6. člen MKZTBN

l. Vsaka država pogodbenica sprejme take ukrepe, kot so morda potrebni za vzpostavitev jurisdikcije v primerih kaznivih dejanj, opisanih v 2. členu, če (a) je kaznivo dejanje storjeno na ozemlju te države, (b) je kaznivo dejanje storjeno na plovilu, ki pluje pod zastavo te države, ali v zračnem plovilu, ki je registrirano po zakonih te države, ko je kaznivo dejanje storjeno, ali (c) kaznivo dejanje stori državljan te države. 2. Država pogodbenica lahko vzpostavi svojo jurisdikcijo, tudi če: (a) je kaznivo dejanje storjeno proti državljanu te države ali (b) je kaznivo dejanje storjeno proti državnemu ali vladnemu objektu te države v tujini, vključno z veleposlaništvom ali drugimi diplomatskimi ali konzularnimi prostori te države, ali (c) kaznivo dejanje stori oseba brez državljanstva, ki običajno prebiva na ozemlju te države, ali (d) je kaznivo dejanje storjeno pri poskusu, da se država prisili, da stori neko dejanje ali ga opusti, ali (e) je kaznivo dejanje storjeno v zračnem plovilu, ki ga upravlja vlada te države. 3. Po ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi te konvencije ali pristopu k njej vsaka država pogodbenica uradno obvesti generalnega sekretarja Združenih narodov o jurisdikciji, ki jo je po notranjem pravu vzpostavila v skladu z drugim odstavkom. Če pride do kakšne spremembe, država pogodbenica takoj uradno obvesti generalnega sekretarja. 4. Vsaka država pogodbenica prav tako sprejme take ukrepe za vzpostavitev jurisdikcije za kazniva dejanja, navedena v 2. členu, če je domnevni storilec na njenem ozemlju, ona pa te osebe ne izroči kateri koli državi pogodbenici, ki je vzpostavila jurisdikcijo v skladu s prvim ali drugim odstavkom. 5. Ta konvencija ne izključuje izvajanja kazenske jurisdikcije, ki jo je država pogodbenica vzpostavila v skladu z notranjim pravom. 1. Po prejemu informacije, da je oseba, ki je storila kaznivo dejanje ali je osumljena, da je storila kaznivo dejanje, navedeno v 2. členu, morda prisotna na ozemlju države pogodbenice, sprejme take ukrepe, kot so potrebni po njenem notranjem pravu, da razišče dejstva, ki jih informacija vsebuje. 2. Potem ko se prepriča, da to opravičujejo okoliščine, država pogodbenica, na ozemlju katere je storilec ali domnevni storilec, sprejme ustrezne ukrepe v skladu z notranjim pravom, da tako zagotovi prisotnost te osebe zaradi pregona ali izročitve. 3. Vsaka oseba, zoper katero so sprejeti ukrepi, navedeni v drugem odstavku, ima pravico, da: (a) takoj naveže stike z najbližjim ustreznim predstavnikom države, katere državljan je, ali je drugače upravičen, da varuje pravice te osebe, če je ta oseba brez državljanstva, pa države, na ozemlju katere običajno prebiva; (b) jo obišče predstavnik te države; (c) je obveščena o svojih pravicah iz točk (a) in (b). 4. Pravice, navedene v tretjem odstavku, se uresničujejo skladno z zakoni in predpisi države, na ozemlju katere je storilec ali domnevni storilec, ob upoštevanju določbe, da morajo omenjeni zakoni in predpisi omogočati popolno uveljavitev namenov, za katere so bile dodeljene pravice v skladu s tretjim odstavkom. 5. Pravice iz tretjega in četrtega odstavka ne posegajo v pravico katere koli države pogodbenice, ki v skladu s točko (c) prvega odstavka ali točko(c) drugega odstavka 6. člena uveljavlja pravico do jurisdikcije, da pozove Mednarodni odbor Rdečega križa, naj naveže stik z domnevnim storilcem in ga obišče. 6. Če je država pogodbenica skladno s tem členom priprla osebo, takoj neposredno ali prek generalnega sekretarja Združenih narodov uradno obvesti države pogodbenice, ki so vzpostavile jurisdikcijo v skladu s prvim in drugim odstavkom 6. člena, in če meni, da je to priporočljivo, vse druge zainteresirane države pogodbenice o okoliščinah in pripornih razlogih. Država, ki opravlja preiskavo iz prvega odstavka, takoj obvesti omenjene države pogodbenice o svojih ugotovitvah in navede, ali namerava izvajati jurisdikcijo.