Uredba o sodelovanju državnega tožilstva, policije in drugih pristojnih državnih organov in institucij pri odkrivanju in pregonu storilcev kaznivih dejanj ter delovanju specializiranih in skupnih preiskovalnih skupin

(1)Ta uredba določa postopek, primere, roke in način sodelovanja državnega tožilstva s policijo ter drugimi pristojnimi državnimi organi in institucijami s področij davkov, carin, finančnega poslovanja, vrednostnih papirjev, varstva konkurence, preprečevanja pranja denarja, preprečevanja korupcije, prepovedanih drog in inšpekcijskega nadzora pri izvrševanju njihovih nalog in v okviru delovanja specializiranih preiskovalnih skupin (drugi, tretji in četrti odstavek 160.a člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/07 – uradno prečiščeno besedilo, 102/07 – ZSKZDČEU, 23/08 – ZBPP-B, 68/08, 89/08 – odl. US, 77/09 in 29/10 – odl. US; v nadaljnjem besedilu: ZKP) in skupnih preiskovalnih skupin (160.b člen ZKP).

(2)Sodelovanje obsega medsebojno obveščanje, usmerjanje dela policistov in predstavnikov drugih pristojnih državnih organov in institucij iz prejšnjega odstavka ter usmerjanje dela članov specializirane preiskovalne skupine in skupne preiskovalne skupine.

(1)Namen sodelovanja po tej uredbi je usmerjeno, usklajeno in učinkovito delovanje organov, institucij in skupin iz prejšnjega člena zaradi odkrivanja kaznivih dejanj in njihovih storilcev ter za pridobitev podatkov, potrebnih za odločitev državnega tožilca v konkretni zadevi in za vložitev obtožnega akta, če bo državni tožilec nadaljeval pregon.

(2)Evidenca povezav med državnimi tožilci, policisti in predstavniki drugih pristojnih državnih organov ter institucij iz prejšnjega člena v okviru sodelovanja na podlagi te uredbe ni del kazenskih ovadb in se ureja z internimi navodili posameznega organa oziroma institucije.

(1)Policisti obvestijo državne tožilce o vseh zadevah, določenih s to uredbo, pri katerih obstajajo razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje.

(2)Policisti so dolžni državne tožilce v rokih, ki so določeni s to uredbo, obvestiti o vseh pomembnih okoliščinah tako, da se državni tožilci lahko celovito seznanijo z dejanskim stanjem posamezne zadeve.

(1)Policisti so državnega tožilca dolžni obvestiti: a)     takoj po zaznavi izvršitve kaznivega dejanja, ki zahteva ogled ali drugo preiskovalno dejanje tako, da dežurnega okrožnega državnega tožilca obvešča Operativno-komunika­cijski center na podlagi obvestila policista, ki zadevo obravnava; b)     takoj po odvzemu prostosti v skladu s 157. členom ZKP tako, da dežurnega državnega tožilca obvešča policist, ki zadevo obravnava; c)     takoj, ko so podani pogoji iz četrtega in petega odstavka 148. člena ali četrtega odstavka 157. člena ZKP za zaslišanje osumljenca v skladu s 148.a členom ZKP tako, da dežurnega državnega tožilca obvešča policist, ki zadevo obravnava; d)     v treh dneh po pridobljenih obvestilih, ki kažejo na to, da je bilo izvršeno, se izvršuje ali pripravlja oziroma organizira izvršitev kaznivega dejanja, navedenega v drugem odstavku 150. člena ZKP tako, da vodjo okrožnega državnega tožilstva ali od vodje določenega okrožnega državnega tožilca obvešča policist, ki zadevo obravnava; e)     v treh dneh po pridobljenih obvestilih, ki kažejo na izvršitev oziroma izvrševanje kaznivega dejanja zoper gospodarstvo, za katero je v zakonu predpisana kazen zapora pet let ali več tako, da vodjo okrožnega državnega tožilstva ali od vodje določenega okrožnega državnega tožilca obvešča policist, ki zadevo obravnava; f)      pri drugih kaznivih dejanjih, kadar policisti izvajajo aktivnosti po 148. členu ZKP, s podajo kazenske ovadbe ali poročila.

(2)Obvestilo iz točk a), b), c), d) in e) prejšnjega odstavka je praviloma ustno, iz točke f) prejšnjega odstavka pa pisno.

(1)V primerih obveščanja in poročanja iz prejšnjega člena je treba državnega tožilca seznaniti z vsemi podatki, ki so jih policisti zbrali. Če državni tožilec zahteva, mu je treba čimprej zagotoviti povezavo s policistom, ki zadevo obravnava.

(2)Po sprejemu obvestila lahko pristojni državni tožilec takoj, najkasneje pa v petih dneh, da policistu navodila in predloge za ukrepanje v predkazenskem postopku v skladu z 12. členom te uredbe. Če v tem času navodil in predlogov ne poda, se šteje, da ne bo usmerjal predkazenskega postopka, lahko pa se v obravnavanje primera vključi naknadno.

(3)Do poteka petdnevnega roka iz prejšnjega odstavka policisti opravljajo svoje aktivnosti v skladu z zakonskimi pooblastili.

(4)Kadar se državnega tožilca za usmerjanje zaprosi s kraja storitve kaznivega dejanja in gre za uporabo omejevalnih ukrepov, mora navodilo oziroma predlog podati takoj.

(1)Policisti državnega tožilca obvestijo pred izvedbo, če to ni mogoče, pa najkasneje ob izvedbi ukrepov v postopku zbiranja obvestil, kadar je potrebno izvesti naslednje ukrepe: a)     osumljenca pridržati po 157. členu ZKP; b)     osumljenca privesti k preiskovalnemu sodniku; c)     opraviti nujno preiskovalno dejanje še preden se uvede preiskava.

(2)Policisti državnega tožilca obvestijo praviloma ustno.

(3)Če gre za nujno preiskovalno dejanje, ki ga preiskovalni sodnik v skladu z zakonom lahko odredi ali opravi le na predlog državnega tožilca, policisti podajo državnemu tožilcu pisni predlog, razen če ni mogoče odlašati.

(4)Če so policisti v skladu z zakonom predlog poslali neposredno preiskovalnemu sodniku ali so preiskovalno dejanje opravili sami, o tem obvestijo državnega tožilca.

(1)Če ni podana kazenska ovadba, policisti najkasneje v 30 dneh po opravljenih aktivnostih pisno poročajo državnemu tožilcu o: a)     zasegu predmetov; b)     opravljenih hišnih preiskavah; c)     ogledu kraja kaznivega dejanja; d)     ugotovitvah odrejenega izvedeniškega dela; e)     drugih izvršitvah odredb preiskovalnega sodnika.

(2)Državni tožilec v primeru obvestila iz tretjega odstavka 164. člena ZKP o zasegu predmetov, ki so večje vrednosti ali če njihova hramba povzroča znatne stroške, takoj oziroma najkasneje v petih dneh policijo pisno obvesti o odločitvi glede njihove vrnitve oziroma nadaljnje hrambe.

(1)Policisti državnega tožilca najmanj enkrat mesečno obvestijo o aktivnostih pri dopolnjevanju kazenske ovadbe, ki je bila poslana državnemu tožilcu, državni tožilec pa je naknadno zahteval dopolnitev kazenske ovadbe na podlagi drugega odstavka 161. člena ZKP. Državni tožilec lahko navedeni rok v posamezni zadevi s pisno odredbo skrajša ali podaljša.

(2)Državni tožilec o zavrženju kazenske ovadbe in razlogih za zavrženje seznani policijo, če so ovadbo podali policisti ali če so jo podale druge osebe, policisti pa so zbirali obvestila v zvezi z njo.

(3)Državni tožilec najkasneje v osmih dneh tisti policijski enoti, ki je podala kazensko ovadbo oziroma poročilo v dopolnitev kazenske ovadbe, pošlje izvod sklepa o zavrženju kazenske ovadbe, v primeru pravnomočne uvedbe kazenskega postopka pa prepis odločbe ali obvestilo o uvedenem postopku.

Medsebojno obveščanje med policisti in državnim tožilcem lahko poteka tudi z uporabo tehničnih sredstev za prenos sporočil. Državni tožilec in policist poskrbita za ustrezno evidentiranje takih sporočil.

(1)Če državni tožilec usmerja predkazenski postopek, ga mora policist, ki obravnava konkretno zadevo, obveščati o izvedenih aktivnostih in rezultatih.

(2)Če državni tožilec ne prevzame usmerjanja, ravnajo policisti samostojno v okviru zakonskih pooblastil, ki jih imajo za odkrivanje storilcev in kaznivih dejanj, in lahko v tem okviru uporabijo vse zakonske ukrepe.

(3)O dodelitvi zadeve Skupini državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala obvesti policijsko enoto, ki primer obravnava, in usmerja predkazenski postopek državni tožilec, ki mu je zadeva dodeljena v obravnavo. Enako velja glede obveščanja policije v primerih, ko je zadeva Skupine dodeljena krajevno pristojnemu okrožnemu državnemu tožilstvu ali če jo prevzame drug državni tožilec.

Usmerjanje predkazenskega postopka s strani državnega tožilca obsega:

-        obvezna navodila in predloge za zbiranje obvestil ter izvedbo drugih ukrepov za pridobitev dokazov (v nadaljnjem besedilu: navodila in predlogi);

-        obvezna navodila glede ukrepov v primeru odvzema prostosti (osmi odstavek 157. člena ZKP);

-        strokovna mnenja;

-        udeležbo državnega tožilca pri procesnih dejanjih, za katera je pristojen v predkazenskem postopku;

-        odločitev državnega tožilca o prikritih preiskovalnih ukrepih in zavarovanju odvzema premoženjske koristi.

(1)Navodila in predloge za zbiranje obvestil in dokazov v predkazenskem postopku državni tožilec podaja zaradi ugotavljanja dejstev, ki so pomembna za odločitev glede kazenskega pregona. Navodila so za policista obvezujoča, pri njihovem izvrševanju pa je strokovno avtonomen v okviru pravil kriminalistične taktike, tehnike in metodike.

(2)Navodila in predlogi lahko vsebujejo podrobnejšo opredelitev ukrepov, s katerimi naj se zberejo obvestila in dokazi, ter rok, v katerem mora policija državnega tožilca obvestiti o delu, opravljenem na podlagi njegovih navodil in predlogov.

(3)Državni tožilec na obrazloženo pisno zahtevo policista sestavi uradni zaznamek o podanih navodilih in predlogih in ga pošlje policiji.

(4)Šteje se, da je državni tožilec prevzel usmerjanje dela policije v predkazenskem postopku od trenutka, ko je obveščen o kaznivem dejanju.

(1)Če policist zaradi objektivnih razlogov ne more ravnati po navodilih in predlogih državnega tožilca iz prejšnjega člena, ga mora o razlogih takoj ustno obvestiti, na njegovo zahtevo pa podati tudi pisno obrazložitev.

(2)Državni tožilec v primerih iz prejšnjega odstavka oceni, ali se lahko obvestila in dokazi zberejo na drug način ali pa lahko odloči brez zahtevanih podatkov. V takem primeru lahko spremeni dana navodila in predloge s pisnim obvestilom.

(1)O ravnanju v nasprotju z navodili iz 12. člena te uredbe državni tožilec obvesti vodjo okrožnega državnega tožilstva oziroma vodjo Skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala, ta pa vodjo enote policije, ki zadevo obravnava, da ustrezno ukrepa.

(2)V primeru hujših kršitev ali večkratnega ponavljanja kršitev določb te uredbe s strani policistov je potrebno obvestiti generalnega direktorja policije, ki poskrbi za ravnanje v skladu s to uredbo.

(3)(črtan).

(1)Strokovno mnenje državni tožilec podaja glede materialnopravnih in procesnopravnih vprašanj, pomembnih za konkretno zadevo.

(2)Državni tožilec strokovno mnenje poda na zaprosilo policije ali če ob usmerjanju predkazenskega postopka ugotovi, da je za njegovo uspešno nadaljevanje potrebna podaja takega mnenja.

(3)Zaprosilo iz prejšnjega odstavka poda kriminalist, ki obravnava konkretno zadevo, ali predstojnik policijske enote. Zaprosilo in strokovno mnenje je lahko glede na okoliščine konkretne zadeve pisno ali ustno. O ustnem zaprosilu in strokovnem mnenju se napravi uradni zaznamek.

(4)Če državni tožilec odkloni strokovno pomoč iz tega člena, kriminalist ali predstojnik policijske enote obvesti svojega predstojnika, predstojnik pa vodjo okrožnega državnega tožilstva, da ustrezno ukrepa.

(5)V primeru hujših kršitev ali večkratnega ponavljanja kršitev določb te uredbe s strani državnih tožilcev je potrebno obvestiti generalnega državnega tožilca, ki poskrbi za ravnanje v skladu s to uredbo.

(1)Poleg primerov, ko državni tožilec v skladu z določbami ZKP lahko sodeluje pri procesnih dejanjih in drugih opravilih v predkazenskem postopku, se jih lahko udeleži vedno, kadar oceni, da je to potrebno za uspešno nadaljevanje predkazenskega postopka.

(2)V takem primeru mora policija procesno dejanje ali drugo opravilo v predkazenskem postopku izvesti na način, s katerim omogoči udeležbo državnega tožilca.

Kadar je v policiji zaradi odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj oblikovana interdisciplinarna skupina strokovnjakov, njeno delo usmerja državni tožilec.

(1)Državni tožilec lahko s smiselno uporabo določb tega poglavja z obveznimi navodili, strokovnimi mnenji ter predlogi za zbiranje obvestil usmerja tudi druge pristojne organe in institucije s področij davkov, carin, finančnega poslovanja, vrednostnih papirjev, varstva konkurence, preprečevanja pranja denarja, preprečevanja korupcije, prepovedanih drog in inšpekcijskega nadzora.

(2)Državni tožilec usmerja druge pristojne organe iz prejšnjega odstavka, če oceni, da je za odkritje kaznivega dejanja in storilca, ali opravljanje vzporednih finančnih ali drugih preiskav za podajo predloga za začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, ali za odreditev oziroma predlaganje drugih ukrepov ali preiskovalnih dejanj, ali za zbiranje podatkov, potrebnih za njegovo odločitev o kazenskem pregonu, potrebno usmerjeno sodelovanje navedenih državnih organov ali institucij.

(3)Predstojnik državnega organa ali institucije iz prvega odstavka tega člena lahko obvezno navodilo državnega tožilca zavrne, če meni, da v nasprotju z zakonom posega v izvirne pristojnosti tega organa ali institucije.

(4)O zavrnitvi je predstojnik dolžan brez odlašanja obvestiti ministra, pristojnega za področje, na katerem deluje, državni tožilec pa vodjo državnega tožilstva, generalnega državnega tožilca in ministra, pristojnega za pravosodje. Minister, pristojen za pravosodje, lahko predlaga, da o zakonitosti posega v izvirne pristojnosti državnega organa ali institucije odloči vlada.

(5)Določba prejšnjega odstavka glede obveščanja pristojnega ministra in glede predloga za odločanje vlade se ne uporablja, če obvezno navodilo zavrne predstojnik organa, pristojnega za preprečevanje korupcije.

(6)Državni organi ali institucije iz prvega odstavka tega člena so ne glede na usmerjanje državnega tožilca popolnoma strokovno avtonomni in neodvisni pri izvrševanju svojih izvirnih pristojnosti, ki izhajajo iz področnih predpisov.

(7)Državni tožilec v zadevi, v kateri je po določbah tega člena usmerjal druge pristojne organe in institucije, najkasneje v osmih dneh tem organom ali institucijam pošlje izvod sklepa o zavrženju kazenske ovadbe, v primeru pravnomočne uvedbe kazenskega postopka pa prepis odločbe ali obvestilo o uvedenem postopku.

(1)Kadar se v predkazenskem postopku uporabljajo prikriti preiskovalni ukrepi, državni tožilec usmerja predkazenski postopek.

(2)Policist, ki obravnava konkretno zadevo, pri kateri so podani pogoji za uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov po ZKP, o tem obvesti pristojnega državnega tožilca in se z njim posvetuje o uporabi.

(1)Pobude in predloge za odreditev ali predlaganje prikritih preiskovalnih ukrepov mora policist državnemu tožilcu posredovati dovolj zgodaj, da lahko pravočasno vloži predlog za njihovo odreditev oziroma odloči o odreditvi.

(2)Državni tožilec mora o pobudi oziroma predlogu odločiti brez odlašanja. Predlog za podaljšanje prikritih preiskovalnih ukrepov mora biti državnemu tožilcu posredovan praviloma 72 ur pred iztekom trajanja ukrepa.

Državni tožilec lahko zahteva od policista, ki vodi zadevo, da ga že med izvajanjem ukrepov seznani z zbranimi ugotovitvami.

Policist pred načrtovano zaključno akcijo (realizacijo) o tem obvesti državnega tožilca, ki je sodeloval v postopku uporabe prikritih preiskovalnih ukrepov.

(1)Kadar policist na podlagi določb Kazenskega zakonika in ZKP v predkazenskem postopku ugotovi, da so podani utemeljeni razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, s katerim ali zaradi katerega je bila pridobljena premoženjska korist, ali da je bila taka korist pridobljena za drugega ali nanj prenesena in so za to podani zakonski pogoji, poda pristojnemu državnemu tožilcu pisno pobudo za začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi.

(2)Državni tožilec je dolžan v treh dneh odločiti o pobudi iz prejšnjega odstavka in o tem obvestiti policijo. Če podatki v pobudi ne dajejo dovolj podlage za odločitev, lahko zahteva od policije, da v roku, ki ga on določi, zbere dodatna obvestila in pobudo ustrezno dopolni.

(3)Državni tožilec mora policijo brez odlašanja obvestiti o izdaji sklepa sodišča za začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi oziroma o razlogih za njegovo zavrnitev v postopku pred sodiščem.

(4)Pisno pobudo iz prvega odstavka tega člena lahko skupaj s kazensko ovadbo državnemu tožilcu podajo tudi državni organi in institucije iz prvega odstavka 1. člena te uredbe.

(1)Specializirana preiskovalna skupina (v nadaljnjem besedilu: skupina) se ustanovi zlasti, če:

-        kaznivo dejanje zahteva celovito preiskovanje z udeležbo strokovnjakov iz državnih organov in institucij na področjih iz prvega odstavka 1. člena te uredbe,

-        okoliščine zahtevajo usklajene in povezane ukrepe policije in posameznih državnih organov in institucij iz prejšnje alinee pod vodstvom in z usmerjanjem pristojnega državnega tožilca.

(2)Predstavniki državnih organov in institucij iz prve alinee prejšnjega odstavka sodelujejo v skupini ob popolni strokovni samostojnosti ter izvršujejo tista pooblastila in na­loge, za katere so pristojni po področnih zakonih.

(1)Vodja pristojnega državnega tožilstva o zavrnitvi pobude za ustanovitev skupine pisno obvesti policijo oziroma državnega tožilca, ki je podal pobudo, o sprejemu pobude pa tudi predstojnike posameznih organov in institucij, ki bodo sodelovali v skupini.

(2)Obvestilu iz prejšnjega odstavka vodja pristojnega državnega tožilstva priloži osnutek pisne odredbe o ustanovitvi. V skladu z odredbo o ustanovitvi se v skupino vključijo člani tistih pristojnih državnih organov in institucij, katerih pooblastila in naloge z delovnega področja so v povezavi s preiskovanjem kaznivega dejanja.

(3)Predstojniki pristojnih organov in institucij so dolžni posredovati soglasje ali zavrnitev soglasja v treh dneh od prejema obvestila iz prvega odstavka tega člena. Če sogla­šajo s sodelovanjem v skupini, posredujejo tudi osebne in komunikacijske podatke predstavnika organa, ki bo kot član sodeloval v skupini. V primeru zavrnitve se smiselno uporablja tretji, četrti in peti odstavek 18. člena te uredbe.

(4)Če je pričakovati, da bo delo skupine zaradi izjemne zahtevnosti dolgotrajno, se poleg članov predlagajo in imenujejo tudi njihovi namestniki.

(1)S pisno odredbo o ustanovitvi skupine se določi njen namen, sodelujoče pristojne državne organe in institucije v skladu s 160.a členom ZKP, naloge, vodjo, operativnega vodjo in njegove naloge ter člane skupine, njegove naloge, pristojnost posameznih članov skupine ter način in obdobje njenega delovanja.

(2)O zadevah iz pristojnosti skupine javnost obvešča njen vodja.

(3)Če narava zadeve zahteva, vodja skupine lahko odloči, da medsebojno komuniciranje članov skupine poteka z uporabo varnih kanalov oziroma šifriranih sporočil, varovanih s spletnimi certifikati.

(1)Skupina izvaja naloge na podlagi načrta dela, ki ga sprejme vodja skupine na predlog operativnega vodje. Načrt dela se sproti dopolnjuje glede na ugotovljena dejstva in operativno problematiko.

(2)Člani se po potrebi sestajajo pri državnemu tožilcu ali operativnemu vodji preiskave na koordinacijskih sestankih, na katerih se razdelijo naloge oziroma pregledajo izvedeni ukrepi. Podrobnosti se opredelijo v načrtu dela.

(3)Predstojniki organov in institucij so dolžni omogočiti članom prednostno izvajanje nalog v okviru skupine.

(1)Zbrana obvestila, podatke, listine in drugo dokumentacijo ter druge dokaze člani posredujejo državnemu tožilcu, ki vodi skupino, po njegovi odredbi pa tudi policistu, ki je operativni vodja preiskave.

(2)Državni tožilec odloči, kateri deli dokumentacije iz prejšnjega odstavka so sestavni del spisa državnega tožilstva.

Državno tožilstvo, organizacijske enote policije in drugi pristojni organi in institucije iz te uredbe so dolžni skupini dajati potrebno pomoč.

O zaključku dela specializirane preiskovalne skupine z odredbo odloči njen vodja in o tem poroča generalnemu državnemu tožilcu.

(1)Kadar v zadevi, ki je predmet predkazenskega postopka, preiskave ali sodnega postopka v eni ali več držav, policija pri izvajanju nalog in ukrepov v predkazenskem po­stopku in postopku preiskave sodeluje s policijskimi delavci druge države in predstavniki pristojnih organov Evropske unije, policijo pri izvajanju nalog in ukrepov usmerja državni tožilec.

(2)Državni tožilec izvršuje usmerjanje v okviru skupne preiskovalne skupine v skladu s sporazumom o ustanovitvi in delovanju skupne preiskovalne skupine na ozemlju Republike Slovenije ali druge države, sklenjenim na podlagi Okvirnega sklepa Sveta z dne 13. 6. 2002 o skupnih preiskovalnih skupinah (Uradni list EU, št. L 162/1 z dne 20. 6. 2002), zakona, ki ureja sodelovanje v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije, ali obstoječe mednarodne pogodbe z državo, ki ni članica Evropske unije.

(3)Sporazum sklene generalni državni tožilec ali po njegovem pooblastilu njegov namestnik z državnim tožilstvom, sodiščem, policijo ali drugim pristojnim organom druge države za vsak primer posebej in po pridobitvi mnenja generalnega direktorja policije.

(4)V sporazumu se poleg organov, ki ga sklenejo, navede, v kateri zadevi bo delovala skupna preiskovalna skupina, državnega tožilca iz Republike Slovenije kot vodjo skupine, ostale člane skupine, določi namen in način dela skupine ter čas delovanja.

(1)Predstavniki policijskih uprav in policijskih postaj ter okrožnih državnih tožilstev in Skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala po potrebi, najmanj pa dvakrat letno, na delovnem posvetu obravnavajo vprašanja, povezana z usmerjanjem predkazenskih postopkov. Na teh posvetih se obravnavajo tudi druga vprašanja, pomembna za sodelovanje v zvezi z odkrivanjem in dokazovanjem kaznivih dejanj.

(2)Z namenom izmenjave kazenskopravnih in kriminalističnih znanj se po potrebi izvedejo dodatna izobraževanja s skupnim proučevanjem posameznih kazenskih zadev. Dr­žavno tožilstvo in Policija se medsebojno obveščata o načrtovanih izobraževanjih.

(3)Na posvete iz prvega odstavka tega člena in dodatna izobraževanja iz prejšnjega odstavka se glede na naravo obravnavanih vprašanj lahko vabi tudi predstavnike drugih državnih organov in institucij iz prvega odstavka 1. člena te uredbe.

(4)Izobraževanje iz prejšnjega odstavka se izvede na pobudo državnega tožilstva ali policije in se lahko organizira ter izvaja v Centru za izobraževanje v pravosodju ali ustrezni organizacijski enoti ministrstva, pristojnega za policijo, oziroma Policije ali drugega pristojnega organa.

Z dnem, ko začne veljati ta uredba, preneha veljati Uredba o sodelovanju državnega tožilstva in policije pri odkrivanju in pregonu storilcev kaznivih dejanj (Uradni list RS, št. 52/04).

Ta uredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.