Zakon o ratifikaciji Protokola o spremembah Konvencije med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Indije o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka, ki je bila podpisana v Ljubljani 13. januarja 2003 (BINIDO-A)

Ratificira se Protokol o spremembah Konvencije med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Indije o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka, ki je bila podpisana v Ljubljani 13. januarja 2003, sklenjen v Ljubljani 17. maja 2016.

Protokol se v izvirniku v slovenskem jeziku glasi: 1 1Besedilo protokola v hindujskem in angleškem jeziku je na vpogled v Sektorju za mednarodno pravo Ministrstva za zunanje zadeve. Vlada Republike Slovenije in Vlada Republike Indije sta se v želji, da bi sklenili protokol o spremembah (v nadaljnjem besedilu »protokol o spremembah«) Konvencije med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Indije o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka, ki je bila podpisana v Ljubljani 13. januarja 2003 in je začela veljati 17. februarja 2005 (v nadaljnjem besedilu »konvencija«), sporazumeli:

Črta se 26. člen konvencije (izmenjava informacij) in se nadomesti z naslednjim členom: IZMENJAVA INFORMACIJ 1. Pristojna organa držav pogodbenic si izmenjujeta informacije (vključno z dokumenti in overjenimi kopijami dokumentov), ki so predvidoma pomembne za izvajanje določb te konvencije ali izvajanje ali uveljavljanje domače zakonodaje glede davkov vseh vrst in opisov, ki se uvedejo v imenu držav pogodbenic ali njunih političnih enot ali lokalnih oblasti, če obdavčevanje na njeni podlagi ni v nasprotju s konvencijo. Izmenjava informacij ni omejena s 1. in 2. členom. 2. Vsaka informacija, ki jo država pogodbenica prejme po prvem odstavku, se obravnava kot tajnost, enako kakor informacije, pridobljene po domači zakonodaji te države, in se razkrije samo osebam ali organom (vključno s sodišči in upravnimi organi), udeleženim pri odmeri ali pobiranju davkov, izterjavi ali pregonu ali pri odločanju o pritožbah glede davkov iz prvega odstavka ali pri nadzoru nad omenjenim. Te osebe ali organi uporabljajo informacije samo v te namene. Informacije lahko razkrijejo v javnih sodnih postopkih ali sodnih odločbah. Ne glede na to se lahko informacije, ki jih prejme država pogodbenica, uporabljajo za druge namene, kadar se v take druge namene lahko uporabljajo po zakonodaji obeh držav in če pristojni organ države, ki podatke daje, tako uporabo dovoli. 3. Določbe prvega in drugega odstavka se v nobenem primeru ne razlagajo, kakor da nalagajo državi pogodbenici obveznost, da: a) izvaja upravne ukrepe, ki niso v skladu z zakonodajo in upravno prakso te ali druge države pogodbenice; b) predloži informacije, ki jih ni mogoče dobiti na podlagi zakonodaje ali po običajni upravni poti te ali druge države pogodbenice; c) predloži informacije, ki bi razkrile kakršno koli trgovinsko, poslovno, industrijsko, komercialno ali poklicno skrivnost ali trgovinski postopek, ali informacije, katerih razkritje bi bilo v nasprotju z javnim redom. 4. Če država pogodbenica zaprosi za informacije v skladu s tem členom, druga država pogodbenica sprejme ukrepe za pridobitev zaprošenih informacij, tudi če jih ta druga država morda ne potrebuje za svoje davčne namene. Za obveznost iz prejšnjega stavka veljajo omejitve iz tretjega odstavka, toda v nobenem primeru se take omejitve ne razlagajo tako, kakor da država pogodbenica lahko zavrne predložitev informacij samo zato, ker sama zanje nima interesa. 5. V nobenem primeru se določbe tretjega odstavka ne razlagajo tako, kakor da država pogodbenica lahko zavrne predložitev informacij samo zato, ker jih hrani banka, druga finančna institucija, pooblaščenec ali oseba, ki deluje kot zastopnik ali fiduciar, ali zato, ker so povezane z lastniškimi deleži v neki osebi.«.

Za 26. členom se doda nov člen in se drugi členi ustrezno preštevilčijo. POMOČ PRI POBIRANJU DAVKOV 1. Državi pogodbenici si pomagata pri pobiranju davčnih terjatev. Pristojna organa držav pogodbenic lahko s skupnim dogovorom uredita način uporabe tega člena. 2. Izraz »davčna terjatev«, kakor je uporabljen v tem členu, pomeni dolgovani znesek davkov iz 2. člena, vključno z obrestmi, upravnimi kaznimi in stroški pobiranja ali zavarovanja v zvezi s tem zneskom. 3. Kadar je davčno terjatev države pogodbenice mogoče uveljaviti po zakonodaji te države, dolžnik pa takrat po zakonodaji te države pobiranja ne more preprečiti, to davčno terjatev na zaprosilo pristojnega organa te države sprejme za namene pobiranja pristojni organ druge države pogodbenice. To davčno terjatev pobere druga država v skladu z določbami svoje zakonodaje, ki se uporablja pri uveljavljanju in pobiranju njenih davkov, kakor da bi šlo za davčno terjatev te druge države. 4. Kadar je davčna terjatev države pogodbenice taka, da ta država po svoji zakonodaji lahko izvede ukrepe zavarovanja za zagotovitev pobiranja, to davčno terjatev na zaprosilo pristojnega organa te države sprejme pristojni organ druge države pogodbenice zaradi izvedbe ukrepov zavarovanja. Ta druga država izvede ukrepe zavarovanja te davčne terjatve v skladu z določbami svoje zakonodaje, kakor če bi bila to njena davčna terjatev, tudi če med izvajanjem teh ukrepov te davčne terjatve ni mogoče uveljaviti v prvi omenjeni državi ali če ima dolžnik pravico pobiranje preprečiti. 5. Kadar lahko država pogodbenica po svoji zakonodaji izvaja začasne ukrepe zavarovanja z zamrznitvijo premoženja, preden davčna terjatev do osebe nastane, pristojni organ druge države pogodbenice na zaprosilo pristojnega organa prve omenjene države izvede ukrepe za zamrznitev premoženja te osebe v tej državi pogodbenici v skladu z določbami njene zakonodaje. 6. Ne glede na določbe tretjega in četrtega odstavka v državi pogodbenici za terjatev, ki jo je ta država sprejela za namene tretjega in četrtega odstavka, ne veljajo roki ali prednostna obravnava, ki se uporabljajo za davčno terjatev po zakonodaji te države samo zaradi njene značilnosti. Poleg tega davčna terjatev, ki jo je sprejela država pogodbenica za namene tretjega in četrtega odstavka, v tej državi ne bo prednostno obravnavana po zakonodaji druge države pogodbenice. 7. Obstoj, veljavnost ali višina davčne terjatve države pogodbenice ne bo predmet postopkov pred sodišči ali upravnimi organi druge države pogodbenice. Nič v tem členu ni mogoče razlagati, kakor da obstaja ali se zagotavlja kakršna koli pravica do takšnega postopka pred katerim koli sodiščem ali upravnim organom druge države pogodbenice. 8. Če kadar koli po zaprosilu države pogodbenice v skladu s tretjim in četrtim odstavkom in preden druga država pogodbenica pobere in nakaže davčno terjatev prvi omenjeni državi, ta davčna terjatev ni več: a) pri zaprosilu po tretjem odstavku davčna terjatev prve omenjene države, ki jo je mogoče uveljaviti po njeni zakonodaji, in dolžnik takrat po zakonodaji te države pobiranja ne more preprečiti, ali b) pri zaprosilu po četrtem odstavku davčna terjatev prve omenjene države, za katero ta država po svoji zakonodaji lahko izvede ukrepe zavarovanja za zagotovitev pobiranja, pristojni organ prve omenjene države o tem takoj uradno obvesti pristojni organ druge države in glede na izbiro druge države prva omenjena država začasno ali trajno umakne svoje zaprosilo. 9. V nobenem primeru se določbe tega člena ne razlagajo, kakor da nalagajo državi pogodbenici obveznost, da: a) izvaja upravne ukrepe, ki niso v skladu z zakonodajo in upravno prakso te ali druge države pogodbenice; b) izvaja ukrepe, ki bi bili v nasprotju z javnim redom; c) nudi pomoč, če druga država pogodbenica ni izvedla vseh razumnih ukrepov za pobiranje ali zavarovanje, odvisno od primera, ki jih ima na voljo po svoji zakonodaji ali upravni praksi; d) nudi pomoč v tistih primerih, kadar je upravno breme te države nedvomno nesorazmerno koristi, ki bi jo imela druga država pogodbenica.«.

1. Državi pogodbenici se po diplomatski poti uradno obvestita, da so izpolnjene vse pravne zahteve in postopki, potrebni za začetek veljavnosti tega protokola o spremembah. 2. Ta protokol o spremembah, ki je sestavni del konvencije, začne veljati na dan prejema zadnjega uradnega obvestila, njegove določbe pa se uporabljajo od prvega dne tretjega meseca po dnevu začetka njegove veljavnosti. V dokaz navedenega sta podpisana, ki sta za to pravilno pooblaščena, podpisala ta protokol. Sestavljeno v dveh izvirnikih v Ljubljani 17. maja 2016 v slovenskem, hindujskem in angleškem jeziku, pri čemer so vsa besedila enako verodostojna. Pri razlikah v besedilih se uporablja angleško besedilo.

Za izvajanje protokola skrbi ministrstvo, pristojno za finance.

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe. Št. 432-01/11-2/12 Ljubljana, dne 17. novembra 2016 EPA 1532-V Državni zbor Republike Slovenije dr. Milan Brglez l.r. Predsednik