7. člen

Stopnja ogroženosti se določi predvsem na podlagi podatkov o:

-        resnosti grožnje;

-        osebnosti storilca (specialni povratnik, nasilnež, duševni bolnik ipd.);

-        motivu za grožnjo (upoštevata se razlog, ki ga navaja storilec, in mnenje ogroženega);

-        znanstvih, ki jih ima storilec in mu lahko pomagajo pri izvršitvi grožnje;

-        sredstvih, ki jih ima storilec na razpolago za izvršitev grožnje;

-        kriminalni dejavnosti storilca;

-        načinu storitve kaznivih dejanj, ki jih je storilec že storil;

-        posebnih znanjih storilca (bombni specialist, oseba z znanjem s področja vojaških in borilnih veščin ipd.);

-        nevarnih snoveh, orožju ali drugih nevarnih predmetih, ki jih poseduje storilec;

-        načinu življenja ogroženega, ki lahko pomeni tveganje pri izvedbi varovanja;

-        osebnem odnosu med ogroženim in storilcem;

-        ponavljanju, intenziteti in načinu izrekanja groženj;

-        vzročni povezavi med grožnjo in delom ogroženega;

-        učinku grožnje na ogroženega in njegove bližnje (v delovnem in bivalnem okolju);

-        druge okoliščine, ki so pomembne za določanje stopnje ogroženosti.