4. člen BKWIDO

1. V tej konvenciji izraz »rezident države pogodbenice« pomeni: a) za Slovenijo osebo, ki je po zakonodaji Slovenije dolžna v njej plačevati davke zaradi svojega stalnega prebivališča, prebivališča, sedeža uprave ali katerega koli drugega podobnega merila; ta izraz pa ne vključuje osebe, ki je dolžna plačevati davke v Sloveniji samo v zvezi z dohodki iz virov v Sloveniji ali premoženja v njej; b) za Kuvajt posameznika, ki ima stalno prebivališče v Kuvajtu in je kuvajtski državljan, ter podjetje, ki je ustanovljeno v Kuvajtu. 2. Za namen prvega odstavka rezident države pogodbenice vključuje: a) vlado države pogodbenice in katero koli njeno politično enoto ali lokalno oblast ali centralno banko; b) vladno ustanovo, ustanovljeno v tej državi pogodbenici po javnem pravu, kot je korporacija, sklad, organ, fundacija, agencija ali drug podoben subjekt; c) subjekt, ustanovljen v tej državi pogodbenici, katerega celotni kapital je zagotovila ta država pogodbenica ali njena politična enota ali lokalna oblast ali vladna ustanova, kot je opredeljena v pododstavku b, skupaj z drugimi državami. 3. Kadar je zaradi določb prvega odstavka posameznik rezident obeh držav pogodbenic, se njegov status določi tako: a) šteje se samo za rezidenta države, v kateri ima na razpolago stalno prebivališče; če ima stalno prebivališče na razpolago v obeh državah, se šteje samo za rezidenta države, s katero ima tesnejše osebne in ekonomske odnose (središče življenjskih interesov); b) če ni mogoče opredeliti države, v kateri ima središče življenjskih interesov, ali če nima v nobeni od držav na razpolago stalnega prebivališča, se šteje samo za rezidenta države, v kateri ima običajno bivališče; c) če ima običajno bivališče v obeh državah ali v nobeni od njiju, se šteje samo za rezidenta države, katere državljan je; d) če njegovega statusa ni mogoče določiti po določbah pododstavkov od a do c, pristojna organa držav pogodbenic vprašanje rešita s skupnim dogovorom. 4. Kadar je zaradi določb prvega in drugega odstavka oseba, ki ni posameznik, rezident obeh držav pogodbenic, se šteje samo za rezidenta države, v kateri je sedež njene dejanske uprave.