Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o socialnem varstvu (ZSV-C)

V zakonu o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92, 56/92, 13/93, 1/99, 41/99, 36/2000, 54/2000, 26/2001, 6/2002, 110/2002 in 5/2003) se za tretjim odstavkom 16. člena doda nov četrti odstavek, ki se glasi: "Upravičenec do institucionalnega varstva lahko v primerih in pod pogoji, določenimi s tem zakonom, namesto pravice do celodnevnega institucionalnega varstva izbere družinskega pomočnika.".

Za II. poglavjem se doda novo II.A) poglavje in členi 18.a do 18.r, ki se glasijo:

Pravico do izbire družinskega pomočnika ima polnoletna oseba s težko motnjo v duševnem razvoju ali polnoletna težko gibalno ovirana oseba, ki potrebuje pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb (v nadaljnjem besedilu: invalidna oseba). Šteje se, da gre za invalidno osebo iz prejšnjega odstavka, če: – je zanjo pred uveljavljanjem pravice do izbire družinskega pomočnika skrbel eden od staršev, ki je po predpisih o starševskem varstvu prejemal delno plačilo za izgubljeni dohodek, – ali je oseba invalid po zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb, ki potrebuje pomoč za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, – ali če v skladu s tem zakonom komisija za priznanje pravice do družinskega pomočnika (v nadaljnjem besedilu: komisija) ugotovi, da gre za osebo s težko motnjo v duševnem razvoju ali težko gibalno ovirano osebo, ki potrebuje pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb, ki jo lahko nudi družinski pomočnik. Invalidna oseba v primeru izbire družinskega pomočnika obdrži pravico do dodatka za tujo nego in pomoč, ki ga prejema za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb po drugih predpisih, vendar ji ta pravica v času, ko ji pomoč nudi družinski pomočnik, miruje.

Družinski pomočnik je oseba, ki invalidni osebi nudi pomoč, ki jo potrebuje. Družinski pomočnik ni dolžan kriti materialnih stroškov za življenje invalidne osebe. Družinski pomočnik je lahko le oseba, ki bi se lahko štela za brezposelno osebo po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti ali se je z namenom, da bi postala družinski pomočnik, odjavila iz evidence brezposelnih oseb ali je zapustila trg dela. Družinski pomočnik je lahko tudi oseba, ki je v delovnem razmerju s krajšim delovnim časom od polnega delovnega časa pri delodajalcu. Šteje se, da je oseba zapustila trg dela, če je z namenom, da bi postala družinski pomočnik, opustila zaposlitev s tem, da je odpovedala pogodbo o zaposlitvi s polnim delovnim časom ali pa je zaradi tega namena sklenila le delovno razmerje s krajšim delovnim časom od polnega delovnega časa pri istem oziroma drugem delodajalcu. Odpoved pogodbe o zaposlitvi ali odjava iz evidence brezposelnih oseb z namenom biti družinski pomočnik invalidu ne pomeni krivdnega izključitvenega razloga za pridobitev pravic po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti.

Družinski pomočnik je lahko oseba, ki ima isto stalno prebivališče kot invalidna oseba, oziroma eden od družinskih članov invalidne osebe. Kot družinski član po prejšnjem odstavku se štejejo osebe, ki se kot družinski člani upoštevajo pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči po tem zakonu, in brat in sestra, stara mati, stari oče, stric in teta.

Invalidna oseba uveljavlja pravico do izbire družinskega pomočnika pri centru za socialno delo, ki je v skladu s tem zakonom pristojen za invalidno osebo. Invalidna oseba mora v vlogi za uveljavljanje pravice do izbire družinskega pomočnika navesti naslednje osebne podatke: – ime in priimek, – EMŠO, – davčno številko, – podatke o prebivališču (v primeru tujega državljanstva tudi podatke o izdanem dovoljenju za prebivanje v Republiki Sloveniji), – podatke o imenu in priimku ter prebivališču osebe, ki jo želi za družinskega pomočnika. V primeru iz prve in druge alinee drugega odstavka 18.a člena tega zakona mora invalidna oseba v vlogi navesti tudi podatke o tem, pri katerem centru za socialno delo je uveljavljal pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek eden od staršev oziroma pri katerem centru za socialno delo je bilo ugotovljeno, da je invalidna oseba, in na podlagi katerih predpisov prejema dodatek za tujo nego in pomoč za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb. V primeru iz tretje alinee drugega odstavka 18.a člena tega zakona mora invalidna oseba vlogi priložiti dokumentacijo, iz katere je razvidno, da pri njej obstaja težka motnja v duševnem razvoju oziroma težka gibalna oviranost in da zato potrebuje pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb.

Vlogi mora invalidna oseba priložiti izjavo izbranega družinskega pomočnika, da želi invalidni osebi nuditi pomoč, ki jo potrebuje, in da bo zapustil trg dela oziroma da se bo odjavil iz evidence brezposelnih oseb ter ali želi uveljaviti pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek. Izjava mora vsebovati naslednje osebne podatke družinskega pomočnika: – ime in priimek, – EMŠO, – davčno številko, – podatke o prebivališču (v primeru tujega državljanstva tudi podatke o izdanem dovoljenju za prebivanje v Republiki Sloveniji), – podatke o transakcijskem računu. Invalidna oseba in družinski pomočnik lahko skleneta dogovor, v katerem podrobneje določita način, vrsto in obseg pomoči, ki jo bo družinski pomočnik nudil invalidni osebi. V primeru sklenjenega dogovora mora biti vlogi priložen tudi ta dogovor.

Če je invalidna oseba pred uveljavljanjem pravice do družinskega pomočnika v celodnevnem institucionalnem varstvu, mora pristojni center za socialno delo pred odločitvijo pridobiti tudi mnenje zavoda, v katerem je nameščena, ki ga mora z vso dokumentacijo, s katero razpolaga, posredovati komisiji iz 18.f člena tega zakona.

Pristojni center za socialno delo odloči o izbiri določene osebe za družinskega pomočnika na podlagi mnenja komisije, ki jo imenuje minister, pristojen za socialno varstvo. Minister, pristojen za socialno varstvo, imenuje šest komisij, ki delujejo za posamezna teritorialno zaokrožena območja v Republiki Sloveniji. Komisijo sestavljajo strokovni delavec po tem zakonu, zdravstveni delavec, ki dela na področju socialnega varstva, in predstavnik uporabnikov. Komisija v svojem mnenju ugotovi, ali gre za upravičenca iz 18.a člena tega zakona in ali mu izbrani družinski pomočnik potrebno pomoč lahko nudi. Pri pripravi mnenja iz prejšnjega odstavka komisija upošteva vse dejavnike, ki bi lahko vplivali na pomoč invalidni osebi.

V primeru, da je invalidna oseba za družinskega pomočnika izbrala tistega od staršev, ki ji je že nudil nego in varstvo in je po predpisih o starševskem varstvu prejemal delno plačilo za izgubljeni dohodek, lahko center za socialno delo o pravici do izbire družinskega pomočnika odloči brez mnenja komisije iz prejšnjega člena.

Pristojni center za socialno delo izda odločbo, s katero ugotovi, da bo invalidni osebi pomoč, ki jo potrebuje pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb, nudil izbrani družinski pomočnik, in hkrati odloči o pravici družinskega pomočnika iz prvega odstavka 18.i člena tega zakona. Center za socialno delo ugodi izbiri določene osebe za družinskega pomočnika, če: – gre za upravičenca iz 18.a člena tega zakona, – če izbrani pomočnik izpolnjuje pogoje po tem zakonu in – če komisija poda pozitivno mnenje, da mu izbrani družinski pomočnik to pomoč lahko nudi, razen v primeru iz 18.g člena tega zakona.

Družinski pomočnik ima pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek v višini minimalne plače oziroma sorazmernega dela plačila za izgubljeni dohodek v primeru dela s krajšim delovnim časom od polnega. Delno plačilo za izgubljeni dohodek se usklajuje z rastjo minimalne plače. Družinskemu pomočniku pravica iz prejšnjega odstavka pripada od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi vloge za uveljavljanje pravice do izbire družinskega pomočnika, kateri je priložena njegova izjava, da želi uveljaviti pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek. Če je izbrani družinski pomočnik zapustil trg dela ali se odjavil iz evidence brezposelnih oseb kasneje, mu pravica iz prejšnjega odstavka pripada s prvim naslednjim dnem po dnevu, ko je zapustil trg dela oziroma se odjavil iz evidence brezposelnih oseb. Če je za invalidno osebo pred uveljavljanjem pravice izbire družinskega pomočnika skrbel eden od staršev, ki je po predpisih o starševskem varstvu prejemal delno plačilo za izgubljeni dohodek, staršu pripada pravica družinskega pomočnika iz prvega odstavka tega člena od prvega dne po prenehanju pravic po predpisih o starševskem varstvu do dokončnosti odločbe, s katero pristojni center za socialno delo odloči o izbiri družinskega pomočnika in njegovih pravicah.

Družinski pomočnik invalidni osebi nudi pomoč v skladu z njenimi potrebami in interesi, zlasti pa: – nastanitev, nego, prehrano in gospodinjska opravila, – zdravstveno oskrbo preko izbranega osebnega zdravnika, – spremstvo in udejstvovanje v različnih socialnih in družbenih aktivnostih (kulturne, športne, verske, izobraževalne), – omogočati, da zakonit zastopnik, če ga invalidna oseba ima, opravlja svojo funkcijo. Družinski pomočnik se mora udeleževati programov usposabljanja, ki jih določi socialna zbornica, ki določi tudi njihovo vsebino, izvajalce, pogostost in trajanje.

Center za socialno delo ves čas spremlja, ali družinski pomočnik invalidni osebi zagotavlja ustrezno pomoč. Invalidna oseba lahko kadarkoli center za socialno delo seznanja z delom družinskega pomočnika. Družinski pomočnik je dolžan pristojnemu centru za socialno delo najmanj enkrat letno poročati o izvajanju pomoči invalidni osebi. Center za socialno delo mora s poročilom družinskega pomočnika seznaniti invalidno osebo, ki k poročilu lahko poda svoje mnenje. V primeru spremenjenih okoliščin, ki bi onemogočile nadaljnje izvajanje pomoči, mora družinski pomočnik nemudoma obvestiti pristojni center za socialno delo. Center za socialno delo o spremenjenih okoliščinah pridobi tudi mnenje invalidne osebe. Pristojni center za socialno delo o delu družinskega pomočnika sestavlja letno socialno poročilo, ki vsebuje tudi obvestila oziroma mnenja invalidne osebe iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena in poročila oziroma obvestila družinskega pomočnika iz drugega in tretjega odstavka tega člena. V primeru spremenjenih okoliščin ali če center za socialno delo podvomi v ustreznost pomoči družinskega pomočnika, celotno dokumentacijo odstopi komisiji iz 18.f člena tega zakona, ki mora novo mnenje v skladu s tem zakonom podati najkasneje v roku 30 dni od prejema dokumentacije. Če komisija ugotovi, da invalidni osebi ni zagotovljena ustrezna pomoč, center za socialno delo ravna po določbi 18.l člena tega zakona.

Družinski pomočnik preneha opravljati svoje naloge: – na željo invalidne osebe, – na željo družinskega pomočnika, – zaradi spremenjenih potreb invalidne osebe, – zaradi izvajanja dolžnosti in nalog v nasprotju z določbami tega zakona, – s smrtjo družinskega pomočnika, – s smrtjo invalidne osebe. V primeru prenehanja opravljanja nalog družinskega pomočnika po prvi, drugi, tretji in četrti alinei prejšnjega odstavka pristojni center za socialno delo izda odločbo. Družinski pomočnik z dnem dokončnosti odločbe iz prejšnjega odstavka izgubi pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek. V primeru prenehanja opravljanja nalog družinskega pomočnika po šesti alinei prvega odstavka tega člena družinski pomočnik obdrži pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek še 3 mesece po smrti invalidne osebe.

V primeru prenehanja opravljanja nalog družinskega pomočnika po prejšnjem členu, razen v primeru prenehanja po šesti alinei prvega odstavka prejšnjega člena, ima invalidna oseba pravico do nove izbire družinskega pomočnika ali pravico do celodnevnega institucionalnega varstva ali do pričetka ponovnega izplačevanja dodatka za tujo nego in pomoč. V primeru, da se invalidna oseba želi vrniti v zavod, v katerem je bivala pred uveljavljanjem pravice do pravice do družinskega pomočnika, ima prednost pri sprejemu v ta zavod.

V primeru prenehanja opravljanja nalog družinskega pomočnika po prvi, tretji in šesti alinei prvega odstavka 18.l člena ima družinski pomočnik pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, kot če bi mu prenehala pogodba o zaposlitvi brez njegove krivde. V primeru, ko družinski pomočnik invalidni osebi ne želi več nuditi pomoči, mora invalidni osebi nuditi pomoč, ki jo ta potrebuje, dokler ji ni zagotovljena nova pomoč pri opravljanju osnovnih življenjskih potreb ali druga oblika varstva. Tudi v tem primeru ima družinski pomočnik pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, kot če bi mu prenehala pogodba o zaposlitvi brez njegove krivde. Če družinski pomočnik kljub temu ne nudi pomoči invalidni osebi, kot jo potrebuje, se pri uveljavljanju pravic po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti šteje kot, da je družinskemu pomočniku pogodba o zaposlitvi prenehala iz krivdnega razloga. V primeru prenehanja pravic družinskega pomočnika zaradi izvajanja pravice v nasprotju z določbami tega zakona mora pristojni center za socialno delo do uveljavitve pravice invalidne osebe iz 18.m člena čimprej urediti začasno drugo pomoč. V tem primeru se pri uveljavljanju pravic po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti šteje kot, da je družinskemu pomočniku pogodba o zaposlitvi prenehala iz krivdnega razloga. Družinski pomočnik se mora pri pristojni enoti Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje zaradi uveljavljanja pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti po tem zakonu prijaviti v 30 dneh od dokončnosti odločbe iz drugega odstavka 18.l člena tega zakona oziroma od poteka roka iz četrtega odstavka 18.l člena tega zakona.

Zoper odločbo centra za socialno delo, s katero invalidni osebi ni ugodena izbira določene osebe za družinskega pomočnika, ima invalidna oseba pravico do pritožbe. Zoper odločbo iz prvega odstavka 18.h člena tega zakona se lahko v delu, ki se nanaša na odločitev o pravici do delnega plačila za izgubljeni dohodek, pritoži tudi izbrani družinski pomočnik. Invalidna oseba oziroma izbrani družinski pomočnik se lahko pritožita tudi zoper odločbo, izdano na podlagi tretje in četrte alinee prvega odstavka 18.l člena tega zakona. Pritožba zoper odločbo iz prvega in drugega odstavka tega člena ne zadrži izvršitve. V postopkih na drugi stopnji ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, odloči na podlagi mnenja republiške komisije za priznanje pravice do izbire družinskega pomočnika, ki jo imenuje minister, pristojen za socialno varstvo. Minister, pristojen za socialno varstvo, pri imenovanju članov komisije iz prejšnjega odstavka smiselno upošteva določbe 18.f člena tega zakona. Člani komisije iz drugega odstavka tega člena ne morejo biti osebe, ki so sodelovale v postopku na prvi stopnji.

Minister, pristojen za socialno varstvo, predpiše natančnejše pogoje in postopek za uveljavljanje pravice do izbire družinskega pomočnika.

Določbe tega zakona o inšpekcijskem nadzoru se uporabljajo tudi za nadzor v zvezi z uveljavljanjem in izvajanjem pravice do izbire družinskega pomočnika.".

Na koncu drugega odstavka 30.a člena se črta vejica in besedilo "če upravičenec dovoli zaznambo prepovedi odsvojitve in bremenitve nepremičnin v korist Republike Slovenije".

Za 36. členom se dodata novo podpoglavje in nov 36.a člen, ki se glasita:

Za spodbujanje zaposlovanja upravičencev do denarne socialne pomoči je delodajalec, ki za nedoločen čas zaposli dolgotrajno brezposelnega upravičenca, ki je v zadnjih treh letih denarno socialno pomoč prejemal najmanj 24 mesecev, upravičen do subvencije za zaposlitev v skladu s predpisi o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti ter programom aktivne politike zaposlovanja. Subvencijo zagotavlja država. Del subvencije v višini 12 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega s tem zakonom, se izplača iz sredstev, zagotovljenih za denarne socialne pomoči, razlika do višine subvencije na podlagi predpisov o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti ter programa aktivne politike zaposlovanja pa iz sredstev za spodbujanje zaposlitev. O pravici odloči pristojna enota Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje v soglasju s centrom za socialno delo, ki je pristojen za odločanje o denarni socialni pomoči. Vlogi delodajalca je potrebno priložiti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Če delodajalec prekine delovno razmerje z osebo iz prvega odstavka tega člena prej kot v dveh letih od dneva zaposlitve, je dolžan povrniti celoten znesek subvencije.".

V prvem odstavku 43. člena se za besedilom "za prvo socialno pomoč," doda besedilo "za osebno pomoč,". V drugem odstavku se črta besedilo "za osebno pomoč ter".

Za 43. členom se doda nov 43.a člen, ki se glasi: Podjetja, zavodi in drugi delodajalci zagotavljajo izvajanje storitev iz 18. člena tega zakona.".

Pred 44. členom se doda nov podnaslov, ki se glasi: "A1. Koncesije za opravljanje storitev javne službe".

V prvem in drugem odstavku 44. člena se besedi "prejšnjega člena" nadomesti z besedami "43. člena tega zakona". Za drugim odstavkom se dodajo novi tretji, četrti in peti odstavek, ki se glasijo: "Koncedent je v primeru iz prvega odstavka tega člena država, v primeru iz drugega odstavka pa občina. Koncesija se podeli za določen čas, pri čemer se upošteva višina sredstev, ki jih je koncesionar prispeval za zagotovitev izvajanja storitve, za katero se podeljuje koncesija. Trajanje koncesije se lahko podaljša največ še za čas, za katerega je bila sklenjena koncesijska pogodba, in sicer pod pogoji, določenimi v predpisu iz 48. člena tega zakona in v koncesijski pogodbi. Koncesija se podeli na javnem razpisu.".

45. člen se spremeni, tako da se glasi: Ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, oziroma občinski svet v skladu z nacionalnim programom socialnega varstva s koncesijskim aktom določita vrsto in obseg storitev, za katere se objavi javni razpis za podelitev koncesije. V koncesijskem aktu mora biti določeno za posamezno vrsto storitev, ki so predmet koncesije: – krajevno območje izvajanja storitev; – število ali obseg koncesij, ki se bo na posameznem javnem razpisu podelil za določeno krajevno območje izvajanja posamezne vrste storitev.".

46. člen se spremeni, tako da se glasi: Besedilo objave javnega razpisa mora vsebovati: – navedbo, da se koncesija podeljuje v skladu s tem zakonom in predpisom iz 48. člena tega zakona; – storitve, ki so predmet koncesije; – obseg posamezne storitve; – predvideni začetek izvajanja storitve in čas trajanja koncesije; – krajevno območje, za katerega se razpisuje koncesija za izvajanje določene storitve; – navedbo obsega ali števila koncesij, ki se podelijo na javnem razpisu za posamezno krajevno območje; – uporabnike storitve, za katere se razpisuje koncesija; – navedbo, da se delovna razmerja zaposlenih ureja v skladu s kolektivnimi pogodbami, zakoni in drugimi akti, ki veljajo za zaposlene v javnih zavodih s področja socialnega varstva; – vrste dokazil o izpolnjevanju predpisanih pogojev in o sposobnosti za izvajanje storitev, ki so predmet koncesije; – rok za prijavo na javni razpis; – kriterije in merila za izbiro med ponudbami; – organ, ki bo odločil o podelitvi koncesije in organ, ki je pooblaščen za sklenitev koncesijske pogodbe, – odgovorno osebo za dajanje informacij v času objave javnega razpisa; – druge podatke, pomembne za določitev in izvajanje storitve. Koncedent mora v času objave javnega razpisa omogočiti ponudnikom vpogled v razpisno dokumentacijo in na zahtevo predati razpisno dokumentacijo. V razpisni dokumentaciji morajo biti navedeni vsi podatki, ki bodo omogočili ponudniku izdelati popolno vlogo.".

47. člen se spremeni, tako da se glasi: Za pregled in presojo prispelih ponudb imenuje organ, pristojen za podelitev koncesije, najmanj tričlansko strokovno komisijo (v nadaljnjem besedilu: komisija za koncesije). Vsaj en član komisije za koncesije mora biti zaposlen pri navedenem organu.".

Za 47. členom se dodajo novi 47.a do 47.o členi, ki se glasijo: Ponudnik lahko vlogo dopolnjuje oziroma spreminja do preteka razpisnega roka. Ponudnik do poteka razpisnega roka nima pravice vpogledati vloge drugih ponudnikov na istem razpisu. Ponudnik lahko za isto lokacijo izvajanja storitev na javnem razpisu vloži le eno ponudbo. Ponudba, ki je prispela k organu, pristojnem za podelitev koncesije, po preteku razpisnega roka, je prepozna. Do poteka razpisnega roka lahko ponudnik sodeluje v postopku le s tem, da na način, določen v razpisu in razpisni dokumentaciji, predloži ponudbo.

Komisija za koncesije odpre prispele ponudbe v roku 30 dni po preteku roka za prijavo na javni razpis. Odpiranju ponudb sme prisostvovati vsak ponudnik na javnem razpisu. Za vsako ponudbo komisija za koncesije ugotovi, ali je pravočasna, ali jo je podal ponudnik, ki izpolnjuje predpisane pogoje, ali je ponudba podana za v razpisu določeno krajevno območje izvajanja določene vrste storitve in ali je popolna glede na besedilo javnega razpisa. Ponudbe, ki niso pravočasne, ali niso popolne, ali ponudba ni podana za v razpisu določeno krajevno območje izvajanja določene vrste storitve, ali je ni podal ponudnik, ki izpolnjuje predpisane pogoje, s sklepom zavrže organ, pristojen za podelitev koncesije. O vsaki ponudbi, ki je pravočasna, jo je podal ponudnik, ki izpolnjuje predpisane pogoje in je podana za v razpisu določeno krajevno območje izvajanja določene vrste storitve ter je popolna, pridobi komisija za koncesije mnenje socialne zbornice. Zbornica mora mnenje dati v 20 dneh od prejema pisne zahteve komisije, sicer komisija za koncesije pripravi predlog podelitve koncesij brez tega mnenja. Komisija za koncesije najkasneje v roku 60 dni po pridobitvi mnenja socialne zbornice oziroma po izteku roka iz prejšnjega odstavka opravi pregled in presojo popolnih ponudb po kriterijih in merilih, objavljenih v javnem razpisu, ter na tej podlagi in ob upoštevanju mnenja socialne zbornice, če je bilo dano, pripravi predlog podelitve koncesij.

Organ, pristojen za podelitev koncesije, o vseh ponudbah za določeno krajevno območje izvajanja posamezne vrste storitev izda eno odločbo, s katero podeli koncesijo najugodnejšemu ponudniku ali ponudnikom in določi čas trajanja koncesije v skladu z razpisom in zavrne neuspešne ponudbe. V postopku izdaje odločbe imajo položaj stranke le tisti ponudniki, ki so predložili ponudbo za določeno krajevno območje izvajanja posamezne vrste storitev. V odločbi se določi rok po vročitvi dokončne odločbe, v katerem mora izbrani ponudnik skleniti koncesijsko pogodbo. Če je v predpisu ministra iz 48. člena tega zakona določeno, da lahko določene pogoje za začetek opravljanja storitev koncesionar izpolni po podelitvi koncesije in sklenitvi pogodbe, se v odločbi določi rok, v katerem mora koncesionar izpolniti te pogoje in način, kako jih mora izpolniti. Organ, ki je izdal odločbo, lahko rok iz drugega in tretjega odstavka tega člena iz upravičenih razlogov podaljša.

Zoper odločbo o podelitvi koncesije ni pritožbe, možen pa je upravni spor. Stranke v upravnem sporu so lahko le ponudniki, ki so bili stranke v postopku izdaje odločbe. Sodišče ne more s sodbo samo odločiti o stvari. Če bi odprava odločbe pomenila nesorazmerno obremenitev osebe, ki je do tedaj izvrševala koncesijsko pogodbo, sodišče odločbe ne odpravi, temveč tožniku na njegovo zahtevo prisodi odškodnino.

Če je koncesijska pogodba sklenjena z drugo osebo od tiste, kateri je bila z odločbo podeljena koncesija, je koncesijska pogodba nična. Enako velja tudi v primeru, da je koncesijska pogodba sklenjena brez izdaje odločbe. Koncesijska pogodba je nična tudi v primeru, da je bila odločba pravnomočno odpravljena in je bil v postopku izbire za isto koncesijo izbran drug koncesionar. Ničnost iz prvega in drugega odstavka tega člena po uradni dolžnosti ugotovi organ, pristojen za podelitev koncesije.

S pogodbo o koncesiji koncedent in koncesionar uredita medsebojno koncesijsko razmerje in razmerje do uporabnikov, zlasti pa: – vrsto in obseg storitve, ki je predmet koncesije, – začetek izvajanja koncesije, – čas, za katerega se sklene koncesijska pogodba, – ceno oziroma način vrednotenja storitev, – sredstva, ki jih koncesionarju za opravljanje storitev, ki so predmet koncesije, zagotavlja koncedent, in način financiranja, – dolžnost in način poročanja koncesionarja koncedentu, – obveznosti koncesionarja do uporabnikov, – pogodbene sankcije zaradi neizvajanja ali nepravilnega izvajanja koncesije, – način finančnega, strokovnega in upravnega nadzora s strani koncedenta, – način spreminjanja koncesijske pogodbe oziroma koncesijskega razmerja, – prenehanje koncesijske pogodbe in njeno morebitno podaljšanje, – obveznosti koncesionarja ob predčasnem prenehanju pogodbe, – druge določbe, ki so pomembne za določitev in izvajanje storitve, ki je predmet koncesije. Koncesijska pogodba, ki ni sklenjena v pisni obliki, je nična, enako pa velja tudi za njene dopolnitve in spremembe.

Koncedent vodi register o podeljenih koncesijah, ki obsega: 1. zaporedno številko izdane odločbe o podelitvi koncesije, 2. ime in sedež koncesionarja, ime odgovorne osebe in pravni status koncesionarja, 3. krajevno območje, obseg in vrsto socialnih storitev, za katere je bila podeljena koncesija, 4. datum začetka izvajanja koncesije, 5. rok trajanja koncesije. Podatki, vpisani v register, razen osebnih podatkov, so javni.

Strokovni in upravni nadzor ter inšpekcijski nadzor nad izvajanjem javne službe na podlagi koncesije se izvaja v skladu s tem zakonom in drugimi predpisi. Določbe tega zakona, ki se nanašajo na socialnovarstveni zavod ali zasebnika, se smiselno uporabljajo tudi za koncesionarja.

Kljub spremenjenim okoliščinam je koncesionar dolžan izvajati javno službo, ki je predmet koncesije in izpolnjevati obveznosti iz koncesijske pogodbe. V primeru spremenjenih okoliščin, ki bistveno otežujejo izpolnjevanje obveznosti koncesionarja in to v takšni meri, da bi bilo kljub posebni naravi koncesijske pogodbe nepravično pogodbena tveganja prevaliti le na koncesionarja, ima koncesionar pravico zahtevati od koncedenta spremembo pogodbe. Spremembe pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin ne more zahtevati, če bi moral ob sklenitvi pogodbe te okoliščine upoštevati ali če bi se jim lahko izognil ali jih premagal.

Koncedent lahko na koncesionarjev predlog ali v sporazumu z njim prenese koncesijo na drugo osebo, ki ima koncesijo za izvajanje javne službe, ki je predmet koncesije, in če je iz okoliščin mogoče sklepati, da bo prevzemnik koncesije izvajal javno službo skladno s predpisi in koncesijsko pogodbo, učinkovito in v skladu z interesi uporabnikov. Koncedent prenese koncesijo s tem, da novemu koncesionarju izda odločbo o podelitvi koncesije in razveljavi prejšnjo odločbo. Zoper odločbo ni pritožbe, možen pa je upravni spor. Koncesija se prenese pod enakimi pogoji, kot je bila podeljena prvotnemu koncesionarju in za preostali čas trajanja koncesije. Novi koncesionar sklene po vročitvi dokončne odločbe iz drugega odstavka tega člena novo koncesijsko pogodbo s koncedentom. V primerih iz 47.k in 47.m člena tega zakona za prenos koncesije ni potreben predlog koncesionarja ali sporazum z njim.

Če ta zakon ne določa drugače, se za prenehanje koncesijske pogodbe smiselno uporabljajo pravila obligacijskega prava. Koncesionar ne sme odpovedati koncesijske pogodbe zaradi kršitev koncedenta, razen v primeru, ko koncedent ne izpolnjuje svojih obveznosti iz koncesijske pogodbe tako, da to koncesionarju onemogoča izvajanje koncesijske pogodbe. Koncesijsko razmerje preneha zaradi prenehanja koncesionarja, razen če koncesije koncedent v skladu s prejšnjim členom ne prenese na koncesionarjevega pravnega naslednika.

V primeru prenehanja koncesije, razen v primerih iz 47.m in 47.n člena tega zakona, mora koncesionar še naprej izvajati dejavnost, ki je predmet koncesije, pod pogoji iz koncesijske pogodbe do takrat, ko koncedent zagotovi izvajanje te dejavnosti v okviru javnega zavoda ali ko to dejavnost začne izvajati novi koncesionar, vendar največ 3 leta. Koncedent mora nemudoma začeti z zagotavljanjem možnosti, da dejavnost, ki je predmet koncesije, prevzame javni zavod ali da v skladu s tem zakonom prenese koncesijo na novega koncesionarja, ali nemudoma začeti s postopkom nove podelitve koncesije. Če je zaradi koristi uporabnikov, zlasti v primeru javne službe institucionalnega varstva, nujno, da javni zavod ali novi koncesionar še naprej izvaja dejavnost v istih prostorih, v katerih je dejavnost opravljal prejšnji koncesionar, je prejšnji koncesionar ali katerikoli lastnik teh prostorov dolžan oddati te prostore v najem novemu izvajalcu te javne službe, in sicer najdalj za preostanek trajanja prvotne koncesije. O obveznosti oddaje v najem odloči organ, pristojen za podelitev koncesije, z odločbo, ki jo izda po uradni dolžnosti in s katero določi najemnika, obseg prostorov, na katere se nanaša obveznost oddaje v najem, trajanje najema, višino najemnine in druge pogoje najema. Najemnina ne sme biti manjša od višine stroškov prostorov, ki so bili prejšnjemu koncesionarju priznani v ceni storitve v skladu z veljavno metodolgijo za oblikovanje cen socialnovarstvenih storitev. Organ, pristojen za podelitev koncesije, lahko na zahtevo najemodajalca ali najemnika odločbo o najemu spremeni, če se je bistveno spremenilo dejansko stanje, na katerem je odločba bila izdana. Če najem ni več nujen zaradi koristi uporabnikov, organ odločbo razveljavi. Zoper odločbo o najemu ni pritožbe, možen pa je upravni spor.

Organ, pristojen za podelitev koncesije, z odločbo odvzame koncesijo: – če koncesionar v roku, določenem v odločbi o podelitvi koncesije ne podpiše koncesijske pogodbe, pa koncedent tega roka ne podaljša v skladu z zakonom; – če koncesionar v roku, določenem v odločbi o podelitvi koncesije ne izpolni določenih pogojev za začetek opravlja storitev, za katere je v odločbi o podelitvi koncesije določeno, da jih koncesionar izpolni po podelitvi koncesije in sklenitvi pogodbe, pa koncedent tega roka ne podaljša v skladu z zakonom; – če koncesionar ne opravlja javne službe v skladu s predpisi ter odločbo o koncesiji; – če koncesionar ne ravna v skladu z odločbami, izdanimi v okviru nadzora nad izvajanjem koncesije; – če zaradi slabega finančnega stanja koncesionarja, visoke stopnje njegove zadolženosti, poslovanja z izgubo v daljšem obdobju, precejšnjega odstopanja finančnega stanja koncesionarja od projekcije finančnega poslovanja, ki jo je predložil v svoji ponudbi, ali iz drugih finančnih razlogov mogoče utemeljeno sklepati, da ne bo mogel ustrezno izvrševati dejavnosti, ki je predmet koncesije; – če je zaradi zmanjšanja potreb po opravljanju storitev, ki so predmet koncesije, potrebno na določenem krajevnem območju zmanjšati obseg izvajanja javne službe, ki je predmet koncesije, pa se koncesionar in koncedent ne sporazumeta o ustrezni spremembi koncesijske pogodbe ali njeni sporazumni razvezi. Pristojni organ koncedenta pisno opozori koncesionarja na razlog za odvzem koncesije, mu določi primeren rok za odpravo kršitev, slabega finančnega stanja ali za sporazumno spremembo oziroma razvezo pogodbe, in ga opozori, da bo v nasprotnem primeru uvedel postopek odvzema koncesije. Če v določenem roku koncesionar ne odpravi kršitev, slabega finančnega stanja ali v njem ne pride do sporazumne spremembe oziroma razveze pogodbe, pristojni organ koncedenta po uradni dolžnosti izda odločbo, s katero odvzame koncesijo. Zoper odločbo o odvzemu koncesije ni pritožbe, možen pa je upravni spor.

Če je koncesija prenehala zaradi odvzema ali iz drugih razlogov, ki ne dopuščajo, da bi koncesionar še naprej opravljal dejavnost, ki je predmet koncesije, pa je to dejavnost treba še naprej opravljati, mora koncedent zagotoviti, da dejavnost še naprej izvaja javni zavod ali drug koncesionar v objektih oziroma prostorih, v katerih se je izvajala do prenehanja koncesije, po potrebi pa tudi z zaposlenimi, ki so pri dotedanjem koncesionarju opravljali to dejavnost. V ta namen je prejšnji koncesionar ali katerikoli lastnik teh prostorov dolžan oddati te prostore in njihovo pripadajočo opremo, potrebno za izvajanje javne službe, v najem novemu izvajalcu te javne službe, in sicer najdalj za 3 leta od prenehanja koncesije. O obveznosti oddaje v najem odloči organ, pristojen za podelitev koncesije, z odločbo, ki jo izda po uradni dolžnosti in s katero določi najemnika, obseg prostorov, na katere se nanaša obveznost oddaje v najem, trajanje najema, višino najemnine in druge pogoje najema. Zoper odločbo o obveznosti oddaje v najem ni pritožbe, možen pa je upravni spor. Najemnina se določi v višini stroškov prostorov, ki so bili prejšnjemu koncesionarju priznani v ceni storitve v skladu z veljavno metodologijo za oblikovanje cen socialnovarstvenih storitev. Koncedent mora nemudoma začeti z zagotavljanjem možnosti, da dejavnost, ki je predmet koncesije trajno prevzame javni zavod ali da v skladu z zakonom prenese koncesijo na novega koncesionarja, ali nemudoma začeti s postopkom nove podelitve koncesije. Po preteku treh let od prenehanja koncesije se glede najema uporabljajo določbe tretjega, četrtega, petega in šestega odstavka 47.k člena tega zakona.

Z dnem, ko po zakonu nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka, uvedenega zoper koncesionarja, preneha koncesijsko razmerje po zakonu, razen, kolikor ni dolžan stečajni upravitelj v skladu s 47.o členom tega zakona še izvajati koncesijo v teku stečajnega postopka. Objekti in oprema, namenjeni za izvajanje koncesije, ne postanejo del stečajne mase koncesionarja, ampak postanejo z dnem prenehanja koncesijskega razmerja last koncedenta. O tem, kateri so objekti in oprema, namenjeni za izvajanje koncesije, odloči organ koncedenta, pristojen za podelitev koncesije, z odločbo v upravnem postopku. Zoper odločbo ni pritožbe, možen pa je upravni spor. Pristojni organ koncedenta lahko odloči, da objekti in oprema koncesije ostanejo del stečajne mase. Če v koncesijski pogodbi ni bilo določeno, da objekti in oprema koncesije, ki so predmet izločitve, po prenehanju koncesije preidejo v last koncedenta, je koncedent dolžan v stečajno maso vplačati celotno vrednost objektov in naprav koncesije, zmanjšano za morebitne terjatve, ki jih ima do koncesionarja. Če je v koncesijski pogodbi bilo določeno, da objekti in oprema koncesije, ki so predmet izločitve, po prenehanju koncesije preidejo v last koncedenta bodisi brezplačno bodisi za določeno ceno (odkupna cena), je koncedent dolžan v stečajno maso vplačati tolikšen delež vrednosti objektov in opreme koncesije, kolikor je še preostalo časa od prenehanja koncesije zaradi uvedbe stečaja do poteka roka koncesije v primerjavi s celotnim rokom koncesije, povečan za odkupno ceno in zmanjšan za morebitne terjatve, ki jih ima do koncesionarja. Za določitev vrednosti objektov in opreme koncesije po tem členu se uporabljajo pravila, ki veljajo za določitev vrednosti nepremičnin v postopku razlastitve. O višini in roku plačila objektov in opreme koncesije odloči stečajni senat, pri čemer rok plačila ne sme biti krajši od 1 leta.

Stečajni upravitelj mora zagotoviti, da koncesionar izvaja koncesijo tudi v teku stečajnega postopka do takrat, ko javno službo, ki je predmet koncesije po določbah 47.m člena tega zakona začne opravljati druga oseba. Koncedent je dolžan stečajnemu upravitelju dati na razpolago objekte in opremo koncesije, ki so predmet izločitve iz stečajne mase. Za nadaljevanje izvajanja javne službe, ki je predmet koncesije, se ne uporabljajo omejitve, ki veljajo za nadaljevanje proizvodnje in tekoče posle v stečajnem postopku. Na pogodbe koncesionarja z uporabniki dejavnosti storitev javne službe, ki je predmet koncesije začetek stečaja nima pravnih posledic. Uporabniki smejo zavrniti plačilo storitev, ki so predmet koncesije, preden je storitev izvršena. Objekte in opremo, ki so postali v skladu s prejšnjim členom last koncedenta, lahko koncedent proda novemu koncesionarju ali mu jih odda v najem, pri čemer se ne uporabljajo predpisi o prodaji oziroma oddaji v najem državnega premoženja oziroma premoženja lokalnih skupnosti. Sredstva, dosežena s prodajo, so namenska sredstva za plačilo teh objektov in opreme v stečajno maso. Če je organ, pristojen za podelitev koncesije v skladu z drugim odstavkom 47.n člena tega zakona odločil, da objekti in oprema ostanejo del stečajne mase, odloči hkrati o najemu teh prostorov v skladu z drugim, tretjim, četrtim, petim in šestim odstavkom 47.m člena tega zakona.".

48. člen se spremeni tako, da se glasi: Minister, pristojen za socialno varstvo, podrobneje predpiše način podelitve koncesije in druga vprašanja koncesijskega razmerja, zlasti pa: – trajanje koncesije za različne vrste storitev, ki so predmet koncesije in pogoje ter omejitve podaljšanja koncesije; – pogoje, ki jih mora izpolnjevati koncesionar in dokazila o njihovem izpolnjevanju; – možnost poznejšega izpolnjevanja določenih pogojev in način njihove izpolnitve; – način plačevanja koncesionarja za storitve, ki jih opravlja na podlagi koncesije; – način dela komisije za koncesije; – način sklenitve koncesijske pogodbe in njeno podrobnejšo vsebino; – način finančnega in drugega poročanja koncesionarja koncedentu; – druga vprašanja izvajanja določb tega zakona o koncesiji javne službe na področju socialnega varstva.".

Drugi odstavek 49. člena se spremeni tako, da se glasi: "Center za socialno delo opravlja tudi storitve socialne preventive, prve socialne pomoči, osebne pomoči, pomoči družini za dom ter organizira skupnostne akcije za socialno ogrožene skupine prebivalstva.". V tretjem odstavku se črta besedilo "osebne pomoči in". Za tretjim odstavkom se doda nov četrti odstavek, ki se glasi: "Center za socialno delo lahko opravlja tudi druge storitve in naloge, če je to potrebno zaradi odpravljanja socialnih stisk in težav v posameznem okolju.". Dosedanji četrti odstavek postane peti odstavek.

Prvi in drugi odstavek 56. člena se spremenita tako, da se glasita: "Strokovno delo in poslovanje socialno varstvenega zavoda organizira in vodi direktor, ki mora imeti: – visoko strokovno ali univerzitetno izobrazbo iz 69. člena tega zakona, pet let delovnih izkušenj in opravljen strokovni izpit po tem zakonu, – v domovih za starejše pa lahko tudi visoko strokovno ali univerzitetno izobrazbo druge družboslovne, zdravstvene ali medicinske smeri, pet let delovnih izkušenj in opravljen strokovni izpit po tem zakonu. Mandat direktorja socialno varstvenega zavoda traja 5 let. V socialno varstvenem zavodu, v katerem je v skladu z aktom o ustanovitvi poslovodenje in vodenje strokovnega dela zavoda ločeno, je ne glede na določbo prejšnjega odstavka za direktorja, ki organizira delo in vodi poslovanje zavoda, lahko imenovana tudi oseba, ki ima visoko strokovno ali univerzitetno izobrazbo in 5 let delovnih izkušenj na področju dejavnosti socialnega varstva ali druge dejavnosti, ki je povezana s socialno varstveno dejavnostjo. Za vodenje strokovnega dela se v takem zavodu imenuje strokovni vodja, ki mora imeti strokovno izobrazbo iz 69. člena tega zakona, pet let delovnih izkušenj in opravljen strokovni izpit po tem zakonu.". Za drugim odstavkom se dodata novi tretji in četrti odstavek, ki se glasita: "Direktor socialno varstvenega zavoda mora poleg pogojev iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena imeti opravljen program za vodenje socialno varstvenega zavoda, ki ga določi socialna zbornica v soglasju s Strokovnim svetom Republike Slovenije za splošno izobraževanje. Ne glede na določbe prvega in drugega odstavka tega člena je za direktorja lahko imenovan tudi kandidat, ki nima opravljenega programa za vodenje iz prejšnjega odstavka, mora pa ga opraviti najkasneje v enem letu od začetka opravljanja nalog direktorja. Če tega programa ne opravi v roku, mu mandat na podlagi zakona preneha.". Dosedanji tretji, četrti in peti odstavek postanejo peti, šesti in sedmi odstavek.

57. člen se spremeni tako, da se glasi: "Ne glede na določbo prvega odstavka prejšnjega člena je lahko za direktorja, ki organizira in vodi strokovno delo in poslovanje socialno varstvenega zavoda, imenovana tudi oseba, ki ima končano višjo strokovno izobrazbo iz 69. člena tega zakona, dvajset let delovnih izkušenj, od tega najmanj pet let na vodilnih in vodstvenih delovnih mestih na področju socialnega varstva, in opravljen strokovni izpit po tem zakonu. V socialno varstvenem zavodu, v katerem je v skladu z aktom o ustanovitvi poslovodenje in vodenje strokovnega dela zavoda ločeno, je ne glede na določbo drugega odstavka prejšnjega člena za direktorja, ki organizira delo in vodi poslovanje doma, lahko imenovana tudi oseba, ki ima višjo strokovno izobrazbo iz 69. člena tega zakona in dvajset let delovnih izkušenj, od tega najmanj pet let na vodilnih in vodstvenih delovnih mestih na področju dejavnosti socialnega varstva, ki jo opravlja ta socialno varstveni zavod.".

Za 68. členom se doda novo 5.a podpoglavje in členi 68.a, 68.b in 68.c, ki se glasijo:

Javni socialno varstveni zavodi, ki opravljajo socialno varstvene storitve, se lahko povezujejo v skupnosti. V skupnosti iz prejšnjega odstavka se lahko vključujejo tudi koncesionarji ter druge pravne in fizične osebe, ki v skladu s tem zakonom opravljajo storitve na področju socialnega varstva. Skupnosti opravljajo zlasti naslednje naloge: – koordinirajo razvojne aktivnosti v okviru dejavnosti in sodelujejo pri oblikovanju politike razvoja socialnega varstva, – sodelujejo pri opredeljevanju pogojev za opravljanje dejavnosti, – uresničujejo skupne naloge in interese izvajalcev na posameznem področju. Skupnosti lahko za opravljanje upravnih nalog na področju socialnega varstva pridobijo javno pooblastilo. Naloge, ki jih skupnosti opravljajo kot javno pooblastilo, določi zakon. Izvajanje javnih pooblastil iz prejšnjega odstavka se financira iz državnega proračuna.

Skupnost socialnih zavodov Slovenije na področju institucionalnega varstva starejših in na področju varstva posebnih skupin odraslega prebivalstva, ki ga izvajajo domovi za starejše in posebni socialno varstveni zavodi za odrasle (v nadaljevanju: področje dejavnosti skupnosti), opravlja naslednje naloge kot javna pooblastila: 1. vzpostavi in vodi enoten informacijski sistem na področju dejavnosti skupnosti in zagotavlja njegovo povezavo v enoten informacijski sistem socialnega varstva, 2. vzpostavi, vodi, vzdržuje in nadzoruje centralno zbirko podatkov s področja dejavnosti skupnosti in je upravljavec centralne zbirke osebnih podatkov na tem področju, 3. načrtuje in izvaja izobraževanje za delavce na področju dejavnosti skupnosti, ki niso strokovni delavci ali strokovni sodelavci po tem zakonu, 4. v skladu z veljavnimi normativi in standardi iz drugega odstavka 11. člena tega zakona določa podrobnejše standarde za izvajanje posameznih vrst oskrbe in kriterije za določitev vrst oskrbe glede na potrebe uporabnikov storitve na področju dejavnosti skupnosti.

Skupnost centrov za socialno delo Slovenije na področju izvajanja dejavnosti centrov za socialno delo opravlja naslednje naloge kot javna pooblastila: 1. določa katalog nalog, ki jih izvajajo centri za socialno delo: – kot socialno varstvene storitve, – kot naloge, ki so jim z zakonom poverjene kot javna pooblastila in – kot naloge, ki jim jih nalagajo drugi predpisi, kar za to področje dejavnosti služi kot podlaga za delovanje enotnega informacijskega sistema socialnega varstva; 2. določa standarde in normative za izvajanje posameznih vrst nalog: – nalog, ki so centrom za socialno delo z zakonom poverjene kot javna pooblastila in – nalog, ki jih centrom za socialno delo nalagajo drugi predpisi.".

Naslov poglavja VI. DELAVCI, KI OPRAVLJAJO SOCIALNO VARSTVENE STORITVE se spremeni tako, da se glasi: "6. Delavci, ki opravljajo socialno varstvene storitve".

71. člen se spremeni tako, da se glasi: Pogoje in način opravljanja pripravništva in strokovnega izpita s splošnim aktom določi socialna zbornica, ki tudi organizira in izvaja preverjanje znanja za pridobitev strokovnega izpita za področje socialnega varstva.".

Drugi odstavek 73. člena se spremeni tako, da se glasi: "Strokovno izobraževanje in usposabljanje iz prejšnjega odstavka podrobneje določi socialna zbornica.".

V 74. členu se doda nov drugi odstavek, ki se glasi: "Napredovanje strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev podrobneje predpiše minister, pristojen za socialno varstvo.".

77. člen se spremeni tako, da se glasi: Socialna zbornica skrbi za povezanost, razvoj in strokovni dvig socialno varstvene dejavnosti. Socialna zbornica kot javna pooblastila opravlja naslednje naloge: – določi programe usposabljanja, ki jih določa ta zakon, – za strokovne delavce in strokovne sodelavce načrtuje in organizira stalno strokovno izobraževanje in usposabljanje iz 73. člena tega zakona, – določa vrste in stopnje programov izobraževanja za strokovne sodelavce v socialnem varstvu po 70. členu tega zakona in določa, v katerih primerih je potrebno preizkusiti usposobljenost pred začetkom opravljanja posameznih storitev in nalog na področju socialnega varstva, – določi pogoje in način opravljanja pripravništva in spremlja pripravništvo ter nadzoruje izvajanje pripravništva po splošnem aktu iz 71. člena tega zakona, – določa pogoje in način opravljanja strokovnega izpita ter organizira in izvaja preverjanje znanja za pridobitev strokovnega izpita na področju socialnega varstva, – pripravlja in sprejema kataloge potrebnih znanj in preverja usposobljenost za opravljanje posameznih storitev in nalog na področju socialnega varstva, – načrtuje in organizira supervizijo strokovnega dela strokovnih delavcev, – rešuje oziroma preizkuša ugovore iz 94. člena tega zakona, – organizira in izvaja inštruktažno svetovanje v skladu s 108.b členom tega zakona. Socialna zbornica opravlja tudi druge naloge, zlasti pa: – sprejme kodeks etike delavcev na področju socialnega varstva, promovira ter nadzira njegovo izvajanje in ukrepa ob njegovem kršenju, – daje mnenja v postopkih podelitve koncesij in dovoljenj za delo, – spremlja in izvaja projekte supervizije dela strokovnih delavcev, – izvaja usposabljanje strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev, – sodeluje pri pripravi zakonskih predpisov in pri pripravi strokovnih podlag za socialno varstveni program, – predlaga člane za strokovni svet iz 8. člena tega zakona. Socialna zbornica opravlja tudi naloge za svoje člane in naročnike storitev.".

V 78. členu se v četrti alinei črta besedilo "3., 4. in 5. točke".

V 81. členu se za tretjim odstavkom doda nov četrti odstavek, ki se glasi: "Če je z aktom o ustanovitvi centra za socialno delo določeno, da znotraj centra za socialno delo delujejo notranje organizacijske enote, ki opravljajo naloge centra za socialno delo po tem zakonu in drugih predpisih za določeno krajevno območje, je za izvajanje nalog centra za socialno delo krajevno pristojna organizacijska enota, katere pristojnost se določi v aktu o ustanovitvi upoštevajoč določbe prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena. V tem primeru je za vodenje in odločanje v postopku pri izvrševanju nalog centra za socialno delo pooblaščen vodja pristojne organizacijske enote.".

V 92. členu se doda nov drugi odstavek, ki se glasi: "Sklenjen dogovor o trajanju, vrsti in načinu zagotavljanja storitve institucionalnega varstva šteje za akt, s katerim je upravičenec nameščen v zavod ali premeščen v okviru zavoda ali v drug zavod.".

96. člen se spremeni tako, da se glasi: Če z upravičencem ni mogoče skleniti dogovora o trajanju, vrsti in načinu zagotavljanja storitve institucionalnega varstva iz 92. člena tega zakona, odloča socialno varstveni zavod o namestitvi, premestitvi ali odpustu upravičenca iz zavoda po določbah zakona o splošnem upravnem postopku, če posamezna vprašanja upravnega postopka s tem zakonom niso drugače urejena. Pritožba zoper odločbo o namestitvi ali premestitvi ne zadrži izvršitve odločbe.".

V 98. členu se enajsta alinea spremeni tako, da se glasi: "– naloge socialne zbornice iz drugega odstavka 77. člena tega zakona;". Pika na koncu dvanajste alinee se spremeni v podpičje in dodajo se nove trinajsta, štirinajsta in petnajsta alinea, ki se glasijo: " – osebna pomoč; – naloge, ki jih skupnosti iz 68.a člena tega zakona opravljajo kot javno pooblastilo; – razvojni in dopolnilni programi, pomembni za državo, in sodelovanje z nevladnimi organizacijami.". Doda se nov drugi odstavek, ki se glasi: "Ne glede na določbe tega zakona se iz proračuna Republike Slovenije financirajo tudi stroški storitev v zavodih za odrasle, če upravičenec pred prijavo stalnega prebivališča na podlagi četrtega odstavka 8. člena Zakona o prijavi prebivališča (Uradni list RS, št. 9/2001) na naslovu nastanitvenega centra ali na naslovu zavoda, v katerem je nastanjen, v Republiki Sloveniji ni imel prijavljenega stalnega prebivališča.".

V 99. členu se prva alinea spremeni tako, da se glasi: "– pravice družinskega pomočnika;". V drugi alinei se za besedilom "pomoč družini na domu" doda vejica in besedilo "najmanj v višini 50% subvencije k ceni storitve in v višini, za katero je upravičenec oziroma drug zavezanec delno ali v celoti oproščen plačila;" Pika na koncu zadnje alinee se spremeni v podpičje in doda se nova peta alinea, ki se glasi: "– razvojni in dopolnilni programi, pomembni za občino in sodelovanje z nevladnimi organizacijami.". Dodata se novi drugi in tretji odstavek, ki se glasita: "Sredstva za financiranje pravic in prispevkov oziroma storitev in pomoči iz prejšnjega odstavka se financirajo iz proračuna občine, na območju katere ima upravičenec storitev in pomoči prijavljeno stalno prebivališče. Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se stroški storitve iz četrte alinee prvega odstavka tega člena v primeru prijave stalnega prebivališča na naslovu socialno varstvenega zavoda na podlagi četrtega odstavka 8. člena zakona o prijavi prebivališča (Uradni list RS, št. 9/2001) financirajo iz proračuna občine, v kateri je imel upravičenec prijavljeno stalno prebivališče pred prijavo stalnega prebivališča na naslovu zavoda.".

V drugem odstavku 100. člena se besedilo "denarne pomoči kot edinega vira preživljanja" nadomesti z besedilom "trajne denarne socialne pomoči". Za četrtim odstavkom se dodata nova peti in šesti odstavek, ki se glasita: "Center za socialno delo lahko upravičencu oziroma zavezancu določi višjo oprostitev, kot bi jo določil po merilih iz tretjega odstavka tega člena, če upravičenec storitev nujno potrebuje in bi prišlo do ogrožanja njegovega zdravja ali življenja, če mu storitev ne bi bila omogočena, ali če to narekujejo posebne socialne razmere ali iz drugih pomembnih razlogov v korist upravičenca oziroma zavezanca. V primeru vložitve zahteve za oprostitev plačila storitve center za socialno delo o oprostitvi plačila in določitvi prispevka upravičenca in zavezanca oziroma občine k plačilu oziroma doplačilu storitve odloči za obdobje od dneva začetka izvajanja storitve dalje, v primeru sprememb med izvajanjem storitve pa s prvim dnem naslednjega meseca po dnevu nastanka spremembe.". Dosedanji peti odstavek postane sedmi odstavek. Za sedmim odstavkom se doda nov osmi odstavek, ki se glasi: "Center za socialno delo lahko za upravičenca do institucionalnega varstva določi oprostitev po merilih iz tretjega odstavka tega člena tudi v primeru, ko je bila upravičencem zagotovljena nadomestna oblika bivanja in oskrbe izven mreže javne službe.".

100.b člen se spremeni tako, da se glasi: "Če je uporabnik storitve, ki uveljavlja oprostitev plačila storitve institucionalnega varstva, lastnik nepremičnine, se mu z odločbo o oprostitvi plačila prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino, katere lastnik je, v korist občine, ki zanj financira institucionalno varstvo. O prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine v korist občine pristojni center za socialno delo odloči v izreku odločbe o oprostitvi plačila storitve institucionalnega varstva. Prepoved odtujitve in obremenitve se zaznamuje v zemljiški knjigi na podlagi dokončne odločbe iz prejšnjega odstavka. Za zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve iz prvega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja zemljiško knjigo, o zaznambi prepovedi odtujitve in obremenitve.".

Za 100.b členom se doda nov 100.c člen, ki se glasi: Če je uporabnik storitve, ki uveljavlja oprostitev plačila storitve pomoč družini na domu, lastnik nepremičnine, se mu na način iz prejšnjega člena lahko prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino, katere lastnik je, v korist občine, ki zanj financira pomoč družini na domu, le v primeru izrecne zahteve občine, in če gre za nepremičnino, na kateri uporabnik storitve nima prijavljenega stalnega prebivališča. Občina mora zahtevo iz prejšnjega odstavka podati v roku 20 dni od prejema obvestila centra za socialno delo o tem, da vodi postopek, v katerem odloča o oprostitvi plačila storitve pomoč družini na domu.".

Tretji odstavek 101. člena se spremeni tako, da se glasi: "K cenam storitve daje soglasje ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, razen k cenam storitve pomoči družini na domu, h katerim daje soglasje pristojni občinski organ.". Četrti odstavek se črta.

IX. poglavje se spremeni tako, da se glasi:

Nadzor nad delom javnih socialno varstvenih zavodov, koncesionarjev in drugih pravnih ali fizičnih oseb, ki izvajajo socialno varstvene storitve na podlagi dovoljenja za delo (v nadaljnjem besedilu: izvajalci dejavnosti), organizira in izvaja socialna inšpekcija v okviru organa v sestavi ministrstva, pristojnega za socialno varstvo (v nadaljnjem besedilu: inšpekcijski nadzor), ki jo vodi direktor. Inšpekcijske nadzore izvajajo inšpektorji za socialne zadeve (v nadaljnjem besedilu: inšpektor), ki so delavci s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Za izvajanje inšpekcijskega nadzora po tem zakonu se uporabljajo določbe zakona, ki ureja inšpekcijski nadzor, kolikor posamezna vprašanja s tem zakonom niso urejena drugače.

Če je za ugotovitev ali presojo kakega dejstva v nadzoru potrebno posebno znanje, s katerim inšpektor ne razpolaga, lahko direktor na predlog inšpektorja določi tudi, da posamezna strokovna dela v inšpekcijski zadevi opravi posameznik (v nadaljnjem besedilu: strokovni pomočnik), ki ni zaposlen v organu, ki organizira in izvaja inšpekcijski nadzor po tem zakonu. Strokovnega pomočnika imenuje iz liste strokovnih pomočnikov, ki jo določi strokovni svet za socialno varstvo. O svojih ugotovitvah strokovni pomočnik iz prejšnjega odstavka sestavi poročilo.

Inšpektor mora imeti: – visoko strokovno ali univerzitetno izobrazbo enake smeri, kot jo za strokovne delavce na področju socialnega varstva določa ta zakon, – deset let delovnih izkušenj pri izvajanju ali vodenju storitev in socialno varstvenih programov ali pri razvojno raziskovalnem in svetovalnem delu ali pri vodenju uveljavljenih projektov na področju socialnega varstva ali pri organiziranju in upravnem vodenju socialno varstvenih dejavnosti, – opravljen strokovni izpit za inšpektorja. Inšpektor mora vsake tri leta opraviti obdobni preizkus usposobljenosti.

Inšpekcijski nadzor po tem zakonu obsega: 1. nadzor nad izvajanjem tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, ter nadzor nad izvajanjem drugih zakonov ali na njihovi podlagi izdanih predpisov, ki določajo javna pooblastila ali druge naloge posameznim izvajalcem socialno varstvene dejavnosti; 2. nadzor nad izvajanjem nalog, ki jih ta zakon nalaga lokalnim skupnostim (v nadaljnjem besedilu: občina). V okviru nadzora po 1. točki prejšnjega odstavka inšpektor ugotavlja in preverja izvajanje določb, uporabo strokovnih metod, strokovnost dela pri izvajanju storitev in programov ter kvaliteto storitev v okviru zakonov in podzakonskih aktov, ki urejajo zlasti naslednja področja dejavnosti: – statusne zadeve izvajalcev, – kadrovske, tehnične in druge pogoje za izvajanje dejavnosti, – koncesijske pogodbe, dovoljenja za delo in pogodbe o sofinanciranju programov, – upravičenost do storitev in do prejemkov, – prispevke uporabnikov in drugih zavezancev, – cene storitev, – uresničevanje pravic in dolžnosti uporabnikov, – uresničevanje pravic in obveznosti strokovnih in drugih delavcev izvajalca, ki ne sodijo v pristojnost drugih inšpekcijskih organov, – vodenje dokumentacije in poročanje, – uresničevanje nalog, ki so izvajalcem zaupana kot javna pooblastila, – stanje glede organizacije strokovnega dela, – izpolnjevanje pogojev, ki jih morajo izpolnjevati strokovni delavci in strokovni sodelavci, – ustreznost strokovnih postopkov in uporabe metod strokovnega dela, – sistem za strokovni razvoj zaposlenih, – kakovost in obseg opravljenih storitev, – uresničevanje pravic in zadovoljstvo uporabnikov storitev. Nadzor po drugi točki prvega odstavka tega člena nad izvajanjem nalog, ki jih zakon nalaga občinam, obsega zlasti preverjanje: – obsega mreže javne službe, za katero je zadolžena občina, – soglasij k cenam storitev, ki jih izda pristojni občinski organ.

Inšpekcijski nadzor se opravi kot redni ali izredni inšpekcijski nadzor. Redni inšpekcijski nadzor se opravi pri vsakem izvajalcu dejavnosti najmanj enkrat v obdobju treh let. Program rednih inšpekcijskih nadzorov na predlog direktorja inšpekcije določi glavni inšpektor. Direktor inšpekcije vsakokrat, ko oceni, da je to potrebno, odredi, da inšpektor opravi izredni inšpekcijski nadzor. Glavni inšpektor odredi izredni inšpekcijski nadzor tudi: – na zahtevo upravičenca do storitve ali njegovega zakonitega zastopnika oziroma druge osebe, ki je imela v postopku položaj stranke, ustanovitelja izvajalca dejavnosti ali organa upravljanja izvajalca dejavnosti, – na utemeljeno pobudo družinskega člana upravičenca ali uporabniškega združenja, – na zahtevo reprezentativnega sindikata pri delodajalcu. Pred izvedbo izrednega inšpekcijskega nadzora lahko inšpektor: – pozove predlagatelja zahteve ali pobude, da zahtevo ali pobudo dopolni ali dodatno utemelji, – zahteva od izvajalca dejavnosti oziroma občine pisno poročilo in ustrezno dokumentacijo, – opravi strokovno oceno očitanih ravnanj izvajalca dejavnosti oziroma občine, – predlaga izvajalcu in uporabniku, da ob strokovni podpori inšpektorja skleneta dogovor o sodelovanju pri odpravi morebitnih nesporazumov. Inšpektor ne izvede izrednega inšpekcijskega nadzora na zahtevo ali na pobudo, če ugotovi: – da se zahteva oziroma pobuda nanaša na postopke ali storitve, za katere je vložnik zahteve ali pobude že prejel pisna pojasnila in ugotovitve ministrstva; – da iz predložene dokumentacije in poročila izvajalca dejavnosti izhaja, da so bili postopki in opravljene storitve vodene v skladu s predpisi in strokovnimi ter etičnimi načeli, ki se uporabljajo na področju socialnega varstva, oziroma da ugotovljene nepravilnosti ali pomanjkljivosti niso take, da bi lahko bistveno vplivale na zaključek postopka ali na vsebino, kakovost in obseg storitve, – da vložnik zahteve ali pobude ni zadovoljen s posamezno storitvijo, pa ni vložil ugovora zoper delo strokovnega delavca ali strokovnega sodelavca po 94. členu tega zakona, – da ima vložnik zahteve ali pobude možnost uporabe drugih rednih pravnih sredstev, ki jih določajo procesni predpisi in ki jih še ni uveljavljal, – da se zahteva ali pobuda nanaša na postopke ali na storitve, katerih zakonitost ali strokovno ustreznost ugotavljajo nadzorni ali inšpekcijski organi, določeni po drugih predpisih, – da je izvajalec dejavnosti na zahtevo inšpektorja v določenem roku že odpravil pomanjkljivosti, ki jih kot sporne navaja zahteva ali pobuda, – da je bil v isti zadevi že opravljen inšpekcijski nadzor ali da je bila že podana strokovna ocena postopkov in ravnanj izvajalca, – da je pri izvajalcu odrejen redni nadzor. O tem, da iz razlogov po prejšnjem odstavku tega člena ne bo izvedel izrednega inšpekcijskega nadzora, inšpektor obvesti vložnika zahteve ali pobude in izvajalca dejavnosti, direktorja inšpekcije ter glavnega inšpektorja. V obvestilu mora pojasniti razloge, zaradi katerih ni bil izveden izredni inšpekcijski nadzor.

O opravljenem inšpekcijskem nadzoru sestavi inšpektor inšpekcijski zapisnik. Inšpekcijski zapisnik vsebuje podatke o poteku nadzora, o opravljenih nadzornih dejanjih, o ugotovitvah nadzora in o ukrepih inšpektorja. V primeru iz 102.a člena tega zakona je poročilo strokovnega pomočnika priloga inšpekcijskega zapisnika.

Če inšpektor ugotovi, da se pri delu pojavljajo manjše napake, nepravilnosti in pomanjkljivosti, ki bistveno ne vplivajo na izvajanje storitve oziroma na zakonitost poslovanja, strokovnost dela, zagotavljanje pravic uporabnikov ali na predpisano kakovost storitev, na vodenje postopkov ali na uveljavljanje pravic uporabnikov, ustno opozori na nepravilnosti ter na njihove posledice in določi rok za odpravo, kar vse navede v zapisniku. Če nepravilnosti niso odpravljene v določenem roku, inšpektor izreče druge ukrepe v skladu z zakonom. Če inšpektor ugotovi, da se javna služba ne izvaja v skladu s predpisi ali da izvajalec dejavnosti: – opravlja storitve, za katere ni registriran, – opravlja storitve, čeprav ni vpisan v register zasebnikov, – ne opravlja storitev in programov v skladu z normativi in standardi, – ne zagotavlja predpisane kakovosti, – ne uporablja učinkovitih strokovnih metod pri delu, – ne vodi postopkov v skladu s predpisi, – ne zagotavlja uveljavljanja pravic uporabnikov, zaradi česar prihaja do nepravilnosti ali do napak, ki pomembno vplivajo na zakonitost poslovanja, strokovnost dela, zagotavljanje pravic uporabnikov ali na predpisano kakovost storitev, odredi potrebne ukrepe in določi rok za njihovo izpolnitev z odločbo. V primerih iz prejšnjega odstavka lahko inšpektor predlaga oziroma odredi zlasti naslednje ukrepe: – izdajo oziroma uskladitev splošnih aktov z določbami ustanovitvenega akta in z drugimi predpisi, – izdajo oziroma uskladitev posamičnih aktov s predpisi, – dopolnitev organizacijske strukture, – sprejem strokovnih podlag za ukrepanje in za odločanje o posameznih ukrepih, – opredelitev strokovnih kriterijev, na podlagi katerih se opravi izbor ustrezne metode dela, – redno pisno poročanje o delu na posameznih področjih dejavnosti, – vodenje posebne evidence o posameznih strokovnih postopkih, – interno ali verificirano dodatno usposabljanje zaposlenih, – sprejem posebnega programa aktivnosti za dvig kakovosti izvajanja storitev, – uvedbo notranje kontrole nad izvajanjem storitev ali nad vodenjem postopkov, – ponovno opravljanje preizkusa poznavanja zakona o splošnem upravnem postopku, – ponovno opravljanje posameznih delov strokovnega izpita, – pisno opravičilo prizadetemu uporabniku ali njegovemu zakonitemu zastopniku, – uvedbo postopka za ugotavljanje nesposobnosti delavca, – uvedbo postopka za odvzem naziva strokovnemu delavcu ali strokovnemu sodelavcu, pridobljenega v skladu s tem zakonom, – obvezno vključitev supervizorja, – pristojnemu organu predlaga začetek postopka za oceno primernosti odgovorne osebe, ki opravlja funkcijo direktorja ali strokovnega vodje, – pristojnemu organu predlaga začetek postopka za razrešitev direktorja oziroma strokovnega vodje, – pristojnemu organu predlaga začetek postopka za odvzem dovoljenja za delo ali za prekinitev koncesijske pogodbe, – začasno prepove opravljanje dejavnosti izvajalca do odprave nepravilnosti.

Natančnejši način izvajanja inšpekcijskega nadzora predpiše minister, pristojen za socialno varstvo.

Zoper odločbo inšpektorja o odrejenih ukrepih je dovoljena pritožba na ministrstvo, pristojno za socialne zadeve. Pritožbo se vloži v roku osem dni od njene vročitve. Pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.

Poleg nadzora nad delom izvajalcev dejavnosti iz prvega odstavka 102. člena tega zakona opravljajo inšpektorji inšpekcijski nadzor tudi nad delom drugih izvajalcev, ki izvajajo dopolnilne, razvojne in preventivne programe na področju socialnega varstva in varstva otrok in družine po posebni pogodbi o sofinanciranju. Za izvajanje inšpekcijskega nadzora po prejšnjem odstavku se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o izrednem inšpekcijskem nadzoru.

Poleg inšpekcijskega nadzora se izvajalcem dejavnosti iz prvega odstavka 102. člena tega zakona in izvajalcem iz prvega odstavka prejšnjega člena zagotavlja še inštruktažno svetovanje, ki ga organizira socialna zbornica, izvajajo pa ga tričlanske komisije strokovnjakov, ki jih imenuje pristojni organ socialne zbornice. Inštruktažno svetovanje obsega spremljanje strokovnega ravnanja strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev, ki samostojno ali pod vodstvom vodje storitve opravljajo posamezne storitve ali programe. Namen inštruktažnega svetovanja je spremljanje uporabe strokovnih metod, izvajanja strokovnih usmeritev, ki jih določajo razvojni dokumenti na področju socialnega varstva, in spremljanje uresničevanja strokovnih navodil, ki jih sprejema strokovni svet za socialno varstvo, uveljavljanje novih strokovnih pristopov in dobre prakse, pa tudi uresničevanje kodeksa etičnih načel, ki se uporabljajo na področju socialnega varstva. Inštruktažno svetovanje se opravi na pobudo strokovnega organa izvajalca ali na pobudo ustanovitelja. Natančnejši način izvajanja in obseg inštruktažnega svetovanja v javnih socialno varstvenih zavodih in koncesionarjih določita s pogodbo socialna zbornica in ministrstvo, pristojno za socialno varstvo.".

V drugem odstavku 110. člena se za drugo alineo dodata nova tretja in četrta alinea, ki se glasita: " – drugih pomočeh posamezniku po tem zakonu, – oprostitvah pri plačilu storitev,". Dosedanji tretja in četrta alinea postaneta peta in šesta alinea.

Prvi odstavek 111. člena se spremeni tako, da se napovedni stavek glasi: "Zbirke podatkov iz prve, druge, tretje in četrte alinee drugega odstavka prejšnjega člena vsebujejo naslednje podatke posameznika, na katerega se nanaša pravica ali obveznost po tem zakonu, in njegovega zakonitega zastopnika:". V prvi alinei prvega odstavka se črta besedilo "upravičenca in njegovega zakonitega zastopnika".

V 112. členu se v prvem odstavku besedilo "osebe ter zasebniki" nadomesti z besedilom "in fizične osebe" in na koncu doda besedilo "in upravljavci centralnih zbirk podatkov, določeni s tem zakonom". V drugem odstavku za besedilom "o denarnih socialnih pomočeh" doda besedilo "in o drugih pomočeh posamezniku po tem zakonu ter o oprostitvah pri plačilih storitev". Za drugim odstavkom se doda nov tretji odstavek, ki se glasi: "Skupnost socialnih zavodov Slovenije obdeluje osebne podatke iz zbirke osebnih podatkov s področja institucionalnega varstva in varstva posebnih skupin odraslega prebivalstva z enako vsebino kot socialno varstveni zavodi in druge pravne in fizične osebe, ki opravljajo institucionalno varstvo po tem zakonu, je upravljavec in vzpostavi, vodi, vzdržuje in nadzoruje centralno zbirko podatkov na tem področju, ki jih brezplačno pridobiva iz zbirk podatkov, ki jih vodijo in vzdržujejo socialno varstveni zavodi in druge pravne in fizične osebe, ki opravljajo to storitev.".

V prvem odstavku 113. člena se besedilo drugega stavka spremeni tako, da se glasi: "Posameznik, na katerega se nanaša pravica ali obveznost po tem zakonu, oziroma njegov zakoniti zastopnik je pristojnemu socialno varstvenemu zavodu oziroma drugi pravni ali fizični osebi, ki opravlja socialno varstveno dejavnost, dolžan dati vse podatke, o katerih socialno varstveni zavod oziroma izvajalec storitve vodi zbirke podatkov.". V napovednem stavku drugega odstavka se besedilo "centri za socialno delo" nadomesti z besedilom "socialno varstveni zavodi in druge pravne in fizične osebe, ki opravljajo socialno varstveno dejavnost po tem zakonu,". V deveti alinei drugega odstavka se za besedo "rejnini" postavi vejica in črta besedilo "in materialnih stroških, prispevkih za rejnice", za besedilom "in dobroimetju," pa se doda besedilo "preživninah, denarnih socialnih pomočeh, oprostitvah pri plačilu storitev in o plačilih družinskemu pomočniku,". V deseti alinei se za besedilom "Inštituta za socialno varstvo" postavi vejica in doda besedilo "Skupnosti socialnih zavodov Slovenije".

V drugem odstavku 113.a člena se besedilo "ministrstva, pristojnega za socialno varstvo," nadomesti z besedilom "upravljavcev centralnih zbirk podatkov, določenih s tem zakonom,", besedilo "oseb in zasebnikov" pa se nadomesti z besedilom "in fizičnih oseb". Za drugim odstavkom se doda nov tretji odstavek, ki se glasi: "Skupnost socialnih zavodov Slovenije podatke, ki jih pridobiva v skladu s tem zakonom, obdeluje za potrebe izvajanja javnih pooblastil in drugih nalog, določenih s tem zakonom. Podatke, o katerih vodi centralno zbirko podatkov, lahko posreduje tudi drugim upravljavcem zbirk podatkov za izvajanje dejavnosti po tem zakonu.". V sedanjem tretjem odstavku, ki postane četrti odstavek, se besedilo "osebe in zasebniki" nadomesti z besedilom "in fizične osebe".

116. člen se spremeni tako, da se glasi: "Z globo od 1,000.000 do 10,000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba in samostojni podjetnik posameznik, ki: – opravlja socialno varstvene storitve, pa za to nima dovoljenja za delo (41.b člen); – prične z delom, čeprav ne izpolnjuje pogojev iz 60. člena tega zakona. Z globo od 50.000 do 300.000 tolarjev se kaznuje posameznik, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka. Z globo od 200.000 do 1,000.000 tolarjev se kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika, ki stori prekršek iz prvega odstavka tega člena.".

117. člen se spremeni tako, da se glasi: "Z globo od 500.000 do 5,000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba in samostojni podjetnik posameznik, ki: – vodi postopke tako, da ne zagotavlja zaupnosti podatkov ter osebne integritete in dostojanstva upravičenca ali krši dolžnosti varovanja poklicne skrivnosti (93. člen). Z globo od 10.000 do 100.000 tolarjev se kaznuje tudi posameznik, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka. Z globo od 50.000 do 500.000 tolarjev se kaznuje odgovorna oseba pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika, ki stori prekršek iz prvega odstavka tega člena.".

Določbe 18.a do 18.r člena in spremenjenega 99. člena zakona, ki se nanašajo na družinskega pomočnika, se začnejo uporabljati šest mesecev po uveljavitvi tega zakona, razen če je invalidna oseba za družinskega pomočnika izbrala tistega od staršev, ki ji je že nudil nego in varstvo in je po predpisih o starševskem varstvu prejemal delno plačilo za izgubljeni dohodek. Do začetka izvajanja pravice do osebne asistence po posebnem zakonu lahko opravlja pod pogoji iz tega zakona delo družinskega pomočnika tudi oseba, ki ni družinski član. Izbira pravice do družinskega pomočnika ne izključuje možnosti do uveljavljanja pravice do osebne asistence, ki jo bo urejal ustrezen zakon.

Center za socialno delo enemu od staršev, ki ima na dan uveljavitve tega zakona pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek na podlagi 87. člena zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Uradni list RS, št. 97/2001 in 76/2003), po uradni dolžnosti, brez mnenja komisije iz 18.f člena tega zakona, izda odločbo, s katero mu ta pravica preneha in prizna pravica družinskega pomočnika do delnega plačila za izgubljeni dohodek po tem zakonu, razen če invalidna oseba v roku dveh mesecev od dneva začetka uporabe določb tega zakona, ki se nanašajo na družinskega pomočnika, oziroma v dveh mesecih po dopolnjenem 18. letu starosti izbere drugo osebo za družinskega pomočnika ali uveljavi pravico do varstva v skladu s predpisi s področja socialnega varstva na drug način. Če invalidna oseba v roku dveh mesecev od dneva začetka uporabe določb tega zakona, ki se nanašajo na družinskega pomočnika, oziroma v dveh mesecih po dopolnjenem 18. letu starosti izbere drugo osebo za družinskega pomočnika ali uveljavi pravico do varstva v skladu s predpisi s področja socialnega varstva na drug način, pravica do delnega plačila za izgubljeni dohodek, ki jo eden od staršev prejema na podlagi 87. člena zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, preneha z dnem dokončnosti odločbe, s katero pristojni center za socialno delo odloči o izbiri druge osebe za družinskega pomočnika, v primeru izvajanja druge oblike varstva pa z dnem začetka izvajanja te storitve. Center za socialno delo mora pred izdajo odločbe iz prvega in drugega odstavka tega člena pridobiti mnenje invalida in tistega od staršev, ki ima pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek na podlagi 87. člena zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih.

Minister, pristojen za socialno varstvo, izda predpis iz 18.p člena zakona v roku šestih mesecev od uveljavitve tega zakona, pri čemer smiselno upošteva določbe pravilnika o postopkih za uveljavljanje pravic do družinskih prejemkov (Uradni list RS, št.15/2003) in pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (Uradni list RS, št. 105/2002), ki se nanašajo na nego in varstvo otroka, ki potrebuje posebno varstvo, in uveljavljanje pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek.

Do ureditve pokojninskega in invalidskega zavarovanja družinskega pomočnika, njegovega zdravstvenega zavarovanja, zavarovanja za primer brezposelnosti ter zavarovanja za starševsko varstvo s predpisi, ki urejajo ta zavarovanja, in ureditve plačila prispevkov za ta zavarovanja s predpisi, ki določajo stopnje prispevkov za socialno varnost, je družinski pomočnik obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan, zavarovan za primer brezposelnosti in za starševsko varstvo. Prispevek zavarovanca plačuje družinski pomočnik, prispevek delodajalca pa občina v skladu s spremenjenim 99. členom zakona. Družinski pomočnik je v tem času obvezno zdravstveno zavarovan tudi za primer bolezni in poškodbe izven dela, za pravice do zdravstvenih storitev, povračila potnih stroškov, pogrebnino in posmrtnino. Prispevek plačuje družinski pomočnik. Prispevki iz prvega in drugega odstavka tega člena se plačujejo po stopnjah, določenih z zakonom, ki določa stopnje prispevkov za socialno varnost. Družinskemu pomočniku se čas opravljanja nalog družinskega pomočnika šteje v zavarovalno oziroma pokojninsko dobo, ki jo urejajo predpisi iz prvega odstavka tega člena. Če je za invalidno osebo pred uveljavljanjem pravice izbire družinskega pomočnika skrbel eden od staršev, ki je po predpisih o starševskem varstvu prejemal delno plačilo za izgubljeni dohodek, je starš za primere iz prvega in drugega odstavka tega člena zavarovan od prvega dne po prenehanju pravic po predpisih o starševskem varstvu do dokončnosti odločbe, s katero pristojni center za socialno delo odloči o izbiri družinskega pomočnika in njegovih pravicah. Center za socialno delo, pristojen za odločanje o pravici do izbire družinskega pomočnika, prijavi družinskega pomočnika v zavarovanje na za to predpisanih obrazcih. V primeru prenehanja opravljanja nalog družinskega pomočnika ga pristojni center za socialno delo iz zavarovanj iz prvega in drugega odstavka tega člena odjavi z dnem prenehanja pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek v skladu s tem zakonom.

Določbe spremenjenih 43., 44., 49. in 98. člena zakona, ki se nanašajo na osebno pomoč, se začnejo uporabljati šest mesecev po uveljavitvi tega zakona. V obdobju šest mesecev po uveljavitvi tega zakona k cenam storitve osebne pomoči daje soglasje pristojni občinski organ.

Minister, pristojen za socialno varstvo, izda predpis iz spremenjenega 48. člena zakona v enem mesecu od uveljavitve tega zakona. Do uveljavitve predpisa iz prejšnjega odstavka se uporablja pravilnik o koncesijah na področju socialnega varstva (Uradni list RS, št. 72/97, 57/99, 54/2001 in 21/2003), kolikor ni v nasprotju s tem zakonom.

Postopki podelitve koncesije, za katere je bil objavljen javni natečaj pred uveljavitvijo tega zakona, se dokončajo po določbah predpisov, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona. V odločbi določen razvezni pogoj se šteje kot rok za izpolnitev pogojev iz tretjega odstavka 47.c člena zakona. Koncesijska pogodba se tudi v primerih iz prejšnjega odstavka sklene po določbah tega zakona. Določbe 47.d in 47.g do 47.o člena zakona se uporabljajo tudi za koncesijska razmerja, glede katerih je bila pogodba že sklenjena ob uveljavitvi tega zakona.

Koncesije javne službe na področju socialnega varstva, ki so bile podeljene za nedoločen čas, se spremenijo v koncesije za določen čas, ki ga minister, pristojen za socialno varstvo, določi v predpisu iz spremenjenega 48. člena zakona kot čas trajanja koncesije za različne vrste storitev. Organ, pristojen za podelitev koncesije, v dvanajstih mesecih po uveljavitvi tega zakona izda po uradni dolžnosti odločbo, s katero določi čas trajanja koncesije v skladu s tem zakonom, pri čemer zlasti upošteva koristi uporabnikov storitev, vložena sredstva koncesionarja in dosedanje trajanje koncesijskega razmerja. Koncesija preneha po preteku roka, določenega v odločbi iz prejšnjega odstavka, ne glede na določbe koncesijske pogodbe.

Določbe spremenjenega 56. člena zakona, ki se nanašajo na program za vodenje socialno varstvenega zavoda, ki ga določi Socialna zbornica v soglasju s Strokovnim svetom Republike Slovenije za splošno izobraževanje, se začnejo uporabljati 1. januarja naslednjega leta po začetku izvajanja tega programa. Ne glede na te določbe je na razpisih za imenovanje direktorja socialno varstvenega zavoda v prvem letu izvajanja programa za direktorja lahko imenovan tudi kandidat, ki nima opravljenega programa, mora pa ga opraviti v obdobju, ki je enako dvakratnemu obdobju trajanja usposabljanja po tem programu, sicer mu mandat na podlagi zakona preneha. Direktorji, ki so bili imenovani po predpisih pred uveljavitvijo tega zakona, opravljajo naloge direktorja do poteka obdobja, za katerega so bili imenovani, ne glede na določbe iz spremenjenih 56. in 57. člena zakona. Ne glede na uskladitev drugih pravnih aktov z določbami tega zakona se z dnem uveljavitve tega zakona ob novem imenovanju direktorja socialno varstvenega zavoda uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na imenovanje direktorja.

Socialna zbornica izda splošna akta iz spremenjenih 71. in 73. člena zakona ter uskladi svoj statut z določbami tega zakona v roku šest mesecev od uveljavitve tega zakona.

Postopki odločanja o oprostitvah plačila storitve, začeti pred uveljavitvijo tega zakona, se končajo po določbah tega zakona.

Občine, ki z dnem uveljavitve tega zakona (do)plačujejo oskrbne stroške v zavodih za odrasle v nasprotju z določbami spremenjenih 98. oziroma 99. člena zakona, lahko pri centru za socialno delo, na območju katerega ima upravičenec prijavljeno stalno prebivališče, vložijo zahtevo za ugotovitev obveznosti (do)plačila oskrbnih stroškov države oziroma druge občine. Pristojni center za socialno delo obveznost države oziroma druge občine v skladu s tem zakonom določi za obdobje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve občine dalje.

Določbe 102. do 108.b člena zakona, ki urejajo inšpekcijski nadzor, se začnejo uporabljati z dnem začetka delovanja socialne inšpekcije iz 102. člena zakona, ki se organizira in začne delovati v roku 6 mesecev od uveljavitve tega zakona. Do začetka delovanja socialne inšpekcije se za nadzor nad izvajanjem socialno varstvene dejavnosti po tem zakonu še uporabljajo določbe IX. poglavja zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92, 56/92, 13/93, 1/99, 41/99, 36/2000, 54/2000, 26/2001, 6/2002, 110/2002 in 5/2003) o nadzoru. Z dnem začetka delovanja socialne inšpekcije začne socialna zbornica izvajati inštruktažno svetovanje iz 108.b člena zakona.

Globe, določene s tem zakonom, se do začetka uporabe zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 7/2003) v postopku o prekršku izrekajo kot denarne kazni v mejah, ki so za globo določene v prvem odstavku 116. člena in 117. člena zakona, razen za odgovorno osebo samostojnega podjetnika posameznika. Za prekrške, določene v drugem odstavku 116. člena zakona, se do začetka uporabe zakona o prekrških iz prejšnjega odstavka kaznuje posameznik z denarno kaznijo od 50.000 do 150.000 tolarjev. Za prekrške, določene v tretjem odstavku 116. člena zakona, se do začetka uporabe zakona o prekrških iz prvega odstavka tega člena kaznuje odgovorna oseba pravne osebe z denarno kaznijo od 200.000 do 500.000 tolarjev.

Z dnem uveljavitve tega zakona se preneha uporabljati zakon o varstvu družinskih članov osebe v obvezni vojaški službi (Uradni list SFRJ, št. 18/76). Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati: – pravilnik o pripravništvu in strokovnih izpitih za delo na področju socialnega varstva (Uradni list RS, št. 64/95 in 61/98), – pravilnik o izobraževanju in strokovnem usposabljanju strokovnih delavcev in sodelavcev na področju socialnega varstva (Uradni list RS, št. 57/94), – pravilnik o strokovnem in upravnem nadzoru na področju socialnega varstva (Uradni list RS, št. 105/2000), – pravilnik o koncesijah na področju socialnega varstva (Uradni list RS, št. 72/97, 57/99, 54/2'01 in 21/2003) in – zakon o varstvu družinskih članov osebe v obvezni vojaški službi (Uradni list SRS, št. 8/78). Določbe pravilnika iz prve alinee prejšnjega odstavka se, kolikor niso v nasprotju s tem zakonom, uporabljajo do izdaje predpisa iz spremenjenega 71. člena zakona, določbe pravilnika iz druge alinee prejšnjega odstavka pa do izdaje predpisa iz spremenjenega 73. člena zakona. Določbe pravilnika iz tretje alinee drugega odstavka tega člena se uporabljajo do izdaje predpisa iz 107.a člena zakona, kolikor niso v nasprotju s tem zakonom. Družinskim članom osebe na obveznem ali prostovoljnem služenju vojaškega roka po prenehanju uporabe zakona iz prvega odstavka tega člena in prenehanju veljavnosti zakona iz pete alinee drugega odstavka tega člena pripadajo pravice po tem zakonu. Postopki za uveljavljanje pravice do oskrbnine, začeti pred uveljavitvijo tega zakona, se končajo po predpisih iz prvega odstavka in iz pete alinee drugega odstavka tega člena.

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Št. 540-01/91-5/29 Ljubljana, dne 17. decembra 2003. EPA 949-III Predsednik Državnega zbora Republike Slovenije Borut Pahor l. r.