Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2L)

V Zakonu o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 101/13 – ZDavNepr, 111/13, 22/14 – odl. US, 25/14 – ZFU, 40/14 – ZIN-B, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17 in 13/18 – ZJF-H) se v 1. členu v drugem odstavku druga alineja spremeni tako, da se glasi: »– Direktiva Sveta 2011/16/EU z dne 15. februarja 2011 o upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja in razveljavitvi Direktive 77/799/EGS (UL L št. 64 z dne 11. 3. 2011, str. 1), spremenjena z Direktivo Sveta 2014/107/EU z dne 9. decembra 2014 o spremembi Direktive Sveta 2011/16/EU glede obvezne avtomatične izmenjave podatkov na področju obdavčenja (UL L št. 359 z dne 16. 12. 2014, str. 1; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2014/107/EU), Direktivo Sveta 2015/2376/EU z dne 8. decembra 2015 o spremembi Direktive 2011/16/EU glede obvezne avtomatične izmenjave na področju obdavčenja (UL L št. 332/1 z dne 18. 12. 2015, str. 1; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2015/2376/EU), Direktivo Sveta 2016/881/EU z dne 25. maja 2016 o spremembi Direktive 2011/16/EU glede obvezne avtomatične izmenjave podatkov na področju obdavčenja (UL L št. 146 z dne 3. 6. 2016, str. 1; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2016/881/EU), Direktivo Sveta 2016/2258/EU z dne 6. decembra 2016 o spremembi Direktive 2011/16/EU glede dostopa davčnih organov do informacij o preprečevanju pranja denarja (UL L št. 342/1 z dne 16. 12. 2016, str. 1; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2016/2258/EU) in Direktivo Sveta 2018/822/EU z dne 25. maja 2018 o spremembi Direktive 2011/16/EU glede obvezne avtomatične izmenjave informacij na področju obdavčenja v zvezi s čezmejnimi aranžmaji, o katerih se poroča (UL L št. 139 z dne 5. 6. 2018, str. 1; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2018/822/EU), (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2011/16/EU) – z 39. členom ter II., III.B, in III.C poglavjem četrtega dela tega zakona;«. Za četrto alinejo, na koncu katere se pika nadomesti s podpičjem, se doda nova peta alineja, ki se glasi: »– Direktiva Sveta 2017/1852/EU z dne 10. oktobra 2017 o mehanizmih za reševanje davčnih sporov v Evropski uniji (UL L št. 265 z dne 14. 10. 2017, str. 1; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2017/1852/EU) – s IV. poglavjem tega zakona.«.

V 14.c členu se za drugim odstavkom doda nov tretji odstavek, ki se glasi: »(3) V poročilu ali obvestilu morajo biti navedeni resnični, pravilni in popolni podatki.«.

V 39. členu se prvi odstavek spremeni tako, da se glasi: »(1) Osebe iz 31. člena tega zakona ter druge osebe, ki so z zakonom pooblaščene, da vzpostavijo, vodijo in vzdržujejo zbirke podatkov, registre ali druge evidence, morajo davčnemu organu, če tako zahteva, dati na razpolago vse podatke, potrebne za pobiranje davkov, ter v tem obsegu tudi omogočiti davčnemu organu vpogled v svojo dokumentacijo. Na razpolago morajo dati tudi vso dokumentacijo, ki jo vodijo, in zbirke podatkov, ki jih vodijo v obliki registrov, evidenc ali zbirov podatkov, ne glede na to, ali so z zakonom predpisane kot obvezne, če in v obsegu, kot so potrebne za pobiranje davkov, in druge informacije, ki so pomembne pri pobiranju davka, vključno s svojo davčno številko in davčnimi številkami drugih oseb, s katerimi morajo razpolagati v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, ter enotnimi matičnimi številkami občana, če se v evidencah ne vodijo podatki o davčni številki.«. V drugem odstavku se 1. in 2. točka spremenita tako, da se glasita: »1. avtomatično, če sta tak način dajanja podatkov in vrsta zahtevanih podatkov določena z zakonom, 2. na zahtevo, če ni s tem zakonom drugače določeno, ali«.

Za 39. členom se doda nov 39.a člen, ki se glasi:

(1)Družbe za upravljanje davčnemu organu, če tako zahteva, iz evidenc imetnikov investicijskih kuponov, po elektronski poti posredujejo podatke o imetniku enot premoženja investicijskih skladov, o številu enot, vrednosti enote ter podatke o skladu, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davkov.

(2)Uprava Republike Slovenije za javna plačila davčnemu organu, če tako zahteva, po elektronski poti posreduje podatke o e-računih, ki jih prejmejo neposredni in posredni uporabniki državnega proračuna, uporabniki občinskih proračunov, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, prek enotne vstopne in izstopne točke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davkov. Posredujejo se zlasti podatki o izdajatelju in prejemniku e-računa, datumu izdaje, statusu in številki e-računa ter podatki o obveznosti, ki izhaja iz e-računa.

(3)Davčni organ lahko davčni register in druge evidence, ki jih vodi v skladu z zakonom, poveže z zbirkami podatkov iz prvega in drugega odstavka tega člena.«.

Za 54. členom se doda nov 54.a člen, ki se glasi:

(1)Ne glede na 53. in 54. člen tega zakona lahko davčni zavezanec v zvezi z izvršitvijo sodbe, izdane v delovnih in socialnih sporih, v dveh mesecih od pravnomočnosti sodbe predloži popravek obračuna davka. S popravkom obračuna davka davčni zavezanec odpravlja predhodno predloženi obračun davka v delu, v katerem ga spreminja. Popravljenemu obračunu davka mora davčni zavezanec priložiti obrazložitev o razlogih, zaradi katerih je predložil popravek obračuna davka in sodbo, opremljeno s potrdilom o pravnomočnosti.

(2)Razlika v davčni obveznosti med predloženim in popravljenim obračunom davka je izvršilni naslov.

(3)V zvezi s popravkom obračuna davka, predloženim v roku iz prvega odstavka tega člena, se davčnemu zavezancu ne zaračunajo obresti niti mu obresti ne pripadajo.

(4)Če davčni zavezanec po dveh mesecih od pravnomočnosti sodbe predloži popravek obračuna davka v zvezi z izvršitvijo sodbe, izdane v delovnih in socialnih sporih, se po preteku dveh mesecev popravljen obračun davka obravnava kot obračun davka, predložen po izteku zakonskega roka. Na posebni prilogi, ki je sestavni del tako predloženega popravka obračuna davka, davčni zavezanec prikaže tudi premalo obračunan davek, skupaj z obrestmi iz 95.a člena tega zakona, ki začnejo teči po preteku roka iz prejšnjega stavka.

(5)Prvi, drugi, tretji in četrti odstavek tega člena se uporabljajo tudi za sklenjene izvensodne poravnave v delovnih in socialnih sporih.«.

V 55. členu se v prvem odstavku doda nov drugi stavek, ki se glasi: »Predložitev davčnega obračuna oziroma popravka davčnega obračuna na podlagi samoprijave ni več mogoča, ko prvič nastopi ena izmed okoliščin iz prejšnjega stavka.«.

V 58. členu se v petem odstavku drugi in tretji stavek spremenita tako, da se glasita: »V izjavi morajo navesti tudi pravilno količino finančnih instrumentov, iz katerih pravice izvršujejo za tuj račun. Če pravice iz finančnih instrumentov izvršujejo tudi za svoj račun, morajo v izjavi navesti tudi pravilno količino finančnih instrumentov, iz katerih pravice izvršujejo zase.«.

V 62. členu se deveti odstavek spremeni tako, da se glasi: »(9) Če davčni organ ne dovoli predložitve davčne napovedi po izteku predpisanega roka ali če davčni zavezanec hkrati s prepozno vloženo davčno napovedjo ne vloži predloga iz prvega odstavka tega člena, se za čas od poteka roka za vložitev davčne napovedi do vložitve davčne napovedi obračunajo obresti. Obrestna mera za izračun obresti znaša 3 % letno.«.

Besedilo 63. člena se spremeni tako, da se glasi: »(1) Davčni zavezanec lahko najpozneje do vročitve odmerne odločbe oziroma do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma do začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka vloži davčno napoved na podlagi samoprijave v primeru zamude roka za vložitev davčne napovedi. Vložitev davčne napovedi na podlagi samoprijave ni več mogoča, ko prvič nastopi ena izmed okoliščin iz prejšnjega stavka.

(2)Od neplačanega davka davčni organ obračuna obresti za čas od poteka roka za vložitev davčne napovedi do vložitve davčne napovedi na podlagi samoprijave. Obrestna mera za izračun obresti znaša 3 % letno.

(3)Če davčni zavezanec davka, izračunanega v odmerni odločbi, ne plača v roku za plačilo davka, se predložena davčna napoved obravnava kot davčna napoved, predložena po izteku predpisanega roka.

(4)Davčni zavezanec ne more vložiti nove samoprijave glede obveznosti, v zvezi s katerimi je predhodno že vložil samoprijavo.«.

Besedilo 64. člena se spremeni tako, da se glasi: »Davčni zavezanec lahko popravi davčno napoved najpozneje do vročitve odmerne odločbe.«.

V 69. členu se v sedmem odstavku besedilo »oziroma v registrirani istospolni partnerski skupnosti« in besedilo »oziroma oseba, ki živi z davčnim zavezancem v registrirani istospolni partnerski skupnosti« črtata.

V 70. členu se tretji in četrti odstavek črtata. Dosedanji peti odstavek postane tretji odstavek.

Besedilo 95.a člena se spremeni tako, da se glasi: »Če davčni zavezanec v primerih, ki niso določeni s 54.a in 55. členom tega zakona, predloži obračun davka ali popravek obračuna davka po izteku zakonskega roka, se za čas od poteka roka za plačilo davka do plačila davka obračunajo obresti po 96. členu tega zakona.«.

V 96. členu se v četrtem odstavku besedilo »petega odstavka 48. člena,« črta.

V 97. členu se drugi odstavek spremeni tako, da se glasi: »(2) V primerih iz 53., 54., 54.a, 256.c in 258. člena tega zakona razliko med davčno obveznostjo, obračunano in plačano po prvotnem obračunu, in višino obračunane obveznosti po popravku obračuna davčni organ vrne v 30 dneh po prejemu popravljenega obračuna.«.

V 113. členu se besedilo »pristojnega državnega pravobranilstva« nadomesti z besedilom »Državnega odvetništva Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: državno odvetništvo)«.

V 147. členu se v drugem odstavku v 2. točki besedilo »oziroma v korist osebe, s katero dolžnik živi v registrirani istospolni partnerski skupnosti,« črta.

V 148. členu se tretji odstavek spremeni tako, da se glasi: »(3) Povezana oseba po tem zakonu je družinski član, za katerega se šteje: zakonec dolžnika ali oseba, s katero dolžnik živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, ki ima po zakonu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja, enake pravne posledice kot zakonska zveza, otrok, posvojenec in pastorek ali otrok osebe, s katero dolžnik živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, ki ima po zakonu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja, enake pravne posledice kot zakonska zveza, prednik ali potomec dolžnika ali njegovega zakonca, zakonec prednika ali potomca zavezanca ali njegovega zakonca, bratje in sestre oziroma polbratje in polsestre ter posvojenci in posvojitelji.«.

V 196. členu se v tretjem odstavku besedilo »oziroma osebe, s katerimi živijo v registrirani istospolni partnerski skupnosti« črta.

V 208. členu se v tretjem odstavku besedilo »državnemu pravobranilstvu« nadomesti z besedilom »državnemu odvetništvu«.

V 243.a členu se 9. točka spremeni tako, da se glasi: »9. osrednja podatkovna zbirka je zbirka držav članic EU za upravno sodelovanje na področju obdavčevanja, kjer se za izpolnitev obveznosti glede avtomatične izmenjave podatkov o vnaprejšnjih davčnih stališčih s čezmejnim učinkom in o vnaprejšnjih cenovnih sporazumih ter o čezmejnih aranžmajih, o katerih se poroča, beležijo podatki;«. Za 9. točko se dodajo nove 10., 11., 12., 13., 14. in 15. točka, ki se glasijo: »10. čezmejni aranžma pomeni aranžma, ki zadeva več kot eno državo članico EU ali državo članico EU in tretjo državo, pri čemer je izpolnjen vsaj eden od naslednjih pogojev: – vsi udeleženci v aranžmaju niso rezidenti za davčne namene v isti jurisdikciji, – vsaj eden od udeležencev v aranžmaju je hkrati rezident za davčne namene v več kot eni jurisdikciji, – eden ali več udeležencev v aranžmaju izvaja dejavnosti v drugi jurisdikciji prek stalne poslovne enote, ki se nahaja v navedeni jurisdikciji, in aranžma predstavlja celotno poslovanje stalne poslovne enote ali njegov del, – eden ali več udeležencev v aranžmaju izvaja dejavnost v drugi jurisdikciji, v kateri ni rezident za davčne namene in nima stalne poslovne enote, – tak aranžma bi lahko vplival na avtomatično izmenjavo informacij ali identifikacijo upravičenega lastništva; pri tem pa aranžma vključuje tudi niz aranžmajev, in lahko obsega več delov; 11. čezmejni aranžma, o katerem se poroča, pomeni vsak čezmejni aranžma, ki ima vsaj eno od prepoznavnih značilnosti iz Priloge IV Direktive 2011/16/EU (v nadaljnjem besedilu: Priloga IV); 12. prepoznavna značilnost pomeni lastnost ali značilnost čezmejnega aranžmaja, ki nakazuje morebitno tveganje za izogibanje davkom, kot so naštete v Prilogi IV; 13. zadevni davčni zavezanec pomeni udeleženca v aranžmaju, ki se mu čezmejni aranžma, o katerem se poroča, da na voljo za izvajanje ali ki je tak aranžma pripravljen izvajati oziroma je že izvedel njegov prvi del; 14. tržni aranžma pomeni čezmejni aranžma, ki je zasnovan, dan na tržišče, pripravljen za izvajanje ali dan na voljo za izvajanje, ne da bi ga bilo treba bistveno prilagoditi za uporabo; 15. posebej prilagojeni aranžma pomeni vsak čezmejni aranžma, ki ni tržni aranžma.«.

Za 248.b členom se doda nov 248.c člen, ki se glasi:

(1)Pristojni organ z avtomatično izmenjavo podatkov sporoči pristojnim organom vseh drugih držav članic EU in Evropski komisiji podatke o čezmejnem aranžmaju, o katerem se poroča, ki glede na značilnosti posameznega aranžmaja zajemajo naslednje podatke: 1. identifikacijo posrednikov in zadevnih davčnih zavezancev, vključno z njihovim imenom, datumom in krajem rojstva (če gre za posameznika), rezidentstvom za davčne namene, davčno številko ter, če je primerno, osebami, ki so povezana podjetja zadevnega davčnega zavezanca; 2. podrobnosti o prepoznavnih značilnostih iz Priloge IV, zaradi katerih se o čezmejnem aranžmaju poroča; 3. povzetek vsebine čezmejnega aranžmaja, o katerem se poroča, vključno z navedbo imena, pod katerim je znan, če takšno ime obstaja, ter abstraktnim opisom zadevnih poslovnih dejavnosti ali aranžmajev, ne da bi to privedlo do razkritja poslovne, industrijske ali poklicne skrivnosti oziroma poslovnega procesa niti razkritja podatkov, ki bi bilo v nasprotju z javnim redom; 4. datum, ko je ali bo storjen prvi korak pri izvajanju čezmejnega aranžmaja, o katerem se poroča; 5. podrobnosti o določbah nacionalnega prava, ki so podlaga za čezmejni aranžma, o katerem se poroča; 6. vrednost čezmejnega aranžmaja, o katerem se poroča; 7. identifikacijo države članice EU zadevnega davčnega zavezanca in morebitnih drugih držav članic EU, ki bi jih verjetno zadeval čezmejni aranžma, o katerem se poroča; 8. identifikacijo morebitne druge osebe v državi ali jurisdikciji, na katero bi verjetno vplival čezmejni aranžma, o katerem se poroča, ob navedbi, s katerimi državami ali jurisdikcijami je ta oseba povezana.

(2)Avtomatična izmenjava podatkov iz prejšnjega odstavka se izvede v enem mesecu po koncu četrtletja, v katerem so bili podatki predloženi.

(3)Pristojni organ pošlje pristojnemu organu države članice EU in Evropski komisiji podatke iz prvega odstavka tega člena v osrednjo podatkovno zbirko.«.

Naslov III. poglavja se spremeni tako, da se glasi:

254. člen se spremeni tako, da se glasi:

(1)Pristojni organ za izvajanje nalog izmenjave podatkov med državami članicami EU glede obdavčenja blaga in storitev z DDV med državami članicami EU in obdavčevanja dobav trošarinskih izdelkov v prometu med državami članicami EU je Finančna uprava Republike Slovenije.

(2)Pristojni organ Republike Slovenije za izvajanje Sporazuma med Evropsko unijo in Kraljevino Norveško o upravnem sodelovanju, boju proti goljufijam in izterjavi terjatev na področju davka na dodano vrednost (UL L št. 195 z dne 1. 8. 2018, str. 3) je Finančna uprava Republike Slovenije.«.

V 255.f členu se v drugem odstavku besedilo »30. junija« nadomesti z besedilom »31. maja«.

Za 255.l členom se doda novo III.C poglavje in novi 255.m, 255.n, 255.o, 255.p, 255.r, 255.s, 255.š, 255.t, 255.u in 255.v člen, ki se glasijo:

(1)Pojmi, uporabljeni v tem poglavju, imajo enak pomen, kot je določen v 243.a členu tega zakona.

(2)Za namene tega poglavja pojem povezano podjetje pomeni osebo, ki je povezana z drugo osebo na enega od naslednjih načinov: 1. oseba je udeležena pri upravljanju druge osebe tako, da je v položaju z znatnim vplivom na to drugo osebo; 2. oseba je udeležena pri nadzoru nad drugo osebo z deležem glasovalnih pravic, ki presega 25 %; 3. oseba je udeležena v kapitalu druge osebe z imetništvom kapitala, ki neposredno ali posredno presega delež 25 %; 4. oseba je upravičena do 25 % ali več dobička druge osebe.

(3)Če je v skladu s prejšnjim odstavkom pri upravljanju, nadzoru ali v kapitalu oziroma dobičku iste osebe udeležena več kot ena oseba, se vse osebe štejejo za povezana podjetja. Če je pri upravljanju, nadzoru ali v kapitalu oziroma pri dobičku več kot ene osebe udeležena ista oseba, se vse osebe štejejo za povezana podjetja.

(4)Oseba, ki deluje skupaj z drugo osebo v zvezi z glasovalnimi pravicami ali imetništvom kapitala, se obravnava kot udeležena pri vseh glasovalnih pravicah ali lastništvu kapitala druge osebe. Pri posredni udeležbi se izpolnjevanje zahtev iz 3. točke drugega odstavka tega člena določi tako, da se pomnožijo deleži v kapitalu po zaporednih stopnjah. Za osebo z več kot 50 % glasovalnih pravic se šteje, da ima 100 % glasovalnih pravic.

(5)Posameznik in njegovi družinski člani se štejejo za eno osebo.

(6)Za družinskega člana iz prejšnjega odstavka se šteje: zakonec ali oseba, s katero posameznik živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, ki ima po zakonu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja, enake pravne posledice kot zakonska zveza, otrok, posvojenec in pastorek ali otrok osebe, s katero posameznik živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, ki ima po zakonu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja, enake pravne posledice kot zakonska zveza, prednik ali potomec posameznika ali njegovega zakonca, zakonec prednika ali potomca zavezanca ali njegovega zakonca, bratje in sestre oziroma polbratje in polsestre ter posvojenci in posvojitelji.

Glede davkov, na katere se to poglavje nanaša, se uporablja 244. člen tega zakona.

(1)Posrednik je oseba, ki oblikuje, trži, organizira ali daje na voljo za uporabo čezmejni aranžma, o katerem se poroča, ali upravlja njegovo izvajanje in izpolnjuje vsaj enega od dodatnih pogojev iz tretjega odstavka tega člena.

(2)Poleg oseb iz prejšnjega odstavka je posrednik tudi oseba, ki se ob upoštevanju ustreznih dejstev in okoliščin ter na podlagi razpoložljivih informacij in ustreznega strokovnega znanja in razumevanja, potrebnega za zagotavljanje takih storitev, zaveda, ali bi bilo zanjo upravičeno pričakovati, da se zaveda, da bo neposredno ali prek drugih oseb nudila pomoč oziroma svetovanje pri oblikovanju, trženju, organizaciji, dajanju na voljo za uporabo ali upravljanju izvajanja čezmejnega aranžmaja, o katerem se poroča, pri tem pa izpolnjuje vsaj enega od dodatnih pogojev iz tretjega odstavka tega člena. Vsakdo lahko dokazuje, da ni vedel, niti ne bi bilo upravičeno pričakovati, da bi vedel, da je sodeloval pri čezmejnem aranžmaju, o katerem se poroča. V ta namen se lahko sklicuje na vsa ustrezna dejstva in okoliščine, pa tudi na razpoložljive informacije, svoje ustrezno strokovno znanje in razumevanje.

(3)Oseba iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena se šteje za posrednika, če izpolnjuje vsaj enega od dodatnih pogojev: 1. je rezident za davčne namene v Sloveniji; 2. ima stalno poslovno enoto v Sloveniji, prek katere zagotavlja storitve v zvezi s čezmejnim aranžmajem; 3. je ustanovljena oziroma organizirana v skladu s slovenskim pravom ali 4. je v Sloveniji registrirana za opravljanje pravnih, davčnih ali svetovalnih storitev.

(1)Posredniki pristojnemu organu predložijo naslednje podatke o čezmejnih aranžmajih, o katerih se poroča, s katerimi razpolagajo: 1. identifikacijo posrednikov in zadevnih davčnih zavezancev, vključno z njihovim imenom, datumom in krajem rojstva (če gre za posameznika), rezidentstvom za davčne namene, davčno številko ter, če je primerno, osebami, ki so povezana podjetja zadevnega davčnega zavezanca; 2. podrobnosti o prepoznavnih značilnostih iz Priloge IV, zaradi katerih se o čezmejnem aranžmaju poroča; 3. povzetek vsebine čezmejnega aranžmaja, o katerem se poroča, vključno z navedbo imena, pod katerim je znan, če takšno ime obstaja, ter abstraktnim opisom zadevnih poslovnih dejavnosti ali aranžmajev, ne da bi to privedlo do razkritja poslovne, industrijske ali poklicne skrivnosti oziroma poslovnega procesa niti razkritja podatkov, ki bi bilo v nasprotju z javnim redom; 4. datum, ko je ali bo storjen prvi del pri izvajanju čezmejnega aranžmaja, o katerem se poroča; 5. podrobnosti o določbah nacionalnega prava, ki so podlaga za čezmejni aranžma, o katerem se poroča; 6. vrednost čezmejnega aranžmaja, o katerem se poroča; 7. identifikacijo države članice EU zadevnega davčnega zavezanca in morebitnih drugih držav članic EU, ki bi jih verjetno zadeval čezmejni aranžma, o katerem se poroča; 8. identifikacijo morebitne druge osebe v državi ali jurisdikciji, na katero bi verjetno vplival čezmejni aranžma, o katerem se poroča, ob navedbi, s katerimi državami ali jurisdikcijami je ta oseba povezana.

(2)Posredniki iz prvega odstavka 255.o člena predložijo podatke iz prejšnjega odstavka v 30 dneh od: 1. dneva po tem, ko je tržni aranžma na voljo za izvajanje, 2. dneva po tem, ko je posebej prilagojeni aranžma pripravljen za izvajanje, ali 3. dneva, ko se izvede kakršna koli aktivnost, ki kaže na namero o izvajanju aranžmaja ali pomeni začetek izvajanja aranžmaja.

(3)Posredniki iz drugega odstavka 255.o člena tega zakona predložijo podatke iz prvega odstavka tega člena v 30 dneh od dneva po tem, ko so neposredno ali prek drugih oseb zagotovili pomoč oziroma svetovanje.

(4)V primeru tržnih aranžmajev posrednik vsake tri mesece predloži redno poročilo, ki glede na predhodno poročilo vsebuje nove podatke iz 1., 4., 7. in 8. točke prvega odstavka tega člena.

(1)Kadar mora posrednik predložiti podatke pristojnim organom več kot ene države članice EU, predloži podatke o čezmejnih aranžmajih, o katerih se poroča, le v Sloveniji, če: 1. je posrednik v Sloveniji rezident za davčne namene; 2. ima posrednik v Sloveniji stalno poslovno enoto, prek katere se zagotavljajo storitve v zvezi z aranžmajem, pa ni rezident za davčne namene v nobeni drugi državi članici EU; 3. je posrednik ustanovljen ali organiziran po slovenskem pravu, pri tem pa ni podana nobena od naveznih okoliščin iz 1. ali 2. točke tega odstavka v drugi državi članici EU; 4. je posrednik v Sloveniji registriran za opravljanje pravnih, davčnih ali svetovalnih storitev, pri tem pa ni podana nobena od naveznih okoliščin iz 1., 2. ali 3. točke tega odstavka v drugi državi članici EU.

(2)Posrednik je oproščen poročanja v Sloveniji, če lahko dokaže, da so bili, ob upoštevanju okoliščin iz prejšnjega odstavka, isti podatki že predloženi v drugi državi članici EU.

(1)Posrednik je oproščen predložitve podatkov o čezmejnem aranžmaju, o katerem se poroča, če bi s poročanjem kršil varovanje poklicne skrivnosti, kot jo določa zakon, ki ureja poklicno skrivnost.

(2)Če se posrednik sklicuje na poklicno skrivnost, mora o tem nemudoma pisno obvestiti katerega koli drugega posrednika ali, če tega ni, zadevnega davčnega zavezanca, ter ga obvestiti tudi o njegovi obveznosti poročanja iz 255.š člena tega zakona.

(3)Posrednik je oproščen poročanja v skladu s tem členom le v obsegu, ki ga za njegov poklic določa zakon, ki ureja poklicno skrivnost.

(1)Če ni posrednika ali če posrednik pisno obvesti zadevnega davčnega zavezanca ali drugega posrednika o uporabi privilegija poklicne skrivnosti iz 255.s člena tega zakona, podatke o čezmejnem aranžmaju, o katerem se poroča, predloži drug posrednik ali, če tega ni, zadevni davčni zavezanec.

(2)Zadevni davčni zavezanec ali drug posrednik iz prejšnjega odstavka predložita podatke v 30 dneh od dneva, na katerega je čezmejni aranžma, o katerem se poroča, na voljo zadevnemu davčnemu zavezancu za izvajanje ali je pripravljen za izvajanje s strani zadevnega davčnega zavezanca ali je storjen prvi del pri njegovem izvajanju v zvezi z zadevnim davčnim zavezancem, odvisno od tega, kaj nastopi prej.

(3)Kadar mora zadevni davčni zavezanec predložiti podatke pristojnim organom več kot ene države članice EU, predloži podatke o čezmejnem aranžmaju, o katerem se poroča, le v Sloveniji, če: 1. je v Sloveniji rezident za davčne namene; 2. ima v Sloveniji stalno poslovno enoto, ki ima koristi od aranžmaja, pa ni rezident druge države članice EU; 3. v Sloveniji prejema dohodek ali ustvarja dobiček, pri tem pa ni podana nobena od naveznih okoliščin iz 1. in 2. točke tega odstavka v drugi državi članici EU; 4. v Sloveniji opravlja dejavnost, pri tem pa ni podana nobena od naveznih okoliščin iz 1., 2. ali 3. točke tega odstavka v drugi državi članici EU.

(4)Zadevni davčni zavezanec je oproščen poročanja v Sloveniji, če lahko dokaže, da so bili, ob upoštevanju okoliščin iz prejšnjega odstavka, isti podatki že predloženi v drugi državi članici EU.

(1)Če je posrednikov več, morajo predložiti podatke o čezmejnem aranžmaju, o katerem se poroča, vsi posredniki, ki so vključeni v isti čezmejni aranžma. Posrednik je oproščen predložitve podatkov le, če lahko dokaže, da je iste podatke iz prvega odstavka 248.c člena tega zakona že predložil drug posrednik.

(2)Če je k poročanju zavezanih več zadevnih davčnih zavezancev, predloži podatke v skladu s prvim odstavkom 255.s člena tega zakona prvi zadevni davčni zavezanec, ki se je s posrednikom o čezmejnem aranžmaju dogovoril oziroma, ki izvajanje aranžmaja upravlja.

(3)Zadevni davčni zavezanec je oproščen predložitve podatkov le, če lahko dokaže, da je iste podatke iz prvega odstavka 248.c člena tega zakona že predložil drug zadevni davčni zavezanec.

(4)Vsak zadevni davčni zavezanec podatke o uporabi aranžmaja posreduje davčnemu organu vsako leto, za katero ga uporablja.

Dejstvo, da je bilo o čezmejnem aranžmaju poročano, ne omejuje davčnega organa pri izvrševanju njegovih pooblastil.

Minister, pristojen za finance, lahko podrobneje določi način izvajanja tega poglavja zakona.«.

Naslov IV. poglavja se spremeni tako, da se glasi:

Naslov 1. podpoglavja se spremeni tako, da se glasi:

256. člen se spremeni tako, da se glasi:

(1)To poglavje določa postopek skupnega dogovarjanja v zvezi z izvajanjem Konvencije o odpravi dvojnega obdavčevanja v zvezi s preračunom dobička povezanih podjetij s Protokolom (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 12/07) in mednarodne pogodbe o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka in premoženja, ki obvezuje Republiko Slovenijo (v nadaljnjem besedilu: mednarodna pogodba), kot načina zagotavljanja obdavčitve v skladu z mednarodno pogodbo, če je tak postopek dogovorjen v mednarodni pogodbi, sklenjeni med Republiko Slovenijo in drugimi državami članicami EU, pravice in obveznosti davčnega zavezanca, pristojnega organa, članov svetovalne komisije in komisije za alternativno reševanje sporov ter način imenovanja članov svetovalne komisije in komisije za alternativno reševanje sporov.

(2)V postopku skupnega dogovarjanja se zagotavlja varstvo pravic in pravnih koristi davčnega zavezanca na način in po postopku, ki ju določa to poglavje.

(3)Postopek skupnega dogovarjanja lahko sproži davčni zavezanec, ki se šteje za rezidenta Republike Slovenije, z vložitvijo zahteve iz 256.b člena tega zakona, kadar meni, da so ali bodo odločitve oziroma dejanja davčnega organa ali davčnega organa druge države povzročile obdavčenje, ki ni v skladu z mednarodno pogodbo (v nadaljnjem besedilu: vprašanje obdavčitve).

(4)Postopek skupnega dogovarjanja se začne, ko pristojni organ ugodi zahtevi za začetek postopka skupnega dogovarjanja in če se pristojni organ druge države strinja s postopkom skupnega dogovarjanja.

(5)Če davčni zavezanec za reševanje sporov v zvezi z mednarodno pogodbo ne izbere postopka po tem poglavju, kar navede v zahtevi iz 256.b člena tega zakona, se pri reševanju sporov v zvezi z izvajanjem mednarodnih pogodb, sklenjenih med Republiko Slovenijo in državami članicami EU, smiselno uporabljajo 256.a, 256.b, 256.c, 256.č, 256.d in 258. člen tega zakona, če ni z mednarodno pogodbo določeno drugače.

(6)Če davčni zavezanec za že začeti postopek skupnega dogovarjanja vloži novo zahtevo za reševanje sporov v zvezi z mednarodno pogodbo, se predhodno začeti postopek iz petega odstavka tega člena nadaljuje po tem poglavju zakona.

(7)Določbe 256.a, 256.b, 256.c, 256.č, 256.d in 258. člena tega zakona se smiselno uporabljajo tudi v zvezi z izvajanjem mednarodnih pogodb, sklenjenih med Republiko Slovenijo in tretjimi državami oziroma jurisdikcijami, če ni z mednarodno pogodbo ali dogovorom pristojnih organov po mednarodni pogodbi določeno drugače.

(8)O vprašanjih postopka, ki niso urejena v tem poglavju, se v postopku skupnega dogovarjanja smiselno uporabljata ta zakon in zakon, ki ureja splošni upravni postopek.«.

Za 256. členom se dodajo novi 256.a, 256.b, 256.c, 256.č, 256.d in 256.e člen, ki se glasijo:

(1)Pojem, ki v tem poglavju ni opredeljen, ima pomen, ki ga ima po mednarodni pogodbi iz prvega odstavka 256. člena tega zakona na dan začetka teka triletnega roka iz prvega odstavka 256.b člena tega zakona, razen če sobesedilo zahteva drugače. Pojem, ki v mednarodni pogodbi ni opredeljen, ima pomen, ki ga ima takrat po pravu Republike Slovenije za namene davkov, za katere se uporablja omenjena mednarodna pogodba, pri čemer kateri koli pomen po veljavni davčni zakonodaji Republike Slovenije prevlada nad pomenom izraza po drugi zakonodaji Republike Slovenije.

(2)V tem poglavju pojem »dvojno obdavčevanje« pomeni obdavčitev istega dohodka ali premoženja z davki, za katere se uporablja mednarodna pogodba iz prvega odstavka 256. člena tega zakona, v dveh ali več državah članicah, kadar taka obdavčitev privede do nastanka dodatne davčne obveznosti, povečanja davčne obveznosti oziroma nepriznavanja ali zmanjšanja izgube, ki lahko zmanjšuje davčno osnovo.

(1)Davčni zavezanec, ki meni, da ni bil ali ne bo obdavčen v skladu z mednarodno pogodbo, lahko najkasneje v treh letih od predložitve obračuna davka, davčnega obračuna v postopku davčnega inšpekcijskega postopka oziroma vročitve odmerne odločbe vloži pisno zahtevo za začetek postopka skupnega dogovarjanja s pristojnim organom druge države (v nadaljnjem besedilu: zahteva), v katerem se odloči o obravnavi dohodka ali premoženja po mednarodni pogodbi (v nadaljnjem besedilu: dogovor), ne glede na pravna sredstva, ki jih dovoljuje pravni red Republike Slovenije. Pred predložitvijo obračuna davka, davčnega obračuna v postopku davčnega inšpekcijskega postopka oziroma pred vročitvijo odmerne odločbe pa lahko davčni zavezanec vloži zahtevo, če meni, da je že iz prvega uradnega obvestila verjetno izkazano, da bo prišlo do obdavčitve, neskladne z mednarodno pogodbo.

(2)Ne glede na prejšnji odstavek davčni zavezanec ne more vložiti zahteve, če je glede vprašanja obdavčitve v upravnem sporu že izdana pravnomočna sodba.

(3)Zahteva se vloži pri pristojnem organu Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: pristojni organ). Davčni zavezanec, ki se po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, šteje za veliko gospodarsko družbo, zahtevo in izvod dopolnitve zahteve iz šestega odstavka tega člena hkrati vloži pri vseh pristojnih organih držav, na katere se vprašanje obdavčitve nanaša. Pristojni organ v dveh mesecih od prejema zahteve potrdi prejem zahteve davčnemu zavezancu in o prejeti zahtevi obvesti pristojni organ druge države, na katerega se zahteva nanaša, ter o jeziku, v katerem namerava voditi postopek.

(4)Zahteva se vloži v slovenskem in angleškem jeziku. Priloženim dokumentom, sestavljenim v tujem jeziku, ki niso v angleškem jeziku, je treba priložiti prevod v angleškem jeziku.

(5)Zahteva mora vsebovati: 1. identifikacijske podatke davčnega zavezanca in drugih relevantnih oseb, 2. podatke o davčnih obdobjih, na katera se nanaša vprašanje obdavčitve, 3. dejstva, dokaze in okoliščine, odločilne za presojo o vprašanju obdavčitve, 4. navedbo predpisov in mednarodne pogodbe, ki se uporablja oziroma je pomembna v konkretnem primeru, ki se razlaga in uporablja v povezavi z vprašanjem obdavčitve, 5. podatke v zvezi z zahtevo ter dokazila, s katerimi davčni zavezanec: – izkazuje razloge, zaradi katerih meni, da ni bil ali ne bo obdavčen v skladu z mednarodno pogodbo, – seznani pristojni organ z obračunom ali odločbo, s katero je bil obračunan ali odmerjen davek, – seznani pristojni organ z vloženimi pravnimi sredstvi in izdanimi upravnimi odločbami in sodbami iz prejšnje alineje, – seznani pristojni organ s tem, da je že bila vložena zahteva oziroma da že teče postopek skupnega dogovarjanja in poda izjavo, da bo postopek skupnega dogovarjanja na podlagi te zahteve zaključen, – seznani pristojni organ s tem, ali je vložil zahtevek pri pristojnem organu druge države, – poda izjavo, s katero se zavezuje, da bo na zahtevo pristojnih organov, svetovalne komisije in komisije za alternativno reševanje sporov v postavljenem roku pravilno navajal dejstva in predlagal dokaze v zvezi z zahtevo, predvsem pa se izjavil o dejstvih, pomembnih za rešitev vprašanja obdavčitve, – poda izjavo, da so vsi podatki v zahtevi resnični, pravilni in popolni, – poda izjavo, da bo v treh mesecih od vročitve zahteve pristojnega organa predložil podatke, dokaze in dokumente, potrebne za razjasnitev vprašanja obdavčitve, – poda izjavo, da bo v zvezi s postopkom skupnega dogovarjanja spoštoval določbe tega poglavja, ki urejajo prekinitev postopka, ki je v teku oziroma da bo sprožil postopke za prekinitev postopkov, ki tečejo v zvezi z reševanjem vprašanja obdavčitve.

(6)Pristojni organ lahko v treh mesecih od prejema zahteve iz prvega odstavka tega člena od davčnega zavezanca zahteva informacije, pomembne za razjasnitev vprašanja obdavčitve. Davčni zavezanec mora v treh mesecih od vročitve zahteve predložiti podatke, dokaze in dokumente. Informacije, pomembne za razjasnitev vprašanja obdavčitve, lahko pristojni organ zahteva tudi v postopku skupnega dogovarjanja.

(7)Minister, pristojen za finance, podrobneje predpiše podatke, dokazila in dokumente, ki jih vsebuje zahteva iz petega odstavka tega člena.

(8)Minister, pristojen za finance, za namene vodenja postopka po tem poglavju določi vrsto informacij in način pošiljanja informacij med Ministrstvom za finance in Finančno upravo Republike Slovenije.

(9)Ta člen se smiselno uporablja tudi za zahteve, ki jih prejme pristojni organ od pristojnega organa druge države ali od rezidenta druge države.

(1)Pristojni organ preizkusi, ali je zahtevo vložila upravičena oseba, ali je zahteva pravočasna in utemeljena. Če je zahtevo vložila neupravičena oseba ali če je prepozna, jo pristojni organ zavrže s sklepom, zoper katerega ni dovoljena pritožba.

(2)O utemeljenosti zahteve mora pristojni organ odločiti v šestih mesecih od prejema zahteve ali v šestih mesecih od prejema informacij iz šestega odstavka 256.b člena tega zakona.

(3)Če je bil davek odmerjen z odločbo in če pristojni organ v šestih mesecih od prejema zahteve ali v šestih mesecih od prejema informacij iz šestega odstavka 256.b člena tega zakona ugotovi, da je zahteva utemeljena in da ni treba izvesti postopka skupnega dogovarjanja, s tem seznani davčnega zavezanca, davčni organ in pristojni organ druge države. Pristojni organ pošlje zahtevo davčnemu organu ter mu določi primeren rok za rešitev zadeve, pri tem pa navede dejstva oziroma razloge, ki morajo biti upoštevani pri odmeri davka. Z dnem, ko je davčni zavezanec seznanjen, da bo o njegovi zahtevi odločal davčni organ, se postopek na podlagi tega poglavja zakona konča.

(4)O zahtevi iz prejšnjega odstavka odloči davčni organ z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi. Če je odločba o odmeri davka, na katero se nanaša zahteva glede vprašanja obdavčitve, že dokončna ali pravnomočna, pa te odločbe ni mogoče odpraviti z obnovo ali odpravo in razveljavitvijo odločbe po nadzorstveni pravici, davčni organ z novo odločbo, v kateri upošteva napotilo pristojnega organa iz prejšnjega odstavka, nadomesti dokončno ali pravnomočno odločbo. Odločba učinkuje od dneva vročitve.

(5)Če se davek izračuna v obračunu davka in če pristojni organ v šestih mesecih od prejema zahteve ali v šestih mesecih od prejema informacij iz šestega odstavka 256.b člena tega zakona ugotovi, da je zahteva utemeljena in da ni treba izvesti postopka skupnega dogovarjanja, s tem seznani davčnega zavezanca, davčni organ in pristojni organ druge države. Pristojni organ pošlje zahtevo davčnemu organu ter pri tem navede dejstva oziroma razloge, ki morajo biti upoštevani v predloženem davčnem obračunu oziroma popravku davčnega obračuna. Z dnem, ko je davčni zavezanec seznanjen, da lahko predloži davčni obračun oziroma popravek davčnega obračuna, se postopek na podlagi tega poglavja zakona konča.

(6)Davčni organ glede obdavčitve iz prejšnjega odstavka davčnemu zavezancu dovoli predložitev davčnega obračuna oziroma popravka davčnega obračuna in ga pri tem seznani z odločilnimi dejstvi, ki jih mora upoštevati v davčnem obračunu ali popravku davčnega obračuna. S popravkom davčnega obračuna davčni zavezanec odpravlja predhodno predloženi davčni obračun v delu, v katerem ga spreminja. V predloženem davčnem obračunu ali popravku davčnega obračuna mora izkazati razloge, zaradi katerih je predložil popravek davčnega obračuna. Razlika v davčni obveznosti med predloženim in popravljenim obračunom, ki učinkuje od dneva predloženega popravljenega obračuna, je izvršilni naslov.

(7)Če o vprašanju obdavčitve že teče postopek pred sodiščem, se zahteva, ki je glede vprašanja obdavčitve utemeljena, ne more rešiti na način, kot je urejen v tretjem, četrtem, petem in šestem odstavku tega člena.

(8)Če pristojni organ v šestih mesecih od prejema zahteve ali v šestih mesecih od prejema informacij iz šestega odstavka 256.b člena tega zakona s sklepom ne zavrže ali z odločbo ne zavrne zahteve ali ne ravna v skladu s tretjim, četrtim, petim in šestim odstavkom tega člena, izda odločbo, s katero ugodi zahtevi davčnega zavezanca. O svoji odločitvi pristojni organ nemudoma obvesti pristojni organ druge države. Če pristojni organ v šestmesečnem roku ne odloči, se šteje, da je zahtevi ugodil.

(9)Vložitev zahteve ne prekine postopka obračunavanja, odmere oziroma nadzora davka niti ne zadrži izvršitve obračuna davka oziroma odmerne odločbe.

(10)Po sprejemu odločitve, s katero pristojni organ ugotovi, da je zahteva glede vprašanja obdavčitve utemeljena in da ni potreben postopek skupnega dogovarjanja, davčni organ po uradni dolžnosti do izdaje odločbe iz četrtega odstavka tega člena oziroma do predložitve davčnega obračuna oziroma popravka davčnega obračuna iz šestega odstavka tega člena odloži plačilo davka oziroma davčno izvršbo.

(11)Če pristojni organ ugodi zahtevi davčnega zavezanca, davčni organ odloži plačilo davka oziroma davčno izvršbo do uveljavitve doseženega dogovora oziroma do poteka roka iz drugega odstavka 258. člena tega zakona, če davčni zavezanec ne zahteva uveljavitve dogovora oziroma po poteku 50 dni od vročitve obvestila iz tretjega odstavka 256.e člena tega zakona, če dogovor ni dosežen in davčni zavezanec ni predlagal ustanovitve svetovalne komisije. Za čas odloga se davčnemu zavezancu ne obračunajo obresti.

(1)Davčni zavezanec lahko umakne svojo zahtevo vsak čas med postopkom pred pristojnim organom in med postopkom skupnega dogovarjanja.

(2)Če davčni zavezanec umakne zahtevo med postopkom pred pristojnim organom ali med postopkom skupnega dogovarjanja, pristojni organ izda sklep o ustavitvi postopka, zoper katerega ni dovoljena pritožba.

(3)Z umikom zahteve med postopkom skupnega dogovarjanja se končajo vsi postopki na podlagi tega poglavja zakona. Pristojni organ seznani pristojni organ druge države, da se je postopek skupnega dogovarjanja končal.

(4)O umiku zahteve pristojni organ nemudoma obvesti davčni organ in sodišče, če je bil postopek v skladu z 256.d členom tega zakona prekinjen.

(1)Pristojni organ nemudoma obvesti davčni organ oziroma sodišče, pred katerim teče postopek glede vprašanja obdavčitve, da je o tem vprašanju začet postopek skupnega dogovarjanja.

(2)Davčni organ ali sodišče s sklepom prekine postopek takoj po prejemu obvestila, da je bil začet postopek skupnega dogovarjanja.

(3)Zoper sklep o prekinitvi ni dovoljena pritožba.

(4)S prekinitvijo prenehajo teči vsi roki, določeni za procesna dejanja.

(5)Prekinjeni postopek se nadaljuje, če davčni zavezanec umakne svojo zahtevo ali če ne uveljavlja doseženega dogovora.

(1)Pristojni organ si mora s pristojnim organom druge države prizadevati doseči dogovor v dveh letih od zadnje odločitve enega izmed pristojnih organov, s katero je bilo ugodeno zahtevi davčnega zavezanca, če o zahtevi ne odloči v roku šestih mesecev od vložitve zahteve ali prejema informacij iz šestega odstavka 256.b člena tega zakona, pa v dveh letih po poteku šest mesecev od vložitve zahteve ali prejema informacij iz šestega odstavka 256.b člena tega zakona Rok se lahko na predlog enega izmed pristojnih organov podaljša za največ eno leto, o čemer pristojni organ nemudoma obvesti davčnega zavezanca.

(2)Če je sodišče ugodilo tožbi davčnega zavezanca, ki je v upravnem sporu izpodbijal sklep o zavrženju ali odločbo o zavrnitvi zahteve, začne teči rok za sprejem skupnega dogovora iz prejšnjega odstavka z dnem vročitve obvestila, s katerim pristojni organ seznani davčnega zavezanca o odločitvi sodišča.

(3)Pristojni organ po poteku roka iz prvega in drugega odstavka tega člena obvesti davčnega zavezanca o razlogih, zaradi katerih dogovor ni bil dosežen, ter o možnosti za ustanovitev svetovalne komisije in pogojih, ki morajo biti izpolnjeni za ustanovitev svetovalne komisije.«.

257. člen se spremeni tako, da se glasi:

(1)Davčni zavezanec lahko pristojnemu organu pisno predlaga ustanovitev svetovalne komisije, če: – je samo eden izmed pristojnih organov ugodil njegovi zahtevi, ali – v roku iz prvega in drugega odstavka 256.e člena tega zakona ni bil dosežen dogovor.

(2)Davčni zavezanec ne more vložiti predloga za ustanovitev svetovalne komisije: – dokler je mogoče vložiti tožbo zoper sklep o zavrženju zahteve ali odločbo o zavrnitvi zahteve, – dokler teče postopek pred sodiščem zoper sklep o zavrženju zahteve ali odločbo o zavrnitvi zahteve, ali – če je bila v zvezi z zavrženim sklepom ali odločbo o zavrnitvi zahteve sprejeta odločitev sodišča, ki veže pristojni organ, ali če je bila v drugi državi o zahtevi sprejeta odločitev, ki veže pristojni organ druge države.

(3)Davčni zavezanec, ki je bil pravnomočno kaznovan za hujši davčni prekršek ali pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje davčne zatajitve, ne more vložiti predloga za ustanovitev svetovalne komisije, četudi gre za vprašanje obdavčitve, ki ni v skladu z mednarodno pogodbo. Če zoper davčnega zavezanca iz prejšnjega stavka teče prekrškovni postopek za hujši davčni prekršek ali kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja davčne zatajitve, se postopek skupnega dogovarjanja prekine, dokler prekrškovni in kazenski postopek ni pravnomočno končan.

(4)Pristojni organ lahko zavrne ustanovitev svetovalne komisije, če ne gre za vprašanje dvojne obdavčitve. O zavrnitvi mora nemudoma obvestiti davčnega zavezanca in pristojni organ druge države.

(5)V primerih iz prve alineje prvega odstavka tega člena se predlog vloži v 50 dneh od prejema sklepa o zavrženju zahteve ali odločbe, s katero pristojni organ zavrne zahtevo, če zoper sklep ali odločbo ni bila vložena tožba. Če je bila zoper sklep ali odločbo vložena tožba, se vloži predlog v 50 dneh od prejema sodbe, s katero je sodišče ugodilo tožbi. Predlog za primere iz druge alineje prvega odstavka tega člena se vloži v 50 dneh od prejema obvestila iz tretjega odstavka 256.e člena tega zakona.

(6)Z ustanovitvijo svetovalne komisije predsednik svetovalne komisije nemudoma seznani davčnega zavezanca.«.

Za 257. členom se dodajo novi 257.a, 257.b, 257.c, 257.č in 257.d člen, ki se glasijo:

(1)Svetovalno komisijo sestavljajo predsednik, predstavnika pristojnih organov in ugledni neodvisni osebi, ki ju določita pristojna organa s seznama uglednih neodvisnih oseb, ki ga vzpostavi in vodi Evropska komisija. Ugledne neodvisne osebe imajo vsaka svojega namestnika, ki ju določita pristojna organa s seznama uglednih neodvisnih oseb.

(2)Za ugledno neodvisno osebo se lahko izbere oseba, ki izpolnjuje naslednje pogoje: – ima univerzitetno izobrazbo pravne ali ekonomske smeri ali najmanj magistrsko izobrazbo (druga bolonjska) pravne ali ekonomske smeri, – je strokovnjak na področju davčnega prava, ima najmanj deset let izkušenj na tem področju in znanje angleškega jezika, – v zadnjih treh letih pred dnevom imenovanja ni bila ali ni zaposlena pri davčnem organu oziroma v tem času ni ali ne deluje v njenem imenu, – v zadnjih petih letih pred dnevom imenovanja ni imela ali nima pomembnih lastniških deležev v pravni osebi, ni član upravnega ali nadzornega organa te osebe, v njej ni zaposlena, niti ni njen svetovalec, – v zadnjih treh letih pred dnevom imenovanja se ni ukvarjala ali se ne ukvarja z davčnim svetovanjem, – ni nobenih drugih okoliščin, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti za reševanje vprašanja obdavčitve.

(3)Ugledna neodvisna oseba je lahko razrešena, če: – sama zahteva razrešitev, – se ugotovi, da obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom o njeni neodvisnosti in nepristranskosti za reševanje vprašanja obdavčitve, – se ugotovi, da okoliščine iz prejšnje alineje nastopijo v enem letu od podaje mnenja svetovalne komisije.

(4)Podatki o izbranih uglednih neodvisnih osebah, ki jih izbere in razreši minister, pristojen za finance, je javen v delu, ki obsega podatke o osebnem imenu ugledne neodvisne osebe in njen znanstveni ali strokovni naziv. Te podatke objavi Ministrstvo za finance na svoji spletni strani.

(5)Minister, pristojen za finance, predpiše način izbire in razrešitve uglednih neodvisnih oseb ter upravljanje podatkov za vzpostavitev in vodenje seznama uglednih neodvisnih oseb.

(6)Pristojni organ lahko nasprotuje izbiri ugledne neodvisne osebe ali nasprotuje, da bi bila še naprej na seznamu uglednih neodvisnih oseb, na način in po postopku, ki ga določa Direktiva 2017/1852/EU.

(1)Pristojni organ po ustanovitvi svetovalne komisije nemudoma obvesti davčnega zavezanca o: – pravilih delovanja svetovalne komisije (v nadaljnjem besedilu: pravila delovanja), – datumu, do katerega bo sprejeto mnenje glede vprašanja obdavčitve, in – pravni podlagi, na podlagi katere bo sprejeta odločitev glede vprašanja obdavčitve.

(2)Pristojni organ se s pristojnim organom druge države dogovori o pravilih delovanja, ki določajo zlasti: – opis in značilnosti vprašanja spora, – mandat v zvezi s pravnimi in dejanskimi vprašanji, ki jih je treba rešiti, – časovni okvir postopka za reševanje sporov, – sestavo svetovalne komisije, vključno s številom in imeni članov, podrobnostmi o njihovi usposobljenosti in kvalifikacijah ter nasprotji interesov, ki so jih razkrili, – pravila za udeležbo davčnega zavezanca in tretjih oseb v postopku, izmenjavo memorandumov, podatke in dokaze, stroške, vrsto postopka reševanja sporov ter druge postopkovne in organizacijske vidike, – logistične ureditve za postopke in podajo mnenja svetovalne komisije.

(3)Če je svetovalna komisija ustanovljena za podajo mnenja glede vprašanja izpolnjevanja pogojev za začetek postopka skupnega dogovarjanja iz prve alineje prvega odstavka 257. člena tega zakona, vsebujejo pravila delovanja informacije iz prve, tretje, četrte in pete alineje prejšnjega odstavka.

(4)Če so pravila delovanja svetovalne komisije nepopolna ali pristojni organ o pravilih delovanja ne obvesti davčnega zavezanca, se uporabljajo s strani predsednika in uglednih neodvisnih oseb izpolnjena standardna pravila o delovanju, ki jih je sprejela Evropska komisija.

(5)Če se predsednik in ugledne neodvisne osebe ne dogovorijo o pravilih delovanja ali če davčni zavezanec o njih ni bil obveščen, lahko sodišče v postopku, začetem na predlog davčnega zavezanca, naloži svetovalni komisiji, da v določenem roku sprejme pravila delovanja in jih sporoči davčnemu zavezancu. V tem postopku se smiselno uporablja zakon, ki ureja arbitražo.

(1)Če svetovalna komisija ni ustanovljena najpozneje v štirih mesecih od vložitve pisnega predloga iz prvega odstavka 257. člena tega zakona, lahko davčni zavezanec zahteva od sodišča, da sprejeme potrebne ukrepe za ustanovitev svetovalne komisije.

(2)Če pristojni organ ne izbere ugledne neodvisne osebe in njenega namestnika, lahko ugledno neodvisno osebo in namestnika na zahtevo davčnega zavezanca izbere sodišče s seznama uglednih neodvisnih oseb. Sodišče na zahtevo davčnega zavezanca izbere s seznama uglednih neodvisnih oseb dve ugledni neodvisni osebi, če pristojni organ in pristojni organ druge države ne imenujeta ugledne neodvisne osebe.

(3)Zahteva za ustanovitev svetovalne komisije iz prvega odstavka tega člena ali zahteva za izbiro ugledne neodvisne osebe in njenega namestnika iz prejšnjega odstavka se vloži na sodišče v 30 dneh po poteku roka iz prvega odstavka tega člena.

(4)V tem postopku se smiselno uporablja zakon, ki ureja arbitražo.

(1)Če v roku z prvega in drugega odstavka 256.e člena tega zakona ni bil dosežen dogovor, se pristojni organ lahko dogovori s pristojnim organom druge države, da bo o vprašanju obdavčitve namesto svetovalne komisije odločala komisija za alternativno reševanje sporov, ki se lahko oblikuje kot stalno ali začasno telo.

(2)Če se pristojni organ s pristojnim organom druge države v šestih mesecih od prejema mnenja komisije za alternativno reševanje sporov ne dogovori drugače, je mnenje, ki ga poda komisija iz prejšnjega odstavka, za pristojni organ zavezujoče.

(3)Določbe tega poglavja, ki se nanašajo na svetovalno komisijo, veljajo smiselno tudi za komisijo za alternativno reševanje sporov, razen če se pristojni organ s pristojnim organom druge države ne dogovori drugače. Četudi se dogovori drugače, mora pristojni organ pri tem upoštevati pogoje za izbiro in razrešitev uglednih neodvisnih oseb, določene v drugem in tretjem odstavku 257.a člena tega zakona. Glede pravil o delovanju se pristojni organ dogovori s pristojnim organom druge države o vrsti postopka za rešitev vprašanja obdavčitve.

(1)Če so na podlagi mnenja svetovalne komisije izpolnjeni pogoji za začetek postopka skupnega dogovarjanja, lahko pristojni organ začne postopek skupnega dogovarjanja. O začetku postopka skupnega dogovarjanja pristojni organ nemudoma obvesti svetovalno komisijo, pristojni organ druge države in davčnega zavezanca. Z dnem prejema obvestila o mnenju svetovalne komisije glede izpolnjevanja pogojev za postopek skupnega dogovarjanja, za pristojni organ začne teči rok za sprejem dogovora iz prvega odstavka 256.e člena tega zakona.

(2)Kadar svetovalna komisija poda mnenje zaradi razloga iz druge alineje prvega odstavka 257. člena tega zakona, lahko pristojni organ s pristojnim organom druge države sklene dogovor, ki se razlikuje od mnenja svetovalne komisije. Če pristojni organ s pristojnim organom druge države v šestih mesecih od prejema mnenja svetovalne komisije ne sklene dogovora, je mnenje, ki ga poda komisija na podlagi mednarodne pogodbe in nacionalnega prava, za pristojni organ zavezujoče.«.

258. člen se spremeni tako, da se glasi:

(1)Pristojni organ nemudoma obvesti davčnega zavezanca o doseženem dogovoru. Če davčni zavezanec v 30 dneh od sprejema dogovora ni prejel obvestila, lahko pri pristojnem organu zahteva njegovo predložitev.

(2)Davčni zavezanec v 60 dneh od dneva vročitve obvestila o doseženem dogovoru, od davčnega organa zahteva uveljavitev dogovora. Dogovor se lahko uveljavi ne glede na roke zastaranja, določene v tem zakonu.

(3)Davčni zavezanec, ki želi, da se uveljavi dogovor, mora umakniti pritožbo, tožbo ali drugo pravno sredstvo, vloženo v zvezi z vprašanjem obdavčitve. Dokazilo o umiku pravnega sredstva mora predložiti pristojnemu organu v 60 dneh od vročitve obvestila pristojnega organa o sprejemu dogovora.

(4)Če je bil davek ugotovljen z odločbo o odmeri davka, davčni organ z novo odločbo, v kateri upošteva skupni dogovor, nadomesti odločbo o odmeri davka. Zoper novo odločbo ima davčni zavezanec pravico pritožbe, s katero ne more izpodbijati vsebine dogovora.

(5)Odločba iz četrtega odstavka tega člena učinkuje od dneva vročitve. Davek, izračunan v odločbi, mora biti plačan v 30 dneh od vročitve odločbe. Če je bil z novo odločbo ugotovljen premalo plačan oziroma neplačan davek, začnejo teči zamudne obresti po preteku roka za plačilo. Davčnemu zavezancu obresti za preveč odmerjen in plačan davek ne pripadajo, če je z novo odločbo ugotovljeno preplačilo davka.

(6)Če se davek izračuna v obračunu davka, davčni zavezanec hkrati z zahtevo za uveljavitev dogovora predloži davčni obračun ali popravek davčnega obračuna, v katerem upošteva skupni dogovor. S popravkom davčnega obračuna davčni zavezanec odpravlja predhodno predloženi davčni obračun v delu, v katerem ga spreminja. V predloženem davčnem obračunu ali popravku davčnega obračuna mora izkazati razloge, zaradi katerih je predložil popravek davčnega obračuna, ter predložiti dokazilo o umiku pravnega sredstva. Razlika v davčni obveznosti med predloženim in popravljenim obračunom, ki učinkuje od dneva predloženega popravljenega obračuna, je izvršilni naslov.

(7)Šteje se, da davčni zavezanec ne uveljavlja dogovora, če v roku iz drugega odstavka tega člena ne zahteva njegove uveljavitve oziroma v roku iz tretjega odstavka tega člena ne predloži dokazila o umiku pravnega sredstva.

(8)Pristojni organ nemudoma obvesti davčni organ oziroma sodišče o tem, da davčni zavezanec ne uveljavlja dogovora. Z dnem prejema obvestila prenehajo razlogi, zaradi katerih je bil postopek prekinjen.

(9)Če je davčni zavezanec izpolnil pogoje za uveljavitev dogovora iz tretjega odstavka tega člena, pa davčni organ ni izdal odločbe iz četrtega odstavka tega člena v šestih mesecih od dneva, ko je zahteval uveljavitev dogovora, lahko vloži tožbo v upravnem sporu, ker odločba ni bila izdana oziroma mu ni bila vročena v predpisanem roku.«.

Za 258. členom se dodata nova 258.a in 258.b člen, ki se glasita:

(1)Mnenje, ki ga je podala svetovalna komisija ali komisija za alternativno reševanje sporov, se javno objavi v celoti, če se pristojni organ tako dogovori s pristojnim organom druge države in se davčni zavezanec s tem strinja. V nasprotnem primeru se javno objavi samo njegov povzetek. Mnenje ali njegov povzetek objavi Evropska komisija.

(2)Povzetek mora vsebovati opis in bistvene elemente vprašanja obdavčitve, datum, davčna obdobja, pravno podlago za sprejem odločitve, gospodarsko panogo, kratek opis dogovora ter uporabljene metode.

(3)Pristojni organ pred objavo seznani davčnega zavezanca z vsebino nameravane objave dogovora.

(4)Davčni zavezanec lahko v 60 dneh po prejemu obvestila iz prejšnjega odstavka zahteva izločitev podatkov, ki bi privedli do razkritja poslovne skrivnosti ali razkritja podatkov, ki bi bili v nasprotju z javnim redom.

(1)Stroški, ki nastanejo pristojnemu organu med postopkom ali zaradi postopka skupnega dogovarjanja, gredo v breme pristojnega organa, stroške svetovalne komisije ali komisije za alternativno reševanje sporov krijeta pristojna organa po enakih delih, razen če se pristojna organa dogovorita drugače.

(2)Davčnega zavezanca bremenijo stroški, ki jih ima zaradi postopka skupnega dogovarjanja, kot so stroški za zamudo časa, izgubljeni zaslužek, pravno zastopanje, strokovno pomoč, in drugi stroški v zvezi z izpolnjevanjem zahtev svetovalne komisije ali komisije za alternativno reševanje sporov.

(3)Ne glede na prvi odstavek tega člena davčni zavezanec krije vse stroške uglednih neodvisnih oseb, če: – je v postopku skupnega dogovarjanja umaknil zahtevo, – je zaradi zavrnitve zahteve predlagal ustanovitev svetovalne komisije ali – je svetovalna komisija podala mnenje, da niso podani pogoji za začetek skupnega dogovarjanja.

(4)Pristojni organ izda odločbo, s katero odloči o stroških iz prejšnjega odstavka.

(5)Ugledni neodvisni osebi pripada povračilo dejanskih stroškov, ki jih je imela zaradi sodelovanja v postopku skupnega dogovarjanja, in nadomestilo za sodelovanje v postopku skupnega dogovarjanja. Višino nadomestila določi minister, pristojen za finance.«.

V 265. členu se v drugem odstavku prvi stavek spremeni tako, da se glasi: »Pristojni organ Republike Slovenije za postopke skupnega dogovarjanja s pristojnimi organi drugih držav po mednarodnih pogodbah, ki obvezujejo Republiko Slovenijo, je ministrstvo, pristojno za finance.«.

V 266.g členu se v drugem odstavku besedilo »30. junija« nadomesti z besedilom »31. maja«.

V 394. členu se za 6. točko, na koncu katere se pika nadomesti s podpičjem, doda nova 7. točka, ki se glasi: »7. ne predloži podatkov o čezmejnem aranžmaju, o katerem se poroča, ali jih ne predloži v predpisanem roku oziroma jih ne predloži za vsako leto, ko aranžma uporablja (prvi in drugi odstavek 255.š člena ter četrti odstavek 255.t člena).«.

396. člen se spremeni tako, da se glasi:

(1)Ne glede na 1. točko 394. člena in 1.a točko 397. člena tega zakona se za prekršek ne kaznuje pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik, posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, in odgovorne osebe teh oseb ter posameznik, če je davek plačan na podlagi samoprijave v skladu s 63. členom tega zakona.

(2)Ne glede na 1. točko 395. člena in 8. točko prvega odstavka 397. člena tega zakona se za prekršek ne kaznuje pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik, posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, in odgovorne osebe teh oseb ter posameznik, če popravi davčno napoved v skladu s 64. členom tega zakona.«.

V 397. členu se v prvem odstavku za 1. točko doda nova 1.a točka, ki se glasi: »1.a ne vloži davčne napovedi na predpisan način ali v predpisanem roku (četrti odstavek 61. člena);«. 44. točka se spremeni tako, da se glasi: »44. davčnemu organu ne poroča o veljavnosti in spremembah kritičnih predpostavk in prilagoditvah, opravljenih skladno z merili, določenimi z APA sporazumom ali v poročilu ali obvestilu ne navede resničnih, pravilnih in popolnih podatkov (14.c člen);«. Za 45. točko, na koncu katere se pika nadomesti s podpičjem, se dodajo nove 46., 47. in 48. točka, ki se glasijo: »46. ne predloži ali ne predloži v predpisanem roku podatkov o čezmejnem aranžmaju, o katerem se poroča, oziroma ne predloži rednega poročila ali ga ne predloži v roku (prvi, drugi, tretji in četrti odstavek 255.p člena); 47. ne obvesti drugega posrednika ali zadevnega davčnega zavezanca o uporabi privilegija zaupnosti in o obveznosti poročanja (drugi odstavek 255.s člena); 48. ne predloži podatkov o čezmejnem aranžmaju, o katerem se poroča, ali jih ne predloži v predpisanem roku oziroma jih ne predloži za vsako leto, ko aranžma uporablja (prvi in drugi odstavek 255.š člena ter četrti odstavek 255.t člena).«.

V 399. členu se za besedilom »54.,« doda besedilo »54.a,«.

(1)Posredniki oziroma zadevni davčni zavezanci do 31. avgusta 2020 predložijo podatke o čezmejnih aranžmajih, o katerih se poroča, v skladu z novim 248.c členom zakona, in so se začeli izvajati med 25. junijem 2018 in 1. julijem 2020.

(2)Prva avtomatična izmenjava podatkov v skladu z novim 248.c členom zakona se izvede najkasneje do 31. oktobra 2020.

(1)Spremenjeni 256. člen, novi 256.a, 256.b, 256.c, 256.č, 256.d in 256.e člen, spremenjeni 257. člen, novi 257.a, 257.b, 257.c, 257.č in 257.d člen, spremenjeni 258. člen, nova 258.a in 258.b člen ter spremenjeni 265. člen se uporabljajo za vse zahteve, vložene od 1. julija 2019 za davčna obdobja, ki so se začela 1. januarja 2018 ali kasneje, pristojna organa pa se lahko dogovorita, da se ti členi uporabljajo tudi za zahteve, vložene pred navedenim datumom ali za predhodna davčna leta.

(2)Za zahteve za začetek postopka skupnega dogovarjanja, ki so vložene po 1. 7. 2019 za davčna obdobja pred 1. januarjem 2018, se smiselno uporabljajo novi 256.a, 256.b, 256.c, 256.č, 256.d člen in spremenjeni 258. člen tega zakona, če ni z mednarodno pogodbo določeno drugače.

Zadeve, glede katerih je postopek ob začetku uporabe tega zakona v teku, in zadeve, glede katerih je bilo ob začetku uporabe tega zakona že vloženo pravno sredstvo oziroma začet upravni spor, se končajo po Zakonu o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 101/13 – ZDavNepr, 111/13, 22/14 – odl. US, 25/14 – ZFU, 40/14 – ZIN-B, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17 in 13/18 – ZJF-H).

Minister, pristojen za finance, izda predpis iz sedmega in osmega odstavka 256.b člena, šestega odstavka 257.a člena in petega odstavka 258.b člena zakona do 1. julija 2019.

(1)Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne 1. julija 2019, razen novega III.C poglavja četrtega dela zakona in novega 248.c člena zakona, ki se začneta uporabljati 1. julija 2020.

(2)Do začetka uporabe tega zakona se uporablja Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 101/13 – ZDavNepr, 111/13, 22/14 – odl. US, 25/14 – ZFU, 40/14 – ZIN-B, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17 in 13/18 – ZJF-H). Št. 432-01/19-13/13 Ljubljana, dne 28. maja 2019 EPA 469-VIII Državni zbor