identification of personnel, material, units, transports and installations protected under the Geneva Conventions and the Protocol. 2. These rules do not in and of themselves establish the right to protection. This right is governed by the relevant articles in the Conventions and the Protocol. 3. The competent authorities may, subject to the relevant provisions of the Geneva Conventions and the Protocol, at all times regulate the use, display, illumination and detectability of the distinctive emblems and signals. 4. The High Contracting Parties and in particular the Parties to the conflict are invited at all times to agree upon additional or other signals, means or systems which enhance the possibility of identification and take full advantage of technological developments in this field. 1. The identity card for permanent civilian medical and religious personnel referred to in Article 18, paragraph 3, of the Protocol should: a) bear the distinctive emblem and be of such size that it can be carried in the pocket; b) be as durable as practicable; c) be worded in the national or official language and, in addition and when appropriate, in the local language of the region concerned; d) mention the name, the date of birth (or, if that date is not available, the age at the time of issue) and the identity number, if any, of the holder; e) state in what capacity the holder is entitled to the protection of the Conventions and of the Protocol; f) bear the photograph of the holder as well as his signature or his thumbprint, or both; g) bear the stamp and signature of the competent authority; h) state the date of issue and date of expiry of the card; i) indicate, whenever possible, the holder’s blood group, on the reverse side of the card. 2. The identity card shall be uniform throughout the territory of each High Contracting Party and, as far as possible, of the same type for all Parties to the conflict. The Parties to the conflict may be guided by the single-language model shown in Figure 1. At the outbreak of hostilities, they shall transmit to each other a specimen of the model they are using, if such model differs from that shown in Figure 1. The identity card shall be made out, if possible, in duplicate, one copy being kept by the issuing authority, which should maintain control of the cards which it has issued. 3. In no circumstances may permanent civilian medical and religious personnel be deprived of their identity cards. In the event of the loss of a card, they shall be entitled to obtain a duplicate copy. 1. The identity card for temporary civilian medical and religious personnel should, whenever possible, be similar to that provided for in Article 2 of these Regulations. The Parties to the conflict may be guided by the model shown in Figure 1. 2. When circumstances preclude the provision to temporary civilian medical and religious personnel of identity cards similar to those described in Article 2 of these Regulations, the said personnel may be provided with a certificate signed by the competent authority certifying that the person to whom it is issued is assigned to duty as temporary personnel and stating, if possible, the duration of such assignment and his right to wear the distinctive emblem. The certificate should mention the holder’s name and date of birth (or if that is not available, his age at the time when the certificate was issued), his function and identity number, if any. It shall bear his signature or his thumbprint, or both. The distinctive emblem (red on a white ground) shall be as large as appropriate under the circumstances. For the shapes of the cross, the crescent or the lion and sun*, he High Contracting Parties may be guided by the models shown in Figure 2. * No state has used the emblem of lion and sun since 1980. 1. The distinctive emblem shall, whenever possible, be displayed on a flat surface, on flags or in any other way appropriate to the lay of the land, so that it is visible from as many directions and from as far away as possible, and in particular from the air. 2. At night or when visibility is reduced, the distinctive emblem may be lighted or illuminated. 3. The distinctive emblem may be made of materials which make it recognizable by technical means of detection. The red part should be painted on top of black primer paint in order to facilitate its identification, in particular by infrared instruments. 4. Medical and religious personnel carrying out their duties in the battle area shall, as far as possible, wear headgear and clothing bearing the distinctive emblem. 1. All distinctive signals specified in this Chapter may be used by medical units or transports. 2. These signals, at the exclusive disposal of medical units and transports, shall not be used for any other purpose, the use of the light signal being reserved (see paragraph 3 below). 3. In the absence of a special agreement between the Parties to the conflict reserving the use of flashing blue lights for the identification of medical vehicles, ships and craft, the use of such signals for other vehicles, ships and craft is not prohibited. 4. Temporary medical aircraft which cannot, either for lack of time or because of their characteristics, be marked with the distinctive emblem, may use the distinctive signals authorized in this Chapter. 1. The light signal, consisting of a flashing blue light as defined in the Airworthiness Technical Manual of the International Civil Aviation Organization (ICAO) Doc. 9051, is established for the use of medical aircraft to signal their identity. No other aircraft shall use this signal. Medical aircraft using the flashing blue light should exhibit such lights as may be necessary to make the light signal visible from as many directions as possible. 2. In accordance with the provisions of Chapter XIV, para. 4 of the International Maritime Organization (IMO) International Code of Signals, vessels protected by the Geneva Conventions of 1949 and the Protocol should exhibit one or more flashing blue lights visible from any direction. 3. Medical vehicles should exhibit one or more flashing blue lights visible from as far away as possible. The High Contracting Parties and, in particular, the Parties to the conflict which use lights of other colours should give notification of this. 4. The recommended blue colour is obtained when its chromaticity is within the boundaries of the International Commission on Illumination (ICI) chromaticity diagram defined by the following equations: The recommended flashing rate of the blue light is between sixty and one hundred flashes per minute. 1. The radio signal shall consist of the urgency signal and the distinctive signal as described in the International Telecommunication Union (ITU) Radio Regulations (RR Articles 40 and N 40). 2. The radio message preceded by the urgency and distinctive signals mentioned in paragraph 1 shall be transmitted in English at appropriate intervals on a frequency or frequencies specified for this purpose in the Radio Regulations, and shall convey the following data relating to the medical transports concerned: (a) call sign or other recognized means of identification; (b) position; (c) number of vehicles; (d) intended route; (e) estimated time en route and of departure and arrival, as appropriate; (f) any other information, such as flight altitude, guarded radio frequencies, languages used and secondary surveillance radar modes and codes. 3. In order to facilitate the communications referred to in paragraphs 1 and 2, as well as the communications referred to in Articles 22, 23 and 25 to 31 of the Protocol, the High Contracting Parties, the Parties to a conflict, or one of the Parties to a conflict, acting in agreement or alone, may designate, in accordance with the Table of Frequency Allocations in the Radio Regulations annexed to the International Telecommunication Convention, and publish selected national frequencies to be used by them for such communications. The International Telecommunication Union shall be notified of these frequencies in accordance with procedures approved by a World Administrative Radio Conference. 1. The Secondary Surveillance Radar (SSR) system, as specified in Annex 10 to the Chicago Convention on International Civil Aviation of 7 December 1944, as amended from time to time, may be used to identify and to follow the course of medical aircraft. The SSR mode and code to be reserved for the exclusive use of medical aircraft shall be established by the High Contracting Parties, the Parties to a conflict, or one of the Parties to a conflict, acting in agreement or alone, in accordance with procedures to be recommended by the International Civil Aviation Organization. 2. Protected medical transports may, for their identification and location, use standard aeronautical radar transponders and/or maritime search and rescue radar transponders. It should be possible for protected medical transports to be identified by other vessels or aircraft equipped with secondary surveillance radar by means of a code transmitted by a radar transponder, e.g. in mode 3/A, fitted on the medical transports. The code transmitted by the medical transport transponder should be assigned to that transport by the competent authorities and notified to all the Parties to the conflict. 3. It should be possible for medical transports to be identified by submarines by the appropriate underwater acoustic signals transmitted by the medical transports. The underwater acoustic signal shall consist of the call sign (or any other recognized means of identification of medical transport) of the ship preceded by the single group YYY transmitted in morse on an appropriate acoustic frequency, e.g. 5kHz. Parties to a conflict wishing to use the underwater acoustic identification signal described above shall inform the Parties concerned of the signal as soon as possible, and shall, when notifying the use of their hospital ships, confirm the frequency to be employed. 4. Parties to a conflict may, by special agreement between them, establish for their use a similar electronic system for the identification of medical vehicles, and medical ships and craft. 1. The urgency signal and the distinctive signal provided for in Article 8 may precede appropriate radiocommunications by medical units and transports in the application of the procedures carried out under Articles 22, 23 and 25 to 31 of the Protocol. 2. The medical transports referred to in Articles 40 (Section II, No. 3209) and N 40 (Section III, No. 3214) of the ITU Radio Regulations may also transmit their communications by satellite systems, in accordance with the provisions of Articles 37, N 37 and 59 of the ITU Radio Regulations for the Mobile-Satellite Services. Medical units and transports may also use the codes and signals laid down by the International Telecommunication Union, the International Civil Aviation Organization and the International Maritime Organization. These codes and signals shall be used in accordance with the standards, practices and procedures established by these Organizations. When two-way radiocommunication is not possible, the signals provided for in the International Code of Signals adopted by the International Maritime Organization or in the appropriate Annex to the Chicago Convention on International Civil Aviation of 7 December 1944, as amended from time to time, may be used. The agreements and notifications relating to flight plans provided for in Article 29 of the Protocol shall as far as possible be formulated in accordance with procedures laid down by the International Civil Aviation Organization. If an intercepting aircraft is used to verify the identity of a medical aircraft in flight or to require it to land in accordance with Articles 30 and 31 of the Protocol, the standard visual and radio interception procedures prescribed by Annex 2 to the Chicago Convention on International Civil Aviation of 7 December 1944, as amended from time to time, should be used by the intercepting and the medical aircraft. 1. The identity card of the civil defence personnel provided for in Article 66, paragraph 3, of the Protocol is governed by the relevant provisions of Article 2 of these Regulations. 2. The identity card for civil defence personnel may follow the model shown in Figure 3. 3. If civil defence personnel are permitted to carry light individual weapons, an entry to that effect should be made on the card mentioned. 1. The international distinctive sign of civil defence provided for in Article 66, paragraph 4, of the Protocol is an equilateral blue triangle on an orange ground. A model is shown in Figure 4: 2. It is recommended that: (a) if the blue triangle is on a flag or armlet or tabard, the ground to the triangle be the orange flag, armlet or tabard; (b) one of the angles of the triangle be pointed vertically upwards; (c) no angle of the triangle touch the edge of the orange ground. 3. The international distinctive sign shall be as large as appropriate under the circumstances. The distinctive sign shall, whenever possible, be displayed on flat surfaces or on flags visible from as many directions and from as far away as possible. Subject to the instructions of the competent authority, civil defence personnel shall, as far as possible, wear headgear and clothing bearing the international distinctive sign. At night or when visibility is reduced, the sign may be lighted or illuminated; it may also be made of materials rendering it recognizable by technical means of detection. 1. The international special sign for works and installations containing dangerous forces, as provided for in Article 56, paragraph 7, of the Protocol, shall be a group of three bright orange circles of equal size, placed on the same axis, the distance between each circle being one radius, in accordance with Figure 5 illustrated below. 2. The sign shall be as large as appropriate under the circumstances. When displayed over an extended surface it may be repeated as often as appropriate under the circumstances. It shall, whenever possible, be displayed on flat surfaces or on flags so as to be visible from as many directions and from as far away as possible. 3. On a flag, the distance between the outer limits of the sign and the adjacent sides of the flag shall be one radius of a circle. The flag shall be rectangular and shall have a white ground. 4. At night or when visibility is reduced, the sign may be lighted or illuminated. It may also be made of materials rendering it recognizable by technical means of detection. 1. S pravilnikom o identifikaciji v tej prilogi se izvajajo določbe ženevskih konvencij in protokola; namenjen je zagotavljanju lažje identifikacije osebja, materiala, enot, prevoznih sredstev in objektov, ki so zaščiteni po ženevskih konvencijah in tem protokolu. 2. Ta pravila sama po sebi ne dajejo pravice do zaščite. To pravico urejajo ustrezni členi v konvencijah in tem protokolu. 3. Pristojne oblasti lahko ob upoštevanju ustreznih določb ženevskih konvencij in tega protokola vedno uredijo uporabo, razkazovanje, osvetlitev in opaznost razpoznavnih znakov in znamenj. 4. Visoke pogodbenice in zlasti strani v spopadu se vedno lahko dogovorijo o dodatnih ali drugih znamenjih, sredstvih ali sistemih, ki omogočajo lažjo identifikacijo in v celoti izkoriščajo tehnološki razvoj na tem področju. 1. Identifikacijska izkaznica za stalno civilno zdravstveno in versko osebje iz tretjega odstavka 18. člena tega protokola: a) vsebuje razpoznavni znak in je take velikosti, da jo je mogoče nositi v žepu; b) je čim bolj trpežna; c) je napisana v državnem ali uradnem jeziku, poleg tega in po potrebi pa tudi v krajevnem jeziku ustrezne regije; d) vsebuje ime, datum rojstva (ali če ta datum ni na voljo, starost ob izdaji) in morebitno identifikacijsko številko imetnika; e) vsebuje navedbo, v kakšni vlogi je imetnik upravičen do zaščite po konvencijah in tem protokolu; f) vsebuje fotografijo imetnika in njegov podpis ali palčni odtis ali oboje; g) ima žig in podpis pristojnega organa; h) vsebuje datum izdaje in datum poteka veljavnosti izkaznice; i) če je le mogoče, na zadnji strani vsebuje navedbo imetnikove krvne skupine. 2. Identifikacijska izkaznica je enotna za celotno ozemlje vsake visoke pogodbenice in kolikor je le mogoče enaka za vse strani v spopadu. Strani v spopadu lahko vzamejo za zgled vzorec v enem jeziku, prikazan na sliki 1. Ob začetku sovražnosti pošljejo druga drugi vzorec, ki ga uporabljajo, če se ta vzorec razlikuje od tistega na sliki 1. Identifikacijska izkaznica je, če je le mogoče, izdana v dveh izvodih, od katerih enega hrani organ, ki je izkaznico izdal in ima nadzor nad izkaznicami, ki jih je izdal. 3. Stalnemu civilnemu zdravstvenemu in verskemu osebju se nikakor ne smejo odvzeti njihove identifikacijske izkaznice. Če izgubijo izkaznico, imajo pravico do drugega izvoda izkaznice. 1. Identifikacijska izkaznica za začasno civilno zdravstveno in versko osebje je, če je le mogoče, podobna tisti iz 2. člena tega pravilnika. Strani v spopadu lahko vzamejo za zgled vzorec, prikazan na sliki 1. 2. Kadar okoliščine preprečujejo, da se začasnemu civilnemu zdravstvenemu in verskemu osebju zagotovijo identifikacijske izkaznice, podobne tistim iz 2. člena tega pravilnika, se temu osebju lahko zagotovi potrdilo, ki ga podpiše pristojni organ, ki potrjuje, da je oseba, ki ji je potrdilo izdano, določena kot začasno osebje, in če je mogoče, navede trajanje te določitve in pravico te osebe, da nosi razpoznavni znak. Potrdilo mora vsebovati ime in priimek ter datum rojstva imetnika (ali če ta datum ni na voljo, njegovo starost ob izdaji potrdila), njegovo funkcijo in morebitno identifikacijsko številko. Vsebuje tudi podpis ali palčni odtis imetnika ali oboje. Razpoznavni znak (rdeč na beli podlagi) je tako velik, kot je primerno v danih okoliščinah. Visoke pogodbenice za oblike križa, polmeseca ali leva in sonca* lahko vzamejo za zgled vzorce, prikazane na sliki 2. * Od leta 1980 nobena država ni uporabila znaka leva in sonca. 1. Razpoznavni znak se, kadar koli je to mogoče, namesti na ravni površini, zastavah ali na drug način, ki je primeren razmeram, tako da je viden iz čim več smeri in čim večje oddaljenosti, zlasti iz zraka. 2. Ponoči ali ob zmanjšani vidljivosti razpoznavni znak lahko sveti ali je osvetljen. 3. Razpoznavni znak je lahko narejen iz materialov, ki omogočajo njegovo prepoznavanje s tehničnimi sredstvi za odkrivanje. Rdeča barva se nanese čez temeljno črno barvo, da omogoča lažjo identifikacijo, zlasti z infrardečimi instrumenti. 4. Zdravstveno in versko osebje, ki opravlja svoje dolžnosti na območju bojevanja, nosi, kolikor je le mogoče, pokrivala in oblačila z razpoznavnim znakom. 1. Zdravstvene enote ali zdravstvena prevozna sredstva lahko uporabljajo vsa razpoznavna znamenja iz tega poglavja. 2. Ta znamenja, ki so na voljo izključno zdravstvenim enotam in zdravstvenim prevoznim sredstvom, se ne uporabljajo za druge namene, razen svetlobnih znamenj (glej tretji odstavek spodaj). 3. Če med stranmi v spopadu ni posebnega sporazuma, na podlagi katerega je uporaba modrih utripajočih luči dovoljena le za identifikacijo zdravstvenih vozil, ladij in plovil, uporaba teh znamenj za druga vozila, ladje in plovila ni prepovedana. 4. Začasni zdravstveni zrakoplovi, ki jih zaradi pomanjkanja časa ali njihovih značilnosti ni mogoče označiti z razpoznavnim znakom, lahko uporabljajo razpoznavna znamenja, ki so dovoljena po tem poglavju. 1. Svetlobno znamenje modre utripajoče luči, kot je opredeljeno v tehničnem priročniku o plovnosti Mednarodne organizacije civilnega letalstva (ICAO), Doc. 9051, se uporablja za sporočanje identitete zdravstvenih zrakoplovov. Tega znamenja ne uporablja noben drug zrakoplov. Zdravstveni zrakoplov uporablja modro utripajočo luč tako, da je svetlobno znamenje vidno iz čim več smeri. 2. V skladu z določbami četrtega odstavka XIV. poglavja Mednarodnega signalnega kodeksa Mednarodne pomorske organizacije (IMO) morajo imeti plovila, ki so zaščitena po ženevskih konvencijah iz leta 1949 in po tem protokolu, prižgano eno ali več modrih utripajočih luči, ki so vidne iz vseh smeri. 3. Zdravstvena vozila morajo imeti prižgano eno ali več modrih utripajočih luči, ki so vidne iz čim večje oddaljenosti. Visoke pogodbenice in zlasti strani v spopadu, ki uporabljajo luči drugih barv, morajo o tem poslati uradno sporočilo. 4. Priporočena modra barva se pridobi, ko je njena kromatičnost v okviru mej diagrama kromatičnosti Mednarodne komisije za osvetlitev (ICI), ki ga opredeljujejo te enačbe: Priporočena hitrost utripov modre luči je od šestdeset do sto utripov na minuto. 1. Radijski signal je sestavljen iz signala za nujnost in razpoznavnega znamenja, kot sta opisana v Pravilniku o radijskih komunikacijah (RR 40. in N 40. člen) Mednarodne telekomunikacijske zveze (ITU). 2. Radijsko sporočilo, ki sledi signalu za nujnost in razpoznavnemu znamenju iz prvega odstavka, se pošlje v angleškem jeziku v ustreznih presledkih na frekvenci ali frekvencah, ki so za ta namen določene v Pravilniku o radijskih komunikacijah, in vsebuje te podatke v zvezi z zdravstvenimi prevoznimi sredstvi: a) klicni znak ali drugo priznano sredstvo za identifikacijo; b) položaj; c) število vozil; d) načrtovano pot; e) pričakovani čas poti, pričakovani čas odhoda in pričakovani čas prihoda, če je to primerno; f) katere koli druge informacije, kot so višina leta, varovane radijske frekvence, jeziki, ki se uporabljajo, ter načini in šifre sekundarnih opazovalnih radarskih sistemov. 3. Da bi visoke pogodbenice, strani v spopadu ali ena od strani v spopadu olajšale komunikacijo iz prvega in drugega odstavka ter komunikacijo iz 22., 23. in 25. do 31. člena tega protokola, lahko v skladu s tabelo o dodelitvi frekvenc iz Pravilnika o radijskih komunikacijah, ki je priloga Mednarodne konvencije o telekomunikacijah, sporazumno ali posamično določijo in objavijo izbrane nacionalne frekvence, ki jih uporabljajo za tako komunikacijo. Mednarodna telekomunikacijska zveza se uradno obvesti o teh frekvencah v skladu s postopki, ki jih odobri Svetovna konferenca o radijskih komunikacijah. 1. Sistem sekundarnega opazovalnega radarja (SSR), kot je določen v prilogi 10 h Konvenciji o mednarodnem civilnem letalstvu z dne 7. decembra 1944, kot je bila občasno spremenjena, se lahko uporablja za identifikacijo in spremljanje smeri zdravstvenega zrakoplova. Visoke pogodbenice, strani v spopadu ali ena od strani v spopadu sporazumno ali posamično določijo način in šifre SSR, ki so dovoljene izključno za zdravstvene zrakoplove, v skladu s postopkom, ki ga priporoči Mednarodna organizacija civilnega letalstva. 2. Zaščitena zdravstvena prevozna sredstva za svojo identifikacijo in lokacijo lahko uporabljajo standardni letalski radarski transponder in/ali radarske transponderje za iskanje in reševanje na morju. Druga plovila ali zrakoplovi, ki so opremljeni s sekundarnim opazovalnim radarjem, zaščitena zdravstvena prevozna sredstva lahko identificirajo s pomočjo šifre, ki jo pošilja radarski transponder, npr. v načinu 3/A, ki je nameščen v zdravstvenih prevoznih sredstvih. Šifro, ki jo pošilja transponder zdravstvenega prevoznega sredstva, temu prevoznemu sredstvu dodelijo pristojne oblasti, uradno pa se sporoči vsem stranem v spopadu. 3. Podmornice lahko identificirajo zdravstvena prevozna sredstva na podlagi ustreznih podvodnih zvočnih signalov, ki jih pošiljajo zdravstvena prevozna sredstva. Podvodni zvočni signal sestavlja klicni znak (ali katero koli drugo priznano sredstvo za identifikacijo zdravstvenega prevoznega sredstva) ladje, ki sledi skupini YYY, poslani v Morsejevi abecedi na ustrezni zvočni frekvenci, npr. 5 kHz. Strani v spopadu, ki želijo uporabljati navedeni podvodni zvočni signal za identifikacijo, o tem čim prej obvestijo strani, na katere se to nanaša, in takrat, ko pošljejo obvestilo o uporabi svojih bolnišničnih ladij, potrdijo frekvenco, ki se bo uporabljala. 4. Strani v spopadu lahko na podlagi posebnega medsebojnega sporazuma za svojo uporabo vzpostavijo podoben elektronski sistem za identifikacijo zdravstvenih vozil, ladij in plovil. 1. Signal za nujnost in razpoznavno znamenje iz 8. člena se lahko pošljeta pred ustreznimi radijskimi sporočili zdravstvenih enot in zdravstvenih prevoznih sredstev pri uporabi postopkov, ki se izvedejo po 22., 23. in 25. do 31. členu protokola. 2. Zdravstvena prevozna sredstva iz 40. člena (II. oddelek, št. 3209) in N 40. člena (III. oddelek, št. 3214) Pravilnika o radijskih komunikacijah ITU lahko sporočila pošiljajo po satelitskih sistemih v skladu z določbami 37. člena, N 37. člena in 59. člena Pravilnika o radijskih komunikacijah ITU za mobilne satelitske storitve. Zdravstvene enote in zdravstvena prevozna sredstva lahko uporabljajo tudi šifre in signale, ki jih določijo Mednarodna telekomunikacijska zveza, Mednarodna organizacija civilnega letalstva in Mednarodna pomorska organizacija. Te šifre in signali se uporabljajo v skladu s standardi, praksami in postopki teh organizacij. Kadar ni možna dvosmerna radijska komunikacija, se lahko uporabljajo signali iz Mednarodnega signalnega kodeksa, ki ga je sprejela Mednarodna pomorska organizacija, ali iz ustrezne priloge Konvencije o mednarodnem civilnem letalstvu z dne 7. decembra 1944, kot je bila občasno spremenjena. Sporazumi in uradna obvestila v zvezi z načrti letov iz 29. člena protokola se, kolikor je le mogoče, oblikujejo v skladu s postopki, ki jih določa Mednarodna organizacija civilnega letalstva. Če se uporablja prestrezni zrakoplov, da preveri identiteto zdravstvenega zrakoplova med letom ali da od njega zahteva, da pristane v skladu s 30. in 31. členom protokola, prestrezni in zdravstveni zrakoplov uporabljata uveljavljene vizualne in radijske postopke prestrezanja, ki jih določa priloga 2 Konvencije o mednarodnem civilnem letalstvu z dne 7. decembra 1944, kot je bila občasno spremenjena. 1. Identifikacijsko izkaznico osebja civilne zaščite iz tretjega odstavka 66. člena protokola urejajo ustrezne določbe 2. člena tega pravilnika. 2. Identifikacijska izkaznica za osebje civilne zaščite je lahko izdelana po vzorcu, ki je prikazan na sliki. 3. Če je osebju civilne zaščite dovoljeno, da nosi lahko osebno orožje, je treba to navesti v identifikacijski izkaznici. 1. Mednarodni razpoznavni znak civilne zaščite iz četrtega odstavka 66. člena protokola je enakokraki moder trikotnik na oranžni podlagi. Vzorec je prikazan na sliki 4. 2. Priporoča se: a) če je moder trikotnik na zastavi ali rokavnem traku ali telovniku, naj bo podlaga trikotnika oranžna zastava, rokavni trak ali telovnik; b) eden od kotov trikotnika naj bo usmerjen navpično navzgor; c) noben kot trikotnika naj se ne dotika roba oranžne podlage. 3. Mednarodni razpoznavni znak je tako velik, kot je primerno v danih okoliščinah. Razpoznavni znak se, kadar koli je to mogoče, namesti na ravni površini ali zastavah, tako da je viden iz čim več smeri in čim večje oddaljenosti. Osebje civilne zaščite ob upoštevanju navodil pristojnih oblasti nosi, kolikor je le mogoče, pokrivala in oblačila z mednarodnim razpoznavnim znakom. Ponoči ali ob zmanjšani vidljivosti znak lahko sveti ali je osvetljen; lahko je narejen iz materialov, ki omogočajo njegovo prepoznavanje s tehničnimi sredstvi za odkrivanje. 1. Mednarodni posebni znak za gradnje in objekte, v katerih so nevarne sile, iz sedmega odstavka 56. člena protokola je skupina treh živooranžnih krogov enake velikosti na isti osi, pri čemer je razdalja med vsakim krogom en polmer, v skladu s sliko 5, ki je prikazana spodaj. 2. Znak je tako velik, kot je primerno v danih okoliščinah. Če je prikazan na obsežni površini, se lahko ponovi tolikokrat, kot je primerno v danih okoliščinah. Kadar koli je to mogoče, se namesti na ravni površini ali zastavah, tako da je viden iz čim več smeri in čim večje oddaljenosti. 3. Na zastavi je razdalja med zunanjimi robovi znaka in stranmi zastave en polmer kroga. Zastava je pravokotna in ima belo podlago. 4. Ponoči ali ob zmanjšani vidljivosti znak lahko sveti ali je osvetljen. Lahko je narejen iz materialov, ki omogočajo njegovo prepoznavanje s tehničnimi sredstvi za odkrivanje.