29. člen M96KPOM

Protokol je sestavljen v enem izvirniku v arabskem, kitajskem, angleškem, francoskem, ruskem in španskem jeziku, pri čemer so vsa besedila enako verodostojna. DA BI TO POTRDILI, so podpisani, ki so jih za to pravilno pooblastile njihove vlade, podpisali ta protokol. SESTAVLJENO V LONDONU sedmega novembra tisoč devetsto šestindevetdeset. 1 Odpadki ali druge snovi, ki se lahko odmetavajo, pri čemer se je treba zavedati ciljev in splošnih obveznosti iz tega protokola, opredeljenih v 2. in 3. členu, so: .1 snovi pri izkopu; .2 blato iz čistilnih naprav; .3 ribji odpadki ali snovi, ki nastanejo pri industrijski predelavi rib; .4 ladje in ploščadi ali druge umetne konstrukcije na morju; .5 neaktivne, anorganske geološke snovi; .6 organske snovi naravnega izvora in .7 večji kosi, ki so v glavnem iz železnih, jeklenih, betonskih in podobnih neškodljivih snovi, ki imajo škodljiv fizični vpliv na okolje, in le v okoliščinah, ko se ti odpadki kopičijo na krajih, kot so majhni otoki s težko dostopnimi skupnostmi, ki praktično nimajo drugih možnosti odlaganja kot odmetavanje. 2 Odpadki ali druge snovi iz četrtega in sedmega pododstavka prvega odstavka, se lahko odmetavajo, če so bile snovi, ki lahko imajo za posledico na površini plavajoče razbitine ali drugače prispevajo k onesnaževanju morskega okolja, v največji mogoči meri odstranjene in če odložene snovi niso resna ovira za ribolov ali plovbo. 3 Ne glede na navedeno, snovi iz sedmega in prvega pododstavka prvega odstavka, katerih stopnje radioaktivnosti so večje od najmanjših koncentracij (brez radioaktivnosti), kot je te stopnje opredelila Mednarodna agencija za atomsko energijo (IAEA), sprejele pa pogodbenice, niso primerne za odmetavanje, pod nadaljnjim pogojem, da pogodbenice v 25 letih od 20. februarja 1994 dalje in nato vsakih 25 let opravijo znanstveno raziskavo o vseh radioaktivnih odpadkih in drugih radioaktivnih snoveh, razen o visokoradioaktivnih odpadkih ali snoveh ob upoštevanju še drugih dejavnikov, ki jih imajo pogodbenice za primerne, in ponovno pregledajo prepoved odmetavanja takih snovi v skladu s postopki, naštetimi v 22. členu. 1 Sprejetje odmetavanja pod določenimi okoliščinami ne odvezuje obveznosti po tej prilogi, da si je treba nadalje prizadevati za zmanjšanje potrebe po odmetavanju. text="2 Na začetnih stopnjah presoje drugih možnosti, kot je odmetavanje, je treba, če je to primerno, ovrednotiti tudi: .1 vrste, količine in relativne stopnje nevarnosti proizvedenih odpadkov; .2 načine proizvodnega procesa in vire odpadkov v tem procesu ter .3 izvedljivost naslednjih metod zmanjševanja/preprečevanja nastajanja odpadkov: .1 preoblikovanje proizvodov; .2 čista tehnologija proizvodnje; .3 sprememba procesov; .4 nadomeščanje vnosov in .5 recikliranje z zaprto zanko na kraju samem." 3 Če potrebna presoja odkrije, da obstajajo možnosti za preprečevanje nastajanja odpadkov pri viru, se od prosilca pričakuje, da bo v sodelovanju z ustreznimi lokalnimi in državnimi agencijami pripravil in izvajal strategijo za preprečevanje nastajanja odpadkov, kar vključuje cilje za zmanjševanje odpadkov in zagotavljanje nadaljnjih presoj za preprečevanje nastajanja odpadkov zaradi uresničevanja teh ciljev. Glede na to izdaja dovoljenj ali sklepov o podaljšanju veljavnosti zagotavlja skladnost z zahtevami po zmanjševanju in preprečevanju nastajanja odpadkov. 4 Cilja ravnanja z odpadki pri izkopanih snoveh in blata iz čistilnih naprav morata biti ugotavljanje in nadzorovanje virov onesnaženja. To se mora doseči z izvajanjem strategij za preprečevanje nastajanja odpadkov in zahteva sodelovanje med ustreznimi lokalnimi in državnim agencijami, vključenimi v nadzor točkovnih in razpršenih virov onesnaženja. Dokler ta cilj ni izpolnjen, se problematika onesnaženih izkopanih snovi lahko rešuje z metodami za ravnanje z odpadki na morju in na kopnem. 5 Vloge za odmetavanje odpadkov ali drugih snovi temeljijo na ustreznemu spoznanju o hierarhičnem zaporedju mogočih vrst ravnanja z odpadki, ki pomeni te stopnje rastočega vpliva na okolje: .1 ponovna uporaba; .2 recikliranje na drugem kraju; .3 uničenje nevarnih sestavin; .4 obdelava za zmanjšanje ali odpravo učinka nevarnih sestavin in .5 odlaganje na kopno, zrak ali v vodo. 6 Dovoljenje za odmetavanje odpadkov ali drugih snovi se zavrne, če organ, ki izdaja dovoljenje, ugotovi, da obstajajo ustrezne možnosti za ponovno uporabo, recikliranje ali obdelavo odpadkov brez nepotrebnega tveganja za zdravje ljudi ali varstvo okolja ali nesorazmernih stroškov. Praktična možnost nadomeščanja z drugimi načini odlaganja se mora proučiti glede na primerjalno oceno tveganja, ki vključuje odmetavanje in druge možnosti ravnanja z odpadki. 7 Podroben opis in značilnosti odpadkov so bistveni pogoj za premislek o mogočih vrstah ravnanja z odpadki in podlaga za odločitev, ali se odpadek lahko odvrže. Če je odpadek tako slabo označen, da njegovega vpliva na zdravje ljudi in varstvo okolja ni mogoče pravilno oceniti, se tak odpadek ne odvrže. 8 Označba odpadkov in njihovih sestavin upošteva: .1 izvor, skupno količino, obliko in povprečno sestavo; .2 lastnosti: fizikalne, kemijske, biokemijske in biološke; .3 strupenost; .4 obstojnost: fizikalna, kemijska in biološka in .5 kopičenje in biopretvorbo v bioloških snoveh ali usedlinah. 9 Vsaka pogodbenica pripravi državni seznam ukrepov, da zagotovi mehanizem za pregled mogočih odpadkov in njihovih sestavin na podlagi njihovih mogočih učinkov na zdravje ljudi in morsko okolje. Pri izbiri snovi, ki naj se vključijo na seznam ukrepov, je treba dati prednost strupenim, obstojnim in bioakumulativnim snovem iz antropogenih virov (npr. kadmij, živo srebro, organohalogenske spojine, naftni ogljikovodiki, in če je to ustrezno, arzen, svinec, baker, cink, berilij, krom, nikelj in vanadij, organosilicijeve spojine, cianidi, fluoridi in pesticidi ali njihovi stranski proizvodi, razen organohalogenskih spojin). Seznam ukrepov se lahko uporabi tudi kot sprožitveni mehanizem za nadaljnje premisleke o preprečevanju nastajanja odpadkov. text="10 Seznam ukrepov opredeljuje zgornjo mejo, lahko pa tudi spodnjo. Zgornja meja mora biti postavljena, da se izogne akutnim ali kroničnim vplivom na zdravje ljudi ali na občutljive morske organizme, ki predstavljajo morski ekosistem. Posledica uporabe seznama ukrepov so tri mogoče vrste odpadkov: .1 odpadki, ki vsebujejo določene snovi ali povzročajo biološke odzive nad določeno zgornjo mejo, se ne odmetavajo, razen če z uporabo posebnih metod ali procesov ravnanja z odpadki postanejo sprejemljivi za odmetavanje; .2 odpadki, ki vsebujejo določene snovi ali povzročajo biološke odzive pod določenimi spodnjimi mejami, so odpadki, katerih odmetavanje nepomembno vpliva na okolje, in .3 odpadki, ki vsebujejo določene snovi ali povzročajo biološke odzive pod zgornjo, vendar nad spodnjo mejo, zahtevajo natančnejšo presojo, preden se lahko odloča o njihovi primernosti za odmetavanje." text="11 Informacije, potrebne za izbiro odlagališča, vključujejo: .1 fizikalne, kemijske in biološke značilnosti vodnega stebra in morskega dna; .2 območje dobrin za uživanje okolja in drugih možnosti za uporabo morja na tem območju; .3 presojo tokov sestavin, povezanih z odmetavanjem, glede na obstoječe tokove snovi v morskem okolju in .4 gospodarsko in operativno izvedljivost." 12 Na podlagi presoje mogočih vplivov je treba oblikovati jedrnato izjavo o pričakovanih posledicah mogočih načinov odlaganja v morje ali na kopno, tj. »domnevo o vplivu na okolje«. To je podlaga za odločitev, ali naj se predlagani način odlaganja odobri ali zavrne, in za opredelitev zahtev za spremljanje stanja v okolju. 13 Presoja odmetavanja mora vključevati informacije o značilnostih odpadkov, razmerah na predlaganem(ih) odlagališču(ih), tokovih in predlaganih metodah odlaganja ter mora podrobno opredeljevati mogoče vplive na zdravje ljudi, žive vire, dobrine in druge zakonite oblike uporabe morja. Opredeljevati mora naravo, časovni in prostorski obseg ter trajanje pričakovanih vplivov, ki temeljijo na razumnih predpostavkah. 14 Analiza vsake mogoče oblike odlaganja se mora upoštevati z vidika primerjalne presoje teh pomembnih vprašanj: nevarnost za zdravje ljudi, okoljski stroški, nevarnost (vključno z nesrečami), gospodarnost in izključitev nadaljnje uporabe. Če ta presoja odkrije, da ni na voljo ustreznih informacij, s katerimi bi se lahko ugotovili verjetni vplivi predlaganega načina odlaganja, se tak način ne sme nadalje uporabljati. Če poleg tega razlaga primerjalne ocene kaže, da je izbira odmetavanja manj zaželena, se dovoljenje za odmetavanje ne sme izdati. 15 Vsaka presoja se mora končati z mnenjem v podporo sklepu, da se dovoljenje za odmetavanje izda ali zavrne. 16 S spremljanjem se preverja, ali so izpolnjeni pogoji iz dovoljenja – spremljanje skladnosti – in ali so bile domneve, sprejete med pregledom dovoljenja s postopkom izbiranja kraja, pravilnega in zadovoljivega za varstvo okolja in zdravje ljudi – spremljanje na kraju samem. Bistveno je, da imajo ti programi spremljanja jasno opredeljene cilje. text="17 Sklep, da se izda dovoljenje, je mogoč, če je ovrednotenje vplivov dokončano in so zahteve za spremljanje določene. Določbe iz dovoljenja zagotavljajo, če je to izvedljivo, da so okoljske motnje in okoljska škoda čim manjše, koristi pa čim večje. Vsako izdano dovoljenje vsebuje podatke in informacije, ki opredeljujejo:   .1 vrste in vire snovi, ki bodo odvrženi; .2 kraj odlagališč(a); .3 način odmetavanja in .4 zahteve spremljanja in poročanja." 18 Dovoljenja se morajo redno pregledovati ob upoštevanju izidov in ciljev programov spremljanja. Pregled izidov spremljanja bo pokazal, ali naj se programi na kraju samem nadaljujejo, spremenijo ali končajo, in bo prispeval k ozaveščenim sklepom o nadaljnji veljavnosti, spreminjanju ali preklicu dovoljenj. To je pomemben mehanizem povratnih informacij za varstvo zdravja ljudi in morskega okolja.