22. člen MKDIOZ

Izvirnik te konvencije, katerega besedila v angleščini, francoščini in ruščini so enako verodostojna, se hrani pri generalnem sekretarju Združenih narodov. V POTRDITEV TEGA so podpisani in za to pravilno pooblaščeni podpisali to konvencijo. SESTAVLJENO v Aarhusu (Danska) petindvajsetega junija tisoč devetsto osemindevetdeset. text="Priloga I SEZNAM DEJAVNOSTI IZ PODODSTAVKA a) PRVEGA ODSTAVKA 6. ČLENA 1. Energetika: – rafinerije nafte in plina; – obrati za uplinjanje in utekočinjanje; – termoelektrarne in druge kurilne naprave z nazivno vhodno toplotno močjo 50 megavatov (MW) ali več; – koksarne; – jedrske elektrarne in drugi jedrski reaktorji, vključno z razstavitvijo ali razgradnjo takih elektrarn ali reaktorjev1 (razen raziskovalnih objektov za proizvodnjo in pretvorbo cepljivih in oplodljivih materialov, katerih največja moč ne presega 1 kW stalne toplotne obremenitve); – obrati za predelavo ožarčenega jedrskega goriva; – obrati: – za proizvodnjo ali obogatitev jedrskega goriva; – za obdelavo ožarčenega jedrskega goriva ali visokoradioaktivnih odpadkov; – za končno odlaganje ožarčenega jedrskega goriva; – izključno za končno odlaganje radioaktivnih odpadkov; – izključno za skladiščenje (načrtovano za več kot 10 let) ožarčenega jedrskega goriva ali radioaktivnih odpadkov zunaj mesta proizvodnje. 2. Proizvodnja in predelava kovin: – obrati za praženje ali sintranje rud (vključno s sulfidnimi rudami); – obrati za proizvodnjo surovega železa ali jekla (primarno ali sekundarno taljenje), vključno s kontinuirnim litjem, z zmogljivostjo več kot 2,5 tone na uro; – obrati za predelavo železa in jekla: i) obrati za vroče valjanje z zmogljivostjo več kot 20 ton surovega jekla na uro; ii) kovačije, v katerih uporabljena toplotna moč presega 20 MW, in s kladivi, katerih energija je večja od 50 kilodžulov na kladivo; iii) nanašanje zaščitnih prevlek iz staljenih kovin z vložkom več kot 2 toni surovega jekla na uro; – livarne železa in jekla s proizvodno zmogljivostjo več kot 20 ton na dan; – obrati: i) za proizvodnjo surovih barvnih kovin iz rude, koncentratov ali sekundarnih surovin z metalurškimi, kemičnimi ali elektrolitskimi postopki; ii) za taljenje in legiranje barvnih kovin, vključno z izrabljenimi izdelki za predelavo (rafinacija, litje itd.) s talilno zmogljivostjo več kot 4 tone na dan za svinec in kadmij ali 20 ton na dan za vse druge kovine; – obrati za površinsko obdelavo kovin in plastičnih mas z uporabo elektrolitskih ali kemičnih postopkov v kadeh s prostornino več kot 30 m3. 3. Nekovinska industrija: – obrati za proizvodnjo cementnega klinkerja v rotacijskih pečeh s proizvodno zmogljivostjo več kot 500 ton na dan ali apna v rotacijskih pečeh s proizvodno zmogljivostjo več kot 50 ton na dan ali v drugih pečeh s proizvodno zmogljivostjo več kot 50 ton na dan; – obrati za proizvodnjo azbesta in azbestnih izdelkov; – obrati za proizvodnjo stekla, vključno s steklenimi vlakni, s talilno zmogljivostjo več kot 20 ton na dan; – obrati za taljenje nekovin, vključno s proizvodnjo mineralnih vlaken, s talilno zmogljivostjo več kot 20 ton na dan; – obrati za izdelavo keramičnih izdelkov z žganjem, posebno strešnikov, opek, ognjevzdržnih opek, ploščic, lončevine ali porcelana, s proizvodno zmogljivostjo več kot 75 ton na dan in/ali z zmogljivostjo peči več kot 4 m3 in vložkom v posamezno peč več kot 300 kg/m3. 4. Kemična industrija: proizvodnja v okviru kategorij dejavnosti iz tega odstavka pomeni proizvodnjo na industrijski ravni s kemično predelavo snovi ali skupin snovi iz pododstavkov a) do g): a) Kemični obrati za proizvodnjo osnovnih organskih kemikalij, kot so: i) enostavni ogljikovodiki (ciklični ali neciklični, nasičeni ali nenasičeni, alifatski ali aromatski); ii) ogljikovodiki z vezanim kisikom, kot so alkoholi, aldehidi, ketoni, karboksilne kisline, estri, acetati, etri, peroksidi, epoksi smole; iii) žveplovi ogljikovodiki; iv) dušikovi ogljikovodiki, kot so amini, amidi, dušikove, nitro- ali nitratne spojine, nitrili, cianati, izocianati; v) ogljikovodiki z vezanim fosforjem; vi) halogeni ogljikovodiki; vii) organokovinske spojine; viii) osnovne plastične mase (polimeri, sintetična vlakna in vlakna na osnovi celuloze); ix) sintetične gume; x) barve in pigmenti; xi) površinsko aktivne snovi. b) Kemični obrati za proizvodnjo osnovnih anorganskih kemikalij, kot so: i) plini, kot so amoniak, klor ali vodikov klorid, fluor ali vodikov fluorid, ogljikovi oksidi, žveplove spojine, dušikovi oksidi, vodik, žveplov dioksid, karbonilklorid; ii) kisline, kot so kromova kislina, fluorovodikova kislina, fosforjeva kislina, dušikova kislina, klorovodikova kislina, žveplova kislina, oleum, žveplasta kislina; iii) lugi, kot so amonijev hidroksid, kalijev hidroksid, natrijev hidroksid; iv) soli, kot so amonijev klorid, kalijev klorat, kalijev karbonat, natrijev karbonat, perborat, srebrov nitrat; v) nekovine, kovinski oksidi ali druge anorganske spojine, kot so kalcijev karbid, silicij, silicijev karbid; c) kemični obrati za proizvodnjo fosfornih, dušikovih ali kalijevih gnojil (enostavnih ali sestavljenih); d) kemični obrati za proizvodnjo osnovnih sredstev za varstvo rastlin in biocidov; e) obrati, v katerih se uporabljajo kemični ali biološki postopki za proizvodnjo osnovnih farmacevtskih izdelkov; f) kemični obrati za proizvodnjo eksplozivnih snovi; g) kemični obrati, v katerih se s kemičnimi ali biološkimi postopki proizvajajo beljakovinski dodatki krme, encimi in druge beljakovinske snovi. 5. Ravnanje z odpadki: – obrati za sežiganje, predelavo, kemično obdelavo ali odlaganje nevarnih odpadkov; – obrati za sežiganje komunalnih odpadkov z zmogljivostjo več kot 3 tone na uro; – obrati za odstranjevanje nenevarnih odpadkov z zmogljivostjo več kot 50 ton na dan; – odlagališča, ki sprejmejo več kot 10 ton odpadkov na dan ali s skupno zmogljivostjo več kot 25.000 ton, razen odlagališč za inertne odpadke. 6. Čistilne naprave za odpadno vodo z zmogljivostjo za več kot 150 000 populacijskih ekvivalentov. 7. Industrijski obrati za: a) proizvodnjo papirne kaše iz lesa ali podobnih vlaknatih materialov; b) proizvodnjo papirja in lepenke s proizvodno zmogljivostjo več kot 20 ton na dan. 8. a) Gradnja prog za železniški promet na dolge razdalje in letališč2 z osnovno dolžino vzletnih stez 2100 m ali več; b) gradnja avtocest in hitrih cest;3 c) gradnja novih štiri- ali večpasovnih cest ali premestitev in/ali razširitev obstoječih dvo- ali manjpasovnih cest v štiri- ali večpasovne ceste, če je neprekinjena dolžina take nove ali premeščene in/ali razširjene ceste 10 ali več km. 9. a) Notranje plovne poti in pristanišča za promet po notranjih plovnih poteh za plovila z nosilnostjo več kot 1350 ton; b) trgovska pristanišča, pomoli za natovarjanje in raztovarjanje, povezani s kopnim, in zunanja pristanišča (razen trajektnih pomolov), ki lahko sprejmejo plovila z nosilnostjo več kot 1350 ton. 10. Črpanje podtalnice ali sistemi za umetno bogatenje podtalnice, če je letna količina načrpane ali obogatene vode enaka ali večja od 10 milijonov kubičnih metrov. 11. a) Objekti za prenos vode med porečji, če je prenos namenjen preprečevanju morebitnega pomanjkanja vode in če je količina prenesene vode večja od 100 milijonov kubičnih metrov na leto; b) v vseh drugih primerih objekti za prenos vode med porečji, če je večletni povprečni pretok porečja, v katerem se voda črpa, večji od 2000 milijonov kubičnih metrov na leto in če je količina prenesene vode večja od 5% tega pretoka. V obeh primerih ni zajet prenos vodovodne pitne vode. 12. Komercialno črpanje nafte in zemeljskega plina, če količina načrpane nafte presega 500 ton na dan in 500 000 kubičnih metrov plina na dan. 13. Jezovi in drugi objekti za zadrževanje ali trajno skladiščenje vode, če nova ali dodatna količina zadržane ali uskladiščene vode presega 10 milijonov kubičnih metrov. 14. Cevovodi za plin, nafto ali kemikalije s premerom več kot 800 mm in dolžino več kot 40 km. 15. Obrati za intenzivno rejo perutnine ali prašičev z več kot: a) 40 000 mest za perutnino; b) 2000 mest za pitance (težje od 30 kg) ali c) 750 mest za plemenske svinje. 16. Kamnolomi in površinski kopi, če pridobivalna površina presega 25 hektarjev, ali kopanje šote, če pridobivalna površina presega 150 hektarjev. 17. Gradnja nadzemne električne napeljave z napetostjo 220 kV ali več in dolžino več kot 15 km. 18. Objekti za skladiščenje nafte, petrokemičnih ali kemičnih izdelkov z zmogljivostjo 200 000 ton ali več. 19. Druge dejavnosti: – obrati za predhodno obdelavo (postopki, kot so pranje, beljenje, mercerizacija) ali barvanje vlaken ali tkanin, katerih zmogljivost obdelave presega 10 ton na dan; – obrati za strojenje kož, katerih zmogljivost obdelave presega 12 ton končnih izdelkov na dan; – a) klavnice z zmogljivostjo zakola več kot 50 ton na dan; b) obdelava in predelava za proizvodnjo živil iz: i) živalskih surovin (razen mleka) s proizvodno zmogljivostjo več kot 75 ton končnih izdelkov na dan; ii) rastlinskih surovin s proizvodno zmogljivostjo več kot 300 ton končnih izdelkov na dan (povprečna četrtletna vrednost); c) obdelava in predelava mleka, če je količina zbranega mleka več kot 200 ton na dan (povprečna letna vrednost); – kafilerije z zmogljivostjo predelave več kot 10 ton na dan; – obrati za površinsko obdelavo snovi, predmetov ali izdelkov z uporabo organskih topil, zlasti za apreturo, tiskanje, premazovanje, razmaščevanje, impregniranje proti vlagi, klejanje, barvanje, čiščenje ali impregniranje, s porabo več kot 150 kg na uro ali več kot 200 ton na leto; – obrati za proizvodnjo ogljika (antracita) ali elektrografita s sežiganjem ali grafitizacijo. 20. Dejavnost, ki ni omenjena v odstavkih 1 do 19 in za katero je udeležba javnosti v skladu z notranjo zakonodajo predvidena s postopkom presoje vplivov na okolje. 21. Določba pododstavka a) prvega odstavka 6. člena te konvencije se ne uporablja za nobeno od zgornjih naštetih dejavnosti, ki se izvaja manj kot dve leti izključno ali v glavnem za raziskave, razvoj in preizkušanje novih metod ali izdelkov, razen če bi lahko povzročila pomembne škodljive učinke na okolje ali zdravje. 22. Če sprememba ali razširitev dejavnosti sama po sebi izpolnjuje merila/mejne vrednosti, določene v tej prilogi, se zanjo uporablja pododstavek a) prvega odstavka 6. člena te konvencije. Za vse druge spremembe ali razširitev dejavnosti se uporablja pododstavek b) prvega odstavka 6. člena te konvencije. Opombe: 1 Jedrske elektrarne in drugi jedrski reaktorji se ne štejejo več za take obrate, če so bili jedrsko gorivo in drugi radioaktivno onesnaženi elementi trajno odstranjeni iz obrata. 2 V tej konvenciji »letališče« pomeni letališče, ki je skladno z opredelitvijo v Čikaški konvenciji iz leta 1944, s katero je bila ustanovljena Mednarodna organizacija za civilno letalstvo (Priloga 14). 3 V tej konvenciji »hitra cesta« pomeni cesto, ki je skladna z opredelitvijo v Evropskem sporazumu o glavnih mednarodnih prometnih žilah z dne 15. novembra 1975." text="Priloga II ARBITRAŽA 1. Če se spor predloži v reševanje arbitraži v skladu z drugim odstavkom 16. člena, morajo stranka ali stranke v sporu obvestiti sekretariat o predmetu arbitraže in zlasti navesti člene konvencije, katerih razlaga ali uporaba je sporna. Sekretariat pošlje prejete informacije vsem pogodbenicam te konvencije. 2. Razsodišče sestavljajo trije člani. Tožeča stranka ali stranke in druga stranka ali stranke v sporu imenujejo po enega razsodnika in tako imenovana razsodnika sporazumno določita tretjega razsodnika, ki bo predsednik razsodišča. Ta ne sme biti državljan nobene od strank v sporu, ne sme imeti običajnega prebivališča na njihovem ozemlju, ne sme biti pri njih zaposlen, niti se ni s to zadevo kakor koli drugače ukvarjal. 3. Če predsednik razsodišča ni bil določen v dveh mesecih od imenovanja drugega razsodnika, imenuje predsednika izvršilni sekretar Gospodarske komisije za Evropo na zahtevo ene od strank v sporu v naslednjih dveh mesecih. 4. Če ena od strank v sporu ne imenuje razsodnika v dveh mesecih po prejemu zahteve, lahko druga stranka o tem obvesti izvršilnega sekretarja Gospodarske komisije za Evropo, ki v naslednjih dveh mesecih določi predsednika razsodišča. Ko je predsednik razsodišča določen, zahteva od stranke, ki ni imenovala razsodnika, da to stori v dveh mesecih. Če tega ne stori v tem roku, predsednik o tem obvesti izvršilnega sekretarja Gospodarske komisije za Evropo, ki imenuje razsodnika v naslednjih dveh mesecih. 5. Razsodišče sprejme svojo odločitev v skladu z mednarodnim pravom in določbami te konvencije. 6. Vsako razsodišče, ustanovljeno v skladu z določbami iz te priloge, pripravi svoj poslovnik. 7. Razsodišče sprejme odločitev o postopku in vsebini z večino glasov svojih članov. 8. Razsodišče lahko sprejme vse potrebne ukrepe za ugotovitev dejstev. 9. Stranke v sporu morajo olajšati delo razsodišča, z vsemi razpoložljivimi sredstvi pa morajo predvsem: a) priskrbeti vso ustrezno dokumentacijo, sredstva za delo in informacije; b) omogočiti razsodišču, da po potrebi vabi priče ali izvedence in pridobi njihovo pričevanje. 10. Stranke in razsodniki varujejo tajnost podatkov, ki jih prejmejo kot tajne med postopkom razsodišča. 11. Na zahtevo ene od strank lahko razsodišče predlaga začasne odredbe. 12. Če ena od strank v sporu ne pride pred razsodišče ali če ji ne uspe zagovarjati njenega primera, lahko druga stranka zahteva, da razsodišče nadaljuje postopek in sprejme končno odločitev. Odsotnost stranke ali dejstvo, da ji ni uspelo zagovarjati njenega primera, ne sme biti ovira za nadaljevanje postopka. 13. Razsodišče lahko obravnava in določi nasprotne zahtevke, ki izhajajo neposredno iz predmeta spora. 14. Če razsodišče zaradi posebnih okoliščin primera ne določi drugače, krijejo stroške razsodišča, vključno z denarnim nadomestilom za njegove člane, stranke v sporu v enakih deležih. Razsodišče vodi evidenco vseh svojih stroškov in predloži strankam končni obračun stroškov. 15. Vsaka pogodbenica te konvencije, ki ima pravni interes v sporni zadevi in jo odločitev v tej zadevi lahko prizadene, lahko s soglasjem razsodišča vstopi v postopek. 16. Razsodišče izda razsodbo v petih mesecih od datuma, ko je bilo ustanovljeno, razen če ugotovi, da je treba ta rok podaljšati, vendar le za obdobje, ki ne sme biti daljše od petih mesecev. 17. Razsodbi razsodišča je treba priložiti utemeljitev. Razsodba je dokončna in zavezujoča za vse stranke v sporu. Razsodišče pošlje razsodbo strankam v sporu in sekretariatu. Sekretariat pošlje prejete informacije vsem pogodbenicam te konvencije. 18. Morebiten spor med strankami zaradi razlage ali izvršitve arbitražne odločbe lahko katerakoli stranka predloži razsodišču, ki je razsodbo izdalo, če pa to ni več mogoče, pa drugemu razsodišču, ki se v ta namen ustanovi na enak način kot prvo."