1. člen

Protokol 2 o opredelitvi pojma “izdelki s poreklom“ in načinih upravnega sodelovanja se spremeni, kot sledi: 1. Točka i) 1. člena se nadomesti z: “i) ‘dodana vrednost’ pomeni ceno izdelka franko tovarna, zmanjšano za carinsko vrednost vsakega vključenega materiala s poreklom iz drugih držav, omenjenih v 3. in 4. členu, ali če carinska vrednost ni znana ali se ne da ugotoviti, prvo preverljivo ceno, plačano za materiale v Sloveniji ali v Estoniji.“ 2. 7. člen se nadomesti z: 1. Brez vpliva na drugi odstavek se šteje, da so naslednji postopki obdelave ali predelave nezadostni, da bi izdelek pridobil status izdelka s poreklom, ne glede na to, ali je zadoščeno zahtevam iz 6. člena: (a) postopki za ohranitev blaga v dobrem stanju med prevozom in skladiščenjem; (b) razstavljanje in sestavljanje pošiljk; (c) pranje, čiščenje; odstranjevanje prahu, oksida, olja, barve ali drugih snovi za prekrivanje; (d) likanje tekstila; (e) preprosti postopki barvanja in loščenja; (f) luščenje, beljenje, delno ali v celoti, poliranje in glaziranje žit in riža; (g) postopki barvanja sladkorja ali oblikovanje sladkornih kock; (h) lupljenje, razkoščičanje in luščenje sadja, oreščkov in zelenjave; (i) ostrenje, preprosto brušenje ali preprosto rezanje; (j) sejanje, prebiranje, razvrščanje, usklajevanje (vključno s sestavljanjem garnitur izdelkov); (k) preprosto pakiranje v steklenice, konzerve, čutare, vrečke, zaboje, škatle, pritrjevanje na kartone ali plošče in vsi drugi preprosti postopki pakiranja; (l) pritrjevanje ali tiskanje oznak, nalepk, logotipov in drugih podobnih znakov za razlikovanje na izdelke ali njihovo embalažo; (m) preprosto mešanje izdelkov ne glede na to, ali so različnih vrst ali ne; (n) preprosto sestavljanje delov izdelkov v popoln izdelek ali razstavljanje izdelkov na dele; (o) kombinacija dveh ali več postopkov, opisanih v pododstavkih a) do n); (p) zakol živali. 2. Pri ugotavljanju, ali se predelava ali obdelava, opravljena na posameznem izdelku, šteje za nezadostno v smislu prvega odstavka, se skupno upoštevajo vsi postopki, opravljeni na tem izdelku v Sloveniji ali Estoniji.“ 3. V 15. členu se zadnji stavek šestega odstavka nadomesti z: “Določbe tega odstavka se uporabljajo do 31. decembra 2001.“ 4. Za 20. členom se doda naslednji člen in se navede v pregledu vsebine: 1. Če pri ločenem skladiščenju zalog izdelkov s poreklom in izdelkov brez porekla, ki so enaki ali med seboj zamenljivi, nastanejo precejšnji stroški ali bistvene težave, lahko carinski organi na pisno zahtevo prizadetih strank za vodenje teh zalog dovolijo tako imenovano metodo “ločenega knjigovodskega izkazovanja“. 2. Ta metoda mora zagotoviti, da je število pridobljenih izdelkov v določenem referenčnem obdobju, ki se lahko štejejo za izdelke s poreklom, enako, kot bi ga dobili, če bi bile zaloge fizično ločene. 3. Carinski organi lahko tako dovoljenje izdajo pod katerimi koli pogoji, za katere menijo, da so ustrezni. 4. Ta metoda se evidentira in uporablja na podlagi splošnih računovodskih načel, ki veljajo v državi, v kateri je bil izdelek narejen. 5. Uporabnik te poenostavitve lahko izda ali zaprosi za dokazilo o poreklu, odvisno od primera, za tiste količine izdelkov, ki se lahko štejejo za izdelke s poreklom. Na zahtevo carinskega organa uporabnik da izjavo o načinu vodenja zalog. 6. Carinski organi nadzorujejo uporabo dovoljenja in ga lahko kadar koli odvzamejo, če ga uporabnik kakor koli nepravilno uporablja ali ne izpolnjuje katerega koli od pogojev, določenih v tem protokolu.“ 5. V prvem stavku prvega odstavka 22. člena se za besedo “izvoznika“ vstavi: “, v nadaljevanju “pooblaščenega izvoznika“,“ 6. 30. člen se nadomesti z: 1. Za uporabo določb pododstavka b) prvega odstavka 21. člena in tretjega odstavka 26. člena v primerih, ko se za izdelke izda račun v drugi valuti kot evro, vsako leto vsaka od držav, omenjenih v 3. in 4. členu, določi zneske v domači valuti v protivrednosti zneskov, izraženih v evrih. 2. Za pošiljko se lahko uveljavljajo ugodnosti v skladu s pododstavkom b) prvega odstavka 21. člena ali s tretjim odstavkom 26. člena s sklicevanjem na valuto, v kateri se izda račun, glede na znesek, ki ga je določila ta država. 3. Zneski, ki jih je treba uporabiti v kateri koli dani domači valuti, morajo biti protivrednosti zneskov, izraženih v evrih, po tečaju na prvi delovni dan v oktobru in se uporabljajo od 1. januarja naslednjega leta. O ustreznih zneskih morata biti Slovenija in Estonija uradno obveščeni. 4. Država lahko znesek, ki ga dobi pri preračunu zneska, izraženega v evrih, v domačo valuto, zaokroži navzgor ali navzdol. Zaokroženi znesek se od zneska, ki se dobi pri preračunu, ne sme razlikovati za več kot 5 odstotkov. Država lahko obdrži nespremenjeno protivrednost v domači valuti za znesek, izražen v evrih, če se ob letni uskladitvi iz tretjega odstavka pri zamenjavi tega zneska preračunana protivrednost v domači valuti pred kakršno koli zaokrožitvijo poveča za manj kot 15 odstotkov. Protivrednost v domači valuti lahko ostane nespremenjena, če bi se zaradi preračuna zmanjšala protivrednost v tej domači valuti. 5. Skupni odbor na zahtevo Slovenije ali Estonije pregleda v evrih izražene zneske. Skupni odbor pri tem pregledu upošteva zaželeno ohranjanje dejanskih učinkov teh omejitev. V ta namen se lahko odloči za spremembo zneskov, izraženih v evrih.“ 7. Priloga II se spremeni, kot sledi: a) vpis za tarifno številko HS 5309 do 5311 se nadomesti z: b) vpis za tarifno številko HS 5602 se nadomesti z: c) vpis za 57. poglavje se nadomesti z: