Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu in o tehničnih ukrepih pri postavljanju in uporabi električnih instalacij in naprav v podzemnih prostorih in na površini pri raziskovanju in izkoriščanju mineralnih surovin

Ta pravilnik določa: – pogoje, zahteve, ukrepe in postopke, ki morajo biti izpolnjeni pri gradnji in uporabi stalnih ali začasnih električnih naprav in instalacij pri izvajanju rudarskih del ter v spremljajočih objektih, kateri so po varnostni strani neločljivo povezani z električnimi napravami in instalacijami na mestu izvajanja rudarskih del; – način označevanja in zaznamovanja električnih naprav in instalacij ter njihovih delov; – tehnične ukrepe za zagotovitev varnosti delovnega okolja, varnosti pri delu, zdravja ljudi in zaščito pred tehnično tehnološkimi nevarnostmi; – postopek, način in interval opravljanja obvezne tehnične kontrole električnih naprav in instalacij; – način ravnanja z električnimi napravami in instalacijami ter način njihovega vzdrževanja.

Posamezni izrazi v tem pravilniku imajo naslednji pomen: izvajanje rudarskih del obsega: – raziskovanje in izkoriščanje mineralnih surovin ne glede na to ali so v zemlji ali na njeni površini, v tekočih ali stoječih vodah, v obalnem morju ali na morskem dnu in ne glede na to ali so v svojem prvotnem ležišču, naplavinah, izkopaninah, jaloviščih ali talilniških odpadkih; – odpiranje, pripravo, odkopavanje ali črpanje, bogatenje in skladiščenje mineralnih surovin; – vrtanje globokih vrtin (nad 10 m); – razstreljevanje, preizkušanje, izdelava in uporaba razstrelilnih sredstev v gospodarske namene; – odlaganje odkrivke, jalovine in ostalih odpadnih snovi, ki nastanejo pri raziskovanju in izkoriščanju mineralnih surovin; – izgradnjo in uporabo podzemnnih prostorov (skladišča, tuneli in podobno); – raziskave in koriščenje geoloških struktur za skladiščenje ogljikovodikov; – raziskave in izkoriščanje geotermičnih energetskih virov; – sanacijo rudarskih objektov ter rekultivacijo in prostorsko ureditev zemljišča degradiranega z rudarskimi deli; metanske jame so rudniki ali podzemni prostori, za katere je ugotovljeno, da se v njih lahko nahajajo eksplozivne zmesi metana ali prahu; posebno zračeni jamski prostori so prostori, v katere se dovaja potrebna količina svežega zraka ali, iz katerih se izkoriščen zrak odvaja po zračilnih ceveh; električna obratovališča so prostori, ki so namenjeni za obratovanje električnih strojev in aparatov in v katere je dostop dovoljen samo pooblaščenim in usposobljenim strokovnim osebam, ki tem strojem in aparatom strežejo; zaprta (zaklenjena) električna obratovališča so prostori, v katere smejo vstopiti samo pooblaščene in usposobljene osebe; električne naprave so sredstva za proizvodnjo, prenos, razdeljevanje, merjenje in uporabo električne energije; naprave za javljanje so naprave za posredno ali neposredno oddajanje obvestil katerekoli vrste; signalne naprave so naprave, ki se posredno ali neposredno uporabljajo za prenos vnaprej dogovorjenega svetlobnega ali zvočnega signala z enega mesta na drugo, lahko pa rabijo tudi za lokalno zvezo za izvirni prenos obvestil; električne instalacije so sestav vodov in instalacijskega pribora, ki služijo za razdeljevanje električne energije posameznim porabnikom; lastnovarni tokokrogi so električni tokokrogi, v katerih niti iskra niti termični učinki, nastali pri normalnem obratovanju ali v primeru okvare, ne morejo povzročiti vžiga eksplozivne zmesi metana ali prahu, ki se nahaja v njihovi okolici; kategoriziran tokokrog je lastnovarni tokokrog, ki ne more ne z iskro, ne s termičnim učinkom pri normalnem obratovanju ali v znanem primeru okvare vžgati eksplozivno mešanico vse do neposrednega vklopa nelastnovarnega tokokroga na kategoriziran tokokrog ali do vključitve nelastnovarnega tokokroga, ki lahko s prebojem ob napaki vpliva na kategoriziran tokokrog, ki je z njim v istem kablu; temperatura tlenja usedlega prahu je najnižja temperatura na površini segrete podlage, ki še lahko povzroči, da se vname 5 mm debela usedla plast prahu. Temperatura tlenja se znižuje s povečanjem debeline usedline; premične električne naprave so naprave z napetostjo nad 240 V, ki se uporabljajo na deloviščih rudarskih del, kot tudi naprave, ki se izven delovišč premikajo v vklopljenem stanju, razen žerjavov; premični kabli so kabli, ki napajajo premične električne naprave; ročni aparat je prenosni aparat, namenjen za držanje v roki med normalno uporabo. Električni motor, če obstaja, je neločljivi del opreme; nazivna napetost, nazivna jakost toka, nazivna moč in nazivna frekvenca so vrednosti, za katere so električne naprave izdelane in označene; dozemna napetost je najvišja napetost, ki lahko nastane na delih pod napetostjo ali drugih prevodnih masah: – v izoliranih omrežnih sistemih IT brez obratovalne ozemljitve ob zemeljskem stiku; – v ozemljenih omrežnih sistemih TT in TN z obratovalno ozemljitvijo ob zemeljskem stiku ali enofaznem kratkem stiku; napetost dotika je napetost, ki se pojavi pri okvari izolacije med hkrati dostopnimi prevodnimi deli; daljinsko krmiljene naprave so naprave, pri katerih se tokokrogi vključujejo ali izključujejo pod tujim vplivom (na primer: mehaničnim, električnim, elektrooptičnim, pnevmatičnim, akustičnim, magnetnim ali termičnim), če ta vpliv ni povzročen z roko na sami napravi; stikalne naprave so električne naprave, ki posredno ali neposredno omogočajo sklenitev tokokrogov oziroma njihov priklop ali odklop; kontrolnik je električna naprava, namenjena kontroli in preskušanju električnega obratovalnega stanja ali električne sposobnosti električne naprave oziroma instalacije za signaliziranje nevarnega stanja, ki lahko nastane oziroma za odklop poškodovanega dela električnega omrežja oziroma naprave ali instalacije, ki jo nadzoruje; mrežni kontrolnik je naprava, ki trajno kontrolira stanje izolacijske upornosti omrežja, javlja upadanje izolacijske upornosti in pri določeni vrednosti izklopi omrežje; kontrolnik razsvetljave je naprava, ki trajno kontrolira stanje izolacijske upornosti omrežja razsvetljave; kabelski kontrolnik je naprava, ki kontrolira izolacijsko upornost omrežja pred priklopom pod napetost (v instalacijah do 1000 V) in izolacijsko upornost med obratovanjem omrežja ali dela omrežja (za napetost nad 1000 V). Imeti mora tudi kontrolo ozemljitvenega tokokroga enega kabelskega odcepa oziroma kontrolo mehanske okvare kabla; zemeljski stik je prevodna zveza med zemljo ali ozemljenim predmetom in izoliranimi prevodniki ali deli naprav, ki so pod dozemno napetostjo; zemlja stična zaščita je zaščita, ki v primeru zemeljskega stika ali nezadostne električne izolacije izklopi napetost v poškodovanem delu omrežja; kratko stična zapora je naprava, ki po izklopu zaradi kratkostičnega toka blokira ponovni vklop stikala. Ponovni vklop stikala se lahko izvrši šele po posebnem posegu (resetiranju) na napravi; tok zemeljskega stika je tok, ki teče med obratovalnim tokokrogom in zemljo zaradi okvare v izolaciji ali zaradi posrednega oziroma neposrednega dotike delov tega tokokroga z zemljo ali ozemljenim predmetom; ozemljitev je prevodna zveza med zemljo in deli naprav, ki se morajo ozemljiti in se izvede z ozemljitvenimi napravami; obratovalna ozemljitev je prevodna zveza med delom obratovalnega delovnega tokokroga, omrežnim vozliščem ter ozemljilom, in je lahko: – direktna ali neposredna, če razen ozemljitvene upornosti ne vsebuje drugih upornosti; – indirektna ali posredna, če v ozemljitvenem tokokrogu razen ozemljitvene upornosti vsebuje še ohmske, induktivne ali kapacitivne upornosti; ozemljila so kovinski deli, ki ležijo v zemlji in tako zagotavljajo trajen električni stik; deli voda ozemljila, ki ležijo neizolirani v zemlji, se štejejo za dele ozemljila. Ozemljila so lahko tračna, palična, cevna, ploščna ali kombinirana; centralno ozemljilo je ozemljilo, ki izpolnjuje pogoje za ozemljitev celotnega omrežja, katero napaja prostor rudarskih del; glavno ozemljilo je ozemljilo, ki izpolnjuje pogoje za ozemljitev pri napetosti do 1000 V za omrežje ene transformatorske postaje, ki je galvanska celota; pomožno ozemljilo je ozemljilo, ki zmanjšuje ozemljitveno upornost v ozemljitvenem omrežju, in sicer na oddaljenih delih omrežja ali pa je pomožna ozemljitev pri uporabi sistema zaščitne vezave na okvarno napetost; ozemljitveni vodnik (zemljovod) je zaščitni vodnik, ki povezuje glavno ozemljitveno sponko z ozemljilom; glavna ozemljitvena sponka je sponka, namenjena za povezavo zaščitnih vodnikov, vključno vodnikov za izenačenje potenciala, in vodnikov za obratovalno ozemljitev, če obstaja; upornost ozemljila je prehodna ponikalna upornost električnega toka med kovinsko površino ozemljila in zemljo; nevtralni vodnik (N) je vodnik, ki je povezan z nevtralno točko sistema in more prenašati električno energijo; zaščitni vodnik (PE) je vodnik, ki ga zahtevajo zaščitni ukrepi pred električnim udarom, za električno povezavo izpostavljenih prevodnih delov, tujih prevodnih delov, glavne ozemljitvene sponke, ozemljila, ozemljene točke napajalnega vira ali umetne nevtralne točke; zaščitno-nevtralni vodnik (PEN) je ozemljeni vodnik, v katerem so združene funkcije zaščitnega in nevtralnega vodnika; izpostavljeni prevodni del je prevodni del električne opreme, ki se ga je možno dotakniti, in ki ni pod napetostjo, toda lahko pride pod napetost v primeru okvare; tuji prevodni del je prevodni del, ki ni del električne instalacije, a more prenašati potencial, navadno zemeljski potencial. (Takšni prevodni deli so lahko kovinska ogrodja, kovinske cevi, instalacije za vodo in neelektrične naprave, povezane z njimi); združena ozemljitev je skupek galvansko povezanih glavnih ozemljil, pomožnih ozemljil in centralnega ozemljila; usposobljene osebe za dela na električnih napravah so osebe, ki imajo ustrezno kvalifikacijo elektrotehniške smeri, ustrezno prakso in opravljen izpit iz protieksplozijske zaščite, če opravljajo dela v metanskih rudnikih ali dela, kjer obstaja možnost pojava eksplozivnega plina; pooblaščene osebe za dela na električnih napravah so usposobljene osebe iz točke 44, ki jih pooblasti tehnični vodja elektro področja ali tehnični direktor izvajalca rudarskih del; sistem omrežij se v tem pravilniku označuje z dvočrkovno oznako. Prva črka predstavlja odnos napajalnega sistema proti zemlji: I – vsi vodniki pod napetostjo so izolirani proti zemlji ali pa je ena točka (zvezdišče transformatorja) omrežja povezana z zemljo preko impedance; T – ena točka (zvezdišče transformatorja) omrežja je neposredno povezana z zemljo. Druga črka predstavlja odnos izpostavljenih prevodnih delov električne instalacije proti zemlji: T – neposredna električna povezava izpostavljenih prevodnih delov z zemljo, neodvisno od ozemljitve katerekoli točke napajalnega sistema; N – neposredna povezava izpostavljenih prevodnih delov z ozemljeno točko napajalnega sistema (v izmeničnih sistemih je ozemljena točka normalno nevtralna točka); Ostale črke (če obstojijo) predstavljajo položaj nevtralnega in zaščitnega vodnika: S – funkciji nevtralnega in zaščitnega vodnika sta zagotovljeni s posebnimi vodniki (vodnika PE in N); C – funkciji nevtralnega in zaščitnega vodnika sta združeni v enem vodniku (vodnik PEN); Fazne oznake označujemo s črko L in ustrezno številko (L1, L2, L3).

Električne naprave in instalacije pri izvajanju rudarskih del morajo biti obdelane v rudarskem projektu. Elektro del rudarskega projekta mora vsebovati: – kratek opis rudarskega dela s specifičnostmi za električne naprave in instalacije (stopnje nevarnosti glede metana, eksplozivni prah, voda, delovišče); – tehnično poročilo o izbranih rešitvah; – tehnični opis predvidenih naprav in instalacij s podatki in karakteristikami; – izračun celotnega dovoda od napajalne točke do porabnikov glede na: – tokovno obremenitev; – padec napetosti; – minimalne kratkostične tokove; – kontrolo segrevanja kablov pri kratkih stikih; – zaščito pred električnim udarom; – podatke o opremi in stroških za izvajanje del; – načrte: – situacijski načrt vseh predvidenih električnih naprav in instalacij; – načrt prostorov, kjer so predvidene električne naprave in instalacije; – enopolno shemo napajanja; – sheme delovanja daljinskega krmiljenja; – kolikor so v projektu predvidene tipske ali standardne rešitve vgraditve, postavitve, krmiljenja, napajanja električnih naprav na osnovi potrjenih projektov, zadostuje njihova navedba; – predpisane dodatne varnostne ukrepe.

Spremembe električnih naprav in instalacij iz elektro dela rudarskega projekta morajo biti obdelane v obliki dopolnilne tehnične dokumentacije k elektro delu rudarskega projekta in so dovoljene z odobritvijo samostojnega projektanta in odgovornega vodje rudarskega projekta. Z dopolnili se razume tehnična dokumentacija, ki obsega spremembe v električnih napravah in instalacijah, ki ne spreminjajo (poslabšajo) pogojev varnosti in zdravja pri delu in osnovnega koncepta elektro dela rudarskega projekta. Z dopolnili se ne more vplivati na tehnološki del rudarskega projekta. Osnovni koncept elektro dela rudarskega projekta se ne spremeni, če: – ni spremembe v sistemu visokonapetostnega razvoda električne energije; – ni spremembe v elektro-strojni opremi, ki bi zahtevala ponovno tehnološko obdelavo v smislu varnega obratovanja; – so spremembe v električnih napravah in instalacijah v mejah razpoložljive moči, ki je podana v projektu.

Za vsako rudarsko delo mora obstajati tehnična dokumentacija vseh obstoječih električnih naprav in instalacij, ki vsebuje: – shemo napajanja vseh visokonapetostnih transformatorskih postaj in visokonapetostnih vodov; – situacijski načrt vseh električnih naprav in instalacij za visoko napetost; – shemo posameznih nizkonapetostnih in komunikacijskih omrežij; – situacijski načrt nizkonapetostnega omrežja in komunikacijskega omrežja; – podatke o prevzemu, kontroli, morebitnih popravilih, letu izdelave, kraju uporabe ali uskladiščenja električnih naprav in instalacij; – tehnične podatke o posameznih napravah; – podatke o stanju prehodnih ozemljitvenih upornosti, dielektrične trdnosti transformatorskih olj in preskušanju kratkostičnih relejev in sprožilcev ter ostalih zaščit, katere so določene v internem aktu; – podatke o pregledih električnih naprav in instalacij.

Omrežni sistemi in dovoljene nazivne napetosti za elektroenergetska omrežja za rudarska dela so: – sistem IT – (izoliran sistem z zaščitno ozemljitvijo): – srednjenapetostno omrežje do 10.000 V za rudarska dela pod površino; – nizkonapetostno omrežje do 1000 V; – srednjenapetostno omrežje do 20.000 V za rudarska dela na površini; – za razsvetljavo in signalizacijo do 240V; – sistem TN – nizkonapetostno omrežje do 400 V; – za električno vleko je dovoljena enosmerna napetost do 600 V in izmenična napetost do 1000 V; – za ročne prenosne svetilke in daljinsko krmiljenje, ki ni stalno montirano, je dovoljena napetost do 24 V; – za daljinsko krmiljenje s stalno montiranimi kabli je dovoljena napetost 240 V.

Električne naprave, od katerih je neposredno odvisna varnost zaposlenih pri rudarskih delih, morajo imeti rezervno napajanje. Naprave iz prejšnjega odstavka so: – telefonske in govorilne centrale; – kontrolno posredovalni centri. Za rezervno napajanje se štejejo neodvisni viri električne energije, kot so energija iz akumulatorjev z ali brez pretvornikov ali dizel agregatov.

Električne naprave morajo biti zaščitene pred mehanskimi poškodbami in kemičnim vplivom ter pred škodo, ki jo utegneta povzročiti voda in prah, po veljavnih standardih.

Jekleni vodniki za prevajanje toka se smejo uporabljati samo: – za povratni vodnik električne vleke (tirnice); – za zaščitni vodnik omrežja zaščitne ozemljitve vendar samo pocinkani; – za specialne kable, odporne proti napenjanju, pri katerih so bakreni vodniki mehansko ojačeni z jekleno žico; – za lastnovarne tokokroge in naprave.

Uporabljajo se lahko samo izolacijski in prevodni materiali, ki izpolnjujejo zahteve veljavnih standardov.

Električna obratovalna sredstva in naprave se smejo uporabljati samo v mejah nazivnih vrednosti, za katere so izdelane. Glede mehanskih sil pri kratkem stiku morajo biti električna obratovalna sredstva in naprave iz prejšnjega odstavka, dimenzionirane na največji udarni tok trifaznega kratkega stika na mestu vgraditve.

V elektroenergetskih omrežjih z napetostjo nad 50 V morajo biti pri izvajanju rudarskih del izpolnjene zahteve za zaščito pred električnim udarom. Pri uporabi IT sistema morajo biti upoštevane še zahteve teh predpisov.

Uporaba TT sistema pri izvajanju rudarskih del ni dovoljena. Uporaba TN sistema pri podzemeljskih rudarskih delih ni dovoljena. Izjemoma pa je dovoljena uporaba TN sistema do napetosti 400 V po končani izgradnji rudarskega dela in to v podzemnih skladiščih, tunelih, garažah in v prostorih zaprtih (opuščenih) rudnikov, ki se uporabljajo v druge namene.

Omrežni sistem z izoliranim zvezdiščem napetosti nad 50 V do 1000 V (IT sistem) mora biti opremljen z mrežnim kontrolnikom. Mrežni kontrolnik mora stalno kontrolirati izolacijsko stanje mreže. Izolacija omrežja, ki tvori galvansko celoto, mora znašati najmanj 100 Ohm/V nazivne napetosti omrežja. Če izolacijska upornost pade pod 40 Ohm/V nazivne obratovalne napetosti v omrežjih z napetostjo do 1000 V, se omrežje ne sme staviti pod napetost, oziroma se mora pod to mejo izolacije napetost omrežja ali njegovega poškodovanega dela izklopiti.

Mrežni kontrolnik mora v sistemu IT z zaščitno ozemljitvijo v omrežju do 1000 V izpolnjevati naslednje pogoje: – da ima notranjo upornost nad 250 Ohm/V omrežne napetosti; – merilna napetost je lahko največ 100 V efektivne izmenične napetosti ali 120 V srednje vrednosti enosmerne napetosti; – da signalizira padec izolacijske upornosti pod 100 Ohm/V omrežne napetosti; – da izklopi omrežje v času 0.2 sekunde, ko izolacijska upornost pade na vrednost pod 40 Ohm/V; – da onemogoči vklop omrežne napetosti, kadar je vrednost izolacije omrežja pod 40 Ohm/V; – da stalno meri izolacijsko upornost omrežja; – da se nanj lahko priključijo optični ali akustični signali za signaliziranje padca izolacije pod dovoljeno mejo; – da ga je mogoče preskusiti z namenoma vzpostavljenim zemeljskim stikom.

Zaščitna ozemljitev izoliranih sistemov se uporablja samo pri omrežjih z izoliranim zvezdiščem, v katerih nobena točka omrežja v normalnih obratovalnih razmerah ni posredno ali neposredno ozemljena niti s prebojnimi varovalkami. Za razliko od prepovedi v prejšnjem odstavku se lahko med neko točko omrežja in zaščitni vodnik vgradi: – impedanca za povečanje učinkovitosti kontrole zemeljskega stika v vseh mrežah. V rudnikih mora biti za mreže nad 1000 V ta impedanca izbrana tako, da tok zemeljskega stika ne preseže 5A (ne velja za mreže pod točko c v nadaljevanju). V mrežah z nazivno napetostjo do 1000 V naj ta impedanca ne preseže 15 kOhm; – merilne naprave ali releje, za kontrolo izolacije ali izklop zemeljskega stika, z minimalno izmenično notranjo upornostjo 250 Ohm/V nazivne napetosti, ki pa v mrežah z nazivno napetostjo do 1000 V ne sme biti manjša od 15 kOhm; – naprave za gašenje zemeljskih stikov, posebno naprave za omejitev prenapetosti in enopolno izolirani napetostni transformatorji v mrežah z nazivno napetostjo nad 1000 V. Vse naprave iz prejšnjega odstavka morajo biti izbrane tako, da napetost, ki jo povzroči tok zemeljskega stika, po iznihanju le tega ne preseže 50 V izmenične vrednosti, kar je potrebno ugotoviti z meritvami ali izračuni. Vrednosti izbranih elementov naprav ni potrebno fiksirati pri mrežah nad 1000 V nazivne napetosti, kjer skupna dolžina kablov in vodnikov ne presega 10 km.

Pri uporabi zaščitne ozemljitve izoliranih sistemov produkt prehodne upornosti ozemljitve in toka zemeljskega stika v omrežju ne sme biti večji od 50 V. Maksimalno vrednost toka zemeljskega stika je potrebno omejiti na 5A. Izračun maksimalnega toka zemeljskega stika se izvede po enačbi:

Mrežni kontrolnik v mrežah nazivne napetosti nad 1000 V mora izpolnjevati naslednje zahteve: – nastavitev vrednosti izolacijske upornosti mora biti izvedljiva le pri odprtem ohišju kontrolnika; – vrednost izolacijske upornosti mreže mora biti stalno prikazana na vgrajenem instrumentu direktno brez preračunavanja; – kontrolnik mora biti opremljen s preizkusnim stikalom s katerim mora biti možno preizkusiti delovanje-izklop ob znižanju izolacijske upornosti od zunaj; – enosmerna merilna napetost kontrolnika naj ne preseže 100 V; – znižanje izolacije na mestu vgradnje pod 50 Ohm/V nazivne napetosti mora biti na mestu vgradnje signaliziran z utripajočo lučjo, kar pa lahko odpade v primeru, da se signal prenese na stalno zasedeno delavno mesto; – v primeru znižanja izolacije pod 10 Ohm/V nazivne napetosti izklopiti galvansko ločeno mrežo najpozneje v 1,5 s; – izklopiti preostalo mrežo (med transformatorjem in naslednjo stikalno napravo) V primeru znižanja izolacije pod 10 Ohm/V nazivne napetosti preko primarnega odklopnika s časovno zakasnitvijo, ki ne sme presegati 1,5 s.

Za čas trajanja zemeljskega stika mora biti blokiran vklop mreže preko zemeljskostične zapore. V primeru izklopa zaradi zemeljskega stika (znižanje izolacije) je potrebno ročno resetiranje zapore na pripadajoči napravi. Zemeljskostična zapora mora preprečiti vklop mreže pri izolacijskih upornostih pod 25 Ohm/V nazivne napetosti. Vrednost vklopne upornosti mora biti možno navzgor nastavljati. Merilni tokokrog zemeljskostične zapore: – na odkopnih in pripravskih deloviščih morajo biti merilni tokokrogi lastnovarni tokokrogi; – na ostalih področjih so lahko v nelastnovarni izvedbi, vendar mora biti v tem primeru za kontrolo tokokroga vgrajena zemlje stična zaščita.

Kontrolnik omrežja za razsvetljavo, ki se napaja iz transformatorja z močjo do 10 kVA, ter signalne instalacije v jaških, skozi katere se ne vozijo ljudje, ima lahko samo svetlobno signalizacijo upadanja izolacijske upornosti omrežja pod 100 Ohm/V brez izklopa, če se pri čistem dvojnem zemeljskem stiku na kateremkoli mestu napetost izklopi v 1 s, in če je zaščitni vodnik istega prereza kot fazni vodnik.

Omrežje, ki se napaja iz transformatorja, mora imeti najmanj eno glavno ozemljilo, po katerem je ozemljeno omrežje zaščitne ozemljitve. Če je v neposredni bližini več transformatorskih postaj, se sme uporabljati skupno glavno ozemljilo. Omrežja zaščitnih ozemljitev v objektu rudarskih del so lahko med seboj zvezana v enotno splošno omrežje zaščitne ozemljitve, na katero mora biti vezano tudi centralno ozemljilo. Centralno ozemljilo in združena ozemljitev morata izpolnjevati zahteve, predpisane za visokonapetostno in nizkonapetostno omrežje, ki mu pripadata.

Glavna in centralna ozemljila se montirajo na mesta, ki zagotavljajo najnižjo prehodno ozemljitveno upornost ozemljil. Ta mesta so lahko tudi na površini. Način in vkopna globina ozemljila morata biti takšna, da sušenje in zmrzovanje tal ne povečata ozemljitvene upornosti nad zahtevano vrednostjo.

Ozemljila morajo biti zaščitena pred korozijo in elektrolitskim razjedanjem. Debelina ozemljila, ne glede na obliko, ne sme biti tanjša od 3 mm za pocinkani jekleni trak ali pocinkano jekleno cev, za baker pa 2 mm. Zveza vodnikov za ozemljitev z ozemljilom mora biti zaradi merjenja prehodne upornosti dostopna, vidna in ločljiva. Za povezovanje glavnih in centralnih ozemljil mora biti prerez bakrenega zaščitnega vodnike najmanj 50 mm2, prerez vodnika iz pocinkanega jeklenega traku pa najmanj 100 mm2, pri čemer trak ne sme biti tanjši od 3 mm.

Vodniki, skozi katere med obratovanjem teče tok, razen tirnic, ki rabijo kot povratni vod vozne žice, se kot zaščitni vodnik ne smejo uporabljati niti takrat, kadar so ozemljeni, razen naprav ali delov instalacij, zaščitenih s kontrolniki, ki ščitijo instalacijo pred okvaro ali poškodbo. Določba prejšnjega odstavka se nanaša tudi na zaščitni vodnik, ki je del lastnovarnega tokokroga za signalizacijo, telekomunikacijo ipd. in v katerem napetost vira ni višja od 24 V.

V napravah z napetostjo nad 1000 V se kot zaščitni vodnik lahko uporabljata kovinski plašč ali kovinski oplet kabla, vendar se morata pri vezavi premostiti z zvezo, s katero se kovinsko telo kabelske spojke poveže z zaščitnim vodnikom. V mrežah nazivne napetosti nad 1000 V se lahko uporabljajo kabli, katerih sestava glede zaščitnih in kontrolnih vodnikov je naslednja: – zaščitni vodnik mora biti znotraj kabla in je lahko neizoliran vodnik enakomerno porazdeljen preko zunanje izolacije zunanjega vodnika, ali pa je lahko neizoliran vodnik v sredini kabla, če je zunanja izolacija vodnikov prekrita z nekovinskim prevodnim opletom; – kontrolni vodnik je lahko v kablu v obliki prevodnega kovinskega opleta koncentrično okoli notranjega plašča ali pa je lahko kot samostojen vodnik v primeru dodatne mehanske zaščite kabla (kabelska veriga).

Pri kablih in vodnikih kontrolnih naprav in naprav za javljanje mora biti prerez zaščitnega vodnika vsaj enak prerezu vodnika, ki prevaja največji tok. Če se za zaščitni vodnik namesto bakra uporabi kak drug material, mora biti njegov prerez po električni prevodnosti ekvivalenten prerezu bakrenega vodnika.

Če leži zaščitni vodnik v skupnem plašču kabla z drugimi vodniki, je lahko tudi okrov električne naprave del zaščitnega vodnika. V tem primeru mora biti v okrovu priključne omarice posebna sponka za priključek zaščitnega vodnika, s katero se doseže zanesljiva zveza zaščitnega vodnika in okrova. Del zaščitnega vodnika lahko sestavljata tudi dva med seboj sestavljena okrova, če se z njuno sestavitvijo doseže zanesljiva električna zveza med njima preko obdelanih površin z zavarovano vijačno medsebojno zvezo. Če se kot del zaščitnega vodnika uporabljata več kot dva sestavljena okrova, ali če med okrovi ni varne električne zveze, se morajo okrovi med seboj povezati z zvezo, ki zagotavlja zanesljivo električno zvezo med njimi.

V električnih obratovališčih in v stikalnih in razdelilnih prostorih se sme zaščitni vodnik položiti tudi ločeno od kablov. Prerez zaščitnega bakrenega vodnika mora biti najmanj 25 mm2. Namesto bakrenega vodnika se lahko uporablja tudi pocinkani jekleni trak, ki mora biti debel najmanj 2.5 mm in širok 25 mm. Zaščitni vodnik mora biti zaščiten pred naključno mehansko poškodbo in zvezan z omrežjem zaščitne ozemljitve, tako da je onemogočena električna porušitev zveze. Pri ločeno položenem zaščitnem vodniku se okrovi posameznih obratovalnih sredstev vežejo vzporedno z zaščitnim vodnikom in ne smejo biti del zunanjega zaščitnega vodnika. Okrovi so lahko del zaščitnega vodnika samo pri prehodu od zunanjega zaščitnega vodnika na zaščitni vodnik v kablu, pri čemer mora biti zunanja ozemljitvena sponka na okrovu. Zaščitni vodnik se ne sme položiti ločeno pri zvijavih kablih ter pri prenosnih in premičnih napravah.

Zaščitni vodnik ne sme biti varovan ali prekinjen s stikalom.

Vsi kovinski deli mehanske zaščite električnih naprav (na primer: kovinski opleti in kovinski plašči kablov in vodnikov, zgornji in spodnji deli kovinskih spojk, kovinski deli neelektričnih naprav ipd.), ki utegnejo priti zaradi poškodbe pod napetost, morajo biti z zaščitnim vodnikom zvezani s trdno in prevodno zvezo. Določba prejšnjega odstavka se ne uporablja za dele, ki so galvanska celota in so ozemljeni (transporterji, kovinske konstrukcije armature), oziroma za dele, ki niso galvanska celota in niso ozemljeni (podporje).

Električne naprave in instalacije morajo biti zaščitene pred nedovoljenimi termičnimi preobremenitvami. Vrsta zaščite je odvisna od konstrukcijskih zahtev in je lahko v obliki elektromehanskih ali elektronskih termičnih relejev in talilnih varovalk, vendar slednje velja le za kable in termične porabnike. Izjema so električne naprave, za katere je s certifikatom dovoljeno, da ni potrebna zaščita iz prvega odstavka.

Električni motorji morajo biti ne glede na vir napajanja zaščiteni pred posledicami prenizke napetosti. Če napetost izpade, se ob njeni vrnitvi motor ne sme sam aktivirati. Določba prejšnjega odstavka se ne nanaša na avtomatske tehnološke procese, pri katerih stroji delujejo v tehnološkem nizu z ustreznimi predopravili in predvidenimi varnostnimi ukrepi.

Naprave za zaščito pred preobremenitvijo in kratkim stikom (releji, sprožniki, varovalke) morajo biti v trifaznih omrežjih z nazivno napetostjo pod 1000 V vgrajene v vse tri faze. Za trifazna omrežja z nazivno napetostjo nad 1000 V so lahko naprave za zaščito pred preobremenitvijo in kratkim stikom vgrajene samo v dveh fazah pod pogojem, da so vgrajene vedno v istih fazah v celotnem omrežju ene napetosti.

Naprave, ki ščitijo kable in vodnike, morajo biti instalirane za vsak odcep, v katerem je dovoljena obremenitev manjša od obremenitve prejšnjega odcepa (iz smeri napajanja). Zaščita je lahko prilagojena tudi po najmanjšem prerezu odcepa, če pa je montirana v prejšnji vodnik, odcepa ni potrebno posebej zaščititi.

Za kable in vodnike, ki so odcep od glavnega kabla, ni nujno, da so zaščiteni pred preobremenitvijo, če so izpolnjeni naslednji pogoji: – da je dolžina odcepa manjša od 5m, četudi je presek kabla za največ tri standardne preseke manjši od preseka glavnega kabla ali vodnika in če sta oba voda iz istega standardnega materiala; – da je odcep skupaj z glavnim vodom zaščiten pred kratkim stikom in preobremenitvijo; – da je odcep na koncu zaščiten pred preobremenitvijo in kratkim stikom napajanega porabnika, tok zaščite pred preobremenitvijo odcepa pa določen po prerezu voda in da je odcep zaščiten pred kratkim stikom skupaj z glavnim vodom, od katerega je odcepljen.

Kabli ali vodniki, ki niso odcep od glavnega kabla ali vodnika, ni nujno, da so zaščiteni pred preobremenitvijo, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev: – če so v stikalnih napravah, je pa možnost njihove preobremenitve: takšni kabli ali vodniki morajo imeti večji prerez od prereza, določenega glede na trajni zdržni tok kabla; – če so uporabljeni kot vezalni vodniki med stroji, transformatorji, kondenzatorji, akumulatorji, stikalnimi napravami ipd. v električnih obratovališčih ali v zaprtih električnih obratovališčih.

Kabli ali vodi se lahko proti preobremenitvi zaščitijo tudi z vgradnjo zaščitnih naprav na njihovem koncu.

Kabli in vodi morajo biti zaščiteni z eno ali več napravami za samodejno prekinitev napajanja v primeru preobremenitve, razen če se napajajo iz vira, katerega tok ne more biti večji od vzdržnega toka vodnika. Delovna karakteristika naprave, ki ščiti električni vod ali kabel pred preobremenitvijo, mora izpolniti naslednja dva pogoja: text="  INZ ≥ I(B) INZ ≤ 1.45*Idop / k     pri čemer predstavljajo: INZ – nazivni tok zaščitne naprave (varovalke, bimetala...); za nastavljive zaščitne naprave je nazivni tok tisti, ki je nastavljen na napravi; IB – tok, za katerega je tokokrog predviden (bremenski tok); Idop – trajni dopustni tok vodnika ali kabla." Koeficient ‘k’ ima vrednosti, ki so navedene v Tabeli št. 1 v Prilogi A.

Kabel je zaščiten pred preobremenitvijo, če je vsota obremenitev posameznih porabnikov, priključenih na ta kabel, v mejah njegove dovoljene obremenitve in, če so posamezni porabniki zaščiteni pred preobremenitvijo po določbah tega pravilnika.

Vsi transformatorji morajo biti na dovodni ali odvodni strani zavarovani pred preobremenitvijo z bimetalnimi sprožilniki, releji ali z zaščito pred povišanjem temperature.

Za transformatorje ni nujno, da so zaščiteni pred preobremenitvijo, če so izpolnjeni naslednji pogoji: – če so priključeni porabniki take narave, da ne more priti do preobremenitve transformatorja; – če moč napetostnega transformatorja ni večja od 1000 VA; – če je transformator izdelan tako, da je odporen prati kratkemu stiku; – če je moč transformatorja manjša od 7 kVA in so zaščiteni posamezni tokokrogi.

Vsak elektromotor mora imeti v motorsko zaščitnem stikalu vgrajeno zaščito pred preobremenitvijo, nastavljeno na nazivni tok motorja ali na dopustno temperaturo navitja. Za zaščito pred preobremenitvijo se lahko uporabi: – bimetalni rele z direktnim ali indirektnim napajanjem; – temperaturna tipala ali varovalo vgrajeno v navitju električnega motorja.

Ne glede na določbe prejšnjega člena se lahko po navodilu tehničnega vodje elektro službe poviša nastavitev zaščite pred preobremenitvijo za največ 10%. V primeru prekinjenih obratovanj, kjer je prekinitev obratovanja krajša od časa obratovanja in v primeru, ko je prekinitev obratovanja daljša od časa obratovanja, se nastavitev zaščite pred preobremenitvijo določi v elektro delu rudarskega projekta ali v dopolnilu k temu projektu, kjer je lahko nastavitev zaščite tudi višja ali nižja od nazivnega toka elektromotorja.

Motorji z močjo do 2 kW ali jakostjo toka do 4 A se lahko zaščitijo pred preobremenitvijo in kratkim stikom s talilnimi varovalkami ali zaščitnim stikalom. Pri posamično kompenziranih motorjih morajo biti releji ali sprožilniki nastavljeni na zmanjšani tok, ki ga povzroča kompenzacija ali vstavljeni kondenzatorji v nekompenzirani del dovoda k motorju.

Statični pretvorniki (usmerniki, razsmerniki) se pred preobremenitvijo zaščitijo tako, kot je to v tem pravilniku predpisano za transformatorje. Zaščito pred preobremenitvijo se vgradi pri usmerniku v usmerjen tokokrog, pri razsmerniku pa v razsmerjeni tokokrog. Enoarmaturne pretvornike ali skupino enoarmaturnih pretvornikov se zaščitijo pred preobremenitvijo pri dovodu tako, kot je to v tem pravilniku predpisano za električne rotacijske stroje, pri odvodu pa tako, kot je to predpisano za transformatorje.

Za zaščito uporov pred preobremenitvijo se uporablja zaščita, ki preprečuje temperaturne preobremenitve uporov.

Zaščita pred kratkim stikom je dosežena z zaščitnimi napravami, ki omogočajo avtomatski odklop napajanja (odklopnik s kratkostičnim sprožnikom, odklopnik v kombinaciji s talilnimi varovalkami, talilne varovalke) tudi pri najmanjšem toku kratkega stika v instalaciji ali napravi, ki se ščiti.

Izklopna zmogljivost zaščitne naprave ne sme biti manjša od največjega pričakovanega kratkostičnega toka na mestu postavitve zaščitne naprave, razen če je poleg zaščitne naprave uporabljena še druga zaščitna naprava na napajalni strani (pred zaščitno napravo z manjšo odklopno zmogljivostjo), ki ima potrebno odklopno zmogljivost in ki je nastavljena tako, ali pa so njene karakteristike takšne, da energija, ki prehaja skozi ti dve napravi ne preseže vrednosti, ki jo naprava na mestu obremenitve (zaščitna naprava z manjšo odklopno zmogljivostjo) in vodniki ter ostali aparati, ki so zaščiteni s to napravo, lahko zdržijo brez poškodbe.

Največji pričakovani kratkostični tok v opazovani točki omrežja izračunamo po obrazcu: Minimalna impedanca do opazovane točke je sestavljena iz impedanc za največje pričakovane obratovalne zmogljivosti virov, transformatorjev in konfiguracije omrežja, ki daje najmanjše impedance. Minimalni kratkostični tok v opazovani točki omrežja izračunamo po obrazcu: Maksimalna impedanca do opazovane točke je sestavljena iz impendanc za najmanjše potrebne obratovalne zmogljivosti virov, transformatorjev in konfiguracije omrežja, ki praviloma daje največje impedance ali predstavlja najmanjšo rezervo napajanja v primeru okvar. V izračunu maksimalne impedance se mora upoštevati povečana ohmska upornost kablov segretih na 80 °C, katera se izračuna po enačbi:

Talilni varovalni vložki v omrežju nazivne napetosti do 1000 V morajo prekiniti najmanjši pričakovani kratkostični tok v tokokrogu, ki napaja: – vtičnice; – ročne aparate; – premične električne naprave, v času, ki je krajši ali enak času danemu v Tabeli 2 v Prilogi A. Daljši odklopni čas, ki pa ne presega vrednosti 1.5 sekunde, je dovoljen za tokokroge, ki napajajo razdelilne baterije in tokokroge, ki napajajo stabilno vgrajene električne naprave.

Kratkostični sprožnik naprave za avtomatski odklop napajanja mora biti nastavljen tako, da je pričakovani najmanjši kratkostični tok 1.5 krat večji od najmanjše vrednosti toka, ki zagotavlja trenutno delovanje odklopnika s kratkostičnim sprožnikom. Za elektronske sprožnike s poznano karakteristiko mora biti najmanjši kratkostični tok 1.25 krat večji od nastavljene vrednosti. Talilni varovalni vložki, ki so namenjeni za avtomatski odklop napajanja, morajo prekiniti najmanjši pričakovani kratkostični tok. Zahtevani čas iz 50. člena tega pravilnika, v katerem varovalka prekine najmanjši pričakovani kratkostični tok, določimo s pomočjo talilne karakteristike tv, = f (Ip) talilnega vložka, pri čemer je Ip najmanjši pričakovani kratkostični tok ali s pomočjo Tabel št. 3 in št. 4 v Prilogi A.

Kabli in vodniki se pred kratkim stikom zaščitijo s tokovnimi varovalkami ali drugimi zaščitnimi pripravami, ki morajo biti postavljene na začetku kabla oziroma vodnika v smeri napajanja.

Transformatorji se ščitijo pred kratkostičnim tokom transformatorja na dovodni strani. Če se transformator napaja pa kablu, ki je na začetku zaščiten pred kratkim stikom, se ta zaščita lahko uporablja tudi za zaščito transformatorja. Transformatorji se ščitijo pred kratkostičnim tokom s talilnimi varovalkami ali z zaščitnim odklopnikom s pretokovnimi sprožniki ali releji tako, da čas delovanja zaščite transformatorja ne sme trajati več kot 0.6 sekunde. Zaščita pred kratkim stikom se lahko vgradi tudi v skupnem dovodu za več transformatorjev, če je s tem vsak transformator zaščiten pred delovanjem kratkega stika.

Napetostni transformatorji z močjo do 1000 VA se pred kratkostičnim tokom zaščitijo na nižji napetostni strani. Ne glede na prejšnji odstavek pa ni nujno, da so napetostni transformatorji zaščiteni pred kratkostičnim tokom, če je transformator izdelan tako, da je odporen proti kratkostičnemu toku.

Tokokrog neposrednega napajanja elektromotorja se pred kratkostičnim tokom varuje z motorsko zaščitnim odklopnikom, s hitrim prekotokovnimi sprožniki oziroma releji, talilnimi varovalkami ali ekvivalentno elektronsko napravo v skladu s 50. in 51. členom tega pravilnika.

Če se električni rotacijski stroji zaščitijo pred kratkostičnim tokom s hitrimi pretokovnimi (magnetnimi) sprožniki ali releji, mora imeti motorski zaščitni odklopnik ali kontaktor večjo stikalno zmogljivost od največjega toka na mestu vgradnje. Če ni izpolnjen pogoj iz prejšnjega odstavka, je treba pred stikala, odklopnik ali kontaktor vgraditi talilne varovalke v skladu s 50. členom tega pravilnika. Če so električni rotacijski stroji zaščiteni pred kratkostičnim tokom z zaščitnimi odklopniki, morajo isti biti nastavljeni na največ 66% minimalnega kratkostičnega toka, ki lahko nastopi na mestu vgradnje rotacijskega stroja. Pri uporabi elektronskih sprožnikov s poznano karakteristiko lahko nastavitev znaša 80% minimalnega kratkostičnega toka.

Če se električni rotacijski stroji ščitijo pred kratkostičnim tokom s talilnimi varovalkami, se uporabljajo hitri, počasni ali kombinirani vložki (posebni rudniški). Nazivna vrednost varovalk mora ustrezati zaščiti pred kratkostičnim tokom.

Močnostni kondenzatorji morajo biti zaščiteni pred učinki kratkega stika. Če se kondenzatorji uporabljajo kot posamična kompenzacija motorja, se šteje, da so zaščiteni pred kratkostičnim tokom s skupno motorsko zaščito motorja ali skupnimi talilnimi varovalkami. Pri kondenzatorjih za skupinsko kompenzacijo se mora vsaki bateriji dodati posebna zaščita pred kratkim stikom. Praviloma se uporabljajo zaščitni odklopniki, lahko pa se uporabijo tudi talilne varovalke.

Statične pretvornike (usmernike, razsmernike) ščitimo pred kratkimi stiki na dovodni in odvodni strani z zaščito, ki jo določi, glede na nazivne podatke opreme, proizvajalec opreme.

Pri rudarskih delih se morajo uporabljati električne naprave v stopnji mehanske zaščite najmanj IP54. V zaprtih električnih obratovališčih je lahko stopnja mehanske zaščite nižja. Pri vgraditvi električnih naprav se morajo upoštevati navodila proizvajalca.

Vse električne naprave z napetostjo nad 240 V, ki se uporabljajo na delovišču rudarskih del in se med obratovanjem premikajo, morajo imeti dovodni kabel varovan s kabelskim kontrolnikom pa zahtevi 140. člena tega pravilnika.

V podzemeljskih prostorih se smejo uporabljati samo suhi transformatorji. Suhi transformatorji se montirajo pod naslednjimi pogoji: – da so zaščiteni pred udarcem transportnih sredstev; – da se na mestu, kjer se montirajo ne zbira voda; – da so okrovi transformatorjev oddaljeni od boka rudarskega prostora najmanj 200 mm.

V podzemeljskih prostorih se smejo uporabljati samo kondenzatorji, polnjeni z nevnetljivimi in nestrupenimi snovmi.

Pri skupinski kompenzaciji se mora moč kondenzatorjev prilagoditi jalovemu toku, da bi zaradi nadkompenzacije ne prišlo do povečanja napetosti za več kot 5%.

Kondenzatorji se morajo po izklopu avtomatično izprazniti.

V podzemeljskih prostorih ni dovoljena uporaba usmernikov, polnjenih z oljem.

Celice stalnih akumulatorskih baterij morajo biti izolirane proti okrovu, okrov pa proti zemlji, s tem da se smejo uporabljati samo izolatorji, ki pod učinkom elektrolitov ne postanejo prevodni. V podzemeljskih prostorih ni dovoljena uporaba akumulatorjev s celuloidnimi deli.

Vsaka stikalna ali razdelilna naprava, sestavljena iz enega ali več delov, mora imeti možnost, da se po potrebi loči od napetosti.

Pri odklopnikih ter pri stikalnih in razdelilnih napravah z nazivno napetostjo nad 1000 V morajo biti ločilniki pri dovodu blokirani z odklopnikom za seboj. Odklopniki, močnostni ločilniki in ločilna stikala ter talilne varovalke z nazivno napetostjo nad 1000 V morajo imeti v neposredni bližini tudi ločilnik proti povratni napetosti, ki omogoča breznapetostno stanje. Določba prejšnjega odstavka se ne uporablja za stikala in odklopnike, ki se od napetosti ločijo tako, da se izvlečejo, ter za talilne varovalke pred napetostnimi transformatorji moči do 1000 VA.

Vrata stikalnih in razdelilnih naprav zaprte izvedbe z napetostjo nad 1000 V, postavljenih zunaj električnih obratovališč, morajo biti konstruirana in montirana tako, da jih je mogoče odpreti samo, kadar so naprave izklopljene in da ni možen naključni dotik z deli pod napetostjo, ko so odprte.

Vse stikalne naprave, kot so odklopniki stikala, ločilniki ipd., morajo biti postavljene tako, da se ne morejo naključno vklopiti (padec materiala, udarci, tresljaji) in morajo biti dostopne.

V podzemeljskih prostorih se uporabljajo le brezoljne nizkonapetostne stikalne naprave in brezoljne ali malooljne visokonapetostne stikalne naprave. Malooljne stikalne naprave se smejo polniti samo z oljem, ki ga določi proizvajalec naprave.

Stikalne naprave odprte izvedbe so lahko vgrajene samo v zaprtih električnih obratovališčih, v katere je vstop dovoljen samo usposobljenemu in pooblaščenemu osebju, zunaj takih obratovališč pa se uporabljajo samo stikalne naprave zaprte izvedbe.

Stikalne in razdelilne naprave v električnih obratovališčih morajo biti dostopne za posluževanje, preizkušanje in vzdrževanje. Šteje se, da so stikalne in razdelilne naprave dostopne, če so montirane po Risbi 1 v Prilogi B ter z zračnimi razdaljami, navedenimi v Tabeli št. 5. v Prilogi B. Neizolirani deli stikalnih in razdelilnih naprav, ki so med obratovanjem pod napetostjo, morajo imeti proti zemlji najmanjše zaščitne razdalje po Tabeli št. 6 v Prilogi B.

Goli neizolirani deli pod napetostjo do 1000 V v zaprtih električnih obratovališčih, ki niso zaščiteni pred dotikom, se montirajo v dostopnem prostoru (prehodu) najmanj 2.5 m nad tlemi, deli pod napetostjo nad 1000 V pa morajo biti zaščiteni pred neposrednim dotikom po določbah tega pravilnika.

Če se stikalnim aparatom ali varovalkam lahko streže z vzvodom ali kleščami samo takrat, ko so vrata razdelilnega polja oziroma stikalne naprave odprta, in če so deli, ki so na dosegu roke, pod napetostjo, mora biti za vrati dopolnilna zaščita pred naključnim dotikom, na kateri mora biti napisano vidno opozorilo o napetosti, po potrebi pa so lahko izrezane tudi odprtine za strežbo. Razdalja med temi napravami za zaščito delov pod napetostjo in napravami pod napetostjo, je prikazana v tabeli 7 v prilogi B. Vrednosti, navedene v tabeli, se ne uporabljajo za polja z izvlačilnimi odklopniki na vozičkih, pri katerih je z zaščito iz neprevodnih materialov onemogočen naključen dotik delov pod napetostjo.

Pri napetosti nad 1000 V se uporabljajo samo merilne naprave, priključene na sekundarne tokokroge merilnih transformatorjev, pri čemer morajo biti sekundarni tokokrogi v enem polu ozemljeni.

Z blokiranjem električnih stikalnih in razdelilnih naprav se ne sme onemogočiti delovanje njihovih zaščitnih funkcij.

Na stikalnih in razdelilnih napravah mora biti s trajno pritrjenimi napisi označeno, kateremu delu omrežja ali obratovalnemu sredstvu pripadajo. Napis, ki označuje sistem celic, mora biti dobro viden pri odprtih ali zaprtih vratih sistema kot tudi z zadnje strani sistema. Na stikalnih in razdelilnih napravah morajo biti označene nastavljene vrednosti zaščitnih elementov. Pri razdelilnih napravah mora biti vidno označena osnovna funkcija razdelitve, tok energije in stanje. Goli vodniki in zbiralke razdelilnih naprav napetosti nad 1000 V morajo biti označeni z barvami po veljavnem standardu.

Sponke za priključek ozemljitve na kovinski okrov na vsaki celici razdelilne naprave z napetostjo nad 1000 V morajo biti ustrezno dimenzionirane, dostopne, trdne in označene po veljavnem standardu.

Zvijavi kabli in vodi v razdelilne in stikalne naprave se uvedejo prek zaščitne uvodnice, ki preprečuje da bi se preostro zvijali in poškodovali. Uvodnica mora biti zatesnjena, ne sme prepuščati prahu in brizgajoče vode.

Električne naprave, katere smejo posluževati samo za to usposobljene in pooblaščene osebe, morajo biti montirane v zaprtih električnih obratovališčih. Zaprta električna obratovališča morajo biti označena in zaklenjena. Na vratih mora biti obešeno opozorilo, da je nepooblaščenim osebam vstop prepovedan. Če je v prostoru naprava z napetostjo nad 1000 V, mora biti na vratih napis, ki opozarja na višino napetosti. Enak napis mora biti tudi na vseh elektro napravah in omaricah z napetostjo nad 1000 V.

V bližini električne naprave z napetostjo nad 1000 V, je potrebno v svežem zračnem toku in blizu pristopa k napravi namestiti gasilne aparate. V odprtih in zaprtih električnih obratovališčih ne smemo hraniti olja ali druge lahko vnetljive tekočine oziroma material, ki se zlahka vžge.

V zaprtem ali odprtem električnem obratovališču mora biti izobešena enopolna shema naprave z vsemi podatki o nastavitvi zaščite in navodilo o ravnanju z napravo. Če je enopolna shema naprave označena na sami napravi, je ni potrebno dodatno nameščati.

Omrežja z nazivno napetostjo nad 1000 V do 6000 V na odkopnih in pripravskih deloviščih morajo biti zgrajena tako, da so galvansko ločena od ostalih podzemnih visokonapetostnih omrežij. Obseg oziroma dolžino galvansko ločenega omrežja je potrebno omejiti tako, da tok zemeljskega stika ne preseže 5A.

Uporabljati se smejo samo stikalne naprave takšne konstrukcije, de se kontakti vseh faz mehanično hkrati staknejo pri zapiranju oziroma hkrati ločijo pri odpiranju. Izjeme so lahko naslednji stikalni aparati: – odklopniki in stikala za postroje vozne žice s povratnim vodom prek tirnic; – stikala v tokokrogih z napetostjo do 50 V; – stikala v telefonskih in induktorskih signalnih postrojih z nazivno napetostjodo 65 V; – stikala v krmilnih tokokrogih; – vgrajena stikala v ročnih aparatih z nazivno napetostjo do 240 V in močjo do 2.5 kW; – krmilna stikala motorjev z drsnimi obroči, ki omogočajo spremembo smeri vrtenja motorja (krmilna stikala kolutnih motorjev s kontrolerjem), če imajo v neposredni bližini, v dovodu stikalo, ki izklaplja v vseh polih; – stikala razsvetljevalnih in signalnih naprav v jašku (pri izvoznem stroju ipd.), če so naprave na napajalni strani izklopljene v vseh polih; – stikala v lastnovarnih tokokrogih.

Odklopniki in zaščitna stikala s sprožilniki ali releji za zaščito pred kratkim stikom morajo biti opremljeni s kratkostično zaporo. Pri izvedbi selektivne zaščite z avtomatsko preveritvijo mesta kratkega stika, se lahko izvede avtomatski ponovni vklop. Odklopniki ali zaščitna stikala, ki se nahajajo v zaprtih električnih obratovališčih, so lahko brez zahtevane kratkostične zapore.

V mrežah z nazivno napetostjo od 1000 V do 6000 V na odkopnih in pripravskih deloviščih so pred stikalno zaščitnimi napravami nameščene naprave za vidno ločitev. V njihovi bližini mora biti prisotno stikalo ali naprava za ozemljitev in kratko sklenitev izklopljenih odvodov. To velja tudi za naprave, ki se nahajajo izven delovišč in odkopov, funkcionalno pa spadajo k napravam na njih. Aktiviranje teh stikal in naprav je dovoljeno po predhodno izvedenih meritvah koncentracij nevarnih plinov in ugotovitvi, da so koncentracije v dopustnih mejah, ter varni razelektritvi vodnikov kablov.

Krmilni tokokrogi morajo biti izvedeni tako, da njihova kapacitivnost in eventualni zemeljski stiki v omrežju ne vplivajo na navitje kontaktorjev ali relejev krmilnega sistema.

Stikalne naprave, oziroma krmiljenje električnih naprav, se poslužujejo z gibi v isti smeri za določeno delovanje oziroma stanje naprave. Smeri posluževanja in stanja naprave morajo biti na napravi označene.

Zaganjalniki in upori morajo biti postavljeni tako, da je omogočen potreben odvod toplote in morajo biti varovani proti prekomernemu segrevanju. V zaganjalnikih za enofazne in trifazne motorje se ne sme prekiniti rotorski tokokrog prek zaganjalnika.

Vtičnice nazivne napetosti nad 240 V z varovanjem proti preobremenitvi nad 25 A izmeničnega toka ali 6 A enosmernega toka, se blokirajo tako, da se kontaktni deli glavnih faznih vodnikov ločijo ali zvežejo samo, če niso obremenjeni ali če sta ločitev ali vezava možna samo z orodjem ali ključem. Uporabljati se smejo samo vtičnice in vtiči z zaščitnim kontaktom. Zaščitni vodnik-kontakt se mora vezati, preden se vežejo glavni fazni vodi, ločiti pa šele, ko so glavni fazni vodi že ločeni. Če se pri obratovanju uporabljajo električne naprave različnih napetosti, morajo biti za vsako nazivno napetost posebne vtičnice, oziroma vtiči namenjeni le za to napetost.

Talilni vložki varovalk do 1000 V, ki se menjajo pod napetostjo morajo biti izdelani in montirani tako, da se lahko brez nevarnosti zamenjajo z ustreznim pomožnim sredstvom. Pri varovalkah z navojem in glavo za uvijanje morajo biti deli z navojem priključeni na odvod toka, razen pri varovalkah, ki so na mestih, na katerih utegne nastati povratna napetost. V varovalke se dajo samo originalni talilni vložki z označenim nazivnim tokom in z jasno oznako, ali so hitri, počasni ali specialni rudniški (kombinirani).

Pri rudarskih delih se sme uporabljati le svetilna telesa, izvedena v stopnji mehanske zaščite IP 54. V zaprtih električnih prostorih je lahko stopnja mehanske zaščite nižja.

Vodniki v notranjosti svetilke morajo biti dimenzionirani po veljavnem standardu. Vodniki napajalnega kabla ne smejo biti obremenjeni z lastno maso svetilke oziroma s svojo lastno maso.

Električno omrežje za razsvetljavo mora biti galvansko ločeno od drugega električnega omrežja in se mora napajati iz posebnega transformatorja za razsvetljavo. Na transformator za razsvetljavo ni dopustno priključevati elektromotornih pogonov, razen ročnih električnih aparatov in instalacij za signalizacijo.

V rezsvetljavnem omrežju sme znašati padec napetosti največ 5%.

Razsvetljavni tokokrog mora biti zaščiten pred kratkim stikom. V varovalkah se lahko uporabljajo samo hitro taljivi vložki. Maksimalna vrednost nazivnega toka zaščitne naprave je lahko pri vsakem odvodu največ 16 A pri enosmernem in 25 A pri izmeničnem toku.

Svetilke in pribor morajo biti izolirani najmanj za delovno napetost 250 V. Za signalne svetilke v stikalnih postrojih se uporabljajo okovi najmanj E 14 ali B 15, s tem da se manjši okovi lahko uporabljajo samo za signalne svetilke v stikalnih in signalnih postrojih z nazivno napetostjo do 50 V.

Instalacije razsvetljave ni dopustno napajati iz voznega omrežja.

Turbosvetilke morajo imeti lasten generator električne energije, katerega poganja komprimiran zrak ali hidravlični medij. Turbosvetilke nazivne napetosti nad 50 V, morajo biti izdelane tako, da prenehajo proizvajati napetost, če se svetilka mehansko poškoduje.

Pri svetilkah z žarnico z žarilno nitko je nazivna napetost obremenjenega vira lahko največ 24 V, pri fluorescenčnih virih svetlobe pa največ 120 V.

Vsak sistem komprimiranega zraka za napajanje turbosvetilk mora imeti vgrajene naprave za odvajanje kondenzirane vode.

Lokomotive se napajajo z električno energijo za razsvetljavo iz obratovalne energije same lokomotive, iz posebnega akumulatorja ali iz vozne žice.

Lokomotiva mora imeti reflektor na obeh straneh, v smeri vožnje z dvema svetlobnima snopoma in to: – glavno luč za razsvetljavo proge, ki na razdalji 35 m daje osvetljenost minimalno 4 lx; – pomožno luč, ki ne sme metati snopa svetlobe dlje kot 5 m in daje osvetljenost minimalno 2 lx.

Nazivna napetost vira svetlobe na lokomotivah ne sme biti večja od 240 V. Kot vir svetlobe na lokomotivah se uporabljajo samo žarnice z žarilno nitko, ki imajo bajonetni vznožek in so odporne proti tresljajem.

Električna instalacija na lokomotivah mora biti dvopolno izolirana, pri nazivni napetosti razsvetljave nad 50 V pa morajo biti vsi kovinski deli, ki niso pod napetostjo, povezani z maso lokomotive. Tokokrog za razsvetljavo lokomotive mora biti posebej varovan z ustreznimi varovalkami.

Luč za osvetljevanje proge in označevanje se mora prižgati za vsako smer vožnje posebej ali hkrati za obe smeri z ustreznimi stikalnimi ali preklopnimi aparati iz voznikove kabine.

Kot vir električne energije za ročne ali naglavne rudarske akumulatorske svetilke se uporabljajo električni akumulatorji. Naglavne rudarske svetilke morajo izpolnjevati pogoje, določene s standardi za naglavne rudarske svetilke.

Akumulator za rudarske ročne ali naglavne svetilke mora imeti najmanj tolikšno zmogljivost, da po 12-urni normalni obremenitvi z ustrezno žarnico napetost akumulatorja ne pade pod nazivno napetost za več kot 10% pri svinčenem akumulatorju, za 25% pa pri Ni-Cd akumulatorju oziroma, da po 12-urni normalni obremenitvi ne pade svetilnost za več kot 40%.

Prostori svetilkarne morajo biti zunaj jame, biti morajo osvetljeni in ventilirani, pri čemer mora biti zagotovljen prostor za vzdrževanje, popravila, izdajo in hrambo svetilk. Svetilkarna je lahko izvedena za posebno izdajanje oziroma sprejemanje svetilk ali samopostrežbo. V enem prostoru svetilkarne je lahko samo ena vrsta svetilk glede vrste elektrolita.

Prostor, kjer se nahaja usmernik za polnjenje akumulatorskih svetilk, mora biti ventiliran. Oljni usmernik mora imeti lovilno posodo za olje.

Svetilkarne je trebe vzdrževati čiste, v njih je prepovedano hraniti kakršnekoli predmete, ki ne spadajo v opremo ali pribor, potreben za normalno delo svetilkarne.

Mize oziroma mesta za polnjenje akumulatorjev morajo biti opremljene z instrumenti, s katerimi se kontrolira brezhibnost polnjenja svetilk oziroma akumulatorjev. V samopostrežnih svetilkarnah mora biti na vsakem mestu polnjenja instrument, ki kaže intenzivnost polnjenja akumulatorja.

Iz svetilkarne se lahko izdajajo samo popolnoma brezhibne svetilke. Tiste, ki niso brezhibne, se morajo odstraniti. Brezhibnost svetilk, ki se jemljejo v samopostrežni svetilkarni, je ob prevzemu dolžan prekontrolirati tudi uporabnik. Izvršiti mora vizualni pregled in preskusiti delovanje svetilke.

V svetilnici morajo biti na vidnem mestu biti izobešena navodila za vzdrževanje in uporabo svetilk ter navodila za prvo pomoč pri poškodbi z lugom ali kislino. Kolikor ventilacija ne preprečuje zbiranje nevarnih zmesi plinov v prostoru za polnjenje akumulatorjev, morajo biti tam izobešena opozorila za prepoved kajenja in uporaba odprtega ognja. V svetilnici mora biti nameščena mora biti omarica za prvo pomoč in zagotovljena zaščitna sredstva.

Signalne naprave se napajajo iz vira, ki mora biti galvansko ločen od elektroenergetskega omrežja. Največja dovoljena napetost za signalne naprave je 240 V. Padec napetosti pri signalizaciji ne sme biti večji od 5% nazivne napetosti.

Tokokrogi signalnih naprav, razen tokokrogov, katerih kratkostični tok ni večji od 10 A in kratkostični tok vira ni večji od trajne dovoljene obremenitve kabla ali voda, se zaščitijo pred kratkim stikom, napajalni vir pa pred preobremenitvijo.

Tokokrogi tehnološko različnih signalnih naprav se izvedejo z istim kablom samo, če je v primeru okvare na enem ali več tokokrogih zagotovljena brezhibna signalizacija oziroma delovanje ostalih tokokrogov ali naprav. Lokalni telefonski vod transportnega postroja je lahko vgrajen v signalnem kablu transportnega postroja, če telefonska naprava ne more niti pri normalnem delovanju, niti v primeru okvare vplivati na delovanje signalne naprave. Drugi telefonski vodi ne smejo biti vgrajeni v signalnem kablu transportnega postroja.

Na mestu dajanja signala mora obstajati možnost kontrole oddanega signala.

Priključni deli signalnih tokokrogov morajo biti ločeni od energetskih tokokrogov, tako da se z normalno uporabo orodja ne morejo med seboj povezati.

Za vsak izvozni stroj ali izvozni vitel v vpadniku, s katerim se vozijo ljudje, se mora signalna naprava napajati iz posebnega transformatorja, na katerega ne smejo biti priključeni drugi porabniki. Signalne naprave postrojev, s katerimi se ne vozijo ljudje, se lahko napajajo tudi iz razsvetljavnega omrežja.

Instalacija signalnih naprav za izvozni stroj ali izvozni vitel v vpadniku, s katerim se prevažajo ljudje, mora biti izvedena z armiranimi kabli. Za signalne naprave transportnih naprav, s katerimi se ne vozijo ljudje in se rabijo samo za poglobitev jaškov ali vpadnikov, se lahko uporabljajo gibljivi kabli z gumijasto ali plastično izolacijo.

Signalne naprave izvoznih postrojev, s katerimi se prevažajo ljudje, morajo izpolnjevati pogoje, navedene v predpisih za prevoz ljudi in materiala po jaških.

Razsvetljavno omrežje se lahko uporablja tudi za napajanje signalnih naprav, če okvara na rezsvetljavnem omrežju ne more povzročiti napačne signalizacije oziroma motenj v procesu signalizacije. Signalizacija je lahko vgrajena v stikalni sistem daljinskega krmiljenja samo pod pogojem, da se ob morebitni okvari na signalnem ali krmilnem tokokrogu lahko izklopijo samo daljinsko krmiljene naprave oziroma obratovanje. Tokokroga upravljanja in signalizacije se lahko vodita po istem kablu, če v nobenem primeru zaradi okvare enega ali drugega ni mogoč medsebojni vpliv s posledico nepredvidenega vklopa naprave ali dajanja signala, ki bi pomenil nekontroliran vklop naprave.

Signalne naprave (semaforji, svetlobni opozorilni tabloji itd.), ki so sestavni deli električne vleke, napajane preko vozne žice, je dopustno napajati iz voznega omrežja do napetosti 240 V.

Če je signalno omrežje napajano iz vozne žice, daljše od 10 m, je neposredno za priključkom na vozno žico potrebno vgraditi stikalo, tako da se signalno omrežje lahko odklopi od napetosti.

Vsako signalno omrežje, napajano iz vozne žice, mora imeti vgrajene tokovne zaščitne naprave. Zaščitne naprave se vgradijo neposredno na priključek za vozno žico.

Pri signalnih napravah, ki so priključene na vozno žico postrojev električne vleke s povratnim vodom prek tirnic, se kot zaščitni vod ne sme uporabljati vod, skozi katerega teče tok.

Telefonske centrale morajo biti izvedene tako, da omogočajo enostavno posluževanje vseh jamskih aparatov, priključenih na centralo. Dana mora biti možnost vključevanja v že obstoječe zveze oziroma zasedene linije. Telefonske centrale morajo delovati najmanj 10 ur po prekinitvi napajanja iz elektroenergetskega omrežja, če so nanje priključeni telefonski aparati podzemeljskih prostorov. Posebni rezervni vir mora zagotoviti 100% napajanje telefonske centrale z vsemi priključenimi telefonskimi aparati.

Glavna telefonska centrala z izhodom na javno telefonsko omrežje ne sme biti vgrajena v podzemeljskih prostorih.

V podzemeljskih prostorih se uporabljajo naslednji sistemi telefonskega omrežja glede na napajanje: – z lokalno baterijo – “LB”; – s centralno baterijo s posluževanjem – “CB”; – z avtomatsko izbiro in centralno baterijo – “CBA”; – telefonija brez baterije -“BB”; – radiotelefonija – “RB”.

Telefonija brez baterij se lahko uporablja samo kot nepovezani odcep glavnega telefonskega omrežja ali kot samostojno telefonsko omrežje pri rudarskih delih.

Telefonski aparati morajo biti instalirani na mestih, kjer obstaja potreba po komuniciranju kot na primer: glavne črpalne postaje, glavni razdelilni in stikalni postroji, glavne transformatorske postaje, glavni jamski ventilatorji, glavna mesta transporta in prekladanja, dispečerski centri, varnostne službe, službe energetike ali transporta, najpomembnejša križišča in reševalne baze.

Na mestih, na katerih je zaradi hrupa oteženo telefonsko sporazumevanje, morajo biti telefonski aparati v zaprtih kabinah ali v zaščitnih odprtih zaklonih.

Telefonski aparati v podzemeljskih prostorih morajo biti v stopnji mehanske zaščite najmanj IP 54 . V suhih in zaprtih prostorih, v katerih ni prahu, se lahko uporabljajo telefonski aparati v izvedbi nižjega nivoja mehanske zaščite.

Klicna naprava telefonskega aparata mora oddajati dobro slišen zvočni signal. V prostorih z intenzivnim hrupom mora klicni signal delovati na posebno signalno napravo z najmanj 90 dB zvočne jakosti na oddaljenosti 1 m, ki se vklopi s klicnim znakom, izklopi pa šele z dvigom mikrotelefonske kombinacije ali s posebnim delovanjem na signalno napravo. V takšnih prostorih je potrebno predvideti dodatni svetlobni signal.

Telefonske linije v podzemeljskih prostorih se izvedejo kot dvožilne in izolirane proti zemlji, in sicer: – stalne linije v glavnih hodnikih in občasno stalne linije z armiranim kablom, ki se mora začeti in končati v ustrezni razdelilni omarici; – premične linije in priključki posameznih stalnih telefonov z zvijavim kablom z gumijasto ali plastično izolacijo. Posamezne zveze, razdelitev in odcepi v telefonskih razdelilnih omaricah se izvedejo s posebnimi sponkami, mostiči in drugi elementi, da se ne bi posegalo v kabelske priključke, s tem, da se mostiči in sponke lahko popolnoma ločijo od vseh kabelskih žil brez poseganja v kabelske priključke.

Razdelilne omarice morajo biti zaprte izvedbe in imeti mehansko zaščito najmanj IP 44 ter pokrove, ki se lahko odprejo samo s posebnim orodjem.

Premične električne naprave z napetostjo nad 240 V morajo biti priključene z zvijavimi kabli in opremljene s kabelskim kontrolnikom. Izklop napajanja je potrebno izvesti v naslednjih primerih: – stika kontrolnega in zaščitnega vodnika; – prekinitve kontrolnega ali zaščitnega vodnika; – stika faznega in kontrolnega vodnika; – zmanjšanja izolacijske upornosti: a) pod 40 Ohm/V nazivne napetosti za nazivne napetosti do 1000 V; b) pod 50 Ohm/V nazivne napetosti za nazivne napetosti nad 1000 V; – mehanske poškodbe kabla od zunaj, pri čemer se mora s konstrukcijo kabla zagotoviti, da pride najprej do pojava iz 1. ali 2. točke. Ponoven vklop mora biti za čas trajanja navedenih napak blokiran.

Dovodi do stacionarnih, nestacionarnih in premičnih elektro naprav na odkopih in pripravskih deloviščih morajo biti izvedeni z zvijavimi kabli in opremljeni s kabelskim kontrolnikom. V mrežah z nazivno napetostjo nad 1000 V do 6000 V je potrebno s kabelskim kontrolnikom stalno kontrolirati energetske kable. Izklop napajanja je potrebno izvesti v naslednjih primerih: – stika kontrolnega in zaščitnega vodnika; – prekinitve kontrolnega vodnika ali prekinitve zaščitnega vodnika; – mehanske poškodbe kabla od zunaj, pri čemer se mora s konstrukcijo kabla zagotoviti, da pride najprej do pojava iz 1. ali 2. točke; – v primeru zemeljskega stika, kjer velja za izklop naslednje: a) pri počasnem zmanjševanju izolacijske upornosti pod 20 Ohm/V nazivne napetosti je potrebno izvršiti izklop mreže najkasneje v 1.5 s. Izklop se lahko izvrši preko mrežnega kontrolnika, ki izpolnjuje pogoje opisane pri opisu le tega; b) pri popolnem enofaznem zemeljskem stiku je potrebno naprave na odkopih in deloviščih, ki jih varujmo, izklopiti najkasneje v 0.2 s (uporabi se lahko hitra zemeljskostična zapora, ki lahko deluje na principu kontrole premika ničelne točke in s tem povečanja napetosti zvezdišča). Za preprečitev napačnega (nepotrebnega) aktiviranja te zaščite varovane mreže pri vklopih naprav je potrebno izvesti vklopno zakasnitev delovanja za največ 1 s.

Napajalni zvijavi kabli se lahko priključijo na premično električno napravo z vtično pripravo, s tem da je na koncu kabla vtičnica, na začetku kabla (od izvora energije) pa vtič.

Dovodni kabel za premične električne naprave se sme na deloviščih vezati (podaljševati) samo z vtičnicami.

Premične električne naprave morajo imeti daljinsko krmiljenje vklopa-izklopa dovodnega kabla z napetostjo do 50 V, pri tem mora biti krmilni tokokrog vgrajen v napajalni kabel. Krmiljenje je lahko izvedeno tudi v kombinaciji s kabelskim kontrolnikom. Če premična električna naprava ne obratuje, mora biti dovodni kabel brez napetosti.

Ročne svetilke se lahko napajajo le preko vtične naprave. Če se ročne svetilke uporabljajo v prostorih akumulatorskih baterij, se zaščitna mreža svetilk obloži z izolirnim materialom.

Vsak tokokrog prenosnega razsvetljavnega sistema, ki se napaja iz omrežja z napetostjo nad 50 V do 240 V, mora biti galvansko ločen od ostalega omrežja in posebej zavarovan pred zmanjšanjem izolacijske upornosti.

Ročno električno orodje, grelniki kabelske mase in spajkalniki se lahko napajajo z napetostjo do 240 V, aparati za vulkanizacijo in varjenje pa z napetostjo do 1000 V.

Pri rudarskih delih se uporabljajo energijski in telekomunikacijski kabli, navedeni v Tabeli št. 11 v prilogi C tega pravilnika. Uporabljajo se lahko tudi kabli, ki niso navedeni, če so njihove električne in konstrukcijske lastnosti primerljive s kabli iz prejšnjega odstavka.

Zunanja zaščitna plast kabla mora biti po vsej dolžini trajno pobarvana in to: – rdeče – za kable z delovno napetostjo nad 1000 V; – rumeno ali črno – za kable z delovno napetostjo pod 1000 V; – svetlo sivo ali črno – za krmilno-signalne ali javljalne kable; – svetlo modro – za lastnovarne instalacije. Rumeno pobarvana zunanja zaščitna plast kabla se lahko uporablja za krmilno-signalne namene ali lastnovarne instalacije, če je na uvodnem in priključnem mestu kabla označeno, da je za to namenjen. Določba prvega odstavka tega člena se ne uporablja za kable in vode, če so položeni v električnih obratovališčih ali v električnih napravah.

Če so prosto obešeni kabli in vodi za polaganje v jaških in hodnikih z nagibom nad 50°, morajo imeti najmanj petkratno varnost glede na obremenitev z lastno maso. Če je kabel najmanj na vsakih 6 m razbremenjen (trdno obešen), mora biti njegova samonosilna varnost trikrat večja glede na obremenitev z maso prosto visečega kabla.

Trajno dovoljena tokovna obremenitev kablov je odvisna od preseka in tipa izolacije ter temperature okolice, skladno s Tabelama št. 8 in 9 v Prilogi C tega pravilnika. Zahteve tabele se lahko smiselno spremenijo v primeru, če proizvajalec navedenih ali nadomestnih tipov kablov zagotavlja ugodnejše razmere v smislu tokovnih obremenitev in to potrdi na osnovi certifikatov pristojnih institucij.

Maksimalno segrevanje kablov (vodnikov) med trajanjem kratkega stika ne sme biti večje od vrednosti, navedenih v Tabeli št. 10 v prilogi C. Ta zahteva je izpolnjena, če je čas t večji ali enak času ti, oziroma če je kontrolirani prerez kabla (vodnika) S večji ali enak najmanjšemu še dopustnemu prerezu kabla (vodnika) Smin. Vrednost časa “t”, oziroma najmanjši še dopustni prerez kabla (vodnika) “S(min)”, določimo s pomočjo naslednjih obrazcev: Čas trajanja kratkega stika t(i) za talilne varovalne vložke določimo s pomočjo I-t karakteristike, ki jo poda proizvajalec. Za zelo kratke čase izklopa kratkega stika (krajše od 0,1 s), mora biti (k×S)2 večji od vrednosti prepuščene energije I(k)2 . t. Vrednost prepuščene energije imenujemo Joulov integral. To vrednost za posamezno vrsto varovalnega vložka poda proizvajalec. Za zaščitna stikala upoštevamo čas izklopa kratkega stika t(i) ≤ 0,1 s, kolikor proizvajalec ni predpisal drugače.

Presek kabla mora ustrezati padcu napetosti, ki v najneugodnejšem primeru ne sme za nobenega porabnika znašati več kot 15%. Najneugodnejši primer pomeni vključitev pogona, ki povzroči največji padec napetosti ob normalni obremenitvi drugih porabnikov, priključenih na isto transformatorsko postajo, razen če je tehnološki vrstni red vključitve posameznih pogonov določen s samim tehnološkim procesom.

Presek kabelskega vodnika mora izpolnjevati naslednje zahteve tega pravilnika glede: – tokovne obremenitve – 151. člen, tabeli št. 8 in 9 v prilogi C, – zaščite pred preobremenitvijo – 38. člen, – zaščite pred segrevanjem pri maksimalnem kratkostičnem toku – 152. člen, – padca napetosti – 153. člen, – minimalnega kratkostičnega toka za delovanje zaščite – 51. člen

Kabli in vodi, razen signalnih in javljalnih vodov in vodov lastnovarnih tokokrogov, morajo imeti najmanj naslednje prereze bakrenega vodnika: – pri nazivni napetosti do 1000 V: (a) položeni kabli in vodi pri rudarskih delih 1,5 mm2; (b) premični kabli in vodi pri rudarskih delih 2,5 mm2; (c) začasno položeni vodi za krmiljenje in zaščito z več kot petimi žilami; začasno položeni vodi, ki imajo poleg žil za krmiljenje in zaščito še druge žile; vodi za ročno orodje ter v strojnih in električnih obratovališčih, ki jih ne ogrožajo eksplozivni plini 1,5 mm2; – pri nazivni napetosti nad 1000 V: (a) v zaprtih električnih obratovališčih 10 mm2; (b) pri rudarskih delih 16 mm2.

Kabli in vodi morajo biti položeni tako, da ne more priti do: – torzijskega napenjanja in vozla-osmice, pri čemer se kabel odvija in navija tako, da se zvija samo okrog osi bobna; – pritiskanja kabla, ki bi deformiralo njegov prerez. Kabel mora biti prosto položen na kabelska obešala, police, kanale ali pritrjen s kabelskimi skobami; – poškodb zaradi transportnega sredstva.

Kabli in vodi morajo biti položeni tako, da so po vsej dolžini in ob vsakem času dostopni, razen: – če je kabel mehansko zaščiten; – če so kabli in vodi prosto položeni skozi stabilne vrtine.

Zunaj zaprtih električnih obratovališč ni dovoljeno polagati kabla na tla. Določba prejšnjega odstavka se ne uporablja za kable, ki so pred zunanjimi poškodbami zaščiteni s kabelskim kontrolnikom.

Kabli se morajo pritrditi ali obesiti v razmiku največ 6 m tako, da je pri več vzporednih kablih razmik med njimi enak najmanj premeru sosednjega debelejšega kabla. Kabel se ne sme pritrditi na elemente opreme, ki so izpostavljeni tresljajem ali se pogosto prestavljajo ali segrevajo. Kabli in vodi se morajo obešati ali pritrjevati tako, da se pri tem ne morejo poškodovati niti deformirati.

Zvijavi kabli, ki se uporabljajo za napajanje električnih naprav za poglabljanje jaškov, za izsuševanje ipd., se morajo pritrditi na nosilno jekleno vrv.

Telekomunikacijski, signalni, krmilni in javljalni kabli v stalnih instalacijah morajo biti od drugih energetskih kablov in vodov oddaljeni najmanj 100 mm. Nizkonapetostni kabli in vodi v stalnih instalacijah morajo biti najmanj 50 mm oddaljeni od visokonapetostnih kablov.

Spajanje kablov se mora izvršiti po navodilih proizvajalca kablov.

Kabli, ki se uporabljajo na deloviščih rudarskih del, se smejo spajati samo z vtičnimi napravami. Za tokokroge v sistemu lastne varnosti, zgornja zahteva ne velja.

Zaščitni vodniki v kablu ali vodu morajo biti na priključnem mestu glede na druge vodnike priključeni tako, da je zaščitni vodnik daljši in se zadnji loči, če se kabel na silo izvleče. Kot varnostni ukrep proti nevarnosti delnih razelektritev na koncih kablov in vodov je v priključnih in veznih omaricah v izvedbi Exd in Exe potrebno proste, neprikjučene konce vodnikov izolirati. Prav tako je potrebno vse konce vodnikov izolirati po ločitvi kablov od električnih naprav.

Zvijavi kabli izolirani z gumo, ki imajo poškodovano zunanjo plast, se smejo popravljati v skladu z navodili proizvajalca največ na 5 mestih na dolžini 50 m kabla.

Optični kabli so kabli, ki se uporabljajo za prenos informacij v obliki svetlobnih signalov.

Uporaba optičnih kablov pri rudarskih kablih je mogoča na osnovi ustreznih tehničnih karakteristik, ki jih podajo proizvajalci kablov in na osnovi pridobljenih certifikatov, ki dovoljujejo uporabo kablov pri rudarskih delih s poudarkom na dovoljeni uporabi kablov v II. nevarnostni stopnji glede metana in eksplozivnega prahu.

Nazivna napetost enosmernega voznega omrežja v podzemnih prostorih, ki služi za napajanje električnih lokomotiv preko vozne žice, ne sme biti višja od 600 V.

Na vozni žici in morebitnem napajalnem vodu napetost ne sme pasti več kot za 30% nazivne napetosti. Prerez vozne žice ne sme biti manjši od 50 mm2.

Višina gole vozne žice, merjena od zgornjega roba tirnice, ne sme biti manjša od 2.2 m. Če ni možno doseči navedene višine, je lahko višina vozne žice manjša od 2.2 m vendar ne manj kot 1.8 m, in sicer samo v primeru, če sta izpolnjeni naslednjii zahtevi: – vozna žica mora biti zaščitena z izolacijskim, težko gorljivim materialom; – na vseh dostopih k predelom voznega omrežja, kjer je višina vozne žice manjša od 2.2 m, je potrebno namestiti tabloje, ki opozarjajo, da je vozna žica nižje od 2,2 m.

Katerikoli del tokovnega odjemnika, ki je pod napetostjo, mora biti od kovinskih delov (cevi, kabli, kovinske konstrukcije itd.), vgrajenih v jamskem objektu, oddaljen najmanj 10 cm. Oddaljenost vozne žice od lesenega podporja jamskega objekta mora znašati najmanj 20 cm. Ko tokovni odjemnik dvigne vozno žico, mora znašati oddaljenost vozne žice od lesenega podporja ali hribine najmanj 5 cm, od kovinskih delov v jamskem objektu pa mora biti oddaljena najmanj 10 cm.

Vozna žica mora biti postavljena na izolatorje. Pri napravah z vozno žico, pri katerih se tirnice uporabljajo kot povratni vod, morajo biti obešalne in napeljalne žice ter drug obešalni pribor izolirani od drugih kovinskih delov.

Na koncu vozne žice mora biti omejevalnik, ki preprečuje, da bi preko odjemnika prišli pod napetost stena ali drugi deli, ko se z odjemnikom pride do konca. Konec vozne žice se označi s posebno svetilko, ki se mora razlikovati od signalne ali razsvetljavne svetilke.

Popolni kratki stik na kateremkoli mestu vozne žice se mora prekiniti najkasneje v 0.1 sekunde. Če pride ponovno do izklopa vozne žice, se poškodovani del vozne žice ne sme vklopiti, dokler okvara ni odpravljena.

Ločilna naprava mora biti postavljena največ na vsakih 1000 m vozne žice. Vsak odcep vozne žice od glavne proge, ki je daljši od 100 m, mora imeti na začetku ločilno pripravo. Ločilna priprava mora biti vidna od zunaj, njen okrov pa kovinski in povezan s tirnicami. Ločilniki se ne smejo premostiti s tokovnim odjemnikom. Omogočena mora biti ločitev napajalnih vodov od virov energije, od napajalnih točk pa samo, če so od virov energije oddaljene več kot 100 m.

Za prečne vezave, ki rabijo za izenačenje napetosti med voznimi žicami, se uporabljajo samo izolirani vodi.

Na dostopih v progo z napravo vozne žice morajo biti svetleči napisi, ki opozarjajo, da je vozna žica pod napetostjo.

Za naprave z dvopolno položeno vozno žico mora biti predvidena naprava za kontrolo izolacije, ki napravo vozne žice odklopi od napetosti, če izolacijska upornost pade pod 100 Ohm/V.

Pri napravah s povratnim vodom prek tirnic morajo imeti vsi tirnični stiki varno električno vezavo, dovolj prevodno in mehansko odporno. Tirnice se praviloma povežejo tako, da se zavarijo. Če niso zavarjene, mora biti njihovo stičišče varno premoščeno tako, da električna upornost vsakega stičišča ni večja od upornosti ene tirnice vgrajenega profila, dolge 6 m. V razmikih največ 50 m morajo biti tirnice proge med seboj kovinsko povezane z jeklenimi pocinkanimi trakovi s prerezom najmanj 50 mm x 5 mm z varjenjem ali na drug ustrezen način. Končne točke kretnic in križišč se premostijo s pocinkanimi trakovi ali na drug način, ki zagotavlja, da upornost stika ni večja od upornosti ene tirnice vgrajenega profila, dolge 6 m.

Tirnice električne vleke se ne smejo povezovati s splošnim omrežjem zaščitne ozemljitve, cevovodi ipd. ali s tirnicami proge, ki nima vozne žice. Armature kablov, ki napajajo omrežje vozne žice z enosmernim tokom, se ne smejo povezovati s splošnim omrežjem zaščitne ozemljitve.

Signalne svetilke tirnega prevoza morajo biti izvedene v rdeči, zeleni ali rumeni barvi. Signalizacija prevoza se mora nedvoumno ločiti od signalizacije za druge namene.

Ne glede na predpisano višino obešanja mora biti na vstopno-izstopnih postajah vozna žica zaščitena pred nehotenim dotikom. Če zaščita pred nehotenim dotikom ni popolna, morajo biti nameščeni tudi svetlobni tabloji, ki opozarjajo, da je vozna žica pod napetostjo. Svetlobni tablo mora biti viden z vsakega mesta v vlaku.

Na lokomotivah se uporabljajo težki izolirani vodi z gumijastim plaščem in s plaščem iz odpornih umetnih mas po Tabeli št. 11 v Prilogi C. Vodi morajo biti zaščiteni pred mehanskimi poškodbami. Izolacija vodov mora biti zaščitena pred mazivom, kislinami, bazami in segretimi upori. Najmanjši prerez voda od razdelilnika do motorja znaša pri enosmernem toku motorja do 100 A – 25 mm2, pri enosmernim toku motorja 200 A pa 50 mm2. Najmanjši prerez voda od baterije do razdelilnika mora biti enak prerezom pri enosmernem toku motorja, pomnoženim s številom motorjev.

Vodi glavnega tokokroga na lokomotivi se ne zaščitijo pred preobremenitvijo, če motorji na meji drsenja s koeficientom trenja 0.25 ne črpajo več toka, kot ga je potrebno za enourno delovanje motorja pri nazivni obremenitvi, pomnoženega z 2.5.

Tokovni odjemnik mora biti izdelan tako, da se lahko z mesta, kjer se z njim ravna, brez nevarnosti spusti in pritrdi. Vsi deli tokovnega odjemnika, ki so pod napetostjo, morajo biti izolirani, razen drsnih delov ali drsnih čevljev. Vsi kovinski deli odjemnika, ki niso pod napetostjo, se prevodno vežejo z nosilno konstrukcijo lokomotive.

Pri tokovnih odjemnikih, ki nimajo omejitve ob strani, mora razpoložljiva širina znašati najmanj 300 mm. Pri odmikih glede višine zgornjega voda od normalnega položaja v mejah ± 100 mm mora tokovni odjemnik delovati brez morebitnega zadrževanja. Stremenski odjemniki se morajo preklopiti, ko se spremeni smer vožnje.

Za električne lokomotive se uporabljajo težki izolirani vodi z gumijastim plaščem, posebej izdelani za rudnike in težki izolirani vodi s plaščem iz odpornih umetnih mas – po Tabeli št. 11 v Prilogi C tega pravilnika. Goli neizolirani vodi se smejo uporabljati samo za povezavo prevodnih delov, ki so galvansko povezani z ohišjem lokomotive. Izolirani vodi morajo biti zaščiteni pred mehanskimi poškodbami, njihova izolacija pa mora biti zaščitena pred učinkovanjem maziva, kislin, baz in segretih uporov.

Najmanjši prerez voda od kontrolerja do motorja znaša pri enosmernem toku motorja 100 A – 25 mm2, pri enosmernem toku motorja 150 A – 35 mm2, pri enosmernem toku motorja 200 A – 50 mm2, pri enosmernem toku motorja 250 A – 75 mm2 in pri enosmernem toku motorja 300 A – 95 mm2. Najmanjši prerez voda od odjemnika do kontrolerja je enak prerezom pri enosmernem toku motorja, pomnoženim s številom motorjev.

Vodi glavnega toka na lokomotivi se ne zaščitijo pred preobremenitvijo, če motorji na meji drsenja s koeficientom trenja 0.25 ne črpajo več toka, kot ga je potrebno za enourno delovanje motorja, pomnoženega z 2.5.

Tokovni vodi za zavoro se morajo izklopiti samo v kontrolerju, njihov prerez pa mora biti enak prerezu tokovnih vodov motorja.

Lokomotiva z napajanjem po vozni žici mora imeti vozniško kabino s kovinsko streho, katera mora biti galvansko povezana s podnožjem.

Za kombinirane lokomotive veljajo določbe za lokomotive z odjemnikom toka iz vozne žice in za akumulatorske lokomotive.

Konstrukcija lokomotive ne sme omogočiti, da je odjemnik pod napetostjo v primeru, ko zmanjka napetosti v vozni žici in v primeru, ko se odjemnik loči od vozne žice.

Za napajanje breztirnih električnih naprav oziroma trolej transportnih naprav se sme uporabljati izmenična napetost, ki ne sme biti višja od 1000 V. Omrežje iz katerega se napajajo trolej transportne naprave, mora biti galvansko ločeno od ostalega omrežja in izvedeno v IT sistemu.

Napeljava 4 vodniškega sistema (3 faze in zaščitni vodnik) mora biti nameščena tako, da minimalna razdalja od tal do spodnjega dela voznih žic, to je zaščitnega vodnika, ne sme biti manjša od 300 cm, razdalja med trolej napravo in vozno žico pa najmanj 100 cm. Na izpostavljenih delih in na mestih, ki niso med seboj oddaljene več kot 200 m mora biti svetleč napis, ki opozarja, da je vod pod napetostjo.

Vozne žice morajo biti nameščene na strop, in sicer tako, da so zaščitene proti padcu hribine, ki bi povzročil kratek ali zemeljski stik. Omogočeno mora biti nemoteno vzdrževanje v breznapetostnem stanju.

Instalacija posameznega bakrenega faznega vodnika oziroma vozne žice ne sme biti manjša od 50 mm2, v primeru da se uporablja več trolej naprav sočasno, pa mora biti fazni vodnik temu primerno dimenzioniran.

Odjem toka od voznih žic do trolej naprave mora biti izveden preko električnega vodnika, ki omogoča spremembe smeri vožnje vstran, naprej ali nazaj, omogočeno mora biti nemoteno križanje na posameznih progah, tako da funkcionalnost in varnost nista poslabšani.

Trolej naprava mora imeti vgrajeno zaščito pred preobremenitvijo in kratkim stikom in kontrolnik, ki izklopi napetost ob poslabšanju izolacije pod 40 Ohm/V in izklopi napetost ob prekinitvi zaščitnega vodnika. Trolej naprava je lahko montirana ločeno pri transformatorju, kolikor se na vozni žici uporablja le ena trolej naprava sočasno. Če so na trolej napravi vgrajeni galvansko ločeni sistemi (krmiljenje, razsmernik), mora biti tam vgrajen mrežni kontrolnik. Ob delovanju zaščite oziroma izpadu električne napetosti se morajo na trolej napravi samodejno vključiti zavore.

Trolej naprave za transport se lahko napajajo tudi iz neodvisnih virov (akumulator, diesel pogonski agregat), pri čemer mora biti ob vključitvi zagotovljen nemoten in varen izklop ali prehod iz transportne proge oziroma vozne žice.

Pri električnem obločnem varjenju napetost praznega teka električnega vira (varilni agregat, usmernik, transformator ) ne sme biti večja od 65 V. Ročice na držaju elektrod morajo biti v celoti izolirane.

Električni vir, ki ga uporabljamo za varjenje, ni dopustno napajati iz voznega omrežja, pri katerem tirnice služijo kot povratni vod.

Povezava med električnim virom in držajem elektrode mora biti izvedena z izoliranim vodnikom. Isto velja za povezavo med električnim virom in predmetom, katerega varimo.

V prostorih (nišah) za skladiščenje eksplozivnega materiala se lahko uporabljajo samo nepremične svetilke. Svetilke morajo biti v protieksplozijski zaščiti neprodirni okrov Exd, v konstrukcijski izvedbi Exd,e I/II za pline B in temperaturni razred T5 oziroma T6 (glede na vrsto razstreliva) in v mehanski zaščiti najmanj IP 54.

V skladišču za razstrelilna sredstva se razen stalne razsvetljave ne sme uporabljati nobena druga električna naprava. V komori za električne detonatorje sme biti napeljava stalne razsvetljave samo nad vhodom. Stikalo za razsvetljavo v skladišču razstrelilnih sredstev se mora nahajati pred prekinitvijo tirnic. Isto velja tudi za telefonski aparat.

V podzemnih prostorih rudarskih del, ogroženih od metana, se smejo uporabljati le električne naprave v protieksplozijsko zaščiteni izvedbi (Ex naprave). Protieksplozijsko zaščitene električne naprave morajo biti izdelane, preizkušene in certificirane po veljavnih standardih in predpisih.

V rudnikih in ostalih podzemnih prostorih, ogroženih od metana oziroma eksplozivnega prahu, se lahko uporabljajo električne naprave in omrežja z nazivno napetostjo do 6000 V. V teh prostorih se ne smejo uporabljati kabli in vodniki iz aluminija.

Vse električne in neelektrične naprave in instalacije v podzemnih prostorih, ogroženih od metana ali eksplozivnega prahu, morajo biti izdelane iz takšnih materialov, da se pri njihovi uporabi ne akumulira statični naboj. Če so naprave zgrajene iz materialov, da obstaja možnost statične elektrine, je potrebno vgraditi dodatne naprave oziroma izvršiti ukrepe, s katerimi preprečimo akumuliranje statičnega naboja.

V prostorih rudarskih del, ogroženih od metana, se lahko uporabljajo naslednje protieksplozijsko zaščitene naprave: text="Exd I – neprodirni okrov; Exe I – povečana varnost; Exia I – lastna varnost kategorije a; Exib I – lastna varnost kategorije b; Exm I – polnjenje s trdimi materiali; Exp I – izvedba z nadtlakom; Exq I – polnjenje s peskom; Exo I – oljna zaščita; Exs I – posebna zaščita."

Do dovoljene vrednosti koncentracije metana, določene v rudarskih predpisih, lahko obratujejo vse električne naprave, navedene v 208. členu. Če koncentracija jamskega plina presega dovoljene koncentracije, lahko obratujejo le naslednje naprave: – lastnovarne naprave z lastnim virom napajanja Exib I, ki niso priključene na omrežje; – lastnovarne naprave Exia I, ki so priključene na omrežje; – kategorizirani lastnovarni tokokrogi kategorije ia; – informacijski, komunikacijski in varnostni sistemi z lastnovarnimi tokokrogi Exia I, napajani izven ogroženega območja; Pri prekoračitvi dovoljenih vrednosti koncentracije metana v jamskih prostorih se morajo v teh prostorih vse električne naprave, vključno z dovodi, izključiti, razen naprav iz prejšnjega odstavka tega člena.

V podzemeljskih prostorih ali delih metanske jame, ki so razvrščeni v I. stopnjo nevarnosti glede metana, se lahko uporabljajo električne naprave brez protieksplozijske zaščite, vendar morajo biti izvedene v stopnji mehanske zaščite najmanj IP 54 in samo s pisnim dovoljenjem tehničnega vodje izvajalca rudarskih del. Za električne naprave s pripadajočimi instalacijami, za katere izda tehnični vodja dovoljenje iz prejšnjega odstavka, je potrebno upoštevati vse zahteve tega pravilnika, razen določb VII. poglavja.

Uporaba veznih omaric v izvedbi povečana varnost je na deloviščih v II. nevarnostni stopnji dovoljena le, če so te sestavni del električnih naprav v neprodornem okrovu ali v sestavi drugih električnih ali strojnih naprav. Dovodni kabli na deloviščih se smejo spajati le z vtičnimi napravami v protieksplozijsko zaščiteni izvedbi Ex d,e. Zahteva iz prejšnjega odstavka ne velja za tokokroge v lastni varnosti.

V metanski jami se nekategorizirani separatno zračeni objekti obravnavajo kot prostori kategorizirani v II. stopnjo nevarnosti.

Signalne in komunikacijske naprave na deloviščih priprav, odkopnih priprav in odkopov v II. nevarnostni stopnji, morajo biti v izvedbi lastna varnost.

V prostorih II. nevarnostne stopnje glede metana se lahko uporablja ročno orodje in rudarski vrtalni stroji v izvedbi neprodirni okrov. Do napetosti 240 V mora biti dovodni kabel varovan pa naslednjih zahtevah: – kabel se mora avtomatsko izklopiti, če nastane stik med zaščitnim in kontrolnim vodnikom; – kabel se mora avtomatsko izklopiti, če se prekine zaščitni ali kontrolni vodnik; – če ročno orodje ni vklopljeno, mora biti dovodni kabel brez napetosti; – dovodni kabel mora biti take konstrukcije, da pri eventualni mehanski poškodbi istega pride najprej do stika zaščitnega vodnika s krmilnim vodnikom.

V prostorih II. nevarnostne stopnje glede metana mora biti daljinsko krmiljenje motorskih zaščitenih stikal izvedeno s tokokrogi v izvedbi “lastna varnost”. Medsebojne blokade (zapahovanje) posameznih motorsko zaščitnih stikal mora biti izvedeno s tokokrogi v izvedbi “lastna varnost”.

V prostorih II. stopnje nevarnosti morajo biti tudi električna omrežja z napetostjo pod 50 V opremljena s kontrolnikom izolacije, če je razdalja med virom in porabnikom večja od 5 m. Če se izolacija omrežja zmanjša na 2 kOhm, se mora kontrolnik mrežo izklopiti.

Minimalni kratkostični tok izračunan po 49. členu tega pravilnika se mora eliminirati v čim krajšem času, najkasneje v 0,1 s, in sicer: – pri zaščitnih odklopnikih, če čas odklopa odklopnika ni daljši od 0,1 s, minimalni tok dvofaznega kratkega stika pa je najmanj 1,5-krat večji od nastavljenega toka delovanja zaščite; – pri talilnih varovalkah, če je s karakteristiko delovanja varovalk in velikostjo minimalnega kratkostičnega toka zagotovljen čim krajši čas za prekinitev kratkostičnega toka, najkasneje pa v 0.1 s; – pri elektronskih sprožilnikih mora biti minimalni kratkostični tok vsaj 1.25-krat večji od nastavljenega toka zaščite.

Merilni in kontrolni tokokrogi kontrolnih naprav ali kontrolnikov, ki se uporabljajo v prostorih II. stopnje nevarnosti, morajo biti v lastnovarni izvedbi (kategorizirani tokokrogi). Kontrolniki in kontrolne naprave iz prejšnjega odstavka morajo imeti podatek, za katero maksimalno dolžino mreže ali kabla (kapacitivnost) se lahko uporabljajo. Zahteva prvega in drugega odstavka tega člena velja tudi za kontrolne naprave in kontrolnike, nameščene v prostorih I. stopnje nevarnosti (ali na površini), kateri s svojimi merilnimi ali kontrolnimi tokokrogi vršijo kontrolo v II. stopnji nevarnosti.

Obratovanje električnih omrežij in naprav v metanski jami z izklopljeno kontrolno napravo (mrežnim, kabelskim, razsvetljavnim ali drugim kontrolnikom) je prepovedano. Izvedena mora biti medsebojna blokada, tako da pri izklopljenem kontrolniku ni možen vklop električne naprave ali omrežja.

V prostorih, ki so ogroženi zaradi eksplozivnega prahu, se smejo uporabljati le električne naprave v protieksplozijsko zaščiteni izvedbi, navedene v 209. členu tega pravilnika. Tehnični vodja izvajalca rudarskih del lahko odobri uporabo električnih naprav v izvedbi mehanske zaščite IP 54, katere pa morajo imeti deklarirano maksimalno površinsko temperaturo segrevanja.

Površine električnih naprav se smejo maksimalno segreti le do 2/3 temperature vžiga 5 mm debelega sloja prahu.

Med posebne prostore spadajo prostori, ki niso sestavni del rudniške jame, vendar pri njihovi izgradnji oziroma pri izvajanju rudarsko-gradbenih del v teh prostorih obstaja možnost pojava eksplozivnih zmesi. V to skupino prostorov spadajo predori, podzemna skladišča in črpališča, opuščeni rudniški objekti, vrtine in drugi specifični podzemni prostori, za katere je v tehnološkem delu projekta navedena trajna ali občasna možnost pojava eksplozivnih zmesi.

Upoštevajoč tehnologijo izvajanja rudarsko-gradbenih del in možnost pojava eksplozivnih snovi, je potrebno določiti in v projektu navesti cone ogroženosti ter izbrati ustrezno električno opremo in ukrepe za preprečitev nevarnih pojavov.

Vsak izvajalec rudarskih del, ki pri izvajanju del potrebuje električne naprave in instalacije, mora imeti interni akt o elektro službi (v nadaljnjem besedilu: interni akt). Interni akt je sestavni del sistema varnosti in zdravja pri delu. Interni akt mora vsebovati podrobne določbe glede: – pregledov električnih naprav in inštalacij; – evidence popravil, pregledov, preskušanja in prevzemanja električnih naprav; – odgovornosti za pravilno izvršena popravila; – potrebne izobrazbe, usposobljenosti in odgovornosti zaposlenih v elektro službi; – načina operativne realizacije zahtev iz 5. člena tega pravilnika. Določbe oziroma zahteve, navedene v internem aktu, morajo biti v skladu s tem pravilnikom, splošnim aktom o varnosti in zdravju pri delu, ki ga mora izdelati izvajalec rudarskih del, odredbami, ki se nanašajo na rudarska dela, certifikati in zahtevami proizvajalcev električnih naprav.

Električne naprave ali instalacije, ki so nepopolne, poškodovane, provizorično nameščene ali imajo zmanjšano mehansko zaščito, se ne smejo uporabljati.

Način odklopov ali priklopov električnih naprav v primeru požara ali drugih nevarnih pojavov se predvidi v načrtu obrambe in reševanja pri rudarskih delih.

Pred začetkom popravil in revizijskih del na električnih napravah se mora zavarovati mesto dela z uporabo pravil varnosti in zdravja pri delu po naslednjem vrstnem redu: – izklopiti in vidno ločiti naprave pred napetostjo z vseh strani; – preprečiti ponovni vklop; – ugotoviti breznapetostno stanje; – izvršiti ozemljitev in kratkostično povezavo naprav; – ograditi mesta dela ali delov, ki so pod napetostjo. Način izvajanja navedenih zahtev se mora opredeliti v internem aktu iz 225. člena tega pravilnika.

Dela v bližini visokonapetostnih naprav in instalacij, zaradi katerih bi utegnilo priti do slučajnega dotika delov pod napetostjo, se smejo izvajati samo na osnovi izdanih navodil oziroma naloga za delo.

V prostorih, ogroženih zaradi metana, je prepovedano kakršnokoli delo pod napetostjo, ne glede na višino napetosti. V teh prostorih se lahko izvajajo meritve na električnih napravah ali instalacijah po dovoljenju tehničnega vodje izvajalca rudarskih del, oziroma v skladu z veljavnim internim aktom izvajalca rudarskih del. Izjema od zahtev iz tega člena so električne naprave v lastnovarni izvedbi in meritve lastnovarnih tokokrogov z instrumenti v lastnovarni izvedbi.

Pregorele talilne vložke varovalk smejo zamenjati samo strokovno usposobljene osebe. Novi vložki morajo imeti enake karakteristike zamenjanim. Talilni vložki varovalk se ne smejo popravljati ali premoščati.

Električne naprave v brezhibnem stanju izven obratovanja in naprave, ki so v okvari, morajo biti označene ali hranjene na ločenih, označenih mestih.

Vsako popravilo, predelava, čiščenje ali pregled električne naprave v lastni ali tuji delavnici, mora biti evidentirano. Popravila ali ponovna vgraditev se opravljajo pod naslednjimi pogoji: – ponovna vgraditev take električne naprave se lahko izvede le na osnovi izjave o skladnosti ali garancije delavnice, da popravljena električna naprava ustreza veljavnim odredbam in standardom. V primeru, da je elektro delavnica v isti organizacijski enoti kot prevzemnik, izjava ali garancija ni potrebna. – popravilo, predelava ali sprememba izvedbe zaščite protieksplozijsko zaščitenih električnih naprav lahko vršijo samo za to pooblaščene delavnice. Za takšne naprave se mora pridobiti nov certifikat in oznaka o protieksplozijski zaščiti. Na podlagi zahtev iz prejšnjega odstavka, je potrebno v internem aktu iz 225. člena tega pravilnika, predpisati evidentiranje popravil, odgovornost lastne ali tuje delavnice za izvršena popravila in morebiten prevzem električne naprave.

Pregled, čiščenje ali popravila električnih naprav se mora izvajati v skladu z navodili proizvajalca.

Osebe, ki projektirajo, vgrajujejo, vzdržujejo, servisirajo in vodijo dela na elektro napravah pri rudarskih delih v prostorih ali rudnikih, ogroženih od metana, morajo biti dodatno usposobljene in opraviti izpit s področja protiekslozijske zaščite. Usposobljenost se periodično preverja za področje varnosti pri delu v metanskih prostorih (rudnikih) in za področje obvladovanja protieksplozijske zaščite električnih naprav in inštalacij v istih prostorih.

Električne naprave se morajo po potrebi čistiti in zaščititi pred rjo. V mokrih in vlažnih prostorih se mora v električne naprave vgraditi električne grelce.

Gumijasta tesnila na električnih napravah morajo biti elastična. Če tesnilo zgubi svoje lastnosti, se mora zamenjati z novim.

Površine zaščitnih rež neprodirnega okrova je potrebno redno čistiti in mazati v skladu z navodili proizvajalca.

Električne naprave in instalacije je potrebno pregledovati v rokih, ki so navedeni v tabeli št. 12 v Prilogi Č. V internem aktu iz 225. člena tega pravilnika, mora biti določen način pregledov (vizualni, preskus), strokovna usposobljenost oseb, ki vršijo preglede in način evidentiranja pregledov.

Tabela št. 12 v Prilogi Č podaja minimalne zahteve za izvajanje periodičnih pregledov elektro naprav v času rednega obratovanja. Izjemoma se lahko opustijo izmenski oziroma dnevni pregledi stabilno vgrajenih naprav in instalacij, ki so grajene za avtomatski režim obratovanja, nadziranje njihovega obratovanja pa je mogoče iz izdvojenega mesta s stalno ali občasno zasedbo s strokovnim nadzorovalnim osebjem. V času neobratovanja elektro naprav v dela prostih dneh se lahko opustijo izmenski oziroma dnevni pregledi.

Brezhibnost električnih naprav za vžig min in električnih merilnih instrumentov se mora kontrolirati najmanj enkrat na mesec in po vsakem popravilu. O rezultatih te kontrole se mora sestaviti poročilo o preskusu. Pri napravah za preskušanje električne prevodnosti je treba, pri kratko sklenjenih priključkih, preveriti predvsem jakost električnega toka, ki ne sme biti večja od 25 mA. Električne naprave za vžig min in električni merilni instrumenti se morajo enkrat letno preskusiti, da se ugotovi ali izmerjene vrednosti ustrezajo nazivnim vrednostim njihovih karakteristik.

Elektro služba mora na podlagi internega akta iz 225. člena tega pravilnika, zagotoviti meritve blodečega toka. Pogostost meritev mora biti v odvisnosti od velikosti, oziroma sprememb blodečega toka. V prostorih, kjer se razstrelilna sredstva skladišči, transportira ali uporablja, mora biti izvedena in evidentirana meritev najmanj enkrat letno. Kolikor se z meritvami ugotovi, da blodeči tok presega dopustno efektivno vrednost 60 mA, se mora raziskati njegov izvor, oziroma zmanjšati njegova jakost. Jakost blodečega toka se mora meriti z mili ampermetrom, katerega notranja upornost sme biti od 3-5 Ohm. Kolikor je večja ali manjša od predpisane, se morajo rezultati preračunati na predpisano notranjo upornost 3-5 Ohm.

Pa končani montaži električnih naprav ali instalacij se mora preveriti naslednje: – vrednost izolacijske upornosti; – prehodno upornost ozemljil in zaščitnega vodnika na vsaki posamezni električni napravi; – nastavljeno električno zaščito (varovalke, releji); – vgrajene električne naprave, njihovo protieksplozijsko in mehansko zaščito, nakar je potrebno izvesti: – funkcionalni preskus naprave ali stroja in – preskus delovanja medsebojnih tehnoloških blokad. Meritev izolacijske upornosti se izvede z enosmerno napetostjo, in sicer: – v mrežah z nazivno napetostjo do 100V z najmanj 100 V; – v mrežah z nazivno napetostjo preko 100V do vključno 1000 V z napetostjo, ki je vsaj enaka nazivni napetosti mreže; – v mrežah z nazivno napetostjo nad 1000 V z napetostjo najmanj 1000 V. Določba prejšnjega odstavka ne velja za električno vleko in lastnovarne tokokroge.

Za preizkus izolacijskega stanja izklopljenih odvodov v mrežah z nazivno napetostjo nad 1000 V, ki se nahajajo na odkopnih ali pripravskih deloviščih, morajo biti v pripadajočih stikalnih napravah fiksno vgrajene naprave za kontrolo izolacijskega stanja.

Meritev izolacijske upornosti po 243. členu tega pravilnika je potrebno izvesti z enosmerno napetostjo, ki mora biti vsaj enaka nazivni napetosti omrežja. Kratkostični (maksimalni polnilni) tok izolacijske preizkuševalne naprave ne sme prekoračiti 15 mA. Napake med preizkusom morajo povzročiti blokado vklopa naprave.

Napravo za kontrolo izolacije po 244. členu tega pravilnika mora biti možno vključiti v obratovanje le ročno na osnovi navodil proizvajalca. Med vključevanjem preizkuševalne naprave mora biti blokiran vklop stikala za porabnike.

Ozemljitveno omrežje je potrebno kontrolirati: – pri novih montažah po zahtevi 23. člena; – prehodno upornost ozemljila – enkrat letno; – ozemljitveno upornost posameznih električnih naprav ali kontrolo zaščitnega vodnika na električni napravi – enkrat letno. O izvedenih kontrolah je potrebno voditi evidenco.

V vseh električnih napravah, polnjenih z izolirnim oljem, se mora preskusiti dielektrična trdnost olja, in sicer pri visokonapetostnih napravah najmanj enkrat v dveh letih, pri nizkonapetostnih napravah pa enkrat v treh letih. Če naprava vsebuje manj kot pet litrov olja, zadostuje preskus dielektrične trdnosti olja najmanj enkrat v petih letih. Pri vseh električnih napravah, polnjenih z oljem, je potrebno kontrolirati nivo olja, kakovost olja pa je potrebno redno preskušati glede na vrsto električne naprave.

Obstoječe električne naprave in instalacije se morajo z zahtevami tega pravilnika uskladiti v roku petih let po njegovi uveljavitvi. Pri projektiranju električnih naprav in instalacij se morajo zahteve in določbe tega pravilnika upoštevati takoj po njegovi uveljavitvi.

Odstopanje od določb tega pravilnika lahko odobri upravni organ pri pristojnem ministrstvu, na predlog tehničnega vodje izvajalca rudarskih del, ki mora predložiti ustrezno dokumentacijo in pridobiti mnenje rudarske inšpekcije. Dovoljenje iz prejšnjega odstavka se lahko izda le za določeno pravno osebo in za določen čas.

Z dnem, ko začne veljati ta pravilnik, se prenehata uporabljati: – pravilnik o tehničnih normativih za električne postroje, naprave in instalacijah v rudnikih s podzemeljsko eksploatacijo (Uradni list SFRJ, št. 21/88); – pravilnik o tehničnih normativih za električne postroje in naprave v rudnikih s površinsko eksploatacijo mineralnih surovin (Uradni list SFRJ, št. 99/87).

Za rudnike v zapiranju se ne uporabljata določbi 216. in 217. člena tega pravilnika.

Ta pravilnik začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Št. 354-03-23/01 Ljubljana, dne 18. julija 2003. EVA 2003-2511-0116 mag. Janez Kopač l. r. Minister za okolje, prostor in energijo Soglašam! dr. Vlado Dimovski l. r. Minister za delo, družino in socialne zadeve Priloga A: Zaščita električnih naprav in vodov Priloga B: Ureditev stikalnih in razdelilnih naprav in električnih obratovališč Priloga C: Kabli in vodniki Priloga Č: Pregledi električnih naprav