Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (uradno prečiščeno besedilo) (ZSPJS-UPB7)

(1)Ta zakon ureja sistem plač funkcionarjev in javnih uslužbencev v javnem sektorju, pravila za njihovo določanje, obračunavanje in izplačevanje ter pravila za določanje obsega sredstev za plače. Zakon opredeljuje tudi postopek za spremembe razmerij med plačnimi skupinami in plačnimi podskupinami v javnem sektorju.

(2)Zakon določa skupne temelje sistema plač v javnem sektorju, in sicer za uveljavitev načela enakega plačila za delo na primerljivih delovnih mestih, nazivih in funkcijah, za zagotovitev preglednosti sistema plač ter stimulativnosti plač.

Posamezni izrazi imajo po tem zakonu naslednji pomen: 1. Javni sektor po tem zakonu sestavljajo: – državni organi in samoupravne lokalne skupnosti (v nadaljnjem besedilu: lokalne skupnosti), – javne agencije, javni skladi, javni zavodi in javni gospodarski zavodi ter – druge osebe javnega prava, ki so posredni uporabniki državnega proračuna ali proračuna lokalne skupnosti. Javna podjetja in gospodarske družbe, v katerih ima večinski delež oziroma prevladujoč vpliv država ali lokalna skupnost, niso del javnega sektorja po tem zakonu. 2. Uporabniki proračuna po tem zakonu so državni organi in lokalne skupnosti, javne agencije, javni skladi, javni zavodi in javni gospodarski zavodi ter druge osebe javnega prava, ki so posredni uporabniki državnega proračuna ali proračuna lokalne skupnosti. 3. Funkcionarji so osebe, ki pridobijo mandat za izvrševanje funkcije s splošnimi volitvami, osebe, ki pridobijo mandat za izvrševanje funkcije izvršilne in sodne oblasti z izvolitvijo ali imenovanjem v Državnem zboru Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: državni zbor) ali predstavniškem telesu lokalne skupnosti ter druge osebe, ki jih skladno z zakonom kot funkcionarje izvolijo ali imenujejo nosilci zakonodajne, izvršilne ali sodne oblasti. 4. Javni uslužbenec je zaposleni, razen funkcionarja, ki sklene delovno razmerje v javnem sektorju iz 1. točke tega člena. 5. Katalog funkcij, delovnih mest in nazivov je spisek funkcij, sistemiziranih delovnih mest in nazivov v javnem sektorju. 6. Sistemizacija delovnih mest je akt, v katerem so v skladu z notranjo organizacijo določena delovna mesta, potrebna za izvajanje nalog državnega organa, uprave lokalne skupnosti oziroma osebe javnega prava, z opisom pogojev za zasedbo delovnih mest in nalog na posameznih delovnih mestih ter plačni razredi. 7. Delovno mesto je v organizacijski strukturi najnižja organizacijska enota, ki ima v okviru delovnega ali poklicnega področja opredeljene glavne naloge. 8. Naziv je poimenovanje, ki ga javni uslužbenec pridobi z imenovanjem, izvolitvijo, podelitvijo ali napredovanjem v skladu z zakonom. 9. Zahtevnost delovnega mesta, naziva in funkcije je prvina za določanje osnovnih plač na plačni lestvici. Določa se z zahtevnostjo nalog in iz njih izhajajočo zahtevano usposobljenostjo (zahtevana strokovna izobrazba, potrebna dodatna znanja in izkušnje), odgovornostjo, pooblastili in omejitvami, psihofizičnimi in umskimi napori ter vplivi okolja. 10. Plačno skupino sestavljajo funkcije oziroma delovna mesta in nazivi značilni za dejavnost oziroma istovrstna delovna mesta v vseh dejavnostih. Plačna skupina se glede na skupne značilnosti funkcij, delovnih mest in nazivov deli na plačne podskupine. 11. Plačna lestvica je sestavljena iz plačnih razredov. 12. Plačni razred je del plačne lestvice, ki ima vrednost izraženo v tolarskem znesku. 13. Osnovna plača je tisti del plače, ki ga prejema javni uslužbenec ali funkcionar na posameznem delovnem mestu, nazivu ali funkciji za opravljeno delo v polnem delovnem času in za pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu. V osnovni plači je všteto tudi napredovanje javnega uslužbenca ali funkcionarja. 14. Del plače za delovno uspešnost je tisti del plače, ki ga lahko prejme javni uslužbenec in funkcionar za nadpovprečno uspešno opravljeno delo v določenem obdobju. 15. Dodatki so del plače javnega uslužbenca in funkcionarja za posebne pogoje, nevarnost in obremenitve, ki niso upoštevane pri vrednotenju zahtevnosti delovnega mesta, naziva ali funkcije. 16. V zakonu uporabljeni izrazi javni uslužbenec, funkcionar, predstojnik, direktor, ravnatelj, tajnik univerze in drugega visokošolskega zavoda (v nadaljnjem besedilu: tajnik) in drugi izrazi, zapisani v moški spolni slovnični obliki, so uporabljeni kot nevtralni za moške in ženske.

(1)O ugotovitvi neskladnosti določb o plači v pogodbi o zaposlitvi javnega uslužbenca oziroma sklepu, s katerim je določena plača funkcionarja s tretjim odstavkom 3. člena tega zakona mora delodajalec nemudoma pisno obvestiti prizadetega javnega uslužbenca ali funkcionarja in obrazložiti svoje ugotovitve in mu izročiti pisni predlog ustreznega aneksa k pogodbi o zaposlitvi oziroma sklep, s katerim se odpravijo neskladnosti.

(2)Če delodajalec ugotovi, da je bila javnemu uslužbencu ali funkcionarju v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena tega zakona določena in izplačana nižja plača, kot bi mu pripadala, se mu razlika z zakonitimi zamudnimi obrestmi med izplačano in zakonito določeno plačo izplača skupaj s prvim izplačilom plače po ugotovitvi nastale nezakonitosti.

(3)Če delodajalec ugotovi, da je bila javnemu uslužbencu ali funkcionarju v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena tega zakona določena in izplačana višja plača, kot bi mu pripadala, se z javnim uslužbencem ali funkcionarjem dogovori o načinu vrnitve preveč izplačanega zneska. V primeru, da med delodajalcem in delojemalcem v enem mesecu od pisnega poziva delodajalca ne pride do soglasja, mora delodajalec preveč izplačani znesek zahtevati s tožbo pred pristojnim sodiščem.

(4)Če javni uslužbenec ali funkcionar ugotovi, da mu je bila plača določena in izplačana v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena tega zakona, lahko od delodajalca pisno zahteva, da ugotovi to nezakonitost in ravna v skladu s tem zakonom. Če delodajalec v roku osmih delovnih dni od vložene pisne zahteve ne izda obvestila iz prvega odstavka tega člena, lahko javni uslužbenec s tožbo zahteva od pristojnega sodišča ugotovitev te nezakonitosti ter izplačilo razlike med izplačano in zakonito določeno plačo.

(5)Če za dejstvo iz tretjega odstavka tega člena izve minister, pristojen za področje na katerem deluje proračunski uporabnik, Računsko sodišče ali pristojni inšpektor, lahko od delodajalca zahteva, da ugotovi to nezakonitost in ravna v skladu s tem zakonom, če pa delodajalec v roku enega meseca od vložene zahteve ne izda obvestila iz prvega odstavka tega člena in v nadaljnem roku enega meseca ne ravna po tretjem odstavku tega člena, lahko tudi s tožbo zahteva pred pristojnim sodiščem vračilo preveč izplačanega zneska.

(6)Delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava in določbah zakona, ki ureja delovna razmerja, odškodninsko odgovarja za škodo, ki je javnemu uslužbencu oziroma funkcionarju povzročena s kršenjem pravic iz delovnega razmerja, ki se nanašajo na določitev in izplačilo plač.

Obseg sredstev za plače za posamezno proračunsko leto se v finančnih načrtih uporabnikov proračuna, upoštevaje število javnih uslužbencev in funkcionarjev v skladu s sprejetim programom dela, njihove osnovne plače vključno s predvidenimi napredovanji, obseg sredstev za plačilo delovne uspešnosti in obseg sredstev za dodatke po zakonih, podzakonskih predpisih in kolektivnih pogodbah, določa v skladu z določili tega zakona.

(1)Plača je sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov.

(2)Znesek osnovne plače se določi z uvrstitvijo v posamezen plačni razred iz plačne lestvice.

(3)Plačna lestvica je določena v prilogi 1 tega zakona.

(4)Vrednosti plačnih razredov se usklajujejo praviloma enkrat letno. Višina uskladitve se dogovori s kolektivno pogodbo za javni sektor. Pogajanja se pričnejo najkasneje do 1. maja in se praviloma zaključijo najkasneje 30 dni pred rokom, določenim za predložitev predloga državnega proračuna državnemu zboru.

(5)Vsakokratna vrednost plačnih razredov iz plačne lestvice, usklajena v skladu s prejšnjim odstavkom, se določi z zakonom.

(1)Socialni partnerji se lahko dogovorijo, da se del sredstev iz naslova uskladitve osnovnih plač nameni za vplačilo premij kolektivnega dodatnega ali prostovoljnega pokojninskega zavarovanja.

(2)Za vplačilo premij prostovoljnega pokojninskega zavarovanja se lahko uporabijo tudi sredstva iz tretjega in četrtega odstavka 21. člena tega zakona.

(1)Plačne skupine in plačne podskupine so: text="+-----------------------+--------------------------------------+ |Plačne skupine |Plačne podskupine | +-----------------------+--------------------------------------+ |A – Funkcije v |A1 – Predsednik republike in | |državnih organih in |funkcionarji izvršilne oblasti | |lokalnih |A2 – Funkcionarji zakonodajne oblasti | |skupnostih |A3 – Funkcionarji sodne oblasti | | |A4 – Funkcionarji v drugih državnih | | |organih | | |A5 – Funkcionarji v lokalnih | | |skupnostih | +-----------------------+--------------------------------------+ |B – Poslovodni organi |B1 – Ravnatelji, direktorji in | |pri uporabnikih |tajniki | |proračuna | | +-----------------------+--------------------------------------+ |C – Uradniški nazivi v |C1 – Uradniki v drugih državnih | |državni upravi in v |organih | |upravah lokalnih |C2 – Uradniki v državni upravi, sodni | |skupnosti ter v drugih |upravi in upravah lokalnih skupnosti | |državnih organih |C3 – Policisti | | |C4 – Vojaki | | |C5 – Cariniki | | |C6 – Inšpektorji, pazniki in drugi | | |uradniki s posebnimi pooblastili | +-----------------------+--------------------------------------+ |D – Delovna mesta na |D1 – Visokošolski učitelji in | |področju vzgoje, |visokošolski sodelavci | |izobraževanja in |D2 – Predavatelji višjih strokovnih | |športa |šol, srednješolski in osnovnošolski | | |učitelji in drugi strokovni delavci | | |D3 – Vzgojitelji in ostali strokovni | | |delavci v vrtcih | +-----------------------+--------------------------------------+ |E – Delovna mesta na |E1 – Zdravniki in zobozdravniki | |področju zdravstva |E2 – Farmacevtski delavci | | |E3 – Medicinske sestre, babice in | | |tehniki zdravstvene nege | | |E4 – Zdravstveni delavci in | | |zdravstveni sodelavci | +-----------------------+--------------------------------------+ |F – Delovna mesta na |F1 – Strokovni delavci | |področju socialnega |F2 – Strokovni sodelavci | |varstva | | +-----------------------+--------------------------------------+ |G – Delovna mesta na |G1 – Umetniški poklici | |področju kulture in |G2 – Drugi poklici na področju | |informiranja |kulture in informiranja | +-----------------------+--------------------------------------+ |H – Delovna mesta in |H1 – Raziskovalci | |nazivi na področju |H2 – Strokovni sodelavci | |znanosti | | +-----------------------+--------------------------------------+ |I – Delovna mesta v |I1 – Strokovni delavci | |javnih agencijah, | | |javnih skladih, drugih | | |javnih zavodih in | | |javnih gospodarskih | | |zavodih ter pri drugih | | |uporabnikih proračuna | | +-----------------------+--------------------------------------+ |J – Spremljajoča |J1 – Strokovni delavci | |delovna mesta |J2 – Administrativni delavci | |(velja za ves javni |J3 – Ostali strokovno tehnični | |sektor) |delavci | +-----------------------+--------------------------------------+"

(2)Razponi plačnih razredov za plačne podskupine A1 do J3 so določeni v prilogi 2 tega zakona.

(3)V najvišje plačne razrede iz priloge 2 se lahko uvrstijo le najzahtevnejše funkcije, najzahtevnejša delovna mesta, najvišji nazivi in najvišji vodstveni položaji.

(4)Katalog funkcij, delovnih mest in nazivov v plačnih podskupinah od A1 do J3, v skladu z zakonom, podzakonskim predpisom, splošnim aktom organa ali kolektivno pogodbo, objavi vlada. Spremembe in dopolnitve kataloga funkcij, delovnih mest in nazivov vlada objavi najkasneje v tridesetih dneh od objave sprememb in dopolnitev aktov, ki so podlaga za pripravo kataloga.

(5)Uporabnik proračuna v aktu o sistemizaciji ne sme sistemizirati delovnega mesta in naziva, ki ni naveden v aktih iz prejšnjega odstavka in povzet v katalogu.

(1)Osnovne plače javnih uslužbencev se določajo tudi na podlagi uvrstitve delovnih mest in nazivov v tarifne razrede. Tarifni razredi izražajo stopnjo zahtevnosti delovnih mest in nazivov glede na zahtevano izobrazbo oziroma usposobljenost.

(2)Najnižji možni plačni razred brez napredovanja za posamezen tarifni razred se določi s kolektivno pogodbo za javni sektor.

(3)Tarifni razredi so: text="+------------+-------------------------------+---------------+ |Tarifni |Uspešno končano izobraževanje | Raven | |razred |oziroma pridobljena | izobrazbe | | |usposobljenost, ki je | | | |praviloma potrebna za | | | |opravljanje delovnih nalog | | +------------+-------------------------------+---------------+ |I. |– nepopolna nižja stopnja | 11001 | | |osnovnošolske izobrazbe | 11002 | | |– popolna nižja stopnja | 11003 | | |osnovnošolske izobrazbe | | | |– nepopolna višja stopnja | | | |osnovnošolske izobrazbe | | +------------+-------------------------------+---------------+ |II. |– popolna višja stopnja | 12001 | | |osnovnošolske izobrazbe | | +------------+-------------------------------+---------------+ |III. |– nižja poklicna izobrazba | 13001 | +------------+-------------------------------+---------------+ |IV. |– srednja poklicna izobrazba | 14001 | +------------+-------------------------------+---------------+ |V. |– srednja strokovna izobrazba | 15001 | | |– srednja splošna izobrazba | 15002 | +------------+-------------------------------+---------------+ |VI. |– višja strokovna izobrazba | 16101 | | |– višješolska izobrazba | 16102 | | |(prejšnja) | | +------------+-------------------------------+---------------+ |VII/1. |– specializacija po | 16201 | | |višješolski izobrazbi | 16202 | | |(prejšnja) | 16203 | | |– visokošolska strokovna | 16204 | | |izobrazba (prejšnja) | | | |– visokošolska strokovna | | | |izobrazba | | | |– visokošolska univerzitetna | | | |izobrazba | | +------------+-------------------------------+---------------+ |VII/2. |– specializacija po | 17001 | | |visokošolski izobrazbi | 17002 | | |(prejšnja) | 17003 | | |– visokošolska univerzitetna | | | |izobrazba (prejšnja) | | | |– magistrska izobrazba | | +------------+-------------------------------+---------------+ |VIII. |– specializacija po | 18101 | | |univerzitetni izobrazbi | 18102 | | |(prejšnja) | | | |– magisterij znanosti | | | |(prejšnji) | | | |– državni pravniški izpit | | | |– specializacija v zdravstvu | | +------------+-------------------------------+---------------+ |IX. |– doktorat znanosti (prejšnji) | 18201 | | |– doktorat znanosti | 18202 | +------------+-------------------------------+---------------+" Izraz “prejšnja” in “raven izobrazbe” iz predhodnega odstavka je uporabljen v pomenu, določenem v Uredbi o uvedbi in uporabi klasifikacijskega sistema izobraževanja in usposabljanja (Uradni list RS, št. 46/06).

(1)Osnovna plača javnega uslužbenca je določena s plačnim razredom, v katerega je uvrščeno delovno mesto oziroma naziv, na katerega je javni uslužbenec razporejen oziroma, ki ga je pridobil z napredovanjem.

(2)Osnovna plača funkcionarja je določena s plačnim razredom, v katerega je uvrščena posamezna funkcija oziroma s plačnim razredom, ki ga je funkcionar pridobil z napredovanjem, če funkcionar lahko napreduje v skladu z zakonom.

(3)V aktih o sistemizaciji delovnih mest in nazivov pri uporabnikih proračuna je pri določanju in obračunu plač obvezna uporaba plačnih razredov po tem zakonu.

(1)Osnovne plače funkcionarjev se določijo z uvrstitvijo v plačni razred.

(2)Uvrstitev posameznih funkcij v plačne razrede je določena v prilogi 3 tega zakona.

(1)Osnovne plače ravnateljev, direktorjev in tajnikov, zaposlenih pri proračunskih uporabnikih iz 2. točke 2. člena tega zakona, upoštevaje zahtevnost delovnega mesta ter pomen proračunskega uporabnika, ki ga vodijo, se določijo z uvrstitvijo v plačni razred.

(2)Uvrstitev v plačne razrede določi vlada z uredbo, pri čemer se lahko za posamezne vrste delovnih mest uvrstitev določi v razponu plačnih razredov; v tem primeru morajo biti določeni tudi kriteriji za določitev plačnega razreda.

(3)Plačni razred za določitev osnovne plače ravnatelja, direktorja in tajnika pri proračunskih uporabnikih iz 2. točke 2. člena tega zakona, katerih ustanovitelj je država, predpiše minister, pristojen za posamezno področje (v nadaljnjem besedilu: pristojni minister).

(4)Plačni razred za določitev osnovne plače ravnatelja in direktorja pri proračunskih uporabnikih iz 2. točke 2. člena tega zakona, katerih ustanovitelj je lokalna skupnost, in se plače financirajo iz državnega proračuna ali iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, predpiše pristojni minister.

(5)Plačni razred za določitev osnovne plače ravnatelja in direktorja pri proračunskih uporabnikih iz 2. točke 2. člena tega zakona, katerih ustanovitelj je lokalna skupnost, in se plače financirajo iz proračuna lokalne skupnosti, predpiše pristojni organ lokalne skupnosti s soglasjem pristojnega ministra.

(6)Direktorjem, imenovanim v naziv, se plača, ne glede na naziv, določi v skladu z uredbo iz tega člena.

(1)Orientacijska delovna mesta in nazivi so izbrana delovna mesta in nazivi, ki omogočajo primerjavo v plačnih skupinah in med plačnimi skupinami. Ovrednotijo se z uporabo skupne metodologije.

(2)Skupna metodologija opredeljuje navodila za uvrščanje delovnih mest in nazivov v plačne razrede, pri čemer se upoštevajo predvsem naslednji kriteriji: – zahtevnost delovnih nalog oziroma pogojev za pridobitev naziva, – zahtevana usposobljenost (zahtevana strokovna izobrazba, potrebna dodatna znanja in izkušnje), – odgovornost in pooblastila, – psihofizični in umski napori ter – vplivi okolja.

(3)Skupna metodologija se določi s posebno kolektivno pogodbo, ki jo sklenejo vlada in reprezentativni sindikati javnega sektorja.

(4)Orientacijska delovna mesta in nazivi se določijo s kolektivno pogodbo za javni sektor.

(1)Uvrstitev delovnih mest in nazivov v plačne razrede se opravi upoštevaje uvrstitev orientacijskih delovnih mest in nazivov. Uvrstitev ovrednotenih orientacijskih delovnih mest in nazivov v plačne razrede se določi s kolektivno pogodbo za javni sektor.

(2)Delovna mesta oziroma nazivi v plačnih skupinah D, E, F, G, H in J ter v plačnih podskupinah C1, C2, C3, C5 in C6 se uvrščajo v plačne razrede s kolektivno pogodbo dejavnosti, v plačni skupini C4 z uredbo in v plačni skupini I z uredbo ali s kolektivnimi pogodbami.

(3)Ne glede na določbo drugega odstavka tega člena se delovna mesta oziroma nazivi v plačni podskupini C1, razen v državnem tožilstvu in državnem pravobranilstvu, uvrščajo v plačne razrede z aktom državnega organa, upoštevaje uvrstitev primerljivih delovnih mest in nazivov plačne skupine C v kolektivni pogodbi dejavnosti.

(4)Delovna mesta oziroma nazivi se v sistemizacijah uvrščajo v plačne razrede v skladu z uvrstitvijo v kolektivni pogodbi za javni sektor in kolektivno pogodbo, ki velja za uporabnika proračuna. Če je v sistemizaciji predvideno delovno mesto oziroma naziv, ki ga ureja kolektivna pogodba za drugo dejavnost, se v sistemizaciji upošteva uvrstitev v plačni razred iz te kolektivne pogodbe.

(5)Delovna mesta javnih uslužbencev v javnem zavodu RTV Slovenija se uvrščajo v plačne razrede s posebno kolektivno pogodbo, ki jo skleneta v imenu delodajalca generalni direktor javnega zavoda in v imenu delojemalcev reprezentativni sindikati v javnem zavodu.

(6)Ne glede na določbe tega člena se delovna mesta in nazivi v obveščevalnih in varnostnih službah, ki niso uvrščeni v plačne razrede s kolektivno pogodbo dejavnosti, uvrščajo v plačne razrede s splošnim aktom organa, h kateremu da soglasje vlada. Akt se ne objavi.

(1)V primeru, da javni uslužbenec opravlja delo na delovnem mestu, na katerem lahko opravlja to delo z eno stopnjo nižjo strokovno izobrazbo od zahtevane, mu pripada osnovna plača, ki je za tri plačne razrede nižja od osnovne plače delovnega mesta, na katerem opravlja delo.

(2)Učitelju ali drugemu strokovnemu delavcu, kateremu je v okviru tedenskega polnega delovnega časa določena zmanjšana tedenska učna obveznost v skladu z zakonom, ki ureja organizacijo in financiranje vzgoje in izobraževanja, se plača obračuna v skladu z opravljeno učno obveznostjo.

V primerih, določenih s posebnim zakonom, se lahko osnovna plača javnega uslužbenca, ki sklene delovno razmerje za določen čas, poveča.

(1)Javni uslužbenec lahko na podlagi tega zakona na delovnem mestu oziroma v nazivu napreduje v višji plačni razred. O tem napredovanju odloča pristojni organ oziroma predstojnik.

(2)Javni uslužbenci na delovnih mestih, kjer je mogoče tudi napredovanje v višji naziv, lahko v posameznem nazivu napredujejo največ za pet plačnih razredov, javni uslužbenci, kjer ni mogoče napredovati v naziv, lahko na delovnem mestu napredujejo največ za deset plačnih razredov.

(3)V skladu s prvim odstavkom tega člena ne more napredovati javni uslužbenec, ki prejema višjo osnovno plačo skladno s 15. členom tega zakona.

(4)Javni uslužbenec lahko na podlagi tega zakona napreduje vsaka tri leta za en plačni razred, če izpolnjuje predpisane pogoje. Javni uslužbenec, ki izpolnjuje predpisane pogoje, lahko ob svojem prvem in drugem napredovanju napreduje za največ dva plačna razreda. Kot napredovalno obdobje se šteje čas od zadnjega napredovanja v višji plačni razred. Za napredovalno obdobje se upošteva čas, ko je javni uslužbenec delal na delovnih mestih, za katere je predpisana enaka stopnja strokovne izobrazbe. Pristojni organ oziroma predstojnik najmanj enkrat letno preveri izpolnjevanje pogojev za napredovanje.

(5)V primeru, da ima javni uslužbenec osnovno plačo določeno v skladu s prvim odstavkom 14. člena tega zakona, napreduje v skladu z določbami tega zakona.

(6)Funkcionarji ne morejo napredovati v višji plačni razred, razen sodnikov, državnih tožilcev in državnih pravobranilcev.

(7)Javni uslužbenci, ki so z uredbo ali aktom državnega organa razvrščeni na delovna mesta v plačni skupini B, ne napredujejo v višji plačni razred.

(1)Pogoj za napredovanje javnih uslužbencev v višji plačni razred je delovna uspešnost, izkazana v napredovalnem obdobju. Delovna uspešnost se ocenjuje glede na: – rezultate dela, – samostojnost, ustvarjalnost in natančnost pri opravljanju dela, – zanesljivost pri opravljanju dela, – kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela ter – druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela.

(2)Postopek in način preverjanja izpolnjevanja pogojev za napredovanje po tem zakonu se za javne uslužbence v organih državne uprave, v upravah lokalnih skupnosti, v pravosodnih organih, v javnih zavodih in drugih uporabnikih proračuna določi z uredbo vlade.

(3)Za javne uslužbence v drugih državnih organih se postopek in način preverjanja izpolnjevanja pogojev za napredovanje določi s splošnim aktom, ki ga izda predstojnik državnega organa.

(4)Za javne zavode s področja zdravstvenega zavarovanja, zaposlovanja in zavarovanja za primer brezposelnosti ter pokojninskega in invalidskega zavarovanja izda splošni akt direktor javnega zavoda v soglasju s pristojnim ministrom in ministrom, pristojnim za finance, za visokošolske zavode pa pristojni organ univerze oziroma samostojnega visokošolskega zavoda s soglasjem Sveta za visoko šolstvo Republike Slovenije.

(5)Za javne uslužbence v javnih zavodih s področja raziskovalne in razvojne dejavnosti, se postopek in način preverjanja izpolnjevanja pogojev za napredovanje določi s splošnim aktom, ki ga izda minister, pristojen za znanost, v soglasju z ministrom, pristojnim za finance.

(6)Splošni akti iz tretjega, četrtega in petega odstavka tega člena se objavijo v Uradnem listu Republike Slovenije.

(7)Pred izdajo uredbe in splošnih aktov je potrebno pridobiti mnenje reprezentativnih sindikatov.

Z napredovanjem na delovnem mestu oziroma v nazivu se lahko javni uslužbenec uvrsti v plačni razred, ki je uvrščen v višji tarifni razred kot plačni razred za določitev osnovne plače delovnega mesta oziroma naziva, na katerem napreduje, vendar ne višje kot je določen najvišji plačni razred plačne podskupine.

Ob zaposlitvi, premestitvi na drugo delovno mesto oziroma imenovanju v naziv ali višji naziv se javni uslužbenec uvrsti v plačni razred, v katerega je uvrščeno delovno mesto, za katerega je javni uslužbenec sklenil delovno razmerje, oziroma na katerega je bil premeščen, oziroma v plačni razred, v katerega je uvrščen naziv, v katerega je imenovan. Če obstajajo za to utemeljeni razlogi, se lahko javnega uslužbenca ob zaposlitvi, premestitvi na drugo delovno mesto oziroma imenovanju v naziv ali višji naziv, uvrsti v plačni razred, ki je za enega ali dva plačna razreda višji od plačnega razreda delovnega mesta oziroma naziva.

(1)Če bi bil javni uslužbenec zaradi napredovanja na bolj zahtevno delovno mesto v višjem tarifnem razredu uvrščen v nižji plačni razred, obdrži plačni razred, ki ga je dosegel pred tem napredovanjem.

(2)Če je javni uslužbenec premeščen na drugo delovno mesto oziroma je sklenil pogodbo o zaposlitvi o delu na drugem delovnem mestu v nižjem ali istem tarifnem razredu, obdrži število plačnih razredov napredovanja, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu, razen če pristojni organ ugotovi, da na prejšnjem delovnem mestu ni dosegal pričakovanih delovnih rezultatov (razlog nesposobnosti) ali da plačni razredi za napredovanje na prejšnjem delovnem mestu niso bili doseženi v skladu z zakonom ali na njegovi podlagi izdanimi predpisi. Ohranitev plačnih razredov napredovanja je možna pri istem ali drugem delodajalcu v isti plačni podskupini ali na istovrstnih oziroma sorodnih delovnih mestih v različnih plačnih podskupinah.

(3)Javni uslužbenec, ki napreduje v naziv ali višji naziv, prenese že dosežena napredovanja v plačne razrede na delovnem mestu ali v nižjem nazivu v nov naziv tako, da se doseženi plačni razred pred napredovanjem v naziv ali višji naziv poveča za največ tri plačne razrede.

(4)Pravici iz drugega in tretjega odstavka tega člena se izključujeta.

(1)Javni uslužbenci so lahko upravičeni do: – redne delovne uspešnosti, – delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela in – delovne uspešnosti iz naslova prodaje blaga in storitev na trgu.

(2)Funkcionarji, za katere to določa ta zakon, so lahko upravičeni do delovne uspešnosti iz prve in druge alinee prejšnjega odstavka tega člena.

(1)Skupen obseg sredstev za plačilo redne delovne uspešnosti znaša najmanj 2% in ne več kot 5% letnih sredstev za osnovne plače. Skupen obseg sredstev za redno delovno uspešnost za plačilo ravnateljev, direktorjev in tajnikov se oblikuje in izkazuje ločeno.

(2)Skupen obseg sredstev za vsako leto se za javne uslužbence določi s kolektivno pogodbo za javni sektor, za sodnike, državne tožilce in državne pravobranilce pa z zakonom, ki ureja izvrševanje državnega proračuna.

(3)Del plače za redno delovno uspešnost ne pripada funkcionarjem, razen sodnikom, državnim tožilcem in državnim pravobranilcem.

(1)Del plače za redno delovno uspešnost pripada javnemu uslužbencu, ki je v obdobju, za katerega se izplačuje, pri opravljanju svojih rednih delovnih nalog dosegel nadpovprečne delovne rezultate. Ta del plače lahko letno znaša največ dve osnovni mesečni plači javnega uslužbenca, pri čemer se kot osnova upošteva višina osnovne plače javnega uslužbenca v mesecu decembru preteklega leta. Del plače za delovno uspešnost se izplača najmanj dvakrat letno, razen če ni s kolektivno pogodbo ali z aktom, izdanim na podlagi zakona, urejeno drugače.

(2)Del plače za redno delovno uspešnost se javnemu uslužbencu določi na podlagi meril in kriterijev, dogovorjenih s kolektivno pogodbo za javni sektor.

(3)Višino dela plače za redno delovno uspešnost ravnateljev, direktorjev in tajnikov določi organ, pristojen za njihovo imenovanje, na podlagi meril, ki jih določi pristojni minister.

(1)Sodniku, ki je v tekočem letu dosegel nadpovprečne delovne rezultate, pripada del plače za redno delovno uspešnost. Ta del plače lahko letno znaša največ dve osnovni mesečni plači sodnika, pri čemer se kot osnova upošteva višina osnovne plače sodnika v mesecu decembru preteklega leta.

(2)O višini in izplačilu dela plače za redno delovno uspešnost odloči predsednik sodišča. O višini in izplačilu dela plače za redno delovno uspešnost predsednika sodišča odloči predsednik neposredno višjega sodišča. Predsedniku Vrhovnega sodišča del plače za redno delovno uspešnost ne pripada.

(3)Predsednik sodišča vrednoti delovne rezultate sodnika ob smiselni uporabi kriterijev iz 29. člena Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 41/06 – uradno prečiščeno besedilo in 17/06).

(4)Redna delovna uspešnost se sodniku izplača enkrat letno.

(5)Sodnik, ki se z višino izplačila dela plače za redno delovno uspešnost ne strinja, lahko v osmih dneh od izplačila napove pritožbo. V primeru napovedi pritožbe predsednik sodišča v osmih dneh izdela obrazložitev in jo vroči sodniku. Sodnik zoper tako obrazloženo odločitev predsednika sodišča lahko vloži pritožbo, ki ne zadrži izvršitve, v osmih dneh na personalni svet neposredno višjega sodišča, sodnik Vrhovnega sodišča pa na personalni svet Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

(1)Državnemu tožilcu oziroma pomočniku državnega tožilca (v nadaljnjem besedilu državni tožilec), ki je v tekočem letu dosegel nadpovprečne delovne rezultate, pripada del plače za redno delovno uspešnost. Ta del plače lahko letno znaša največ dve osnovni mesečni plači državnega tožilca, pri čemer se kot osnova upošteva višina osnovne plače državnega tožilca v mesecu decembru preteklega leta.

(2)O višini in izplačilu dela plače za redno delovno uspešnost odloči vodja državnega tožilstva. O višini in izplačilu dela plače za redno delovno uspešnost vodje državnega tožilstva odloči generalni državni tožilec. Generalnemu državnemu tožilcu del plače za redno delovno uspešnost ne pripada.

(3)Vodja državnega tožilstva vrednoti delovne rezultate državnega tožilca ob smiselni uporabi kriterijev iz 23. člena Zakona o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 50/06 – uradno prečiščeno besedilo) in 29. člena Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 41/06 – uradno prečiščeno besedilo in 17/06).

(4)Redno delovno uspešnost se državnemu tožilcu izplača enkrat letno.

(5)Državni tožilec, ki se z višino izplačila dela plače za redno delovno uspešnost ne strinja, lahko v osmih dneh od izplačila napove pritožbo. V primeru napovedi pritožbe vodja državnega tožilstva v osmih dneh izdela obrazložitev in jo vroči državnemu tožilcu. Državni tožilec zoper tako obrazloženo odločitev vodje državnega tožilstva lahko vloži pritožbo, ki ne zadrži izvršitve, v osmih dneh na državnotožilski svet.

(1)Državnemu pravobranilcu oziroma pomočniku državnega pravobranilca (v nadaljnjem besedilu državni pravobranilec), ki je v tekočem letu dosegel nadpovprečne delovne rezultate, pripada del plače za redno delovno uspešnost. Ta del plače lahko letno znaša največ dve osnovni mesečni plači državnega pravobranilca, pri čemer se kot osnova upošteva višina osnovne plače državnega pravobranilca v mesecu decembru preteklega leta.

(2)O višini in izplačilu dela plače za redno delovno uspešnost odloči generalni državni pravobranilec. Generalnemu državnemu pravobranilcu del plače za redno delovno uspešnost ne pripada.

(3)Generalni državni pravobranilec vrednoti delovne rezultate državnega pravobranilca ob smiselni uporabi kriterijev iz 51. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (Uradni list RS, št. 41/06 – uradno prečiščeno besedilo).

(4)Redno delovno uspešnost se državnemu pravobranilcu izplača enkrat letno.

(5)Državni pravobranilec, ki se z višino izplačila dela plače za redno delovno uspešnost ne strinja, lahko v osmih dneh od izplačila napove pritožbo. V primeru napovedi pritožbe generalni državni pravobranilec v osmih dneh izdela obrazložitev in jo vroči državnemu pravobranilcu. Državni pravobranilec zoper tako obrazloženo odločitev generalnega državnega pravobranilca lahko vloži pritožbo, ki ne zadrži izvršitve, v osmih dneh na personalno komisijo.

(1)Uporabniki proračuna lahko v primerih, ko to določa ta zakon, izplačujejo sredstva za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela nad omejitvijo iz 22. člena, če imajo za ta namen na razpolago sredstva iz prihrankov sredstev za plače, ki nastanejo zaradi odsotnosti javnih uslužbencev, sodnikov, državnih tožilcev in državnih pravobranilcev ali nezasedenih delovnih mest oziroma nezasedenih sodniških mest, mest državnih tožilcev in mest državnih pravobranilcev, za katera so bila predvidena sredstva v finančnem načrtu uporabnika proračuna, in sredstev za posebne projekte.

(2)Posebni projekti, za izvajanje katerih je dovoljeno izplačevati del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, se za javne uslužbence določijo z aktom vlade. Za sodnike, državne tožilce in državne pravobranilce se posebni projekti in obseg sredstev, namenjen za plačilo povečanega obsega dela iz naslova teh projektov, določijo z državnim proračunom.

(1)Javnemu uslužbencu se lahko izplača del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela za opravljeno delo, ki presega pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu, če je na ta način mogoče zagotoviti racionalnejše izvajanje nalog uporabnika proračuna. Pisno odločitev o povečanem obsegu dela in plačilu delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela sprejme predstojnik oziroma direktor uporabnika proračuna za posamezni mesec na podlagi pisnega dogovora med javnim uslužbencem in predstojnikom oziroma direktorjem ali javnim uslužbencem, pooblaščenim za organizacijo dela, ki ga lahko skleneta za daljše obdobje.

(2)Javnim uslužbencem v javnih vzgojno-izobraževalnih zavodih in visokošolskih zavodih se lahko, v okviru povečanega obsega dela iz prejšnjega odstavka, določi obseg dodatne tedenske učne obveznosti oziroma obseg dodatne tedenske pedagoške obveznosti le v obsegu in pod pogoji, določenimi z zakoni, ki urejajo organizacijo in financiranje vzgoje in izobraževanja oziroma visokošolskega izobraževanja.

(3)Vlada z uredbo določi pogoje, merila in obseg dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence iz prvega odstavka tega člena, vključno s Slovensko vojsko, razen za javne uslužbence v drugih državnih organih, kot jih določa Zakon o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 32/06 – uradno prečiščeno besedilo), za katere se pogoje in obseg dela plače za plačilo delovne uspešnosti določi z zakonom oziroma s splošnim aktom, izdanim na podlagi zakona.

(4)Del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela iz drugega odstavka tega člena se obračuna enako kot redna učna oziroma pedagoška obveznost.

(1)Če je mogoče zagotoviti učinkovito izvajanje pristojnosti sodišča tako, da se poveča obseg dela za posamezne sodnike na istem sodišču ali drugem sodišču enakega oziroma nižjega položaja, lahko predsednik sodišča, na podlagi dogovora s sodnikom, sprejme pisno odločitev o povečanem obsegu dela in o plačilu delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela posameznega sodnika.

(2)Predsednik sodišča pripravi predlog opravljanja povečanega obsega dela, ki vsebuje tudi predlog višine plačila delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela sodnika, in ga, če gre za izvajanje posebnih projektov, pošlje v potrditev Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije. Če Vrhovno sodišče Republike Slovenije predlog potrdi, sodišču tudi zagotovi ustrezna sredstva za plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela. Vrhovno sodišče Republike Slovenije lahko predlog predsednika sodišča spremeni oziroma dopolni. Na podlagi potrjenega predloga predsednik sodišča sklene s sodnikom pisni dogovor o povečanem obsegu dela in plačilu delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela.

(3)Pisni dogovor se pošlje v vednost predsedniku neposredno višjega sodišča in ministrstvu, pristojnemu za pravosodje ter Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, če mu ni bil že predhodno poslan v potrditev.

(4)Podrobnejše pogoje, merila in obseg plačila delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela določi sodni svet, ta pa morajo biti določena tako, da se poleg števila rešenih zadev lahko upoštevajo tudi narava, starost in vrsta zadev ter stopnja znanja in izkušenj, ki so potrebna za odločanje. Del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela lahko znaša največ 20% osnovne plače sodnika. V primeru, da se sodniku izplačuje del plače za povečan obseg dela iz naslova posebnih projektov, lahko del plače za povečan obseg dela znaša skupno (iz obeh naslovov) največ 50% osnovne plače.

(5)Akt sodnega sveta iz četrtega odstavka tega člena se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

(1)Državnemu tožilcu se lahko izplača del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, če je na ta način mogoče zagotoviti učinkovito izvajanje pristojnosti državnega tožilstva. Pisno odločitev o povečanem obsegu dela in plačilu delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela sprejme pristojni vodja državnega tožilstva, na podlagi pisnega dogovora z državnim tožilcem.

(2)Pogoje, merila in obseg plačila delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela predpiše državnotožilski svet. Pogoji in merila za plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela morajo biti predpisani tako, da se ne upošteva zgolj količina rešenih zadev oziroma opravljenega dela. Del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela lahko znaša največ 20% osnovne plače državnega tožilca. V primeru, da se državnemu tožilcu izplačuje del plače za povečan obseg dela iz naslova posebnih projektov, lahko del plače za povečan obseg dela znaša skupno (iz obeh naslovov) največ 50% osnovne plače.

(3)Akt državnotožilskega sveta iz drugega odstavka tega člena se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

(1)Državnemu pravobranilcu se lahko izplača del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, če je na ta način mogoče zagotoviti učinkovito izvajanje pristojnosti državnega pravobranilstva. Pisno odločitev o povečanem obsegu dela in plačilu delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela sprejme generalni državni pravobranilec, na podlagi pisnega dogovora z državnim pravobranilcem.

(2)Pogoje, merila in obseg plačila delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela določi vlada z uredbo. Pogoji in merila za plačilo povečanega obsega dela morajo biti predpisani tako, da se ne upošteva zgolj količina rešenih zadev oziroma opravljenega dela. Del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela lahko znaša največ 20% osnovne plače državnega pravobranilca. V primeru, da se državnemu pravobranilcu izplačuje del plače za povečan obseg dela iz naslova posebnih projektov, lahko del plače za povečan obseg dela znaša skupno (iz obeh naslovov) največ 50% osnovne plače.

(1)Uporabniki proračuna, ki poleg sredstev za izvajanje javne službe pridobivajo sredstva s prodajo blaga in storitev na trgu, del tako pridobljenih sredstev uporabijo za plačilo delovne uspešnosti iz tega naslova in s tem povečajo obseg sredstev nad omejitvijo iz 22. člena zakona.

(2)Vlada z uredbo določi prihodke od prodaje blaga in storitev na trgu in zgornji obseg sredstev, ki se lahko uporabi za plačilo povečane delovne uspešnosti iz prejšnjega odstavka. Z uredbo se lahko določi, da se za plačilo delovne uspešnosti iz naslova prodaje blaga in storitev na trgu namenijo tudi nekateri nejavni prihodki za javno službo.

(1)Uporabnik proračuna lahko uporabi sredstva iz naslova prodaje blaga in storitev na trgu za plačilo delovne uspešnosti, če izpolnjuje naslednje pogoje: 1. opravlja storitve javne službe v dogovorjenem obsegu in kakovosti na podlagi sprejetih programov dela, katerih sestavni del je obseg posamezne javne službe, ki ga je potrdil financer in finančni načrt za izvajanje posamezne javne službe, oziroma v skladu s pogodbo o opravljanju storitev javne službe, 2. v letnem poročilu za preteklo leto izkazuje izravnane prihodke in odhodke oziroma presežek prihodkov nad odhodki za izvajanje javne službe, 3. v letnem poročilu za preteklo leto izkazuje presežek prihodkov nad odhodki od prodaje blaga in storitev na trgu, 4. v letnih poročilih za pretekla tri leta kumulativno ne izkazuje presežka odhodkov nad prihodki iz izvajanja javne službe in od prodaje blaga in storitev na trgu, 5. ima sprejet celoten program dela in celoten finančni načrt za tekoče leto, 6. ima normative za delitev stroškov, ki nastanejo pri opravljanju javne službe oziroma prodaji blaga in storitev na trgu.

(2)Uporabnik proračuna izkazuje izpolnjevanje pogojev iz prvega odstavka tega člena na podlagi obrazca, ki ga za izkaz prihodkov in odhodkov določenih uporabnikov po vrstah dejavnosti določi pravilnik, ki ureja sestavljanje letnih poročil za proračun, uporabnike proračuna in druge osebe javnega prava.

(1)Višino sredstev, namenjeno izplačilu dela plače za delovno uspešnost iz naslova prodaje blaga in storitev na trgu, določi direktor po predhodnem dogovoru z reprezentativnimi sindikati.

(2)Višino sredstev, namenjeno izplačilu dela plače za delovno uspešnost iz naslova prodaje blaga in storitev na trgu direktorja, ravnatelja in tajnika, določi organ pristojen za njihovo imenovanje.

(3)Dinamiko izplačil dela plače za delovno uspešnost iz naslova prodaje blaga in storitev na trgu določi organ upravljanja uporabnika proračuna na predlog direktorja.

(1)Javnim uslužbencem pripadajo: – položajni dodatek, – dodatek za delovno dobo, – dodatek za mentorstvo, – dodatek za specializacijo, magisterij ali doktorat, če to ni pogoj za zasedbo delovnega mesta, – dodatek za dvojezičnost, – dodatki za manj ugodne delovne pogoje, ki niso upoštevani v vrednotenju delovnega mesta, naziva oziroma funkcije, – dodatki za nevarnost in posebne obremenitve, ki niso upoštevane v vrednotenju delovnega mesta, naziva oziroma funkcije in – dodatki za delo v manj ugodnem delovnem času.

(2)Funkcionarjem ne pripadajo dodatki, razen dodatka za delovno dobo.

(3)Ne glede na določbo prejšnjega odstavka sodnikom, državnim tožilcem in državnim pravobranilcem pripadajo dodatki iz prvega odstavka tega člena.

(4)V primeru, da dodatek ni določen v nominalnem znesku, je osnova za obračun dodatka osnovna plača javnega uslužbenca ali funkcionarja.

(5)Dodatki iz prvega in drugega odstavka tega člena se izplačujejo v višini določeni z zakonom, uredbo vlade ali kolektivno pogodbo za javni sektor.

(1)Položajni dodatek je del plače, ki pripada javnemu uslužbencu ali funkcionarju iz tretjega odstavka prejšnjega člena, ki izvršuje pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem dela, vrednotenje teh nalog pa ni vključeno v osnovno plačo delovnega mesta, naziva ali funkcije.

(2)Višina položajnega dodatka znaša najmanj 5% osnovne plače in največ 20% osnovne plače.

(3)Višina položajnega dodatka za funkcionarje iz tretjega odstavka prejšnjega člena se določi z zakonom, za javne uslužbence pa kriterije za določitev njihove višine določi vlada z uredbo.

(1)Dodatek za delovno dobo je del plače, s katerim se vrednotijo delovne izkušnje, pridobljene v celotni delovni dobi javnega uslužbenca ali funkcionarja.

(2)Višina dodatka za delovno dobo za vsako zaključeno leto delovne dobe se določi s kolektivno pogodbo za javni sektor.

(3)Funkcionarjem pripada dodatek za delovno dobo v višini 0,3% od osnovne plače za vsako zaključeno leto delovne dobe.

Višina dodatka za mentorstvo se določi s kolektivno pogodbo za javni sektor.

Znesek dodatka za specializacijo, magisterij ali doktorat se določi s kolektivno pogodbo za javni sektor.

(1)Dodatek za dvojezičnost pripada javnim uslužbencem in sodnikom, državnim tožilcem ter državnim pravobranilcem, ki delajo na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, kjer je italijanski ali madžarski jezik tudi uradni jezik, če je znanje jezika narodne skupnosti pogoj za opravljanje dela oziroma funkcije.

(2)Višina dodatka iz prejšnjega odstavka znaša: – od 12% do 15% osnovne plače za učitelje in ostale strokovne delavce v osnovnem in srednjem šolstvu ter vzgojitelje in ostale strokovne delavce v vrtcih ter novinarje Javnega zavoda RTV Slovenija, – od 3% do 6% osnovne plače za ostale javne uslužbence, – do 6% osnovne plače za sodnike, državne tožilce ter državne pravobranilce.

(3)Višino dodatka iz prve in druge alinee prejšnjega odstavka določi predstojnik, iz tretje alinee prejšnjega odstavka pa sodni svet za sodnike, personalna komisija za državne tožilce ter generalni državni pravobranilec za državne pravobranilce, in sicer na osnovi zahtevane stopnje znanja jezika narodne skupnosti ter dejanske uporabe tega jezika pri opravljanju dela.

(1)Dodatki za manj ugodne delovne pogoje pripadajo javnim uslužbencem in funkcionarjem iz tretjega odstavka 23. člena tega zakona le, če opravljajo delo v takih pogojih in manj ugodni delovni pogoji niso upoštevani v osnovni plači.

(2)Dodatki za manj ugodne delovne pogoje se za javne uslužbence določijo s kolektivno pogodbo za javni sektor.

(1)Dodatki za nevarnost in posebne obremenitve pripadajo javnim uslužbencem in funkcionarjem iz tretjega odstavka 23. člena tega zakona le, če opravljajo delo v takih pogojih ter nevarnost in posebne obremenitve niso upoštevane v osnovni plači.

(2)Dodatki za nevarnost in posebne obremenitve se določijo za javne uslužbence s kolektivno pogodbo za javni sektor.

Višina vseh dodatkov iz 29. in 30. člena tega zakona ne sme presegati 20% osnovne plače. Dodatki iz navedenih členov so določeni z zakonom oziroma s kolektivno pogodbo za javni sektor.

(1)Javnim uslužbencem pripadajo za delo v delovnem času, ki je zanje manj ugoden, dodatki za: – izmensko delo, – delo v deljenem delovnem času, – delo v neenakomerno razporejenem delovnem času, – delo ponoči, v nedeljo in na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan ali praznik ter – za delo preko polnega delovnega časa.

(2)Dodatki iz prve, druge in tretje alinee prejšnjega odstavka se med seboj izključujejo.

(3)Javnim uslužbencem pripada tudi dodatek za stalno pripravljenost.

(4)Dodatki iz prvega in tretjega odstavka tega člena pripadajo javnemu uslužbencu ali funkcionarju iz tretjega odstavka 23. člena tega zakona le za čas, ko dela v času, ki je manj ugoden.

(5)Višina dodatkov iz tega člena se za javne uslužbence določi s kolektivno pogodbo za javni sektor.

(1)Sodnikom, državnim tožilcem in državnim pravobranilcem pripadajo dodatki v naslednjih višinah: – za mentorstvo za največ 40 ur mesečno, pri čemer je dodatek za mentorstvo določen v višini 20% urne postavke osnovne plače mentorja in se obračunava le za čas, ko zaposleni dela v pogojih, zaradi katerih mu dodatek pripada; – za specializacijo, magisterij in doktorat, pri čemer je dodatek določen v nominalnem znesku, in sicer dodatek za specializacijo znaša 45,00 eurov, za magisterij 70,00 eurov in za doktorat 115,00 eurov; – dodatek za delo preko polnega delovnega časa v višini 30% urne postavke osnovne plače, ki se obračuna le za čas, ko zaposleni dela preko polnega delovnega časa; – za delo ponoči v višini 30% urne postavke osnovne plače; – za delo v nedeljo ali delo na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan v višini 65% urne postavke osnovne plače, ki se obračuna le za čas dela v nedeljo in na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan; – za delo v manj ugodnih delovnih pogojih, za katero se šteje delo preiskovalnega sodnika in državnega tožilca na ogledih krajev kaznivih dejanj, v višini 10% urne postavke osnovne plače; – za ure stalne pripravljenosti zaradi zagotavljanja možnosti prihoda na delovno mesto v višini 20% urne postavke osnovne plače, pri čemer se čas stalne pripravljenosti ne šteje v delovni čas.

(2)Dodatki za delo v manj ugodnem delovnem času in v manj ugodnih delovnih pogojih pripadajo le za čas dela v manj ugodnem delovnem času ali manj ugodnih delovnih pogojih.

(1)Sodniku, ki vodi notranjo organizacijsko enoto, pripada položajni dodatek v odstotku od njegove osnovne plače, in sicer: – 13%, če vodi oddelek z najmanj dvajsetimi razporejenimi sodniki, – 10%, če vodi oddelek z najmanj desetimi razporejenimi sodniki ali oddelke oziroma organizacijske enote na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije, – 8%, če vodi oddelek z najmanj petimi razporejenimi sodniki, – 5%, če vodi oddelek z najmanj tremi razporejenimi sodniki ali službo za informatiko. Sodniku, ki vodi zunanjo organizacijsko enoto, pripada položajni dodatek v višini 10% njegove osnovne plače.

(2)Državnemu tožilcu, ki vodi notranjo organizacijsko enoto, pripada položajni dodatek v odstotku od njegove osnovne plače, in sicer: – 10%, če vodi oddelek z najmanj desetimi razporejenimi državnimi tožilci ali oddelek oziroma organizacijsko enoto na Vrhovnem državnem tožilstvu, – 8%, če vodi oddelek z najmanj petimi razporejenimi državnimi tožilci, – 5%, če vodi oddelek z najmanj tremi razporejenimi državnimi tožilci ali službo za informatiko. Državnemu tožilcu, ki vodi zunanjo organizacijsko enoto, pripada položajni dodatek v višini 10% njegove osnovne plače.

(3)Državnemu pravobranilcu, ki vodi notranjo organizacijsko enoto, pripada položajni dodatek v odstotku od njegove osnovne plače, in sicer: – 10%, če vodi oddelek z najmanj desetimi razporejenimi državnimi pravobranilci, – 8%, če vodi notranji oddelek z najmanj petimi državnimi pravobranilci, – 5%, če vodi službo z najmanj tremi državnimi pravobranilci ali službo za informatiko. Državnemu pravobranilcu, ki vodi zunanjo organizacijsko enoto, pripada položajni dodatek v višini 10% njegove osnovne plače.

Število plačnih razredov na plačni lestvici, razmerja med plačnimi razredi ter najvišji in najnižji plačni razred za posamezno plačno podskupino (prilogi 1 in 2 tega zakona) se lahko spreminjajo le po postopku, ki ga določa ta zakon.

(1)Za spremljanje izvajanja tega zakona ter za spremljanje politike plač v javnem sektorju se ustanovi Svet za sistem plač v javnem sektorju (v nadaljnjem besedilu: svet), ki ga sestavljajo predstavniki državnih organov in združenj lokalnih skupnosti ter sindikatov javnega sektorja.

(2)Predstavnike državnih organov in združenj lokalnih skupnosti v svet imenujejo: – Državni zbor Republike Slovenije, – Ustavno sodišče Republike Slovenije, – Vrhovno sodišče Republike Slovenije, – Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije, – Varuh človekovih pravic, – Vlada Republike Slovenije in – reprezentativna združenja lokalnih skupnosti.

(3)Predstavnike sindikatov v svet imenujejo reprezentativni sindikati javnega sektorja.

(4)Akt o ustanovitvi sveta sprejme državni zbor, administrativne in druge pogoje za delo sveta pa zagotavlja vlada.

(5)Svet sprejema odločitve s soglasjem obeh strani. Podrobnejša vprašanja glede dela in odločanja sveta se določijo s poslovnikom sveta.

(1)Predlagatelj predloga zakona, ki se nanaša na vprašanja iz 33. člena tega zakona, mora pred vložitvijo predloga v obravnavo državnemu zboru pridobiti mnenje sveta.

(2)Svet poda mnenje iz prejšnjega odstavka najkasneje v 30 dneh od prejema navedenega predloga zakona. Če svet svojega mnenja v predpisanem roku ne poda, lahko predlagatelj vloži predlog zakona tudi brez tega mnenja.

(3)Če je bilo pri razpravi o predlogu zakona iz prvega odstavka tega člena svetu predloženo mnenje ministrstva, pristojnega za področje, na katerega se spremembe nanašajo, mnenje ministrstva, pristojnega za sistem plač v javnem sektorju, mnenje ministrstva, pristojnega za finance, oziroma mnenje reprezentativnega sindikata dejavnosti, se ta mnenja priložijo mnenju sveta.

(1)Pobudo za pripravo predloga zakona, ki bi uveljavil spremembe plačne lestvice in razmerij med plačami iz 33. člena tega zakona, lahko pripravi in svetu predloži katerikoli od članov sveta.

(2)Pobuda mora vsebovati vse sestavine, ki jih mora vsebovati predlog zakona skladno s poslovnikom državnega zbora.

(3)Pobudo iz prvega odstavka tega člena je svet dolžan obravnavati in najkasneje v 90 dneh od prejema pobude podati svoje mnenje.

(4)Če so bila pri obravnavi pobude svetu podana mnenja iz tretjega odstavka prejšnjega člena, se ta mnenja priložijo mnenju sveta.

(1)V primeru, da svet pobudo za spremembo podpre, jo posreduje vladi, ki mora pobudo obravnavati in najkasneje v 30 dneh ustrezen predlog zakona posredovati državnemu zboru ali pa pobudo zavrniti.

(2)V primeru, da svet pobude ne podpre ali da v predpisanem roku ne poda mnenja k tej pobudi, se postopek obravnave pobude zaključi.

(1)Plače v javnem sektorju so javne, pri čemer so javnosti dostopni podatki o delovnem mestu, nazivu ali funkciji, o osnovnih plačah, o dodatkih ter delu plače za delovno uspešnost, razen dodatka za delovno dobo.

(2)Uporabniki proračuna so podatke o plačah dolžni posredovati ministrstvu, pristojnemu za sistem plač v javnem sektorju.

(3)Uporabniki proračuna lokalne skupnosti so dolžni podatke o plačah posredovati tudi pristojnemu organu lokalne skupnosti.

(4)Podatki se posredujejo skladno z metodologijo, ki jo predpiše minister, pristojen za sistem plač v javnem sektorju.

(5)Določba prvega odstavka tega člena ne velja za podatke o plačah javnih uslužbencev v obveščevalnih in varnostnih službah.

(6)Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena so javnosti po postopku, ki ga ureja Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 24/03), dostopni individualni podatki o znesku celotne bruto plače vsakega javnega uslužbenca in vsakega funkcionarja brez zmanjšanja za morebitne odbitke iz naslova izvršbe, kreditov ali drugih osebnih obveznosti.

(1)Ministrstvo, pristojno za sistem plač v javnem sektorju, je dolžno o podatkih iz prejšnjega člena voditi evidenco, enkrat letno v skladu s predpisano metodologijo pripraviti analizo ter jo v pisni, elektronski ali drugi primerni obliki posredovati javnosti.

(2)Podatke iz prejšnjega odstavka, ki se nanašajo na uporabnike proračuna države, je vlada dolžna predložiti državnemu zboru skupaj z zaključnim računom državnega proračuna Republike Slovenije.

(1)Vsi izplačevalci plač obračunavajo in izplačujejo plače na podlagi enotne metodologije in obrazcev, ki jih z uredbo predpiše vlada.

(2)Plače javnih uslužbencev se obračunavajo in izplačujejo na podlagi povprečne mesečne delovne obveznosti, ki izhaja iz sprejetega letnega delovnega koledarja.

(1)Na strani delodajalcev sklepa kolektivne pogodbe vlada.

(2)V imenu vlade kot delodajalca vodi postopek za sklenitev kolektivnih pogodb ministrstvo, pristojno za sistem plač v javnem sektorju, skupaj z ministrstvom, pristojnim za finance in ministrstvom, pristojnim za dejavnost ter reprezentativnim združenjem lokalnih skupnosti.

(3)Če ministrstva, pristojna za sistem plač v javnem sektorju, za finance in za posamezno dejavnost, zastopajo v zvezi s sklenitvijo kolektivne pogodbe različna stališča, odloči o spornih vprašanjih vlada.

(4)V imenu vlade podpiše kolektivno pogodbo predsednik vlade ali po pooblastilu vlade ministri: minister, pristojen za sistem plač v javnem sektorju, minister, pristojen za finance in minister, pristojen za posamezno področje.

(5)Vlada natančneje določi pristojnosti in naloge posameznih ministrstev in služb pri sklepanju kolektivne pogodbe.

(1)Kolektivna pogodba za javni sektor je sklenjena, ko jo podpišejo Vlada Republike Slovenije in reprezentativni sindikati javnega sektorja najmanj štirih različnih dejavnosti, katerih skupno število članstva presega 40% zaposlenih v javnem sektorju.

(2)Reprezentativni sindikat omogoči ugotavljanje števila članov v sindikatu. Vlada in reprezentativni sindikati se dogovorijo o načinu ugotavljanja števila članov.

(3)Uveljavitev kolektivnih pogodb, ki pomenijo povečanje finančnih obveznosti, razen za kolektivno pogodbo iz četrtega odstavka 5. člena tega zakona, mora biti dogovorjena najkasneje 30 dni pred rokom, določenim za predložitev predloga državnega proračuna državnemu zboru.

(1)Reprezentativni sindikati lahko naknadno, ne glede na soglasje strank, pristopijo h kolektivni pogodbi, ki ureja plače v javnem sektorju, ki jo je sklenil eden ali več reprezentativnih sindikatov in Vlada Republike Slovenije ali od nje pooblaščeno ministrstvo oziroma drug z zakonom pooblaščen organ. Pristop ima pravne učinke od dneva, ko so o njem obveščeni podpisniki kolektivne pogodbe.

(2)Pisni pristop iz prejšnjega odstavka se objavi na enak način, kot se objavi kolektivna pogodba, h kateri pristopajo reprezentativni sindikati.

Nadzor nad izvajanjem tega zakona opravlja ministrstvo, pristojno za sistem plač v javnem sektorju, ministrstvo, pristojno za posamezno področje ter ministrstvo, pristojno za finance v okviru proračunskega nadzora.

(1)Z globo najmanj 250.000 tolarjev se kaznuje za prekršek odgovorna oseba uporabnika proračuna, če: – določi in izplača plačo na podlagi drugačnih plačnih razredov in dodatkov, kot so določeni s tem zakonom, – sklene pogodbo o zaposlitvi v nasprotju z drugim odstavkom 3. člena tega zakona, – ne izroči pisnega predloga aneksa k pogodbi o zaposlitvi v roku iz četrtega odstavka 3. člena tega zakona, – ne izroči aneksa k pogodbi o zaposlitvi iz prvega odstavka 3.a člena tega zakona, – določi plačne razrede za osnovne plače v nasprotju z določbami 9., 10. in 11. člena tega zakona, – izvede napredovanje javnega uslužbenca v nasprotju z določbami 16. člena tega zakona, – določi obseg sredstev za plačilo delovne uspešnosti v nasprotju z 21. členom tega zakona, – določi del plače za delovno uspešnost v nasprotju z 22. členom tega zakona, – ne izroči pisnega predloga aneksa k pogodbi o zaposlitvi iz drugega odstavka 48. člena tega zakona, – izvede prevedbo v nasprotju z določbami 49.a do 49.c člena tega zakona, – izplača plačo v nasprotju z določbami šestega in sedmega odstavka 52. člena tega zakona.

(2)Z globo najmanj 500.000 tolarjev se kaznuje za prekršek odgovorna oseba financerja, če ne izvaja vplačil v skladu z določbami 50.b člena tega zakona.

Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju – ZSPJS-B (Uradni list RS, št. 126/03) vsebuje naslednjo prehodno in končno določbo:

Ne glede na roke za sprejem podzakonskih aktov in kolektivnih pogodb, ki so določeni v 46. in 47. členu zakona, morajo biti sprejeti vsi podzakonski akti in sklenjene vse kolektivne pogodbe najkasneje 45 dni pred začetkom uporabe zakona.

Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju – ZSPJS-C (Uradni list RS, št. 70/04) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:

Plačna lestvica iz Priloge I zakona se spremeni tako, da se osnovne plače plačnih razredov povišajo za 2,50%. Usklajena priloga I se objavi v prilogi tega zakona.

Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne 1. julija 2004. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju – ZSPJS-D (Uradni list RS, št. 53/05) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:

Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne s 1. julijem 2005. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju – ZSPJS-E (Uradni list RS, št. 14/06) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:

Do uveljavitve kolektivne pogodbe za javni sektor se za funkcionarje začasno določi dodatek za delovno dobo v višini 0,3% od osnovne plače za vsako zaključeno leto delovne dobe.

Funkcionarjem, ki jim pripada višja osnovna plača od prevedene osnovne plače, določene v skladu s predpisi, ki so se uporabljali do začetka uporabe tega zakona, se nastalo nesorazmerje odpravi na naslednji način: – nesorazmerja v osnovnih plačah, ki so večja od štirih plačnih razredov, se odpravijo z začetkom uporabe tega zakona v višini nesorazmerja nad štirimi plačnimi razredi, – preostala nesorazmerja v osnovnih plačah se odpravijo v obdobju od leta 2006 do leta 2009, pri čemer se pri obračunu plač za mesec december vsakega leta odpravi 25% nesorazmerja v osnovnih plačah. Funkcionarjem, ki jim pripada nižja osnovna plača od prevedene, določene v skladu s predpisi, ki so se uporabljali do začetka uporabe tega zakona, se nastalo nesorazmerje odpravi z začetkom uporabe tega zakona.

Plače funkcionarjev po tem zakonu se obračunavajo skladno z veljavno uredbo, ki ureja enotno metodologijo in obrazce za obračun ter izplačilo plač v javnem sektorju.

Plače funkcionarjev se začnejo obračunavati v skladu z zakonom z dnem začetka uporabe tega zakona.

Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne 1. marca 2006. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju – ZSPJS-F (Uradni list RS, št. 68/06) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:

(1)Prvi odstavek 96. člena Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 32/06 – uradno prečiščeno besedilo) ter četrti, peti in šesti odstavek 41.c člena Zakona o zdravniški službi (Uradni list RS, št. 36/04 – uradno prečiščeno besedilo in 47/06) prenehajo veljati z dnem uveljavitve tega zakona in se uporabljajo do prvega izplačila plač po zakonu, ko se začne uporabljati 22.a člen zakona.

(2)Ne glede na določbo petega odstavka 52. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 32/06 – uradno prečiščeno besedilo) se določba 22.a člena zakona za javne uslužbence, ki do uveljavitve tega zakona niso imeli določenih pravic iz naslova povečanega obsega dela, začne uporabljati pet mesecev od uveljavitve tega zakona.

(3)Vlada sprejme uredbo iz 22.a člena zakona najkasneje v štirih mesecih po uveljavitvi tega zakona.

(1)Izhodiščna plača za negospodarske dejavnosti za I. tarifni razred od 1. julija 2006 znaša 55.536 tolarjev.

(2)Plačna lestvica iz priloge 1 tega zakona se spremeni tako, da se osnovne plače plačnih razredov povišajo za 1,30%.

(3)Usklajena plačna lestvica iz priloge 1 se objavi v prilogi tega zakona.

(4)Minister, pristojen za sistem plač v javnem sektorju, z dnem začetka uporabe eura kot denarne enote Republike Slovenije, v skladu s posebnim zakonom, ki bo uredil način spremembe tolarja v euro, objavi v Uradnem listu Republike Slovenije usklajeno izhodiščno plačo za negospodarske dejavnosti za I. tarifni razred in plačno lestvico iz priloge 1, ki se uporablja od 1. januarja 2007 dalje.

(5)Za odpravo nesorazmerij v plačah se od 1. julija 2006 dalje nameni 1,05% od zneska izhodiščne plače oziroma osnove za obračun plač za mesec junij 2006.

Če se Vlada Republike Slovenije in reprezentativni sindikati do 31. 10. 2006 ne dogovorijo o načinu ugotavljanja števila članov po drugem odstavku 42. člena zakona, se ne glede na določbo prvega odstavka 42. člena zakona šteje, da je kolektivna pogodba za javni sektor sklenjena, ko jo podpišejo Vlada Republike Slovenije in večina reprezentativnih sindikatov javnega sektorja.

Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju – ZSPJS-G (Uradni list RS, št. 57/07) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:

Funkcionarjem plačne podskupine A5, ki jim je v skladu z Odlokom o plačah funkcionarjev (Uradni list RS, št. 14/06) pripadla višja osnovna plača od prevedene osnovne plače, določene v skladu s predpisi, ki so se uporabljali do začetka uporabe navedenega odloka, in jim je bila s pričetkom uporabe navedenega odloka odpravljena ena četrtina nesorazmerja, se preostalo nesorazmerje odpravi v obdobju od leta 2007 do leta 2009, pri čemer se pri obračunu plač za december vsako leto odpravi ena četrtina nesorazmerja.

(1)Del plače za redno delovno uspešnost se začne sodnikom, državnim tožilcem in državnim pravobranilcem izplačevati za leto 2008.

(2)Plačilo za povečan obseg dela sodnikov, državnih tožilcev in državnih pravobranilcev se lahko začne izplačevati že v letu 2007, in sicer v okviru zagotovljenih proračunskih sredstev. Sodnikom, državnim tožilcem in državnim pravobranilcem se plačilo za povečan obseg dela v letu 2007 izplačuje za izvajanje projekta odprave sodnih zaostankov, državnim pravobranilcem pa tudi za projekt povrnitve vlaganj v telekomunikacijsko omrežje.

(3)Merila za določanje višine plačila za povečan obseg dela sodnikov, državnih tožilcev in državnih pravobranilcev dela se določijo najkasneje do 15. julija 2007.

Obseg sredstev za redno delovno uspešnost sodnikov, državnih tožilcev in državnih pravobranilcev za leto 2008 znaša 2% letnih sredstev za osnovne plače.

Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati Odlok o plačah funkcionarjev (Uradni list RS, št. 14/06).

Z dnem uveljavitve tega zakona se prenehata uporabljati 9. in 10. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 14/06).

(1)Izhodiščna plača za negospodarske dejavnosti za I. tarifni razred od 1. januarja 2007 znaša 232,79 eurov. Pri obračunu plač za julij 2007 so javni uslužbenci upravičeni do poračuna plač za obdobje januar-junij 2007 v višini razlike do izhodiščne plače oziroma plačnega razreda, veljavnih do 1. januarja 2007.

(2)Funkcionarska osnova za obračun plač funkcionarjev od 1. januarja 2007 znaša 615,74 eurov. Pri obračunu plač za julij 2007 so funkcionarji upravičeni do poračuna plač za obdobje januar-junij 2007 v višini razlike do plačnega razreda, veljavnega do 1. januarja 2007.

(3)Izhodiščna plača za negospodarske dejavnosti za I. tarifni razred od 1. julija 2007 znaša 235,82 eurov.

(4)Plačna lestvica iz priloge 1 tega zakona se spremeni tako, da se osnovne plače plačnih razredov od 1. januarja 2007 povišajo za 0,45%.

(5)Plačna lestvica iz priloge 1 tega zakona se spremeni tako, da se osnovne plače plačnih razredov od 1. julija 2007 povišajo za 1,30%.

(6)Funkcionarji in javni uslužbenci, ki so se jim v obdobju januar-junij 2007 plače že obračunavale v skladu s tem zakonom so za obdobje do junija 2007 upravičeni do poračuna plač v višini razlike do plačnega razreda, veljavnega do 1. januarja 2007.

(7)Usklajeni plačni lestvici iz priloge 1 se objavita v prilogi tega zakona.

(8)Za odpravo nesorazmerij v plačah se od 1. julija 2007 dalje nameni 1,26% od zneska izhodiščne plače oziroma osnove za obračun plač za mesec junij 2007.

Plače funkcionarjev se v skladu s tem zakonom pričnejo obračunavati s 1. januarjem 2008, razen plačila za povečan obseg dela iz tretjega odstavka 27. člena tega zakona.

Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Priloga 1: Plačna lestvica Priloga 2: Najnižji in najvišji plačni razredi po posameznih plačnih podskupinah za funkcionarje in javne uslužbence s predlogom ključnih horizontalnih uskladitev Priloga 3: Uvrstitev funkcij v plačne razrede