Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravniški službi (ZZdrS-A)

V zakonu o zdravniški službi (Uradni list RS, št. 98/99) se v 8. členu beseda “zdravstvo“ nadomesti z besedo “zdravje“.

Drugi odstavek 25. člena se spremeni tako, da se glasi: “Sredstva za specializacije zdravnikov za mrežo javne zdravstvene službe se zagotavljajo iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja. Višino sredstev za plače in nadomestila specializantov in druge stroške v zvezi s programom specializacij se opredeli z letnim načrtom na podlagi dogovora med ministrstvom, pristojnim za zdravje (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), zbornico in Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljnjem besedilu: zavod).“ Za drugim odstavkom se dodata nova tretji in četrti odstavek, ki se glasita: “Specializanti so zaposleni pri pooblaščenih zdravstvenih zavodih in zasebnih ordinacijah na specializantskih delovnih mestih, ki jih za vsako leto določi zbornica v soglasju z ministrom. Zbornica pripravi za vsakega posameznega specializanta potek specializacije in opredeli specializantska delovna mesta, na katerih specializanti izvajajo posamezne dele specializacije. Sredstva za plače specializantov in druge dogovorjene stroške v zvezi s specializacijo zagotovi pooblaščenim zdravstvenim zavodom oziroma zasebnim ordinacijam zavod na podlagi obdobnih poročil o izvajanju specializacij. Tako opredeljena sredstva se izplačujejo na podlagi pogodbe med pooblaščenimi zdravstvenimi zavodi oziroma zasebnimi ordinacijami in zavodom.“

V četrti alinei drugega odstavka 31. člena se besedilo “Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljnjem besedilu: zavod)“ nadomesti z besedo “zavodom“.

Za naslovom poglavja IV. DOLŽNOSTI IN PRAVICE ZDRAVNIKOV PRI OPRAVLJANJU ZDRAVNIŠKE SLUŽBE se doda novo podpoglavje z naslovom: “A1. Delovni čas zdravnikov“ ter 41.a, 41.b in 41.c člen, ki se glasijo: Zdravniki v mreži javne zdravstvene službe delajo v enakomerno ali neenakomerno razporejenem delovnem času. Delovni dan zdravnikov se praviloma ne pričenja pred 8. uro zjutraj. V izvenhospitalni dejavnosti, namenjeni storitvam za uporabnike, mora najmanj petina delovnega časa potekati po 16. uri. Zdravniki, ki delajo na delovnih mestih v ambulantah ali v tehnološko zahtevnih diagnostičnih, terapevtskih in rehabilitacijskih enotah ter operacijskih dvoranah, se zaradi čim večje izkoriščenosti prostorov in opreme na delo lahko razporejajo v izmenah. Če delo na takih delovnih mestih traja 12 ali več ur dnevno, se lahko prične pred 8. uro zjutraj. Seznam takih delovnih mest določi delodajalec. Za zdravnike, ki opravljajo delo v okviru mreže javne zdravstvene službe kot zasebni zdravniki s koncesijo, se delovni čas določi v koncesijski pogodbi.

Delo preko polnega delovnega časa ne sme presegati v povprečju osem ur tedensko. Časovna omejitev tedenskega delovnega časa preko polnega delovnega časa se upošteva kot povprečna omejitev v določenem časovnem obdobju, ki ne sme biti daljše od šestih mesecev, pri čemer se pri izračunu povprečja ne upoštevata letni dopust in odsotnost z dela zaradi bolezni. V primeru pisnega soglasja zdravnika lahko delo preko polnega delovnega časa presega omejitve iz tega člena. Zdravnika, ki s tem ne soglaša, delodajalec ne sme oškodovati. Delodajalec vodi posebno evidenco o izvajanju dela preko polnega delovnega časa zdravnikov, ki so podali soglasje po prejšnjem odstavku. Evidenco mora na podlagi zahteve predložiti pristojnim nadzornim organom.

Zdravnik, ki v okviru mreže javne zdravstvene službe dela polni delovni čas pri enem ali več delodajalcih, sme izjemoma za opravljanje dopolnilnega dela skleniti pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem v okviru mreže javne zdravstvene službe, vendar največ za osem ur na teden, po poprejšnjem soglasju delodajalcev, pri katerih je zaposlen s polnim delovnim časom. Določitev načina uresničevanja pravic in obveznosti iz tega delovnega razmerja, glede na pravice in obveznosti zdravnika pri delodajalcih, pri katerih je zaposlen s polnim delovnim časom, je obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi iz prejšnjega odstavka. Zdravniku, ki sklene pogodbo o zaposlitvi skladno s prvim odstavkom tega člena, ta pogodba preneha veljati v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja, po poteku dogovorjenega časa ali če so umaknjena soglasja delodajalcev, kjer je zdravnik v delovnem razmerju s polnim delovnim časom.“

Prvi odstavek 42. člena se spremeni tako, da se glasi: “Dežurstvo je posebna oblika dela, sestavljena iz ur prisotnosti na delovnem mestu – neefektivne ure in ur opravljanja storitev – efektivne ure.“ Za prvim odstavkom se dodata nova drugi in tretji odstavek, ki se glasita: “Vse ure v dežurstvu se s stališča pravice do odmorov in počitkov štejejo v delovni čas. Plačilo za efektivne in neefektivne ure je različno in se uredi s kolektivno pogodbo.“ Dosedanji drugi in tretji odstavek postaneta četrti in peti odstavek.

Za 42. členom se dodata nov naslov podpoglavja in nov 42.a člen, ki se glasita:

Pripravljenost pomeni dosegljivost izven delovnega mesta po telefonu ali s pomočjo drugih sredstev, z namenom, da je zagotovljena možnost svetovanja in v primeru potrebe prihod na delovno mesto. Najdaljši sprejemljivi čas prihoda na delovno mesto določi delodajalec. Plačilo za ure pripravljenosti se uredi s kolektivno pogodbo. Ure pripravljenosti se ne štejejo v delovni čas.“

Za 45. členom se dodata nov naslov podpoglavja in nov 45.a člen, ki se glasita:

Neprekinjena nujna zdravniška pomoč se zagotavlja s polnim delovnim časom, dežurstvom, pripravljenostjo ali kombinacijami teh oblik dela. Posamezen zdravnik lahko zagotavlja nujno zdravniško pomoč neprekinjeno največ 24 ur, pri čemer polni delovni čas in efektivno delo v dežurstvu in pripravljenosti skupaj ne sme trajati več kot 12 ur, pred tem in po tem pa mora biti zagotovljena pravica do počitka.“

46. člen se spremeni tako, da se glasi: “Zdravnik je v času stavke dolžan izvajati tiste zdravniške storitve iz drugega odstavka 4. člena tega zakona, katerih opustitev bi v kratkem času vodila v nepopravljivo hudo okvaro zdravja ali v smrt. To so zlasti: – zdravljenje vročinskih stanj in infekcij; – zdravljenje poškodb in zastrupitev; – zdravljenje kroničnih bolezni, če bi njegova opustitev neposredno in v krajšem času povzročila poslabšanje zdravstvenega stanja, invalidnost, druge trajne okvare zdravja ali smrt; – druge storitve nujne zdravniške pomoči; – opravljanje prvih pregledov brez čakalne dobe najmanj v obsegu, ki potrjuje ali izključuje stanja v prejšnjih alineah (triažni pregledi); – predpisovanje zdravil in medicinskih pripomočkov za zdravljenje stanj iz prejšnjih alinei. Za prvi pregled se šteje na primarni ravni prva obravnava, na sekundarni ali terciarni ravni pa prva napotitev k specialistu zaradi nove bolezni ali stanja ali zaradi poslabšanja bolezni. Poleg tega je zdravnik v času stavke dolžan opravljati še naslednje storitve: – vse zdravstvene storitve za otroke do 18. leta starosti ter bolnike, starejše od 65 let; – vse zdravstvene storitve v zvezi z nosečnostjo in porodom; – ukrepe za preprečevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni.“

V 58. členu se črta besedilo “, pristojnemu za zdravstvo (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo)“.

62. člen se spremeni tako, da se glasi: “Zdravniki imajo naslednje nazive: – zdravnik, zobozdravnik, – specialist, – specialist konzultant, – primarij, – svetnik, – višji svetnik. Zdravniki uporabljajo nazive primarij, svetnik ali višji svetnik vzporedno z nazivi zdravnik/zobozdravnik, specialist in specialist konzultant. Pogoje in postopek za razvrstitev v nazive iz prve do tretje alinee prvega odstavka tega člena določi minister na predlog zbornice. Pogoje in postopek za razvrstitev v nazive primarij, svetnik in višji svetnik določi minister.“

Ne glede na določbo 2. člena tega zakona (prvi odstavek 41.b člena zakona) lahko v obdobju do 31. decembra 2004 traja delo preko polnega delovnega časa v povprečju največ 15 ur tedensko. Izjemoma lahko v tem obdobju traja delo preko polnega delovnega časa dalj, vendar ne več kot 25 ur tedensko, če delodajalec za opravljanje dela ni mogel zaposliti novega zdravnika, ker se ni nihče prijavil na objavo prostega delovnega mesta ali ni nihče izpolnjeval pogojev za zaposlitev. Časovna omejitev tedenskega delovnega časa preko polnega delovnega časa se upošteva kot povprečna omejitev v določenem časovnem obdobju, ki ne sme biti daljše od štirih mesecev. Za sekundarije in specializante lahko v obdobju do 31. julija 2007 traja delo preko polnega delovnega časa v povprečju največ 18 ur na teden, v naslednjih dveh letih 16 ur na teden in še v naslednjih dveh letih 12 ur na teden. Časovna omejitev tedenskega delovnega časa preko polnega delovnega časa se upošteva kot povprečna omejitev v določenem časovnem obdobju, ki ne sme biti daljše od štirih mesecev.

Določbe 5. in 6. člena tega zakona, ki se nanašajo na plačilo opravljenih ur, veljajo do začetka uporabe zakona o sistemu plač v javnem sektorju. Delodajalci so dolžni organizirati razpored delovnega časa v skladu s tem zakonom najkasneje do 1. januarja 2003.

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Št. 501-01/96-3/11 Ljubljana, dne 10. julija 2002. Predsednik Državnega zbora Republike Slovenije Borut Pahor l. r.