6. člen

(1)Za posamezno napravo ali posamezen iztok iz naprave se v okoljevarstvenem dovoljenju za obratovanje te naprave za posamezno snov določi mejna vrednost emisije snovi pri odvajanju odpadnih voda ali odstranjevanju tekočih odpadkov z izpuščanjem v vode, ki je strožja od mejne vrednosti iz 1. točke priloge 1 te uredbe, če se ugotovi, da bi odvajanje odpadne vode ali odstranjevanje tekočih odpadkov z izpuščanjem v vode v skladu s 14. členom te uredbe povzročilo znatno povečanje vsebnosti te snovi v vodotoku, določeno v skladu s predpisom, ki ureja emisijo snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo.

(2)Za posamezno napravo ali del naprave se v okoljevarstvenem dovoljenju za obratovanje te naprave za posamezno snov ali skupino snovi lahko določi mejna vrednost emisije snovi ali skupine snovi v zrak, ki je strožja od mejne vrednosti iz prejšnjega člena, če je na podobmočju iz predpisa, ki določa podobmočja zaradi upravljanja s kakovostjo zunanjega zraka, na katerem leži naprava, za to snov ali skupino snovi presežena mejna letna koncentracija ali ciljna letna vrednost v zunanjem zraku. Strožja mejna vrednost se določi v skladu s predpisom, ki ureja emisijo snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja.

(3)Pri določitvi mejnih vrednosti iz prvega in drugega odstavka tega člena se upošteva:

1.ravni emisij, povezane z najboljšimi razpoložljivimi tehnikami za proizvodnjo titanovega dioksida, iz referenčnega dokumenta iz prve alineje prvega odstavka 2. člena te uredbe in

2.podatke o:

-  uporabljeni surovini,

-  tehničnih značilnostih naprave,

-  geografskih značilnostih na območju naprave,

-  stanju okolja in predpisanih okoljskih standardih kakovosti,

-  možnosti za čezmejni vpliv onesnaževanja ter

-  če gre za napravo, ki uporablja kloridni postopek, ali napravo za odstranjevanje tekočih odpadkov iz te naprave, sprejemni sposobnosti vodotoka, v katero se odvajajo odpadne vode ali izpuščajo tekoči odpadki v skladu s 14. členom te uredbe.