11. člen MPEOV

1. Vsaka visoka pogodbenica zahteva, da njene oborožene sile in ustrezni organi ali službe izdelajo primerna navodila in operativne postopke ter da je njihovo osebje usposobljeno v skladu z ustreznimi določbami tega protokola. 2. Visoke pogodbenice se zavezujejo, da se bodo posvetovale in sodelovale druga z drugo dvostransko, prek generalnega sekretarja Združenih narodov ali drugih ustreznih mednarodnih postopkov, da bi razrešile vprašanja, ki se lahko pojavijo pri razlagi in uporabi določb tega protokola. Ta Tehnična priloga vsebuje predlagano najboljšo prakso za doseganje ciljev iz 4., 5. in 9. člena tega protokola. Visoke pogodbenice bodo to Tehnično prilogo izvajale prostovoljno. (a) Zapisovanje informacij: glede eksplozivnih sredstev, ki so morda postala NUS, bi si morala država prizadevati, da čim natančneje zapiše informacije o: (i) lokaciji ciljnih območij uporabljenih eksplozivnih sredstev; (ii) približnem številu eksplozivnih sredstev, uporabljenih na območjih iz (i); (iii) vrsti in naravi eksplozivnih sredstev, uporabljenih na območjih iz (i); (iv) splošni lokaciji znanih in verjetnih NUS. Če mora država med operacijami zapustiti eksplozivna sredstva, bi si morala prizadevati, da jih zapusti na varen in zanesljiv način ter o njih zapiše informacije o: (v) lokaciji zapuščenih eksplozivnih sredstev; (vi) približni količini zapuščenih eksplozivnih sredstev na vsakem določenem kraju; (vii) vrsti zapuščenih eksplozivnih sredstev na vsakem določenem kraju. (b) Shranjevanje informacij: če je država zapisala informacije v skladu z odstavkom (a), bi se morale shraniti tako, da se lahko spet pridobijo in nato sporočijo v skladu z odstavkom (c). (c) Sporočanje informacij: informacije, ki jih je država zapisala in shranila v skladu z odstavkoma (a) in (b), bi se morale ob upoštevanju varnostnih interesov in drugih obveznosti države, ki sporoča informacije, sporočati v skladu s temi določbami: (i) Vsebina Glede NUS bi morale sporočene informacije vsebovati podrobnosti o:

(1)splošni lokaciji znanih in verjetnih NUS;

(2)vrstah in približnem številu eksplozivnih sredstev, uporabljenih na ciljnih območjih;

(3)načinu prepoznavanja eksplozivnih sredstev, vključno z barvo, velikostjo in obliko ter drugimi ustreznimi oznakami;

(4)načinu varne odstranitve eksplozivnih sredstev. Glede zapuščenih eksplozivnih sredstev bi morale sporočene informacije vsebovati podrobnosti o:

(5)lokaciji zapuščenih eksplozivnih sredstev;

(6)približnem številu zapuščenih eksplozivnih sredstev na vsakem določenem kraju;

(7)vrstah zapuščenih eksplozivnih sredstev na vsakem določenem kraju;

(8)načinu prepoznavanja zapuščenih eksplozivnih sredstev, vključno z barvo, velikostjo in obliko;

(9)vrsti in načinih pakiranja zapuščenih eksplozivnih sredstev;

(10)stanju pripravljenosti za delovanje;

(11)lokaciji in naravi vseh min presenečenja, za katere je znano, da so na območju zapuščenih eksplozivnih sredstev. ii) Prejemnik: informacije bi se morale sporočiti strani ali stranem, ki nadzirajo prizadeto ozemlje, in tistim osebam ali institucijam, za katere je država, ki jih sporoča, prepričana, da sodelujejo ali bodo sodelovale pri čiščenju NUS ali zapuščenih eksplozivnih sredstev na prizadetem ozemlju, izobraževanju civilnega prebivalstva o tveganju zaradi NUS ali zapuščenih eksplozivnih sredstev. iii) Postopek: država bi morala, če je mogoče, uporabiti tiste postopke sporočanja, ki so vzpostavljeni mednarodno ali lokalno, npr. prek UNMAS (Služba za protiminsko delovanje ZN), IMSMA (Sistem za upravljanje informacij o protiminskem delovanju) in drugih strokovnih agencij, za katere država, ki sporoča informacije, meni, da so primerne. iv) Roki: informacije bi se morale sporočiti čim prej, pri čemer se upoštevajo zadeve, kot so vojaške in humanitarne operacije, ki potekajo na prizadetih območjih, razpoložljivost in zanesljivost informacij ter ustrezna varnostna vprašanja. (a) Opozorila so pravočasno sporočanje svarilnih informacij civilnemu prebivalstvu, da bi se čim bolj zmanjšalo tveganje, ki ga povzročajo eksplozivni ostanki vojne na prizadetih ozemljih. (b) Izobraževanje civilnega prebivalstva o tveganju bi morali sestavljati programi izobraževanja o tveganju, ki omogočajo izmenjavo informacij med prizadetimi skupnostmi, vladnimi organi in humanitarnimi organizacijami, tako da so prizadete skupnosti seznanjene z grožnjo zaradi eksplozivnih ostankov vojne. Programi izobraževanja o tveganju so običajno dolgoročni. (c) Vsi programi opozarjanja in izobraževanja v zvezi s tveganjem bi morali, če je mogoče, upoštevati prevladujoče nacionalne in mednarodne standarde, vključno z Mednarodnimi standardi protiminskega delovanja. (d) Opozarjanje in izobraževanje v zvezi s tveganjem bi se morali zagotoviti prizadetemu civilnemu prebivalstvu, ki živi na območjih, na katerih so eksplozivni ostanki vojne, in okrog njih, ter civilistom, ki potujejo čez taka območja. (e) Opozorila bi se morala odvisno od okoliščin in razpoložljivih informacij sporočiti čim prej. Program izobraževanja o tveganju bi moral čim prej zamenjati opozorilni program. Prizadetim skupnostim bi morali biti opozarjanje in izobraževanje v zvezi s tveganjem vedno čim prej zagotovljeni. (f) Sprte strani bi morale, če nimajo sredstev ali strokovnega znanja, da bi zagotovile učinkovito izobraževanje o tveganju, vključiti tretje strani, kot so mednarodne organizacije in nevladne organizacije. (g) Sprte strani bi morale, če je mogoče, zagotoviti dodatna sredstva za opozarjanje in izobraževanje v zvezi s tveganjem. To lahko vključuje: zagotavljanje logistične podpore, pripravo gradiva za izobraževanje o tveganju, finančno podporo in splošne kartografske informacije. (h) Če je mogoče, bi morale sprte strani kadar koli med spopadom in po njem tam, kjer obstajajo eksplozivni ostanki vojne, čim prej in v čim večjem obsegu zagotoviti, da so območja, na katerih so eksplozivni ostanki vojne, označena, ograjena in pod nadzorom, ter tako učinkovito onemogočili dostop civilistom v skladu z določbami v nadaljevanju. (i) Pri označevanju območij, ki bi lahko bila nevarna, bi se morali uporabiti opozorilni znaki, temelječi na načinih označevanja, ki jih prizadete skupnosti poznajo. Znaki in druge oznake mej nevarnega območja bi morali biti čim bolj vidni, čitljivi, trajni in odporni proti okoljskim vplivom ter bi morali jasno kazati, za katero stran označene meje se šteje, da je na območju, na katerem so eksplozivni ostanki vojne, in za katero stran se šteje, da je varna. (j) Vzpostaviti bi se morala primerna sestava, odgovorna za nadziranje in vzdrževanje stalnih in začasnih sistemov označevanja, ki bi morala bila vključena v nacionalne in lokalne programe izobraževanja o tveganju. Države, ki izdelujejo ali nabavljajo eksplozivna sredstva, bi si morale, če je mogoče in ustrezno, prizadevati izvajati in spoštovati te ukrepe med življenjsko dobo eksplozivnega sredstva. (a) Ravnanje pri izdelavi streliva (i) Proizvodni postopki bi morali bili takšni, da bi dosegli čim večjo zanesljivost streliva. (ii) Pri proizvodnih postopkih bi se morali izvajali potrjeni ukrepi za nadzor nad kakovostjo. (iii) Med proizvodnjo eksplozivnih sredstev bi se morali uporabljati mednarodno priznani potrjeni standardi za zagotavljanje kakovosti. (iv) Ustreznost bi se morala preverjati z dejanskim preizkušanjem v različnih pogojih ali z drugimi potrjenimi postopki. (v) Pri poslovanju v zvezi z eksplozivnimi sredstvi in njihovem premeščanju bi se morali zahtevati standardi visoke zanesljivosti. (b) Ravnanje s strelivom Da bi se zagotovila čim večja dolgoročna zanesljivost eksplozivnih sredstev, se države spodbujajo, da pri njihovem skladiščenju, prevozu, skladiščenju na terenu in ravnanju z njimi uporabljajo norme in delovne postopke najboljše prakse v skladu s temi navodili. (i) Eksplozivna sredstva bi se morala, kadar je to potrebno, skladiščiti v zanesljivih objektih ali primernih zabojnikih, ki varujejo eksplozivna sredstva in njihove sestavne dele, če bi bilo potrebno, v nadzorovanem okolju. (ii) Država bi morala eksplozivna sredstva iz proizvodnih in skladiščnih objektov in vanje ter s terena in na teren prevažati tako, da bi bila eksplozivna sredstva čim manj poškodovana. (iii) Država bi morala po potrebi skladiščiti in prevažati eksplozivna sredstva v primernih zabojnikih in nadzorovanem okolju. (iv) S primernim skladiščenjem bi se morala kar najbolj zmanjšati nevarnost eksplozije v uskladiščenih zalogah. (v) Države bi morale uporabiti ustrezne postopke za evidentiranje, sledenje in preizkušanje, ki bi morali vsebovati informacije o datumu izdelave vsakega posameznega eksplozivnega sredstva, seriji ali oddelku eksplozivnih sredstev ter informacije o tem, kje so bila eksplozivna sredstva, v kakšnih pogojih so bila skladiščena in kakšnim okoljskim dejavnikom so bila izpostavljena. (vi) Občasno bi se morala, kadar bi bilo to ustrezno, uskladiščena eksplozivna sredstva dejansko preizkusiti, da bi se zagotovilo pričakovano delovanje streliva. (vii) Podsklopi uskladiščenih eksplozivnih sredstev bi se morali, kadar bi bilo to ustrezno, preizkusiti v laboratoriju, da bi se zagotovilo pričakovano delovanje streliva. (viii) Kadar bi bilo potrebno, bi se morali na podlagi informacij, pridobljenih s postopki evidentiranja, sledenja in preizkušanja, sprejeti primerni ukrepi, vključno s prilagoditvijo pričakovanemu roku uporabnosti eksplozivnega sredstva, da bi se tako ohranjala zanesljivost uskladiščenih eksplozivnih sredstev. (c) Usposabljanje Ustrezna usposobljenost vsega osebja, ki ravna z eksplozivnimi sredstvi, jih prevaža in uporablja, je pomemben dejavnik pri prizadevanjih, da se zagotovi njihovo zanesljivo delovanje, kot je bilo predvideno. Države bi morale zato sprejeti in ohranjati primerne programe usposabljanja, da bi zagotovile ustrezno usposobljenost osebja glede streliva, s katerim bo moralo ravnati. (d) Premeščanje Država, ki namerava premestiti eksplozivna sredstva v drugo državo, ki prej ni imela te vrste eksplozivnih sredstev, bi si morala prizadevati zagotoviti, da ima država prejemnica zmogljivosti za pravilno skladiščenje, vzdrževanje in uporabo teh eksplozivnih sredstev. (e) Prihodnja proizvodnja Da bi država dosegla čim večjo zanesljivost, bi morala proučiti načine in sredstva za izboljšanje zanesljivosti eksplozivnih sredstev, ki jih namerava proizvajati ali nabaviti.