Zakon o ratifikaciji Konvencije, pripravljene na podlagi člena K.3 Pogodbe o Evropski uniji, o poenostavljenem postopku izročitve med državami članicami Evropske unije (MKPPI)

Ratificira se Konvencija, pripravljena na podlagi člena K.3 Pogodbe o Evropski uniji, o poenostavljenem postopku izročitve med državami članicami Evropske unije, sklenjena 10. marca 1995 v Bruslju.

Besedilo konvencije se v izvirniku v angleškem jeziku in v prevodu v slovenskem jeziku glasi: THE HIGH CONTRACTING PARTIES to this Convention, Member States of the European Union, REFERRING to the Council Act of 9 March 1995, DESIRING to improve judicial cooperation between the Member States in criminal matters, with regard both to proceedings and the execution of sentences, RECOGNIZING the importance of extradition in judicial cooperation in order to achieve these objectives, CONVINCED of the need to simplify extradition procedures to the extent that this is compatible with their fundamental legal principles, including the principles of the European Convention for the Protection of Human Rights and Fundamental Freedoms, NOTING that, in a large number of extradition proceedings, the person claimed consents to his surrender, NOTING that it is desirable to reduce to a minimum, in such cases, the time necessary for the extradition and any period of detention for extradition purposes, CONSIDERING that, as a result, application of the European Convention on Extradition of 13 December 1957 should be made easier by simplifying and improving extradition procedures, CONSIDERING that the provisions of the European Convention on Extradition remain applicable for all matters not covered by this Convention, HAVE AGREED ON THE FOLLOWING PROVISIONS: 1. The aim of this Convention is to facilitate the application, between the Member States of the European Union, of the European Convention on Extradition, by supplementing its provisions. 2. Paragraph 1 shall not affect the application of more favourable provisions in the bilateral and multilateral agreements in force between Member States. Member States undertake to surrender to each other under simplified procedures as provided for by this Convention persons sought for the purpose of extradition, subject to consent of such persons and the agreement of the requested State given in accordance with this Convention. 1. Pursuant to Article 2, any person who is the subject of a request for provisional arrest in accordance with Article 16 of the European Convention on Extradition shall be surrendered in accordance with Articles 4 to 11 and Article 12

(1)of the present Convention. 2. The surrender referred to in paragraph 1 shall not be subject to submission of a request for extradition or the documents required by Article 12 of the European Convention on Extradition. 1. The following information from the requesting State shall be regarded as adequate for the information of the arrested person for the purpose of applying Articles 6 and 7 and for the competent authority referred to in Article 5 (2): (a) the identity of the person sought; (b) the authority requesting the arrest; (c) the existence of an arrest warrant or other document having the same legal effect or of an enforceable judgment; (d) the nature and legal description of the offence; (e) a description of the circumstances in which the offence was committed, including the time, place and degree of involvement of the person sought; (f) in so far as possible, the consequences of the offence. 2. Notwithstanding paragraph 1, further information may be requested if the information provided for in the said paragraph is insufficient to allow the competent authority of the requested State to give agreement to the surrender. 1. The consent of the arrested person shall be given in accordance with Articles 6 and 7. 2. The competent authority of the requested State shall give its agreement in accordance with its national procedures. Where a person wanted for the purpose of extradition is arrested on the territory of another Member State, the competent authority shall inform that person, in accordance with its national law, of the request relating to him and of the possibility of his consent to his surrender to the requesting State under the simplified procedure. 1. The consent of the arrested person and, if appropriate, his express renunciation of entitlement to the speciality rule, shall be given before a competent judicial authority of the requested State in accordance with the national law of that State. 2. Each Member State shall adopt the measures necessary to ensure that consent and, where appropriate, renunciation, as referred to in paragraph 1, are established in such a way as to show that the person concerned has expressed them voluntarily and in full awareness of the consequences. To that end, the arrested person shall have the right to legal counsel. 3. Consent and, where appropriate, renunciation, as referred to in paragraph 1, shall be recorded; the recording procedure shall be in accordance with the national law of the requested State. 4. Consent and, where appropriate, renunciation, as referred to in paragraph 1, may not be revoked. Upon deposit of their instruments of ratification, acceptance, approval or accession, Member States may indicate, in a declaration, that consent and, where appropriate, renunciation may be revoked, in accordance with the rules applicable under national law. In this case, the period between the notification of consent and that of its revocation shall not be taken into consideration in establishing the periods provided for in Article 16

(4)of the European Convention on Extradition. 1. The requested State shall immediately notify the requesting State of the consent of the person. So that the requesting State may submit, where applicable, a request for extradition, the requested State shall notify it, no later than 10 days after provisional arrest, whether or not the person has given his consent. 2. Notification referred to in paragraph 1 shall be made directly between the competent authorities. Each Member State may declare, upon deposit of its instrument of ratification, acceptance, approval or accession, or at any other time, that the rules laid down in Article 14 of the European Convention on Extradition do not apply where the person, in accordance with Article 7 of the present Convention: (a) consents to extradition; or (b) consents to extradition and expressly renounces his entitlement to the speciality rule. 1. Notwithstanding the rules laid down in Article 18

(1)of the European Convention on Extradition, the extradition decision taken pursuant to the simplified procedure and the information concerning the simplified extradition procedure shall be notified directly between the competent authority of the requested State and the authority of the requesting State which has requested provisional arrest. 2. The decision referred to in paragraph 1 shall be notified at the latest within 20 days of the date on which the person consented. 1. Surrender shall take place within 20 days of the date on which the extradition decision was notified under the conditions laid down in Article 10 (2). 2. After the deadline laid down in paragraph 1, if the person is being held, he shall be released on the territory of the requested State. 3. Should surrender of the person within the deadline laid down in paragraph 1 be prevented by circumstances beyond its control, the authority concerned referred to in Article 10

(1)shall so inform the other authority. The two authorities shall agree on a new surrender date. In that event, surrender will take place within 20 days of the new date thus agreed. If the person in question is still being held after expiry of this period, he shall be released. 4. Paragraphs 1, 2 and 3 of this Article shall not apply in cases where the requested State wishes to make use of Article 19 of the European Convention on Extradition. 1. Where an arrested person has given his consent after expiry of the deadline of 10 days laid down in Article 8, the requested State: – shall implement the simplified procedure as provided for in this Convention if a request for extradition within the meaning of Article 12 of the European Convention on Extradition has not yet been received by it, – may use this simplified procedure if a request for extradition within the meaning of Article 12 of the European Convention on Extradition has reached it in the meantime. 2. Where no request for provisional arrest has been made, and where consent has been given after receipt of a request for extradition, the requested State may avail itself of the simplified procedure as provided for in this Convention. 3. Upon deposit of its instrument of ratification, acceptance, approval or accession, each Member State shall state whether it intends to apply paragraph 1, second indent, and paragraph 2 and, if so, under what conditions. Where the speciality rule has not been applied to the person extradited, in accordance with the declaration of the Member State provided for in Article 9 of this Convention, Article 15 of the European Convention on Extradition shall not apply to the re-extradition of this person to another Member State, unless the aforementioned declaration provides otherwise. In the event of transit under the conditions laid down in Article 21 of the European Convention on Extradition, where extradition under the simplified procedure is concerned, the following provisions shall apply: (a) in an emergency, an application containing the information required in Article 4 may be made to the State of transit by any method which leaves a written record. The State of transit may make its decision known using the same method; (b) the information referred to in Article 4 must be sufficient to enable the competent authority of the State of transit to ascertain whether extradition is under the simplified extradition procedure and to take the constraint measures needed for execution of the transit vis-à-vis the extradited person. Upon deposit of its instrument of ratification, acceptance, approval or accession, each Member State shall indicate in a statement which authorities are competent within the meaning of Articles 4 to 8, 10 and 14. 1. This Convention shall be subject to ratification, acceptance or approval. The instruments of ratification, acceptance or approval shall be deposited with the General Secretariat of the Council of the European Union. The Secretary-General of the Council shall notify all Member States of such deposit. 2. This Convention shall enter into force 90 days after the date of deposit of the instrument of ratification, acceptance or approval by the last Member State to carry out this formality. 3. Until this Convention enters into force, any Member State may, when depositing its instrument of ratification, acceptance or approval, or at any other date, declare that the Convention shall apply to it in its relations with Member States that have made the same declaration 90 days after the date of deposit of its declaration. 4. Any declaration made pursuant to Article 9 shall take effect 30 days after deposit thereof, but no earlier than the date of the entry into force of this Convention or of the application thereof of the Member State concerned. 5. This Convention shall apply only to requests submitted after the date on which it enters into force or is applied between the requested State and the requesting State. 1. This Convention shall be open to accession by any State that becomes a member of the European Union. 2. The text of this Convention in the language of the acceding State, drawn up by the General Secretariat of the Council of the European Union and approved by all the Member States, shall be equally authentic with the other authentic texts. The Secretary-General shall transmit a certified true copy of the text to each Member State. 3. The instruments of accession shall be deposited with the General Secretariat of the Council of the European Union. 4. This Convention shall enter into force with respect to any State that accedes to it 90 days after the deposit of its instrument of accession or the date of entry into force of the Convention if it has not already entered into force at the time of expiry of the said period of 90 days. 5. Where this Convention is not yet in force at the time of the deposit of their instrument of accession, Article 16

(3)shall apply to acceding Member States. In witness whereof, the undersigned Plenipotentiaries have hereunto set their hands. Done at Brussels, this tenth day of March in the year one thousand nine hundred and ninety-five in a single original, in the Danish, Dutch, English, Finnish, French, German, Greek, Irish, Italian, Portuguese, Spanish and Swedish languages, each text being equally authentic, such original remaining deposited in the archives of the General Secretariat of the Council of the European Union, which shall transmit a certified copy to each of the Member States. VISOKE POGODBENICE te konvencije, države članice Evropske unije SO SE – SKLICUJOČ SE na Akt Sveta z dne 9. marca 1995, V ŽELJI izboljšati sodelovanje med državami članicami v kazenskih zadevah glede postopkov in izvrševanja kazni, OB SPOZNANJU pomena izročitve na področju pravosodnega sodelovanja zaradi doseganja teh ciljev, PREPRIČANE o potrebi po poenostavitvi izročitvenih postopkov, kolikor je to združljivo z njihovimi temeljnimi pravnimi načeli, vključno z načeli Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, OB UGOTOVITVI, da v velikem številu izročitvenih postopkov oseba soglaša s predajo, OB UGOTOVITVI, da je v takšnih primerih zaželeno v kar največji meri skrajšati čas, potreben za izročitev in čas pripora zaradi izročitve, GLEDE NA dejstvo, da je zaradi tega smotrno olajšati uporabo Evropske konvencije o izročitvi z 13. decembra 1957 s poenostavitvijo in izboljšavo izročitvenih postopkov, GLEDE NA dejstvo, da se določbe Evropske konvencije o izročitvi še naprej uporabljajo za vse zadeve, ki jih ta konvencija ne ureja – DOGOVORILE O NASLEDNJEM: 1. Cilj te konvencije je olajšati uporabo Evropske konvencije o izročitvi med državami članicami Evropske unije z dopolnitvijo njenih določb. 2. Odstavek 1 ne vpliva na uporabo ugodnejših določb iz dvostranskih in večstranskih sporazumov, ki veljajo med državami članicami. Države članice se zavezujejo, da si medsebojno po poenostavljenih postopkih, predvidenih s to konvencijo, predajo osebe, ki se jih išče zaradi izročitve, ob upoštevanju soglasja takšnih oseb in privolitve zaprošene države, danih v skladu s to konvencijo. 1. Na podlagi člena 2 se vsako osebo, za katero obstaja zahteva po začasnem odvzemu prostosti v skladu s členom 16 Evropske konvencije o izročitvi, preda v skladu s členi 4 do 11 in členom 12(1) te konvencije. 2. V primeru predaje po odstavku 1 ni treba predložiti prošnje za izročitev ali dokumentacije iz člena 12 Evropske konvencije o izročitvi. 1. Kot zadostne se štejejo naslednje informacije, ki jih mora posredovati država prosilka v vednost prijeti osebi zaradi uporabe členov 6 in 7 in pristojnim organom iz člena 5(2): (a) identiteta iskane osebe; (b) organ, ki zahteva odvzem prostosti; (c) obstoj naloga za prijetje ali drug dokument z enakim pravnim učinkom ali obstoj izvršljive sodbe; (d) vrsto in zakonski opis kaznivega dejanja; (e) opis okoliščin, v katerih je bilo storjeno kaznivo dejanje, vključno s časom, krajem in načinom udeležbe iskane osebe; (f) če je mogoče, posledice kaznivega dejanja. 2. Ne glede na odstavek 1 se lahko zahteva dodatne informacije, če so informacije iz omenjenega odstavka nezadostne, zaradi česar pristojni organ zaprošene države ne more dovoliti predaje. 1. Prijeta oseba izrazi svoje soglasje v skladu s členoma 6 in 7. 2. Pristojni organ zaprošene države izda odobritev v skladu s svojimi nacionalnimi postopki. Če se osebi, ki se jo išče zaradi izročitve, odvzame prostost na ozemlju druge države članice, obvesti pristojni organ v skladu z nacionalnim pravom to osebo o zahtevi, ki se nanaša nanjo in o možnosti njenega soglasja k predaji državi prosilki po poenostavljenem postopku. 1. Prijeta oseba izrazi svoje soglasje in, kjer je to primerno, izrecno odpoved pravici do načela specialnosti pred pristojnim pravosodnim organom zaprošene države v skladu z nacionalnim pravom te države. 2. Vsaka država članica sprejme potrebne ukrepe, s katerimi zagotovi, da se soglasje in, kjer je to primerno, odpoved iz odstavka 1 ugotovita na način, na podlagi katerega je razvidno, da ju je oseba izrazila prostovoljno in pri polnem zavedanju posledic. V ta namen ima prijeta oseba pravico do zagovornika. 3. Soglasje in, kjer je to primerno, odpoved po odstavku 1 se po postopku, določenem z notranjim pravom zaprošene države, zapišeta v zapisnik. 4. Soglasja in, kjer je to primerno, odpovedi po odstavku 1 se ne more preklicati. Ob deponiranju svojih listin o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu lahko države članice v izjavi navedejo, da se lahko soglasje in, kjer je to primerno, odpoved prekliče v skladu s predpisi, ki se uporabljajo na podlagi nacionalnega prava. V tem primeru se čas med obvestilom o soglasju in njegovem preklicu ne upošteva pri ugotavljanju rokov, predvidenih v členu 16(4) Evropske konvencije o izročitvi. 1. Zaprošena država nemudoma obvesti državo prosilko o soglasju osebe. Da bi lahko država prosilka po potrebi predložila prošnjo za izročitev, jo zaprošena država najkasneje v 10 dneh po začasnem odvzemu prostosti obvesti o soglasju ali nesoglasju osebe. 2. Obveščanje iz odstavka 1 poteka neposredno med pristojnimi organi. Vsaka država članica lahko ob deponiranju svojih listin o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu ali ob katerem koli drugem času izjavi, da določbe iz člena 14 Evropske konvencije o izročitvi ne veljajo, če oseba v skladu s členom 7 te konvencije: (a) soglaša z izročitvijo; ali (b) soglaša z izročitvijo in se izrecno odpove pravici do načela specialnosti. 1. Ne glede na določbe v členu 18(1) Evropske konvencije o izročitvi potekata sporočanje o izročitvenih odločitvah po poenostavljenem postopku in posredovanje informacij glede poenostavljenega izročitvenega postopka neposredno med pristojnim organom zaprošene države in organom države, ki je zahtevala začasen odvzem prostosti. 2. Odločitev iz odstavka 1 se sporoči najkasneje v roku 20 dni po datumu soglasja osebe. 1. Predaja se opravi v roku 20 dni od datuma, ko je bila odločitev o izročitvi sporočena v skladu s pogoji, določenimi v členu 10(2). 2. Če je oseba v priporu, se jo po izteku roka, določenega v odstavku 1, izpusti na prostost na ozemlju zaprošene države. 3. Če se osebe zaradi višje sile ne more predati v roku, določenem v odstavku 1, organ iz člena 10(1) o tem obvesti drug organ. Oba organa se dogovorita o novem dnevu predaje. V takem primeru se predajo opravi v roku 20 dni po dogovorjenem novem dnevu. Če je oseba po izteku tega roka še vedno v priporu, se jo izpusti. 4. Odstavki 1, 2 in 3 tega člena se ne uporabljajo, če želi zaprošena država uporabiti člen 19 Evropske konvencije o izročitvi. 1. Če da prijeta oseba svoje soglasje po izteku 10-dnevnega roka, določenega v členu 8, zaprošena država: – Izvede poenostavljen postopek, predviden v tej konvenciji, če še ni prejela zahteve za izročitev v smislu člena 12 Evropske konvencije o izročitvi; – lahko uporabi poenostavljen postopek, če ji je bila med tem dostavljena prošnja za izročitev v smislu člena 12 Evropske konvencije o izročitvi. 2. Če prošnja za začasen pripor ni bila podana ali če je bilo soglasje dano po prejemu prošnje za izročitev, lahko zaprošena država uporabi poenostavljen postopek, kot ga predvideva ta konvencija. 3. Ob deponiranju svoje listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu navede vsaka država članica, ali in pod kakšnimi pogoji ima namen uporabiti odstavek 1, druga alinea, in odstavek 2. Če se v skladu z izjavo države članice iz člena 9 te konvencije za izročeno osebo ne uporabi načelo specialnosti, se za nadaljnjo izročitev te osebe drugi državi članici ne uporablja člen 15 Evropske konvencije o izročitvi, razen če v prej omenjeni izjavi ni določeno drugače. V primeru tranzita pod pogoji iz člena 21 Evropske konvencije o izročitvi, se pri izročitvi po poenostavljenem postopku uporabljajo naslednje določbe: (a) v nujnih primerih se lahko tranzitni državi posreduje vlogo z vsemi informacijami iz člena 4 na kakršen koli način, ki pušča za seboj pisni zapis. Tranzitna država lahko sporoči svojo odločitev na enak način; (b) informacije iz člena 4 morajo biti zadostne v obsegu, ki pristojnim organom tranzitne države omogoča ugotoviti, ali gre za poenostavljen izročitveni postopek, in sprejeti proti izročeni osebi prisilne ukrepe, ki so potrebni za izpeljavo tranzita. Pri deponiranju svoje listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu vsaka država članica v izjavi navede pristojne organe v smislu členov 4 do 8 in členov 10 in 14. 1. To konvencijo se ratificira, sprejme ali odobri. Listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi se deponira pri generalnem sekretariatu Sveta Evropske unije. Generalni sekretar Sveta obvesti o deponiranju vse države članice. 2. Ta konvencija začne veljati v roku 90 dni po dnevu deponiranja listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi s strani države članice, ki zadnja opravi to formalnost. 3. Do začetka veljavnosti te konvencije lahko vsaka država članica ob deponiranju svoje listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi ali ob katerem koli drugem času izjavi, da se konvencija uporablja zanjo v odnosih z državami članicami, ki so podale enako izjavo, v roku 90 dni po dnevu deponiranja njene izjave. 4. Vsaka izjava, podana v skladu s členom 9, začne veljati 30 dni po njenem deponiranju, vendar ne prej kot z dnem začetka veljavnosti te konvencije ali začetka njene uporabe s strani zadevne države članice. 5. Ta konvencija se uporablja le za prošnje, podane po dnevu začetka njene veljavnosti ali uporabe med zaprošeno državo in državo prosilko. 1. K tej konvenciji lahko pristopi vsaka država, ki postane članica Evropske unije. 2. Besedilo te konvencije v jeziku države pristopnice, ki ga pripravi generalni sekretariat Evropske unije in ga potrdijo vse države članice, je enako verodostojno drugim besedilom. Generalni sekretar pošlje vsaki državi članici overjeno kopijo besedila. 3. Pristopne listine se deponira pri Generalnem sekretariatu Sveta Evropske unije. 4. Ta konvencija začne veljati za vsako državo, ki k njej pristopi, 90 dni po deponiranju njene pristopne listine ali po dnevu začetka veljavnosti konvencije, če ta še ni začela veljati ob izteku omenjenega 90-dnevnega roka. 5. Če ta konvencija ob času predložitve njihovih pristopnih listin še ni začela veljati, se za države članice, ki k njej pristopijo, uporablja člen 16(3). V potrditev tega so spodaj podpisani pooblaščenci podpisali to konvencijo. V Bruslju, desetega marca leta tisoč devetsto petindevetdeset, v edinem izvirniku v angleškem, danskem, finskem, francoskem, grškem, irskem, italijanskem, nemškem, nizozemskem, portugalskem, španskem in švedskem jeziku, pri čemer so besedila v vseh teh jezikih enako verodostojna, izvirnik pa je deponiran v arhivih generalnega sekretariata Sveta Evropske unije, ki pošlje vsaki državi članici overjeno kopijo.

Republika Slovenija ob deponiranju listine o pristopu poda naslednje izjave: V zvezi s četrtim odstavkom člena 7 konvencije Republika Slovenija izjavlja, da se lahko soglasje osebe, dano v postopku pred sodiščem, prekliče do odločitve ministra, pristojnega za pravosodje. V zvezi s členom 9 konvencije Republika Slovenija izjavlja, da se določbe 14. člena Evropske konvencije o izročitvi ne uporabijo, če oseba soglaša z izročitvijo in se izrecno odpove pravici do načela specialnosti skladno s členom 7 te konvencije. V zvezi s tretjim odstavkom člena 12 konvencije Republika Slovenija izjavlja, da se bo odločitev o uporabi druge alinee prvega odstavka člena 12 in drugega odstavka člena 12 sprejela glede na potek postopka pred sodiščem v vsakem posameznem izročitvenem postopku posebej. V skladu s členom 15 konvencije Republika Slovenija izjavlja, da je pristojni organ za namene člena 4, drugega odstavka člena 5, člena 10 in člena 14 konvencije Ministrstvo za pravosodje. V skladu s členom 15 konvencije Republika Slovenija izjavlja, do so pristojni organi Republike Slovenije v smislu člena 6, člena 7 in člena 8 konvencije krajevno pristojna okrožna sodišča. V zvezi s tretjim odstavkom člena 16 konvencije Republika Slovenija izjavlja, da se bo ta konvencija uporabljala v odnosih med Republiko Slovenijo in državami članicami, ki so podale enako izjavo, v roku 90 dni po dnevu deponiranja njene izjave.

Za izvajanje konvencije skrbi Ministrstvo za pravosodje.

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe. Št. 700-01/06-93/1 Ljubljana, dne 1. februarja 2007 EPA 1232-IV Predsednik Državnega zbora Republike Slovenije France Cukjati, dr. med., l.r.