2. člen ZPlanP

Izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen:

1.planinska pot je ozek pas zemljišča, praviloma na gričevnatem, hribovitem in goratem svetu, namenjen za hojo, tek ali plezanje, ki je lahko obstoječa pešpot ob javni prometni površini, poljska pot ali ustrezna gozdna prometnica, lahko pa je tudi samostojna, praviloma največ en meter široka, le v nujnih primerih z naravnim materialom utrjena pohodna trasa;

2.planinsko društvo je društvo, ustanovljeno v skladu z zakonom, ki ureja društva, katerega glavne dejavnosti, opredeljene v njegovem temeljnem aktu, so planinstvo, pohodništvo, gorništvo, vodništvo, alpinizem in druge podobne vrste športno-rekreativnih dejavnosti v naravnem okolju (v nadaljnjem besedilu: planinstvo) ter vzgoja in izobraževanje svojih članov o veščinah planinstva, pravilnem odnosu do narave, zlasti v gorskem svetu, ohranjanju biotske raznovrstnosti in sistemu varstva naravnih vrednot;

3.skrbnik planinske poti (v nadaljnjem besedilu: skrbnik) je planinsko društvo, ki je v skladu z zakonom, ki ureja društva, včlanjeno v pristojno planinsko zvezo in ga, v skladu s tem zakonom, pristojna planinska zveza pogodbeno pooblasti za vzdrževanje in označevanje določenih planinskih poti ter za zagotavljanje njihove nemotene in varne uporabe; izjemoma je lahko, pod pogoji določenimi s tem zakonom, skrbnik tudi druga pravna ali fizična oseba;

4.pristojna planinska zveza je Planinska zveza Slovenije, ki je bila pred uveljavitvijo tega zakona ustanovljena v skladu z Zakonom o društvih (Uradni list RS, št. 60/95, 89/99, in 80/04 – ZUARLPP), lahko pa tudi druga zveza planinskih društev v skladu s predpisom, ki ureja društva, če v skladu z zakonom, ki ureja javni interes v športu, izpolnjuje pogoje, da nastopa kot nacionalna panožna zveza s področja planinstva (v nadaljnjem besedilu: nacionalna planinska zveza);

5.uporabnik oziroma uporabnica planinske poti (v nadaljnjem besedilu: uporabnik) je katerakoli fizična oseba, ki uporablja planinsko pot za hojo, tek ali plezanje;

6.graditev planinske poti je določitev njene pohodne trase in njena označitev z markacijami in usmerjevalnimi tablami, ter le v nujnih primerih, da se zagotovi čimbolj varna uporaba, tudi utrditev oziroma nadelava zemljišča, po katerem poteka planinska pot, z naravnim materialom v širini do največ 1 m ter postavitev drugih oznak, na izpostavljenih oziroma nevarnih mestih pa tudi namestitev jeklenih klinov, žičnate vrvi in drugih podobnih varovalnih in napredovalnih naprav (v nadaljnjem besedilu: varovalna oprema).