21. člen

(1)Odpadna voda se lahko odvaja neposredno v površinsko vodo, če:

-       za površinsko vodo ne veljajo prepovedi iz 12. člena te uredbe in

-       parametri onesnaženosti ne presegajo za napravo predpisanih mejnih vrednosti emisije snovi ali toplote za odvajanje neposredno v vode.

(2)Odpadna voda se lahko odvaja posredno v podzemno vodo le na območjih, kjer ni vodotokov, če:

-       za območje ne veljajo prepovedi iz 12. člena te uredbe,

-       parametri onesnaženosti ne presegajo za napravo predpisanih mejnih vrednosti emisije snovi ali emisije toplote za odvajanje posredno v vode,

-       odvajanje odpadne vode nima škodljivega vpliva na kakovost tal ali podzemne vode ali so škodljivi vplivi odpravljeni ali zmanjšani na sprejemljivo raven in

-       odvajanje odpadne vode nima škodljivega vpliva na vir pitne vode, če gre za odvajanje na vodovarstvenem območju.

(3)Pri posrednem odvajanju iz prejšnjega odstavka mora biti zagotovljeno ponikanje prek objekta za ponikanje, če je iztok na:

-       zakraselem območju ali

-       območju, kjer ni mogoče zagotoviti odvajanja prek zadostne plasti nezasičene cone vodonosnika, ki zagotavlja preprečevanje vnosa onesnaževal v podzemno vodo.

(4)Med dnom objekta za ponikanje iz prejšnjega odstavka in najvišjo gladino podzemne vode se mora nahajati plast neomočenih sedimentov ali zemljin ali filtrnega materiala debeline najmanj 1 m. Prostornina objekta za ponikanje se določi glede na ponikovalne sposobnosti terena v dokumentaciji iz prve alineje tretjega odstavka 23. člena te uredbe.