60. člen MKZNPK

1. Vsaka država pogodbenica, če je potrebno, uvede, razvije ali izboljša posebne programe usposabljanja za osebje, odgovorno za preprečevanje korupcije in boj proti njej. Taki programi usposabljanja bi lahko med drugim obravnavali: (a) učinkovite ukrepe za preprečevanje, odkrivanje, preiskovanje, kaznovanje in nadzor korupcije, vključno z uporabo metod zbiranja dokazov in preiskovanja; (b) usposabljanje za razvoj in načrtovanje strateške protikorupcijske politike; (c) usposabljanje pristojnih organov za pripravo zaprosil za medsebojno pravno pomoč, ki ustrezajo zahtevam te konvencije; (d) oceno in krepitev institucij, upravljanja javnih služb in javnih financ, vključno z javnimi naročili, ter zasebnega sektorja; (e) preprečevanje prenosa premoženjske koristi, pridobljene s kaznivimi dejanji, določenimi v skladu s to konvencijo, in boj proti njemu ter povračilo takih premoženjskih koristi; (f) odkrivanje in zamrznitev prenosa premoženjske koristi, pridobljene s kaznivimi dejanji, določenimi v skladu s to konvencijo; (g) nadzorovanje pretoka premoženjske koristi, pridobljene s kaznivimi dejanji, določenimi v skladu s to konvencijo, in metod, uporabljenih za prenos, zatajitev ali prikrivanje take premoženjske koristi; (h) ustrezne in učinkovite pravne in upravne načine ter metode za pospešitev vrnitve premoženjske koristi, pridobljene s kaznivimi dejanji, določenimi v skladu s to konvencijo; (i) metode za zaščito oškodovancev in prič, ki sodelujejo s pravosodnimi organi, in (j) usposabljanje na področju notranjih in mednarodnih ureditev in jezikov. 2. Države pogodbenice v svojih vsakokratnih načrtih in programih za boj proti korupciji preučijo, kako bi si skladno s svojimi zmožnostmi čim bolj strokovno pomagale, zlasti v korist držav v razvoju, vključno z materialno pomočjo in usposabljanjem na področjih iz prejšnjega odstavka ter usposabljanjem, pomočjo in medsebojno izmenjavo ustreznih izkušenj in strokovnega znanja, kar bo pospešilo mednarodno sodelovanje med državami pogodbenicami pri izročitvi in medsebojni pravni pomoči. 3. Države pogodbenice po potrebi okrepijo prizadevanja za kar največje povečanje delovanja in usposabljanja v mednarodnih in regionalnih organizacijah ter z ustreznimi dvo- in večstranskimi sporazumi ali dogovori. 4. Države pogodbenice preučijo, kako bi si na prošnjo pomagale pri ocenjevanju, študijah in raziskavah, ki se nanašajo na vrste, vzroke, posledice in stroške korupcije v teh državah, da bi ob sodelovanju pristojnih organov in družbe razvile strategije in akcijske načrte za boj proti korupciji. 5. Države pogodbenice lahko sodelujejo pri izmenjavi imen strokovnjakov, ki lahko pomagajo pri hitrejšem vračanju premoženjske koristi, pridobljene s kaznivimi dejanji, določenimi v skladu s to konvencijo. 6. Države pogodbenice preučijo možnost za uporabo podregionalnih, regionalnih in mednarodnih konferenc in seminarjev za spodbujanje sodelovanja in strokovne pomoči ter razprave o skupnih vprašanjih, vključno s posebnimi težavami in potrebami držav v razvoju in držav z gospodarstvom v prehodu. 7. Države pogodbenice preučijo možnost za vzpostavitev prostovoljnih mehanizmov, da bi s programi in projekti strokovne pomoči finančno prispevale k prizadevanjem držav v razvoju in držav z gospodarstvom v prehodu, da bodo izvajale to konvencijo. 8. Vsaka država pogodbenica preuči možnost za prostovoljne prispevke Uradu Združenih narodov za droge in kriminal, da bi z njegovo pomočjo spodbujale programe in projekte v državah v razvoju zaradi izvajanja te konvencije.