Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (uradno prečiščeno besedilo) (ZOPOKD-UPB1)

(1)Ob pogojih, ki jih v skladu s 33. členom Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – popr. in 23/99) določa ta zakon, je za kaznivo dejanje poleg storilca odgovorna tudi pravna oseba.

(2)Zakon določa, za katero kaznivo dejanje je lahko odgovorna pravna oseba in kakšna kazen oziroma druga kazenska sankcija se ji lahko izreče.

(1)Republika Slovenija in lokalne samoupravne skupnosti kot pravne osebe ne odgovarjajo za kaznivo dejanje.

(2)Za pravne osebe, ki niso obsežene v prejšnjem odstavku, lahko zakon določi, da so za določeno kaznivo dejanje odgovorne vse ali pa samo nekatere vrste pravnih oseb.

(1)Po tem zakonu so domače in tuje pravne osebe odgovorne za kazniva dejanja, storjena na ozemlju Republike Slovenije.

(2)Domača in tuja pravna oseba sta po tem zakonu odgovorni tudi za kaznivo dejanje, storjeno v tujini, če ima pravna oseba na ozemlju Republike Slovenije svoj sedež ali pa na njem opravlja svojo dejavnost, kaznivo dejanje pa je bilo storjeno proti Republiki Sloveniji, njenemu državljanu ali domači pravni osebi.

(3)Domača pravna oseba je po tem zakonu odgovorna tudi za kaznivo dejanje, storjeno v tujini proti tuji državi, tujemu državljanu ali tuji pravni osebi, pri čemer odgovornost pravne osebe ni odvisna od pogojev, določenih v 122. in drugem odstavku 123. člena kazenskega zakonika ter posebnih pogojev za pregon storilca iz 124. člena kazenskega zakonika, razen pogojev iz tretjega in petega odstavka.

Za kaznivo dejanje, ki ga je storilec storil v imenu, na račun ali v korist pravne osebe, je ta odgovorna: 1. če pomeni storjeno kaznivo dejanje izvršitev protipravnega sklepa, naloga ali odobritve njenih vodstvenih ali nadzornih organov; 2. če so njeni vodstveni ali nadzorni organi vplivali na storilca ali mu omogočili, da je storil kaznivo dejanje; 3. če razpolaga s protipravno pridobljeno premoženjsko koristjo ali uporablja predmete, nastale s kaznivim dejanjem; 4. če so njeni vodstveni ali nadzorni organi opustili dolžno nadzorstvo nad zakonitostjo ravnanja njim podrejenih delavcev.

(1)Ob pogojih iz prejšnjega člena je pravna oseba odgovorna za kaznivo dejanje tudi, če storilec za storjeno kaznivo dejanje ni kazensko odgovoren.

(2)Odgovornost pravne osebe ne izključuje kazenske odgovornosti fizičnih oziroma odgovornih oseb za storjeno kaznivo dejanje.

(3)Za kazniva dejanja, storjena iz malomarnosti, je pravna oseba lahko odgovorna le pod pogoji iz 4. točke 4. člena tega zakona. V tem primeru se sme pravno osebo kaznovati mileje.

(4)Če v pravni osebi razen storilca ni drugega organa, ki bi lahko vodil ali nadziral storilca, odgovarja pravna oseba za storjeno kaznivo dejanje v mejah storilčeve krivde.

(1)Pravna oseba, ki je v stečaju, je lahko odgovorna za kaznivo dejanje ne glede na to, ali je bilo storjeno pred uvedbo stečajnega postopka ali med njim, vendar se ji ne izreče kazen, temveč le odvzem premoženjske koristi ali varnostni ukrep odvzema predmetov.

(2)Če je pravna oseba pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom prenehala obstajati, se jo lahko spozna za odgovorno, kazen in druge sankcije pa se izrečejo pravni osebi, ki je njen pravni naslednik, če so njeni vodstveni ali nadzorni organi pred prenehanjem obsojene pravne osebe vedeli za storjeno kaznivo dejanje.

(3)Pravni osebi, ki je pravni naslednik obsojene pravne osebe, njeni vodstveni ali nadzorni organi pa niso vedeli za storjeno kaznivo dejanje, se izreče le odvzem premoženjske koristi ali varnostni ukrep odvzema predmetov.

(4)Če je pravna oseba prenehala obstajati po pravnomočno končanem kazenskem postopku, se izrečena sankcija izvrši v skladu z določbami drugega in tretjega odstavka tega člena.

(1)Pravna oseba ni odgovorna, če je storilec izvršil kaznivo dejanje zato, da bi od nje odvrnil nezakrivljeno nevarnost škode, ki ne izhaja iz dovoljenih dejanj drugih oseb ali državnih organov, pri tem pa je škoda, ki je grozila, večja od škode, povzročene s kaznivim dejanjem.

(2)V primerih, ko se storilec zaradi prekoračene skrajne sile sme kaznovati mileje ali se mu sme kazen odpustiti, se tudi pravno osebo sme kaznovati mileje oziroma se ji sme kazen odpustiti.

(1)Če je storilec naklepno kaznivo dejanje začel, pa ga ni dokončal, je za poskus pod pogoji iz 4. člena tega zakona odgovorna tudi pravna oseba, če je v zakonu določeno, da je poskus kazniv.

(2)Pravno osebo se kaznuje za poskus enako kot za dokončano kaznivo dejanje, sme pa se tudi kaznovati mileje.

(3)Če vodstveni ali nadzorni organ storilcu prostovoljno prepreči dokončanje začetega kaznivega dejanja, se sme pravni osebi kazen odpustiti.

Če je pri pravni osebi podan isti temelj odgovornosti glede več istovrstnih in časovno povezanih kaznivih dejanj večih storilcev, taka pravna oseba odgovarja, kakor da bi bilo storjeno eno kaznivo dejanje.

(1)Dvoje ali več pravnih oseb sodeluje pri kaznivem dejanju v sostorilstvu, če je pri vsaki podan kateri od temeljev odgovornosti iz 4. člena tega zakona.

(2)Pri sostorilstvu po prejšnjem odstavku vsaka pravna oseba odgovarja tako, kakor da bi bila edina poleg storilca odgovorna za kaznivo dejanje.

(1)Če vodstveni ali nadzorni organ po storitvi kaznivega dejanja prostovoljno naznani storilca, se sme pravno osebo kaznovati mileje.

(2)Če vodstveni ali nadzorni organ po storitvi kaznivega dejanja prostovoljno in takoj odredi vrnitev protipravno pridobljene premoženjske koristi ali odpravi povzročene škodljive posledice ali sporoči podatke o temeljih odgovornosti za druge pravne osebe, se sme pravni osebi kazen odpustiti.

Za kazniva dejanja pravnih oseb se sme predpisati naslednje kazni: 1) denarna kazen; 2) odvzem premoženja; 3) prenehanje pravne osebe.

(1)Denarna kazen, ki se sme predpisati, ne sme biti manjša od 500.000 tolarjev in ne večja od 150,000.000 tolarjev.

(2)V primeru, ko je bila s kaznivim dejanjem pravne osebe povzročena drugemu premoženjska škoda ali je pravna oseba pridobila protipravno premoženjsko korist, je lahko največja mera izrečene denarne kazni dvestokratni znesek takšne škode ali koristi.

(1)Pravni osebi se lahko odvzame polovico ali več premoženja ali celotno premoženje.

(2)Odvzem premoženja se sme izreči za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen pet let zapora ali hujša kazen.

(3)V primeru stečajnega postopka kot posledice izrečene kazni odvzema premoženja se upniki lahko poplačajo iz odvzetega premoženja.

(1)Prenehanje pravne osebe se lahko izreče, če je bila dejavnost pravne osebe v celoti ali v pretežni meri izrabljena za izvršitev kaznivih dejanj.

(2)Poleg prenehanja pravne osebe lahko sodišče izreče še kazen odvzema premoženja.

(3)Z izrečeno kaznijo prenehanja pravne osebe sodišče predlaga začetek likvidacijskega postopka.

(4)Iz premoženja pravne osebe, ki ji je bila izrečena kazen prenehanja pravne osebe, se lahko poplačajo upniki.

(1)Sodišče pri odmeri kazni pravni osebi upošteva poleg splošnih pravil za odmero kazni iz 41. člena kazenskega zakonika tudi gospodarsko moč pravne osebe.

(2)Pri kaznivih dejanjih, za katere je poleg denarne kazni predpisana tudi kazen odvzema premoženja, mora sodišče pri odmeri višine denarne kazni upoštevati, da ne presega polovice premoženja pravne osebe.

(1)Sodišče sme pravni osebi za kaznivo dejanje izreči namesto denarne kazni pogojno obsodbo.

(2)S pogojno obsodbo lahko določi sodišče pravni osebi denarno kazen do 50,000.000 tolarjev in hkrati odloči, da ne bo izrečena, če pravna oseba v času, ki ga določi sodišče in ki ne sme biti krajši od enega in ne daljši od petih let (preizkusna doba), ne bo odgovorna za nova kazniva dejanja.

Za kazniva dejanja pravnih oseb se smeta poleg varnostnega ukrepa odvzema predmetov po 69. členu kazenskega zakonika izrekati kot varnostna ukrepa: 1) objava sodbe; 2) prepoved določene gospodarske dejavnosti pravni osebi.

(1)Varnostni ukrep objave sodbe izreče sodišče v primeru, ko bi bilo koristno, da javnost izve za sodbo, zlasti pa, če bi objava sodbe pripomogla k temu, da se odvrne nevarnost za življenje ali zdravje ljudi ali da se zavaruje varnost prometa ali kakšna korist gospodarstva.

(2)Sodišče oceni glede na pomen kaznivega dejanja in potrebo, da javnost izve za sodbo, ali naj se sodba objavi v tisku, radiu ali televiziji ali po več navedenih sredstvih javnega obveščanja hkrati ter ali naj se objavi njena obrazložitev v celoti ali v izvlečku. Sodišče pri tem upošteva, da bo z načinom objave omogočena obveščenost vseh tistih, v katerih interesu je treba sodbo objaviti.

(1)Sodišče sme pravni osebi prepovedati proizvajati določene proizvode ali poslovati v določenih obratih, ali ji prepovedati ukvarjati se z določenimi posli prometa blaga ali storitev ali z drugimi gospodarskimi posli.

(2)Varnostni ukrep se lahko izreče pravni osebi, če bi bilo njeno nadaljnje ukvarjanje z določeno gospodarsko dejavnostjo nevarno za življenje ali zdravje ljudi ali škodljivo za gospodarsko ali finančno poslovanje drugih pravnih oseb ali za gospodarstvo ali če je bila pravna oseba v zadnjih dveh letih pred storitvijo kaznivega dejanja že kaznovana za enako ali podobno kaznivo dejanje.

(3)Ta varnostni ukrep se sme izreči za čas od šestih mesecev do petih let, šteto od pravnomočnosti sodbe.

(1)Za pravno osebo lahko nastanejo pravne posledice obsodbe tudi, če ji je bila izrečena denarna kazen.

(2)Za pravno osebo lahko nastanejo naslednje pravne posledice obsodbe: 1. prepoved delovanja na podlagi dovoljenj, pooblastil ali koncesij, pridobljenih s strani državnih organov; 2. prepoved pridobitve dovoljenj, pooblastil ali koncesij, ki jih dajejo državni organi.

(1)Zastaranje kazenskega pregona zoper pravno osebo se šteje glede na kazen, ki se po zakonu sme izreči storilcu kaznivega dejanja.

(2)Izvršitev kazni zastara za pravno osebo, ko od pravnomočnosti sodbe, s katero je bila kazen izrečena, preteče: 1) tri leta pri izvršitvi denarne kazni; 2) pet let pri izvršitvi kazni odvzema premoženja in kazni prenehanja pravne osebe.

(3)Izvršitev varnostnega ukrepa zastara: 1) ko preteče šest mesecev od pravnomočnosti odločbe, s katero je bil izrečen ukrep objave sodbe; 2) ko preteče čas, za katerega je bil izrečen ukrep prepovedi določene gospodarske dejavnosti pravni osebi.

Za pravne osebe se uporabljajo določbe splošnega dela kazenskega zakonika, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno.

Pravne osebe lahko odgovarjajo za kazniva dejanja iz posebnega dela kazenskega zakonika in za druga kazniva dejanja, če zakon tako določa.

Pravne osebe odgovarjajo za naslednja kazniva dejanja iz posebnega dela kazenskega zakonika: 1) iz šestnajstega poglavja za kazniva dejanja po 141., 151., 153., 154. členu ter po členih od 158 do 160; 2) iz sedemnajstega poglavja za kaznivo dejanje po 162. členu; 3) iz devetnajstega poglavja za kazniva dejanja po 185., 186. in 187. členu; 4) iz dvajsetega poglavja za kazniva dejanja po 188. členu in po členih od 191 do 196; 5) iz dvaindvajsetega poglavja za kazniva dejanja po členih od 205 do 209; 6) iz triindvajsetega poglavja za kazniva dejanja po členih od 215 do 229; 7) iz štiriindvajsetega poglavja za kazniva dejanja po členih od 231 do 244 in po členih od 247 do 255; 8) iz šestindvajsetega poglavja za kazniva dejanja po 268., 269. in 269.a členu; 9) iz osemindvajsetega poglavja za kaznivi dejanji po 292. in 293. členu; 10) iz devetindvajsetega poglavja za kazniva dejanja po 297., 298. in 310. členu; 11) iz tridesetega poglavja za kazniva dejanja po 318., 319. in 321. členu; 12) iz enaintridesetega poglavja za kaznivi dejanji po 327. in 328. členu; 13) iz dvaintridesetega poglavja za kazniva dejanja po členih od 333 do 347; 14) iz petintridesetega poglavja za kazniva dejanja po 387., 387.a in 388.a členu.

(1)Za kazniva dejanja iz prejšnjega člena se pravne osebe kaznujejo: 1) za kazniva dejanja, za katera je za storilca predpisana kazen do treh let zapora, z denarno kaznijo do 75,000.000 tolarjev ali do zneska stokratne povzročene škode ali premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem; 2) za kazniva dejanja, za katera je za storilca predpisana kazen zapora nad tri leta, z denarno kaznijo najmanj 2,500.000 tolarjev ali največ do zneska dvestokratne povzročene škode ali protipravne premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem.

(2)Za kazniva dejanja, za katera je za storilca predpisana kazen petih let zapora ali hujša kazen, se namesto denarne kazni lahko izreče kazen odvzema premoženja.

(3)Za kazniva dejanja iz prvega odstavka tega člena se namesto denarne kazni lahko izreče kazen prenehanja pravne osebe, če so izpolnjeni pogoji iz 15. člena tega zakona.

(1)Zaradi istega kaznivega dejanja se zoper pravno osebo praviloma uvede in izvede postopek skupaj s postopkom zoper storilca.

(2)V enotnem postopku se zoper obdolženo pravno osebo in obdolženca vloži ena obtožba in izda ena sodba.

(3)Postopek samo zoper pravno osebo se lahko uvede oziroma izvede le v primeru, ko ga zoper storilca ni mogoče uvesti oziroma izvesti iz razlogov, določenih z zakonom, ali pa je bil zoper njega že izveden.

Državni tožilec lahko odloči, da zoper pravno osebo ne bo zahteval uvedbe kazenskega postopka, če okoliščine primera kažejo, da to ne bi bilo smotrno, ker je bila udeležba pravne osebe pri storitvi kaznivega dejanja nepomembna, ali ker pravna oseba nima premoženja ali je to tako majhno, da ne bi zadoščalo niti za pokritje stroškov postopka, ali ker je bil zoper njo začet stečajni postopek ali ker je storilec kaznivega dejanja edini lastnik pravne osebe, zoper katero bi bilo potrebno uvesti postopek.

V primeru, ko je krajevna pristojnost sodišča po zakonu o kazenskem postopku (Uradni list št. 63/94, 70/94 – popr., 25/96 – odločba US, 5/98 – odločba US, 72/98 in 6/99) odvisna od prebivališča obdolženca, postopek pa teče samo zoper obdolženo pravno osebo, je pristojno sodišče, na območju katerega ima obdolžena pravna oseba svoj sedež oziroma kjer ima obdolžena tuja pravna oseba podružnico.

(1)V kazenskem postopku zastopa obdolženo pravno osebo zastopnik, ki je upravičen za vsa dejanja, za katera je po zakonu o kazenskem postopku upravičen obdolženec.

(2)Obdolžena pravna oseba sme imeti samo enega zastopnika.

(3)Vsaka obdolžena pravna oseba mora imeti svojega zastopnika.

(4)Sodišče mora vsakokrat ugotoviti identiteto zastopnika obdolžene pravne osebe in njegovo upravičenost za zastopanje.

(1)Zastopnik obdolžene pravne osebe je tisti, ki jo je po zakonu, po aktu pristojnega državnega organa ali po statutu, aktu o ustanovitvi ali drugem aktu pravne osebe upravičen zastopati.

(2)Zastopnik obdolžene tuje pravne osebe je tisti, ki vodi njeno podružnico.

(3)Če obdolženo pravno osebo ali podružnico obdolžene tuje pravne osebe zastopa kolektivno več oseb, te osebe izmed sebe določijo zastopnika. Če tega kljub pozivu sodišča ne storijo ali v danem roku o tem pisno ne obvestijo sodišča, ga izmed njih določi sodišče.

(4)Zastopnik ali osebe, ki kolektivno zastopajo obdolženo pravno osebo, lahko pooblastijo za zastopanje koga drugega. Pooblastilo mora biti dano pisno ali ustno na zapisnik pri sodišču.

(5)Če pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom pravna oseba preneha obstajati, sodišče določi zastopnika obdolžene pravne osebe.

(1)Zastopnik obdolžene pravne osebe ne more biti, kdor je v isti stvari povabljen za pričo.

(2)Zastopnik obdolžene pravne osebe ne more biti tisti, zoper katerega teče postopek zaradi istega kaznivega dejanja, razen če je edini član obdolžene pravne osebe.

(3)V primerih iz prvega in drugega odstavka tega člena sodišče pozove obdolženo pravno osebo oziroma podružnico obdolžene tuje pravne osebe, da pristojni organ obdolžene domače ali tuje pravne osebe določi drugega zastopnika in v določenem roku o tem pisno obvesti sodišče.

(4)Če obdolžena pravna oseba nima organa, ki bi bil pristojen določiti zastopnika, ali če v določenem roku ne obvesti sodišča, koga je določila za zastopnika, ga določi sodišče.

Pisanja, namenjena zastopniku, se vročajo obdolženi pravni osebi oziroma podružnici obdolžene tuje pravne osebe.

Če pravilno povabljeni zastopnik obdolžene pravne osebe ne pride in izostanka ne opraviči, sme sodišče odrediti privedbo.

Stroški zastopnika obdolžene pravne osebe spadajo med stroške kazenskega postopka. Ti stroški se vnaprej izplačajo iz sredstev organa, ki vodi kazenski postopek, samo za zastopnika, postavljenega na podlagi petega odstavka 31. člena in četrtega odstavka 32. člena tega zakona, če obdolžena pravna oseba nima sredstev, iz katerih bi jih bilo mogoče izterjati.

(1)Obdolžena pravna oseba ima lahko poleg zastopnika tudi zagovornika.

(2)Za obdolženo pravno osebo se ne uporabljajo določbe zakona o kazenskem postopku o obvezni obrambi.

(3)Obdolžena pravna oseba ne more imeti istega zagovornika kot obdolženec.

Obtožba zoper obdolženo pravno osebo mora poleg sestavin, predpisanih z zakonom o kazenskem postopku, vsebovati tudi firmo oziroma ime, s katerim obdolžena pravna oseba v skladu s predpisi nastopa v pravnem prometu, ter njen sedež, opis kaznivega dejanja in temelj odgovornosti obdolžene pravne osebe.

(1)Na glavni obravnavi se vedno najprej zasliši obdolženca, šele potem zastopnika obdolžene pravne osebe.

(2)Po končanem dokaznem postopku ter besedi tožilca in oškodovanca dobi besedo najprej zagovornik obdolžene pravne osebe, nato zastopnik obdolžene pravne osebe, za njim zagovornik obdolženca, na koncu pa obdolženec.

Poleg sestavih, predpisanih v 364. členu zakona o kazenskem postopku, mora pisna sodba vsebovati tudi naslednje: 1) v uvodu sodbe firmo oziroma ime, s katerim obdolžena pravna oseba v skladu s predpisi nastopa v pravnem prometu in njen sedež ter ime in priimek njenega zastopnika, ki je bil navzoč na glavni obravnavi; 2) v izreku sodbe firmo oziroma ime, s katerim obdolžena pravna oseba v skladu s predpisi nastopa v pravnem prometu in njen sedež ter odločbo, s katero se obdolžena pravna oseba spozna za odgovorno dejanja, ki ga je obdolžena, s katero se oprosti obtožbe za to dejanje ali s katero se obtožba zavrne.

Sodišče druge stopnje sme razveljaviti sodbo tudi samo zoper obdolženo pravno osebo ali samo zoper obdolženca, če se da ta del sodbe izločiti brez škode za pravilno razsojo.

(1)V zavarovanje izterjave kazni odvzema premoženja ali odvzema premoženjske koristi lahko sodišče na predlog upravičenega tožilca zoper obdolženo pravno osebo odredi začasno zavarovanje po določbah zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje terjatev. V takem primeru veljata smiselno drugi in tretji odstavek 109. člena zakona o kazenskem postopku.

(2)Če okoliščine opravičujejo bojazen, da bo v okviru obdolžene pravne osebe ponovljeno dejanje, za katerega obstaja utemeljen sum, da je zanj odgovorna pravna oseba ali se s storitvijo podobnega dejanja grozi, lahko sodišče po enakem postopku poleg ukrepov iz prejšnjega odstavka obdolženi pravni osebi začasno prepove opravljati eno ali več določenih gospodarskih dejavnosti.

(3)Če je zoper pravno osebo uveden kazenski postopek, lahko sodišče na predlog državnega tožilca ali po uradni dolžnosti s sklepom prepove statusne spremembe, ki bi povzročile izbris obdolžene pravne osebe iz sodnega registra. Prepoved se vpiše v sodni register.

Če ni v tem zakonu drugače določeno, se v kazenskem postopku zoper pravno osebo smiselno uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku, tudi če postopek teče samo zoper pravno osebo. Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja – ZOPOKD (Uradni list RS, št. 59/99) vsebuje naslednjo prehodno in končno določbo:

(1)Pod pogoji, ki jih določa ta zakon, je pravna oseba odgovorna tudi za kazniva dejanja iz prvega odstavka 392. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – popr. in 23/99).

(2)Za kazniva dejanja iz prejšnjega odstavka se pravne osebe kaznujejo s kaznimi, predpisanimi v 26. členu tega zakona.

Ta zakon začne veljati devetdeseti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Zakon o spremembah Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja – ZOPOKD-A (Uradni list RS, št. 50/04) vsebuje naslednjo končno določbo:

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.