Zakon o zaščiti prič (uradno prečiščeno besedilo) (ZZPrič-UPB1)

Ta zakon ureja pogoje in postopke za zaščito prič in drugih oseb, ogroženih zaradi sodelovanja v kazenskem postopku.

(1)Zaščita se ogroženim osebam zagotavlja v predkazenskem postopku ter med in po končanem kazenskem postopku zaradi kaznivih dejanj, določenih v tem zakonu.

(2)Vključitev ogrožene osebe v program zaščite je prostovoljna. Temelji na pisnem soglasju ogrožene osebe in odločitvi pristojnega organa v skladu s tem zakonom.

(3)Podatki, nastali v zvezi z izvajanjem oziroma namenjeni za izvajanje tega zakona, morajo biti označeni in obravnavani z ustrezno stopnjo tajnosti, po predpisih, ki urejajo tajne podatke.

Posamezni izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen: – ogrožena oseba je ogrožena priča ali druga ogrožena oseba; – ogrožena priča je priča, katere vključitev v program zaščite je upravičena zaradi okoliščin, določenih v tem zakonu in zakonu, ki ureja kazenski postopek; – druga ogrožena oseba je bližnji sorodnik priče (1. do 3. točka prvega odstavka 236. člena Zakona o kazenskem postopku) oziroma druga oseba, ki je ogrožena zaradi svojega razmerja do priče; – program zaščite in ukrepi v programu zaščite so ukrepi in dejanja, ki jih na podlagi sklepa Komisije za zaščito ogroženih oseb predlaga, organizira oziroma izvaja Enota za zaščito ogroženih oseb, Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij, uprava zavoda za izvrševanje kazni zapora, zavoda za izvrševanje kazni mladoletniškega zapora ali zavoda za izvrševanje vzgojnih ukrepov; – zaščitena oseba je ogrožena oseba, ki je v skladu s tem zakonom vključena v program zaščite; – nujni zaščitni ukrepi so ukrepi za zaščito ogrožene osebe pred vključitvijo v program zaščite; – Enota za zaščito ogroženih oseb (v nadaljnjem besedilu: enota) je organizacijska enota Policije, ustanovljena za predlaganje, organiziranje in izvajanje ukrepov in nalog po tem zakonu; – Komisija za zaščito ogroženih oseb (v nadaljnjem besedilu: komisija) je organ, pristojen za odločanje o vključitvi in prenehanju izvajanja programa zaščite ter za druga dejanja, določena s tem zakonom.

(1)Če ta zakon ne določa drugače, se določbe tega zakona o zaščiti ogroženih prič smiselno uporabljajo tudi za osumljence oziroma osumljenke (v nadaljnjem besedilu: osumljenci) in obdolžence oziroma obdolženke (v nadaljnjem besedilu: obdolženci), ki se jim sme kazen po Kazenskem zakoniku omiliti, če so ogroženi, ker so kot storilci kaznivih dejanj, storjenih v hudodelski združbi, preprečili nadaljnje izvrševanje teh dejanj ali razkrili podatke, ki so pomembni za preiskovanje in dokazovanje že storjenih kaznivih dejanj.

(2)Če ta zakon ne določa drugače, se v primerih iz prejšnjega odstavka določbe tega zakona o drugih ogroženih osebah smiselno uporabljajo tudi za osebe, ki so ogrožene zaradi svojega razmerja do osumljencev oziroma obdolžencev.

(1)Enota izvaja nujne zaščitne ukrepe, predlaga, organizira in izvaja ukrepe po programu zaščite ter opravlja druge naloge, določene s tem zakonom.

(2)Pri izvajanju nalog enota sodeluje z drugimi organizacijskimi enotami Policije ter usmerja in usklajuje njihovo delo.

(3)Če se naloge izvajajo v priporu ali v zavodu za prestajanje kazni zapora, enota sodeluje z upravo zavoda, ki mora upoštevati njene usmeritve za zagotovitev varnosti zaščitene osebe.

(4)Vsi državni organi, nosilci javnih pooblastil ter organi in službe samoupravnih lokalnih skupnosti so dolžni na zahtevo enote dajati potrebno pomoč za izvajanje ukrepov in nalog iz tega zakona.

(5)Na zahtevo enote so upravljavci zbirk osebnih in drugih podatkov dolžni brezplačno posredovati podatke, potrebne za izvajanje ukrepov in nalog iz tega zakona.

(1)Če enota ne more na drug način izvesti nalog iz svoje pristojnosti, lahko prikrije pravo identiteto svojih zaposlenih ter lastništvo stvari in prostorov, namenjenih za izvajanje ukrepov.

(2)V primeru iz prejšnjega odstavka lahko enota uporablja tudi prirejene podatke o osebah, prirejene podatke v zbirkah podatkov ter prirejene listine, dokumente in identifikacijske oznake.

(3)Ukrepe iz prejšnjega odstavka odredi predsednik komisije na predlog vodje enote.

(1)Komisijo sestavljajo štirje člani oziroma članice (v nadaljnjem besedilu: člani): – vrhovni sodnik oziroma sodnica (v nadaljnjem besedilu: vrhovni sodnik) Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je predsednik oziroma predsednica (v nadaljnjem besedilu: predsednik) komisije, – vrhovni državni tožilec oziroma tožilka (v nadaljnjem besedilu: vrhovni državni tožilec) Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, – predstavnik oziroma predstavnica (v nadaljnjem besedilu: predstavnik) ministrstva, pristojnega za pravosodje, in – predstavnik ministrstva, pristojnega za notranje zadeve.

(2)Člane komisije v njihovi odsotnosti nadomeščajo njihovi namestniki oziroma namestnice (v nadaljnjem besedilu: namestniki). Za imenovanje, delo in razrešitev namestnikov se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o članih komisije.

(3)Člane komisije imenujejo in razrešujejo predstojniki organov izmed strokovnjakov s področja kazenskega prava. Imenovanje in razrešitev se izvede z odločbo v upravnem postopku.

(4)Člani komisije se imenujejo za pet let in so po prenehanju mandata lahko ponovno imenovani.

(5)Člani komisije so upravičeni do sejnine in povračila dejanskih stroškov sodelovanja pri delu komisije. Višino sejnine in povračil s pravilnikom določi minister oziroma ministrica (v nadaljnjem besedilu: minister), pristojna za notranje zadeve, v soglasju z ministrom, pristojnim za pravosodje.

(6)Podatki o članih komisije se lahko posredujejo le na zahtevo sodišča za potrebe kazenskega postopka.

(1)Komisija sprejema svoje odločitve na sejah, ki jih sklicuje predsednik. Seja komisije je sklepčna, če so navzoči vsi člani ali njihovi namestniki.

(2)Če s tem zakonom ni drugače določeno, se za odločanje komisije smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Način dela je natančneje opredeljen v poslovniku, ki ga komisija sprejme soglasno.

(3)Odločitve komisije o vključitvi v program zaščite in o prenehanju programa zaščite morajo biti sprejete soglasno. Ostale odločitve komisija sprejema z večino glasov. Če je glasovanje neodločeno, je odločilen glas predsednika komisije.

(4)Seje komisije so tajne. Za določitev stopnje tajnosti in odločanje o dostopu do tajnih podatkov v zvezi z delom komisije je pooblaščen predsednik komisije.

(5)Na zahtevo komisije mora upravljavec osebnih ali drugih podatkov brezplačno posredovati podatke iz zbirke, če so podatki potrebni za njeno delo.

(6)Administrativne in tehnične naloge za komisijo opravlja enota po odredbi predsednika komisije.

Član komisije se razreši pred potekom mandata zaradi: – prenehanja funkcije oziroma dela v organu, ki ga je imenoval, – utemeljenega zaprosila člana, – nevestnega dela v komisiji.

(1)Za zaščito ogroženih oseb po tem zakonu morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji: 1) da teče predkazenski ali kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, v zvezi s katerim se lahko v skladu z določbami zakona, ki ureja kazenski postopek, s sodno odločbo odredijo prikriti preiskovalni ukrepi; 2) da priča ve povedati o kaznivem dejanju iz prejšnje točke, storilcu ali drugih pomembnih okoliščinah; 3) da kaznivega dejanja ni mogoče preiskati oziroma dokazati ali nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj preprečiti brez sodelovanja te priče v predkazenskem ali kazenskem postopku; 4) da zaradi takega sodelovanja priče obstaja resna nevarnost za njeno življenje ali telo oziroma življenje ali telo druge ogrožene osebe; 5) da take nevarnosti ni mogoče odvrniti in zagotoviti sodelovanja ogrožene priče brez izvajanja nujnih zaščitnih ukrepov oziroma programa zaščite po tem zakonu in 6) da je na podlagi ocene enote ugotovljena možnost uspešne izvedbe programa zaščite.

(2)Pogoj iz 2. točke prejšnjega odstavka mora biti izkazan z zapisnikom o izjavi, ki jo priča poda pred pristojnim državnim tožilcem oziroma tožilko (v nadaljnjem besedilu: tožilec). V zapisniku se navede, kaj priča ve o kaznivem dejanju, storilcu ali drugih pomembnih okoliščinah.

(3)Državni tožilec pred podajo izjave iz prejšnjega odstavka pričo seznani s pravicami in dolžnostmi, ki jih bo imela pri zaslišanju v postopku po določbah zakona, ki ureja kazenski postopek.

(4)Osumljenca oziroma obdolženca iz 4. člena tega zakona državni tožilec pred podajo izjave iz drugega odstavka tega člena seznani z njegovimi pravicami v postopku ter z možnostjo omilitve kazni po določbah zakona, ki ureja kazenski postopek.

(1)Pred vložitvijo predloga za vključitev v program zaščite se v nujnih primerih varuje življenje in telo ogroženih oseb po določbah zakona, ki ureja pooblastila policije.

(2)Po vložitvi predloga za vključitev v program zaščite lahko generalni državni tožilec na pobudo enote ali pristojnega državnega tožilca pisno odredi izvajanje nujnih zaščitnih ukrepov, če je to potrebno za zagotovitev varnosti ogrožene osebe in je ta podala pisno soglasje.

(3)Nujni zaščitni ukrepi iz prejšnjega odstavka so: – svetovanje enote, – tehnično varovanje oseb oziroma bivališča, – fizično varovanje oseb oziroma bivališča, – začasna preselitev oseb.

(4)O izvajanju nujnih zaščitnih ukrepov mora enota mesečno poročati komisiji.

(5)Nujni zaščitni ukrepi se lahko izvajajo najdalj do izteka roka za odločitev o predlogu za vključitev v program zaščite.

(1)Generalni državni tožilec poda komisiji predlog za vključitev ogrožene priče v program zaščite na pobudo pristojnega državnega tožilca.

(2)Pred podajo pobude iz prejšnjega odstavka mora pristojni državni tožilec ogroženo pričo poučiti o posledicah vključitve v program zaščite ter pridobiti njeno pisno soglasje za vključitev v program zaščite in zbiranje njenih osebnih podatkov.

(3)Določbe prvega in drugega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo tudi za vključitev drugih ogroženih oseb v program zaščite. Pobudo za vključitev teh oseb poda pristojnemu državnemu tožilcu enota ali ogrožena priča z navedbo njihovega razmerja do ogrožene priče in okoliščin, zaradi katerih je njihova vključitev nujna za uspešno izvedbo programa zaščite.

(4)Predlog za vključitev v program zaščite mora vsebovati dokazila o izpolnjenih pogojih iz prejšnjih odstavkov tega člena in iz 2. točke prvega odstavka 10. člena tega zakona ter utemeljitev pogojev iz 1. in 3. do 5. točke prvega odstavka 10. člena tega zakona.

(1)Komisija mora najkasneje v osmih dneh po prejemu predloga iz prvega odstavka 12. člena tega zakona odločiti, ali bo uvedla postopek za vključitev v program zaščite.

(2)Komisija s sklepom uvede postopek, če ugotovi, da so izpolnjeni pogoji iz 12. člena tega zakona. Če pogoji niso izpolnjeni, komisija s sklepom predlog zavrne. Sklep se vroči generalnemu državnemu tožilcu in enoti, ki z njim seznani pričo, katere vključitev v program zaščite je bila predlagana.

(3)Pri odločanju po prvem in drugem odstavku tega člena komisija presoja obstoj pogojev iz 4. in 5. točke prvega odstavka 10. člena tega zakona ob upoštevanju: – vrste in teže kaznivih dejanj, – nevarnosti osumljencev in oseb, s katerimi so povezani, glede na njihovo prejšnje življenje, – vrste in resnosti groženj ali izkazane nasilnosti, – možnosti za zaščito ogrožene osebe, – drugih okoliščin, ki kažejo na ogroženost osebe.

(4)Komisija lahko zaradi boljše razjasnitve zadeve na sejo povabi generalnega državnega tožilca, državnega tožilca, ki je podal pobudo za vključitev v program zaščite, in vodjo enote.

(5)Zoper sklepe iz tega člena ni pritožbe.

(1)Na podlagi sklepa o uvedbi postopka iz prejšnjega člena in pred odločitvijo komisije o vključitvi ogrožene osebe v program zaščite se ocenijo možnosti uspešne izvedbe programa zaščite (6. točka prvega odstavka 10. člena zakona).

(2)Oceno iz prejšnjega odstavka pripravi enota najkasneje v treh mesecih od uvedbe postopka. V zadevah hudodelskih združb z mednarodnimi povezavami ali če je za pripravo programa zaščite potrebno sodelovanje drugih držav, lahko komisija, na obrazložen predlog enote, podaljša ta rok največ za en mesec.

(3)V roku iz prejšnjega odstavka enota pridobi vse osebne podatke ogrožene priče, podatke o njenem premoženju, obveznostih, drugih ogroženih osebah ter ostale podatke, potrebne za odločitev o vključitvi v program zaščite. Ogrožene osebe se lahko napotijo na sistematski zdravstveni pregled, ki vključuje psihološko testiranje.

(4)Če enota na podlagi podatkov iz prejšnjega odstavka ugotovi, da je za uspešno izvedbo programa zaščite potrebna vključitev drugih ogroženih oseb, katerih vključitev še ni bila predlagana, ali da vključitev posameznih predlaganih oseb ni potrebna, obvesti o tem generalnega državnega tožilca, ki lahko predlaga dopolnitev ali spremembo sklepa o uvedbi postopka.

(5)Na podlagi zbranih podatkov enota izdela obrazloženo pozitivno ali negativno oceno o vključitvi ogroženih oseb v program zaščite.

(6)Če je ocena pozitivna, enota pripravi predlog ukrepov, ki so potrebni v programu zaščite, in pridobi pisno izjavo ogrožene osebe: – da so vsi osebni in drugi podatki ter izjave, ki jih je posredovala ali potrdila, resnični in popolni, – da je seznanjena, da v primeru neresničnih ali zamolčanih podatkov ne bo vključena v program zaščite oziroma bo program prenehal, – da je seznanjena z vsebino programa zaščite, s svojimi dolžnostmi in omejitvami pravic iz 16. člena ter z razlogi za prenehanje programa zaščite iz 31. člena tega zakona.

(7)Za vključitev mladoletne osebe ali osebe, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost, v program zaščite je treba pridobiti izjavo iz prejšnjega odstavka od zakonitega zastopnika.

(1)Komisija mora odločiti o vključitvi ogrožene osebe v program zaščite s sklepom v osmih dneh po prejemu ocene in podpisane izjave iz 14. člena tega zakona. Komisija lahko zaradi boljše razjasnitve zadeve na sejo povabi vodjo enote.

(2)Če komisija prejme negativno oceno enote o možnosti uspešne izvedbe programa zaščite, postopek ustavi.

(3)Če komisija prejme pozitivno oceno, odloči o vključitvi v program zaščite. Sklep o vključitvi vsebuje tudi navedbo ukrepov ter pravice in dolžnosti ogroženih oseb v programu zaščite.

(4)Komisija vroči sklep enoti, ki z njegovo vsebino seznani ogroženo pričo, in generalnemu državnemu tožilcu.

(5)Zoper sklepe iz tega člena ni pritožbe.

(1)Dolžnost zaščitene priče je, da v postopkih pred sodiščem izpove skladno z vsebino izjave iz drugega odstavka 10. člena tega zakona.

(2)Dolžnosti zaščitene osebe so: – da upošteva navodila enote in ukrepe v programu zaščite, – da spoštuje pravni red države, ki bo nudila zaščito, – da ne obvešča drugih oseb o podatkih, povezanih s krajem in naslovom svoje nastanitve, z delom, ki ga opravlja, in morebitno novo identiteto, – da ne obiskuje krajev, kjer se je v preteklosti zadrževala, – da sprejme zaposlitev, ki jo zagotovi enota, in brez utemeljenega razloga ne preneha z delom, s katerim pridobiva plačo, – da takoj obvesti enoto o vseh spremembah okoliščin, ki vplivajo na izvajanje programa zaščite.

(3)Domneva se, da se zaščitena oseba s podpisom izjav iz drugega odstavka 12. člena in šestega odstavka 14. člena tega zakona strinja z omejitvijo svobode gibanja in komunikacijske zasebnosti, kolikor je to nujno potrebno zaradi izvajanja programa zaščite.

Generalni državni tožilec lahko za izvrševanje pristojnosti iz tega zakona pisno pooblasti drugega državnega tožilca.

(1)Zaščitenim osebam enota zagotavlja potrebno psihološko, psiho-socialno in pravno pomoč v času trajanja programa ter izvaja ukrepe v programu zaščite v skladu s tem zakonom.

(2)Pri zagotavljanju pomoči iz prejšnjega odstavka lahko enota sodeluje z nevladnimi organizacijami, s katerimi so sklenjeni posebni sporazumi. Če je katera od zaščitenih oseb mladoletnik, enota pri zagotavljanju pomoči sodeluje tudi s centri za socialno delo.

(1)V programu zaščite se določi enega ali več ukrepov iz drugega odstavka tega člena v skladu z oceno vrste, stopnje in predvidenega trajanja ogroženosti.

(2)Ukrepi v programu zaščite so: – ukrepi iz tretjega odstavka 11. člena tega zakona, – preselitev osebe, – prirejeni dokumenti, – onemogočenje posredovanja osebnih podatkov in nadzor poizvedb po evidencah, – prikritje identitete za potrebe sodnega postopka, – sprememba identitete, – uporaba video-konference in telefonske konference, – mednarodna izmenjava, – ukrepi v zaporu ali zavodu za izvrševanje vzgojnih ukrepov, – ekonomska in socialna podpora.

(3)Izvajanje ukrepov v programu zaščite zagotovi enota.

(4)Ukrepe iz drugega odstavka tega člena, določene v sklepu o vključitvi ogrožene osebe v program zaščite (15. člen zakona), lahko komisija na predlog enote iz upravičenih razlogov dopolni ali spremeni.

(5)Državni organi, nosilci javnih pooblastil, organi in službe samoupravnih lokalnih skupnosti morajo na podlagi pisne odredbe predsednika komisije izvršiti vsa dejanja, ki so nujna za uspešno izvedbo ukrepov iz tega člena.

(1)Ukrep preselitve osebe se izvaja kot začasna ali trajna preselitev iz kraja bivanja zaščitene osebe v drug kraj, ki ga določi enota. Preselitev je mogoča na ozemlju Republike Slovenije ali, v skladu z mednarodnimi pogodbami, izven ozemlja Republike Slovenije.

(2)Ukrepe, ki se nanašajo na preselitev zaščitenih oseb v priporu ali na prestajanju kazni zapora, izvaja Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij.

(3)V primeru izvajanja ukrepa iz tega člena izven ozemlja Republike Slovenije mora enota pristojni organ tuje države brez odlašanja seznanjati z dejstvi, ki lahko vplivajo na varnost zaščitene osebe.

(1)Ukrep prirejenih dokumentov obsega izdelavo in uporabo prirejenih dokumentov, identifikacijskih oznak in drugih listin, pomembnih za dokaz pravic in pravnih dejstev, ki so povezana z zaščiteno osebo, ter vnos prirejenih osebnih in drugih podatkov v ustrezne evidence.

(2)Zaščitena oseba, za katero se izdelajo prirejeni dokumenti, identifikacijske oznake in listine, mora izročiti izvirnike v hrambo enoti.

(3)Brez predhodnega soglasja enote zaščitena oseba ne sme uporabljati prirejenih dokumentov, identifikacijskih oznak in listin pri sklepanju pravnih poslov, iz katerih izhajajo dolžnosti ali pravice za tretje osebe.

(4)Enota poskrbi za izdelavo prirejenih dokumentov, identifikacijskih oznak in listin.

(1)Ukrep onemogočenja posredovanja osebnih podatkov in nadzor poizvedb po evidencah se izvrši z odreditvijo upravljavcu osebnih ali drugih podatkov, da tretji osebi onemogoči dostop do izvirnih podatkov zaščitene osebe.

(2)Upravljavec osebnih ali drugih podatkov mora onemogočiti dostop do podatkov in zavarovati izvirne osebne podatke zaščitene osebe.

(3)Upravljavec osebnih ali drugih podatkov nemudoma obvesti enoto o zahtevi oziroma poizvedbi tretje osebe za podatke iz tega člena, pri čemer posreduje identifikacijske podatke tretje osebe.

Ukrep prikritja identitete za potrebe zaslišanja v sodnem postopku se odredi in izvaja po določbah zakona, ki ureja kazenski postopek.

(1)Sprememba identitete je delna ali celotna zamenjava osebnih podatkov zaščitene osebe. Enota skupaj z zaščiteno osebo oblikuje novo identiteto skladno s potrebami programa zaščite. Pri tem se ne smejo uporabiti identifikacijski podatki druge obstoječe osebe. Povezava nove identitete z izvirno identiteto ne sme biti evidentirana, razen v evidencah enote.

(2)Enota poskrbi za izdelavo dokumentov, identifikacijskih oznak in listin v skladu z novo identiteto.

(3)Listine z izvirno identiteto zaščitene osebe se hranijo v enoti. Evidence, ki vsebujejo osebne podatke izvirne identitete zaščitene osebe, se ne spreminjajo do zaključka programa zaščite.

(4)Brez predhodnega soglasja enote zaščitena oseba ne sme uporabljati spremenjenih podatkov iz tega člena za sklepanje pravnih poslov, ki vplivajo na tretje osebe.

(1)Sodelovanje zaščitene osebe v sodnih in upravnih postopkih, ki so uvedeni pred sprejemom v program zaščite, poteka z izvirno identiteto s posredovanjem enote.

(2)Druge pravice in obveznosti, ki so nastale pred sprejetjem v program, zaščitena oseba uresničuje po pooblaščencu, ki ga določi s soglasjem enote.

(3)Po zaključku programa zaščite lahko oseba ponovno uporabi izvirno identiteto. Uporaba izvirne identitete ne vpliva na pravice in obveznosti iz zakonske zveze in družinskih razmerij, ki so nastale v času izvajanja programa zaščite.

(4)Morebitne pravice in obveznosti, ki so nastale na podlagi pravnih poslov v času uporabe spremenjene identitete, razen obveznosti, ki se nanašajo na sodne in upravne postopke, oseba ureja po pooblaščencu.

(1)Zaslišanje in druga dejanja zaščitene priče v postopku se opravijo z uporabo sodobnih tehničnih sredstev, če v skladu z zakonom, ki ureja kazenski postopek, ni določeno drugače. Sodobna tehnična sredstva obsegajo zlasti računalniško tehnologijo, elektronsko komunikacijsko omrežje ter druge pripomočke za prenos slike in glasu.

(2)V postopkih mednarodne pravne pomoči mora biti pri zaslišanju zaščitene priče v zaprošeni državi prisoten predstavnik te države, ki poskrbi za zaščito in varnost.

(3)Zaslišanje iz prejšnjega odstavka poteka v skladu s pravnim redom države prosilke. Zagotoviti je treba prevajalca, čigar stroške nosi država prosilka, če ni drugače dogovorjeno.

(4)Za zagotovitev svojih pravic lahko zaščitena priča iz drugega odstavka tega člena uporabi zakonodajo države prosilke ali zaprošene države, glede na to, katera je zanjo ugodnejša.

(5)Tehnična sredstva iz prvega odstavka tega člena se lahko uporabijo tudi v primeru zaslišanja zaščitene osebe, ki v konkretni zadevi, v zvezi s katero se daje mednarodna pravna pomoč, nastopa kot obdolženec, če s tem soglaša.

(1)Mednarodna izmenjava obsega izmenjavo zaščitenih oseb, za katere je pristojni organ določil ukrep preselitve osebe, in izmenjavo osebnih podatkov zaradi zagotovitve njihove varnosti. Izvaja se na podlagi sprejetih obveznosti iz bilateralnih sporazumov, ki jih je sklenila Republika Slovenija.

(2)Na podlagi bilateralnega sporazuma se lahko opravi premestitev zaščitene osebe izven ozemlja Republike Slovenije oziroma na ozemlje Republike Slovenije.

(3)Sodelovanje med organi, pristojnimi za izvajanje programa zaščite ogroženih oseb, poteka neposredno.

(1)Zaščitena oseba, ki je v priporu, na prestajanju kazni zapora, mladoletniškega zapora ali vzgojnega ukrepa, mora biti ločena od ostalih oseb v priporu, na prestajanju kazni zapora, mladoletniškega zapora ali vzgojnega ukrepa.

(2)Uprava zavoda za prestajanje kazni zapora ali, v primeru mladoletne zaščitene osebe, uprava zavoda za izvrševanje kazni mladoletniškega zapora ali zavoda za izvrševanje vzgojnih ukrepov mora upoštevati odločitve komisije za zagotovitev varnosti zaščitene osebe.

(1)Enota nudi zaščiteni osebi ekonomsko podporo do trenutka njene ekonomske osamosvojitve, zaščiteni osebi iz 4. člena tega zakona pa največ šest mesecev po vključitvi v program zaščite, z možnostjo podaljšanja iz objektivnih in utemeljenih razlogov, o čemer odloči komisija.

(2)Ekonomska podpora, ki se nudi zaščitenim osebam iz 4. člena tega zakona, ne sme biti večja od zneska, ki je potreben za pokritje nujnih življenjskih stroškov in vključitev v novo življenjsko okolje. Ostalim zaščitenim osebam je treba zagotoviti enake življenjske pogoje, kot so jih imele pred sprejetjem v program zaščite.

(3)Ekonomska osamosvojitev zaščitene osebe se zagotovi z zaposlitvijo s soglasjem enote oziroma z njeno pomočjo.

(4)Enota nudi zaščiteni osebi socialno podporo z zagotavljanjem vključitve v izobraževanje in usposabljanje za pridobitev določene izobrazbe ali določenega poklica zaradi zaposlitve.

Enota mora poročati komisiji o izvajanju programov zaščite najmanj vsakih šest mesecev.

(1)Program zaščite preneha: – če se zaščitena oseba pisno odreče zaščiti, – s smrtjo zaščitene osebe, – po tretjem odstavku tega člena.

(2)Če se zaščitena oseba odreče zaščiti ali če umre, izda komisija ugotovitveni sklep o prenehanju programa zaščite.

(3)Na predlog generalnega državnega tožilca ali enote lahko komisija sprejme sklep o prenehanju izvajanja programa zaščite, če: – je prenehala resna nevarnost za življenje ali telo zaščitene osebe, – zaščitena oseba ne izpolnjuje svojih dolžnosti, – se uvede kazenski postopek zoper zaščiteno osebo zaradi suma storitve kaznivega dejanja v času izvajanja programa zaščite, – se ugotovi, da zaščitena oseba ni podala pravilnih in popolnih podatkov v postopku vključitve v program zaščite, – tuja država zahteva prekinitev izvajanja programa zaščite za zaščiteno osebo, ki je preseljena na ozemlje te države.

(4)Komisija vroči sklep o prenehanju programa zaščite enoti, ki z njegovo vsebino seznani zaščiteno pričo, in generalnemu državnemu tožilcu.

(5)Zoper sklepe iz tega člena ni pritožbe.

Po izdaji sklepa o prenehanju programa zaščite mora enota poskrbeti, da se iz vseh evidenc izbrišejo in komisijsko uničijo vsi podatki in listine, ki so za zaščiteno osebo nastali v zvezi z izvajanjem programa zaščite, razen podatkov, ki se hranijo v enoti, oziroma podatkov, za katere ta zakon določa, da se hranijo trajno.

(1)Komisija upravlja zbirko osebnih podatkov, ki vsebuje evidence o: – osebah, ki se obravnavajo po tem zakonu, in – uporabi nujnih zaščitnih ukrepov in ukrepov v programu zaščite.

(2)Evidenca o osebah, ki jih komisija obravnava, vsebuje naslednje podatke: – evidenčno številko dosjeja, – osebno ime ogrožene osebe, – enotno matično številko občana ali rojstne podatke (dan, mesec, leto), kraj rojstva, davčno številko in številko zdravstvenega zavarovanja ogrožene osebe, – naslov stalnega oziroma začasnega bivališča ogrožene osebe, – državljanstvo, narodnost in veroizpoved ogrožene osebe, – družinske in premoženjske razmere ogrožene osebe, – šolsko izobrazbo ogrožene osebe, – poklic in zaposlitev ogrožene osebe, – osebno ime, naziv funkcije ali zaposlitev pooblaščenca ogrožene osebe, številko telefona, telefaksa in naslov elektronske pošte, – osebno ime kontaktne osebe enote, – številko in datum sklepa o uvedbi ali zavrnitvi uvedbe postopka za vključitev v program zaščite.

(3)Evidenca o uporabi nujnih zaščitnih ukrepov in ukrepov v programu zaščite vsebuje naslednje podatke: – evidenčno številko dosjeja, – vrste ukrepov, – številko in datum odredbe oziroma sklepa, – čas trajanja.

(1)Kadar komisija in enota zbirata osebne in druge podatke po določbah tega zakona, o tem nista dolžni obvestiti posameznika, na katerega se podatki nanašajo, če bi to onemogočilo ali otežilo izvajanje programa zaščite, posameznik pa nima pravice vpogleda v zbrane podatke. Ta prepoved velja tudi za upravljavce osebnih in drugih podatkov, ki so posredovali zaprošene podatke komisiji ali enoti.

(2)O prenehanju razlogov za prepoved obveščanja iz prejšnjega odstavka komisija ali enota obvesti subjekte iz prejšnjega odstavka, od katerih je pridobila osebne podatke.

(1)Podatki v evidenci o osebah iz drugega odstavka 33. člena tega zakona se hranijo trajno, podatki v evidenci iz tretjega odstavka 33. člena tega zakona pa deset let po prenehanju programa zaščite.

(2)Rok hrambe dokumentarnega gradiva v stalni zbirki je deset let po prenehanju programa, razen za sklepe in odredbe komisije, ki se hranijo trajno.

Sredstva za delo komisije in enote ter za izvajanje nujnih zaščitnih ukrepov in programa zaščite po tem zakonu se zagotovijo v posebni proračunski postavki Policije v proračunu Republike Slovenije.

(1)O porabi finančnih sredstev se vodi evidenca.

(2)Poslovanje s finančnimi sredstvi za izvajanje tega zakona in način vodenja ter uporabe evidence predpiše minister, pristojen za notranje zadeve, z navodilom.

(1)Nadzor nad vsebinsko dokumentacijo glede porabe finančnih sredstev lahko izvaja le komisija.

(2)Nadzor porabe finančnih oziroma proračunskih sredstev, ki ga izvajajo drugi pooblaščeni organi, lahko obsega le pregled računovodske dokumentacije.

(1)Nadzor nad delom komisije izvaja predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ali vrhovni sodnik, ki ga ta pisno pooblasti.

(2)Vsebinski nadzor nad delom enote izvaja komisija. Komisija lahko v zvezi z izvajanjem nadzora iz prejšnjega odstavka vpogleda v dokumentacijo enote.

(3)Upravni nadzor nad delom enote izvajajo pristojni organi.

(4)Zapisnik o opravljenem nadzoru se posreduje komisiji oziroma enoti, ki je dolžna odpraviti ugotovljene nepravilnosti in pomanjkljivosti ter o tem v določenem roku poročati organu, ki je opravil nadzor.

Nadzor po tem poglavju mora biti opravljen na način, ki ne omogoča razkritja ogroženih oziroma zaščitenih oseb. Zakon o zaščiti prič – ZZPrič (Uradni list RS, št. 113/05) vsebuje naslednje prehodne in končno določbo:

(1)Vlada Republike Slovenije pripravi predlog nove proračunske postavke Policije iz 36. člena tega zakona.

(2)Do oblikovanja nove proračunske postavke iz prejšnjega odstavka se sredstva za delo organov in za izvajanje nujnih zaščitnih ukrepov ter programa zaščite po tem zakonu zagotavljajo iz proračunske rezerve.

(1)Predstojniki posameznih organov imenujejo člane komisije in njihove namestnike, ki zastopajo organ, v dveh mesecih po uveljavitvi tega zakona. Odločbe o imenovanju posredujejo ministru, pristojnemu za notranje zadeve, ki skliče prvo sejo komisije najkasneje v enem mesecu po prejemu odločb.

(2)Komisija sprejme poslovnik o delu v treh mesecih po opravljeni prvi seji.

(3)Vlada Republike Slovenije zagotovi ministrstvu, pristojnemu za notranje zadeve, dodatnih devet delovnih mest za novo enoto v sestavi Policije.

(4)Ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, pripravi predlog ustreznih sprememb sistemizacije in zasedbe delovnih mest zaradi oblikovanja enote v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona. V istem času pripravi materialno-tehnične pogoje za začetek dela enote. Enota prične z delom v treh mesecih po sprejemu sprememb sistemizacije.

(1)Minister, pristojen za notranje zadeve, uskladi v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona določbe podzakonskih aktov z določbami tega zakona.

(2)Minister, pristojen za pravosodje, uskladi v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona določbe podzakonskih aktov z določbami tega zakona.

(3)Minister, pristojen za notranje zadeve, v soglasju z ministrom, pristojnim za pravosodje, izda pravilnik iz petega odstavka 7. člena tega zakona v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona.

Do ustrezne spremembe oziroma dopolnitve zakona, ki ureja dohodnino, velja, da so finančna sredstva, izročena zaščiteni osebi oziroma članu komisije po tem zakonu, oproščena davkov in prispevkov.

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne šest mesecev po njegovi uveljavitvi. Zakon o dopolnitvi Zakona o zaščiti prič – ZZPrič-A (Uradni list RS, št. 61/06) vsebuje naslednjo končno določbo:

Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.