11. člen

(1)Za zagotovitev vpetosti posega v prostor in sanacijo degradiranih površin je treba obcestni prostor ponekod zasaditi z višjo vegetacijo. Pri tem je treba upoštevati ta izhodišča:

-        čim racionalnejši posek za gradnjo potrebnih gozdnih površin z učinkovito saniranim in oblikovanim gozdnim robom;

-        sanacija obrežne vegetacije pri vodnih ureditvah z navezavo na ohranjeno vegetacijo in zaradi obnove naravnih biotopov in ekoloških značilnosti območja;

-        prilagajanje značilnim vegetacijskim vzorcem in vrstni sestavi, predvsem navezava na obstoječo avtohtono vegetacijo po vrstni sestavi in obliki;

-        oblikovanje v smislu optičnega vodenja in izboljšanja kakovosti obcestnega prostora (močna ozelenitev na območjih, na katerih se prepleta in stika več cest);

-        zakrivanje pred nezaželenimi pogledi oziroma zakrivanje gradbenih konstrukcij in protihrupnih ograj, kjer to dopuščajo prostor in njegove značilnosti.

(2)Nasipne in vkopne brežine je treba oblikovati z zaokrožitvijo iztekov v okoliški teren oziroma tako, da se nove oblike logično in brez očitnih stikov navežejo na obstoječi naravni relief oziroma na obstoječe nasipne oziroma vkopne brežine ceste. Brežine je treba ponekod zasaditi z višjo vegetacijo, tako da se zagotovi utrjenost brežin in omili prehode v ravnine.

(3)Dele cest in poti, ki po dograditvi glavne ceste in spremljajočih objektov ostanejo brez funkcije, je treba humusirati in zatraviti ali zasaditi z višjo vegetacijo.

(4)Poseki vegetacije se morajo izvesti v čim manjšem obsegu.

(5)Ureditev vodotokov mora biti izvedena z upoštevanjem načel sonaravnega urejanja, z zavarovanjem brežin na območju mostov ter zasaditvijo avtohtone drevesne in grmovne obvodne vegetacije.