Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1D)

V Zakonu o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 16/08, 123/08, 8/11 – ORZVKD39, 90/12 in 111/13) se v 1., 9., 84., 86., 91., 92. in 93. členu ter v naslovu 4. podpoglavja IX. poglavja pojem »živa dediščina« v različnih sklonih in številih nadomesti s pojmom »nesnovna dediščina« v ustreznem sklonu in številu. V naslovu 4. podpoglavja II. poglavja se pojem »žive mojstrovine« nadomesti s pojmom »nesnovna dediščina posebnega pomena«.

V prvemu odstavku 3. člena se v 32. točki tretja alineja spremeni tako, da se glasi: »– kot pristojna organizacija za varstvo nesnovne dediščine: koordinator varstva nesnovne dediščine;«. V 48. točki se beseda »živa« nadomesti z besedo »nesnovna«. 49. točka se spremeni tako, da se glasi: »49. »nesnovna dediščina posebnega pomena« je nesnovna dediščina, ki je razglašena za spomenik.«.

V prvemu odstavku 13. člena se beseda »aktom« nadomesti z besedo »odlokom«.

V šestem odstavku 19. člena se beseda »aktom« nadomesti z besedo »odlokom«.

20. člen se spremeni tako, da se glasi:

(1)Nesnovna dediščina z lastnostmi iz prvega odstavka 17. člena tega zakona, ki je vpisana v register, se razglasi za nesnovno dediščino posebnega pomena ob smiselni uporabi 12. člena tega zakona, pri čemer se določbe o javni obravnavi izvedejo tako, da se nanjo vabijo skupnosti, skupine in posamezniki, ki so nosilci nesnovne dediščine, ki je predmet postopka razglasitve, in druga zainteresirana javnost.

(2)Nesnovna dediščina državnega pomena se razglasi z odlokom vlade, nesnovna dediščina lokalnega pomena pa z odlokom predstavniškega organa pokrajine ali občine.

(3)Akt o razglasitvi vsebuje identifikacijo nesnovne dediščine posebnega pomena, vrednote, ki utemeljujejo razglasitev za nesnovno dediščino posebnega pomena, določbe o celostnem ohranjanju nesnovne dediščine posebnega pomena, podpiranju skupnosti, skupin in posameznikov, ki so njeni nosilci, in varstvu kulturnih prostorov, povezanih z njo.

(4)Akt o razglasitvi opredeli tudi način uveljavljanja avtorskih in sorodnih pravic, povezanih z nesnovno dediščino posebnega pomena ob upoštevanju predpisov, ki urejajo avtorske in druge sorodne pravice, vendar na način, ki omogoča javno dostopnost do nesnovne dediščine posebnega pomena in njeno prenašanje iz roda v rod.«.

Za 30. členom se doda nov 30.a člen, ki se glasi:

(1)Kulturnovarstveni pogoji iz 29. člena tega zakona prenehajo veljati po poteku dveh let od njihove pravnomočnosti. Če se ta rok izteče v času postopka izdaje kulturnovarstvenega soglasja, se čas veljavnosti kulturnovarstvenih pogojev podaljša do pravnomočne odločitve o kulturnovarstvenem soglasju.

(2)Kulturnovarstveno soglasje iz 30. člena tega zakona preneha veljati po poteku dveh let od njegove pravnomočnosti, razen če se poseg, zaradi katerega je bilo soglasje dano, začne izvajati v tem roku. Če je za poseg potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje po predpisih o graditvi objektov in se dvoletni rok izteče v času postopka izdaje gradbenega dovoljenja, se čas veljavnosti kulturnovarstvenega soglasja podaljša do pravnomočne odločitve o izdaji gradbenega dovoljenja.«.

V sedmem odstavku 40. člena se besedilo »zapriseženega cenilca« nadomesti z besedilom »pooblaščenega cenilca po zakonu, ki ureja revidiranje, ali zakonu, ki ureja sodišča«. V osmem odstavku se beseda »tretjega« nadomesti z besedo »petega«.

Za 40. členom se doda nov 40.a člen, ki se glasi:

(1)Če so potrebni za varovanje, oživljanje nesnovne dediščine posebnega pomena ali izvedbo drugih ukrepov varstva izredni stroški, ki presegajo običajne stroške, koristi ter ugodnosti, izvirajoče iz statusa spomenika, in ti stroški niso v sorazmerju z zmožnostmi nosilca, lahko država, pokrajina ali občina za ta namen v okviru možnosti prispeva javna sredstva po postopkih iz zakona, ki ureja uresničevanje javnega interesa za kulturo.

(2)Javna sredstva se lahko vložijo tudi za sofinanciranje obresti na bančna posojila, namenjena vzdrževanju, oživljanju in izvedbi drugih ukrepov varstva. Sofinanciranje na letni ravni ne sme preseči petodstotne obrestne mere na posojilo.

(3)Javna sredstva se lahko vložijo tudi za financiranje interventnih ukrepov varstva nesnovne kulturne dediščine, ki so neogibno nujni in zahtevajo takojšnjo izvedbo.

(4)Država lahko zagotovi sredstva za izvedbo ukrepov iz prejšnjega odstavka v okviru letnih proračunskih sredstev ministrstva, pristojnega za kulturo, namenjenih za obnovo kulturne dediščine. Višina interventnih sredstev se določi s sklepom ministra, pristojnega za kulturo.

(5)O vlaganju javnih sredstev se sklene pogodba med državo, pokrajino ali občino kot financerjem in nosilcem nesnovne dediščine. V pogodbi se določijo pogoji za zagotavljanje javne dostopnosti nesnovne dediščine posebnega pomena in morebitni posebni ukrepi varstva. Pri sklepanju pogodbe se upošteva zakon, ki ureja uresničevanje javnega interesa za kulturo.

(6)Javna sredstva se izplačujejo po izvedbi del, določenih s pogodbo iz prejšnjega odstavka tega člena. Če se izkaže, da dela niso bila izvedena v skladu s pogodbo, je upravičenec dolžan povrniti pridobljena sredstva.

(7)Ministrstvo lahko nameni pokrajini ali občini dodatna sredstva iz državnega proračuna za sofinanciranje programa varstva in oživljanja nesnovne dediščine posebnega pomena, ki ga sprejme pokrajina ali občina.

(8)Pri sofinanciranju programa iz prejšnjega odstavka se smiselno uporabljajo določbe 35. člena tega zakona.«.

V 44. členu se za besedilom »imena spomenika« doda besedilo »za pridobitne namene«.

66. člen se spremeni tako, da se glasi:

(1)Register obsega tri medsebojno povezane dele, ki vsebujejo osnovne, varstvene in predstavitvene podatke o nepremični, premični in nesnovni dediščini.

(2)Osnovni podatki o dediščini obsegajo identifikacijo, opis, datacijo, lokacijo, avtorja oziroma nosilca nesnovne dediščine, karakteristično fotografijo ali posnetek dediščine, varstvene usmeritve ter povezavo enote dediščine z drugimi enotami.

(3)Varstveni podatki se vodijo za spomenike in obsegajo: listine varstva, opis varstva, varstveni režim in podatke o lastniku spomenika.

(4)Predstavitveni podatki obsegajo dodatne informacije, ki dediščino ponazarjajo v besedilni, grafični in drugi medijski obliki.

(5)Podatki o lastniku iz tretjega odstavka tega člena so: osebno ime, datum rojstva in naslov prebivališča, če gre za fizično osebo, oziroma ime ali firma ter sedež, če je lastnik pravna oseba.

(6)Podatki o avtorju iz drugega odstavka tega člena so: osebno ime, leto rojstva in leto smrti ter opis ustvarjanja, če gre za fizično osebo, oziroma ime ali firma, sedež in opis ustvarjanja, če je imetnik avtorskih pravic pravna oseba.

(7)Podatki o nosilcu nesnovne dediščine iz drugega odstavka tega člena so: osebno ime, datum rojstva, številka nosilca, naslov prebivališča, geolokacija prebivališča, opis dejavnosti in karakteristična fotografija ali posnetek, če gre za fizično osebo. Podatki o pravni osebi ali drugi obliki združevanja, ki je nosilec nesnovne dediščine, so: ime ali firma, številka nosilca, sedež, geolokacija sedeža, opis dejavnosti in karakteristična fotografija ali posnetek.«.

Tretji odstavek 67. člena se spremeni tako, da se glasi: »(3) Podatki iz registra so javni in se objavijo na svetovnem spletu. Izjeme od javnosti podatkov so: – podatki o lastnikih dediščine; – podatki o legi arheoloških najdišč, kjer obstaja nevarnost nedovoljenega iskanja arheoloških ostalin; – drugi podatki, katerih javna dostopnost bi lahko ogrozila obstoj dediščine; – leto rojstva in leto smrti avtorja iz šestega odstavka 66. člena tega zakona; – datum rojstva nosilca nesnovne dediščine iz sedmega odstavka 66. člena tega zakona.«. Za sedmim odstavkom se doda nov osmi odstavek, ki se glasi: »(8) Podatki v registru se hranijo trajno.«.

98. člen se spremeni tako, da se glasi:

(1)Državno javno službo varstva nesnovne dediščine opravljajo koordinator varstva nesnovne dediščine, državni in pooblaščeni muzeji ter zavod.

(2)Naloge koordinatorja varstva nesnovne dediščine opravlja državni muzej, ki je ustanovljen za uresničevanje nalog varstva premične in nesnovne kulturne dediščine, povezane z načini življenja v slovenskem etničnem prostoru in med Slovenci po svetu.

(3)Koordinator varstva nesnovne dediščine kot državno javno službo opravlja naslednje naloge: 1. identificira, dokumentira, preučuje, vrednoti in interpretira nesnovno dediščino, 2. usklajuje in samostojno predlaga vpis nesnovne dediščine v register, 3. svetuje nosilcem nesnovne dediščine glede njenega celostnega ohranjanja, 4. pripravlja predloge za razglasitev nesnovne dediščine posebnega pomena, 5. usklajuje delo muzejev in zavoda v zvezi z ohranjanjem nesnovne dediščine in kulturnih prostorov, povezanih z njo, 6. opravlja druge naloge v zvezi z nesnovno dediščino po naročilu ministrstva.«.

V naslovu 101. člena se beseda »žive« nadomesti z besedo »nesnovne«. V prvem in drugem odstavku se beseda »žive« nadomesti z besedo »nesnovne«. V četrtem odstavku se beseda »žive« nadomesti z besedo »nesnovne«, beseda »predloge« pa se nadomesti z besedo »pobude«.

V drugem odstavku 102. člena se besedilo »opravljajo pripravništvo kot volonterji pripravniki,« črta. Peti odstavek se črta.

103. člen se spremeni tako, da se glasi:

(1)Strokovni delavci na področju muzejske, konservatorske in konservatorske – restavratorske dejavnosti morajo imeti ustrezno srednjo, višjo ali visoko izobrazbo, opravljeno izpopolnjevanje in opravljen strokovni izpit za pridobitev strokovnega naziva.

(2)Strokovni delavec, ki se zaposli na področju muzejske, konservatorske in konservatorske – restavratorske dejavnosti, mora opraviti strokovni izpit najkasneje v dveh letih od sklenitve delovnega razmerja ali po premestitvi na delovno mesto, na katerem je strokovni izpit določen kot pogoj za zasedbo delovnega mesta. Če strokovni delavec ne opravi strokovnega izpita, mu preneha delovno razmerje naslednji dan po poteku roka. Z opravljenim strokovnim izpitom se pridobi strokovni naziv prve stopnje.

(3)Zahteve za pridobitev strokovnih nazivov prve in višjih stopenj so: ustrezna izobrazba oziroma kvalifikacija, delovne izkušnje na področju dela, strokovne kompetence, izpopolnjevanje in opravljen strokovni izpit.

(4)Minister predpiše stopnje strokovnih nazivov, program izpopolnjevanja in pogoje za opravljanje, obseg in vsebino, organizacijo, postopek opravljanja strokovnega izpita in podrobnejše zahteve za pridobitev strokovnih nazivov iz prejšnjega odstavka.

(5)Ministrstvo vodi evidenco posameznikov, ki so pridobili strokovni naziv, določen s predpisom iz prejšnjega odstavka. Evidenca vsebuje osebno ime, datum rojstva, podatke o izpolnjevanju zahtev iz tretjega odstavka tega člena in strokovni naziv ter datum pridobitve strokovnega naziva. Podatki se hranijo trajno. Osebno ime, strokovni naziv in datum pridobitve naziva se lahko javno objavijo na podlagi privolitve posameznika.

(6)Vzajemno priznavanje poklicnih kvalifikacij državljanom držav članic Evropske unije, Evropskega gospodarskega prostora in Švicarske konfederacije za opravljanje reguliranih poklicev se izvaja v skladu z zakonom, ki ureja priznavanje poklicnih kvalifikacij.

(7)Ministrstvo vodi evidenco posameznikov, ki jim je ministrstvo po sistemu vzajemnega priznavanja kvalifikacij državljanom držav članic Evropske unije, Evropskega gospodarskega prostora in Švicarske konfederacije za opravljanje reguliranih poklicev priznalo poklicno kvalifikacijo. Evidenca vsebuje osebno ime, datum rojstva, izobrazbo oziroma kvalifikacijo in delovne izkušnje, strokovne kompetence, tuj naziv, slovenski naziv in datum priznanja kvalifikacije. Podatki se hranijo trajno. Osebno ime, slovenski naziv in datum priznanja kvalifikacije se lahko javno objavijo na podlagi privolitve posameznika.«.

103.a, 103.b, 103.c in 103.d. člen se črtajo.

V prvem odstavku 118. člena se za besedo »oseba« doda besedilo »za pridobitne namene«.

(1)Naloge koordinatorja varstva nesnovne dediščine opravlja Slovenski etnografski muzej, ustanovljen s Sklepom o ustanovitvi javnega zavoda Slovenski etnografski muzej (Uradni list RS, št. 60/03 in 11/09).

(2)Sklep iz prejšnjega odstavka se v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona uskladi s tem zakonom.

Akti o razglasitvi živih mojstrovin, sprejeti do dneva uveljavitve tega zakona, se štejejo za akte o razglasitvi nesnovne dediščine posebnega pomena.

Strokovni delavec, ki je na dan uveljavitve tega zakona zaposlen na področju muzejske, konservatorske in konservatorske – restavratorske dejavnosti na delovnem mestu, na katerem je strokovni izpit določen kot pogoj za zasedbo delovnega mesta, mora opraviti strokovni izpit najkasneje v dveh letih od uveljavitve tega zakona, sicer mu naslednji dan po poteku tega roka preneha delovno razmerje.

Pogodbe o volonterskem pripravništvu, sklenjene do dneva uveljavitve tega zakona za opravljanje pripravništva na podlagi 102. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 16/08, 123/08, 8/11 – ORZVKD39, 90/12 in 111/13), ostanejo v veljavi do izteka obdobja, za katerega so bile sklenjene.

Postopki za pridobitev kulturnovarstvenih pogojev in kulturnovarstvenega soglasja, začeti pred uveljavitvijo tega zakona, se končajo po določbah tega zakona.

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Št. 610-01/16-3/37 Ljubljana, dne 19. aprila 2016 EPA 1062-VII Državni zbor Republike Slovenije dr. Milan Brglez l.r. Predsednik