2. člen

(1)Določbe te uredbe se uporabljajo za obratovanje naprav ali katerekoli druge z njimi tehnološko povezane dejavnosti, pri katerih je zaradi izvajanja posamezne dejavnosti iz priloge 1, ki je sestavni del te uredbe, poraba organskih topil večja od najmanjše letne porabe organskih topil, določene v I. delu priloge 2, ki je sestavni del te uredbe.

(2)Ne glede na določbe prejšnjega odstavka se določbe te uredbe uporabljajo tudi za obratovanje naprav, pri katerih je poraba organskih topil manjša od najmanjše letne porabe iz prejšnjega odstavka, če je ta poraba posledica izvajanja načrtov zmanjševanja emisij iz 9. člena te uredbe.

(3)Če se na funkcionalno zaokroženem območju, ki ga ima v posesti isti upravljavec, uporabljajo organska topila v več istovrstnih napravah, ali se posamezne faze dejavnosti iz priloge 1 te uredbe izvajajo tudi z opremo istovrstnih naprav, ki se uporablja samo delno za izvajanje dejavnosti iz priloge 1 te uredbe ali kot dodatna oprema k napravi, se za porabo organskih topil šteje celotna poraba organskih topil na tem območju.

(4)Če celotna poraba organskih topil iz prejšnjega odstavka doseže prag najmanjše letne porabe organskih topil, določen za naprave iz posamezne dejavnosti iz I. dela priloge 2 te uredbe, se te istovrstne naprave štejejo za napravo po tej uredbi.

(5)Določbe te uredbe, razen določbe glede mejnih vrednosti pod točko 3.1.1 iz II. dela priloge 2, se ne uporabljajo za naprave iz točk 2.1, 3.1 in 18.1 iz I. dela priloge 2 te uredbe, če se v njih uporabljajo organska topila z vsebnostjo halogeniranih organskih spojin, ki je enaka ali večja od 1 % celotne mase organskega topila.