2. člen

(1)Otroci z motnjo v duševnem razvoju (oziroma z intelektualno manjzmožnostjo) imajo znižane intelektualne sposobnosti in prilagoditvene spretnosti, zaradi česar potrebujejo pri vsakodnevnem funkcioniranju določeno stopnjo pomoči in podpore odraslega.

(2)Glede na stopnjo motnje v duševnem razvoju (glede na količino podpore, ki jo potrebujejo na posameznih področjih funkcioniranja) se za potrebe uveljavljanja pravic v skladu z zakonom razlikuje:

-    otroke mlajše od petih let s celostnim oziroma globalnim razvojnim zaostankom: Otrok ima razvojni zaostanek na vseh področjih. Potrebuje več podpore, zgodnjih obravnav in prilagoditev v vseh okoljih kot otroci z razvojnim zaostankom zgolj na enem področju (s specifičnim razvojnim zaostankom; npr. na gibalnem ali govornem področju). Pričakovati je, da bodo imeli otroci s celostnim oziroma globalnim razvojnim zaostankom po petem letu, ko je potreben ponovni kliničnopsihološki pregled, opredeljeno vsaj zmerno motnjo v duševnem razvoju. Motnjo opredeli psiholog.

-    otroke z zmerno motnjo v duševnem razvoju: Otrok ima pomembno nižje intelektualne sposobnosti (orientacijski IQ je med 35 in 49) ter pomembno nižje prilagoditvene spretnosti na konceptualnem, socialnem in praktičnem področju, zaradi česar pri vsakodnevnem funkcioniranju potrebuje pri številnih dejavnostih nadzor in podporo odrasle osebe. Motnjo opredeli psiholog. Njihove govorno-jezikovne sposobnosti in šolske veščine so omejene na osnovno raven (počasnejše usvajanje govora in šolskih veščin z več pomoči, s konkretnimi ponazoritvami in prilagoditvami). Večina jih potrebuje znatno podporo za samostojno vsakodnevno funkcioniranje, nekateri pa lahko do določene mere samostojno skrbijo zase in opravljajo lažja gospodinjska opravila.

-    otroke s težjo motnjo v duševnem razvoju: Otrok ima pomembno nižje intelektualne sposobnosti (orientacijski IQ je med 20 in 34) ter pomembno nižje prilagoditvene spretnosti na konceptualnem, socialnem in praktičnem področju, zaradi česar pri vsakodnevnem funkcioniranju potrebuje pri vseh dejavnostih stalen nadzor in podporo odrasle osebe. Motnjo opredeli psiholog. Njihove govorno-jezikovne sposobnosti so omejene na uporabo posameznih besed in fraz, razumevanje je omejeno na enostavna navodila in neverbalno komunikacijo. Zmožnost pridobivanja šolskih veščin je zelo omejena. Lahko so gibalno ovirani. Z intenzivnim usposabljanjem lahko usvojijo osnovne veščine skrbi zase in zaposlitvene dnevne dejavnosti. Niso zmožni samostojnega sprejemanja odločitev zase ali za druge.

-    otroke s težko motnjo v duševnem razvoju: Otrok ima pomembno nižje intelektualne sposobnosti (orientacijski IQ je pod 20) ter pomembno nižje prilagoditvene spretnosti na konceptualnem, socialnem in praktičnem področju, zaradi česar pri vsakodnevnem funkcioniranju potrebuje pri vseh dejavnostih stalen nadzor in podporo odrasle osebe. Motnjo opredeli psiholog. Njihove komunikacijske sposobnosti so zelo omejene, pretežno na neverbalno komunikacijo. Zmožnost pridobivanja šolskih veščin je omejena na pridobitev konkretnih spretnosti, kot je npr. enostavna manipulacija s predmeti. Pogosto imajo pridružene gibalne in senzorne motnje. Niso zmožni skrbi zase.

-    otroke s funkcionalno težko motnjo v razvoju: Otroci s kompleksno razvojnonevrološko motnjo – avtizmom s pridruženo vsaj zmerno motnjo v duševnem razvoju (ali globalno motnjo do starosti pet let) dokazano s strani ustrezno usposobljenih strokovnjakov (ali tim več strokovnjakov, kot npr. psiholog, specialist otroške in mladostniške psihiatrije, pediater, nevrolog in tudi drugi ustrezno usposobljeni strokovnjaki; kot npr. specialni pedagogi, logopedi, delovni terapevti).