3. člen

1. Dodatni protokol začne veljati trideseti dan od dneva, ko depozitar prejme zadnje uradno obvestilo pogodbenic Srednjeevropskega sporazuma o prosti trgovini, da so končani postopki, potrebni za ta namen. 2. Depozitar uradno obvesti vse pogodbenice o končanih postopkih, potrebnih za začetek veljavnosti dodatnega protokola. 3. Če dodatni protokol ne začne veljati do 1. januarja 2001, se začasno uporablja od tega datuma. Če pa ga pogodbenica ne more uporabljati od 1. januarja 2001, o tem obvesti druge pogodbenice čim prej, vendar najkasneje 21. decembra 2000. Ta pogodbenica začne dodatni protokol uporabljati deseti dan po tem, ko druge pogodbenice prejmejo uradno obvestilo, da so končani njeni notranji postopki, potrebni za uporabo dodatnega protokola. V DOKAZ TEGA so podpisani pooblaščenci, ki so bili za to pravilno pooblaščeni, podpisali ta dodatni protokol. Sestavljeno v Varšavi 15. novembra 2000 v enem verodostojnem izvodu v angleškem jeziku, ki se hrani pri Vladi Republike Poljske. Depozitar pošlje overjene kopije dodatnega protokola vsem pogodbenicam Srednjeevropskega sporazuma o prosti trgovini. Za Republiko Bolgarijo Christo Michailowsky l. r. Za Češko republiko Jiří Maceška l. r. Za Republiko Madžarsko Ivan Baba l. r. Za Republiko Poljsko Bernard Blaszczyk l. r. Za Romunijo Mihai Berinde l. r. Za Slovaško republiko Lubomir Harach l. r. Za Republiko Slovenijo Marjan Senjur l. r. Protokol 7 o opredelitvi pojma “izdelki s poreklom” in načinih upravnega sodelovanja k Srednjeevropskemu sporazumu o prosti trgovini se spremeni, kot sledi: 1. Točka i) 1. člena se nadomesti z: “i) “dodana vrednost“ pomeni ceno izdelka franko tovarna, zmanjšano za carinsko vrednost vsakega vključenega materiala s poreklom iz drugih držav, navedenih v 4. členu, ali prvo preverljivo ceno, plačano za materiale v državi pogodbenici, če carinska vrednost ni znana ali se ne da ugotoviti.“ 2. 7. člen se nadomesti z: 1. Brez vpliva na drugi odstavek se šteje, da so naslednji postopki obdelave ali predelave nezadostni, da bi izdelek pridobil status izdelka s poreklom, ne glede na to, ali je zadoščeno zahtevam iz 6. člena: a) postopki za ohranitev blaga v dobrem stanju med prevozom in skladiščenjem; b) razstavljanje in sestavljanje pošiljk; c) pranje, čiščenje; odstranjevanje prahu, oksida, olja, barve ali drugih snovi za prekrivanje; d) likanje tekstila; e) preprosti postopki barvanja in loščenja; f) luščenje, beljenje, delno ali v celoti, poliranje in glaziranje žit in riža; g) postopki barvanja sladkorja ali oblikovanje sladkornih kock; h) lupljenje, izkoščičevanje in luščenje sadja, oreščkov in zelenjave; i) brušenje, preprosto drobljenje ali preprosto rezanje; j) sejanje, prebiranje, razvrščanje, usklajevanje (vključno s sestavljanjem garnitur izdelkov); k) preprosto dajanje v steklenice, konzerve, steklene posode, vrečke, zaboje, škatle, pritrjevanje na kartone ali plošče in vsi drugi preprosti postopki pakiranja; l) pritrjevanje ali tiskanje oznak, nalepk, logotipov in drugih podobnih znakov za razlikovanje na izdelke in njihovo embalažo; m) preprosto mešanje izdelkov ne glede na to, ali so različnih vrst ali ne; n) enostavno sestavljanje delov izdelkov v popoln izdelek ali razstavljanje izdelkov na dele; o) kombinacija dveh ali več postopkov, opisanih v pododstavkih a) do n); p) zakol živali. 2. Pri ugotavljanju, ali se obdelava ali predelava, opravljena na posameznem izdelku, šteje za nezadostno v smislu prvega odstavka, se skupno upoštevajo vsi postopki, opravljeni na tem izdelku v državi pogodbenici.“ 3. V 15. členu se zadnji stavek šestega odstavka nadomesti z: “Določbe tega odstavka se uporabljajo do 31. decembra 2001.“ 4. Za 20. členom se doda naslednji člen: 1. Če pri ločenem skladiščenju zalog izdelkov s poreklom in izdelkov brez porekla, ki so enaki in med seboj zamenljivi, nastanejo znatni stroški ali dejanske izvedbene težave, lahko carinski organi na pisno zahtevo prizadetih strank za vodenje teh zalog dovolijo tako imenovano metodo “ločenega knjigovodskega izkazovanja“. 2. Ta metoda mora zagotoviti, da je število pridobljenih izdelkov v določenem referenčnem obdobju, ki se lahko štejejo za izdelke s poreklom, enako, kot bi ga dobili, če bi bile zaloge fizično ločene. 3. Carinski organi lahko tako dovoljenje izdajo po katerih koli pogojih, za katere menijo, da so ustrezni. 4. Ta metoda se evidentira in uporablja na podlagi splošnih računovodskih načel, ki veljajo v državi, v kateri je bil izdelek narejen. 5. Uporabnik te olajšave lahko izda oziroma zaprosi za dokazilo o poreklu za tiste količine izdelkov, ki se lahko štejejo za izdelke s poreklom. Na zahtevo carinskega organa uporabnik da izjavo o načinu vodenja izdelkov. 6. Carinski organi nadzorujejo uporabo dovoljenja in ga lahko kadar koli odvzamejo, če ga uporabnik kakor koli nepravilno uporablja ali ne izpolnjuje katerega koli od pogojev, določenih v tem protokolu.“ 5. V prvem stavku prvega odstavka 22. člena se za besedo “izvoznika“ doda naslednje:“, v nadaljevanju “pooblaščenega izvoznika“,“ 6. 30. člen se nadomesti z: 1. Za uporabo določb točke b) prvega odstavka 21. člena in tretjega odstavka 26. člena v primerih, ko se izda račun v drugi valuti kot evro, vsako leto vsaka od zadevnih držav določi zneske v nacionalni valuti držav, navedenih v 4. členu, ki ustrezajo zneskom, izraženim v evrih. 2. Za pošiljko se lahko uveljavljajo ugodnosti v skladu s točko b) prvega odstavka 21. člena ali s tretjim odstavkom 26. člena s sklicevanjem na valuto, v kateri se izda račun, glede na znesek, ki ga je določila ta država. 3. Zneski, ki jih je treba uporabiti v kateri koli dani nacionalni valuti, so protivrednosti v tej nacionalni valuti, enaki zneskom, izraženim v evrih, po tečaju na prvi delovni dan v oktobru in se uporabljajo od 1. januarja naslednje leto. Države pogodbenice je treba uradno obvestiti o ustreznih zneskih. 4. Država lahko znesek, ki ga dobi pri preračunu zneska, izraženega v evrih, v nacionalno valuto, zaokroži navzgor ali navzdol. Zaokroženi znesek se od zneska, ki se dobi pri preračunu, ne sme razlikovati za več kot 5%. Država lahko obdrži nespremenjeno protivrednost v nacionalni valuti za znesek, izražen v evrih, če je ob letni uskladitvi iz tretjega odstavka pri zamenjavi tega zneska preračunana protivrednost v nacionalni valuti pred kakršno koli zaokrožitvijo večja za manj kot 15%. Protivrednost v nacionalni valuti lahko ostane nespremenjena, če bi se zaradi preračuna zmanjšala protivrednost v tej nacionalni valuti. 5. Skupni odbor na zahtevo države pogodbenice pregleda v evrih izražene zneske. Skupni odbor pri tem pregledu upošteva zaželeno ohranjanje realnih učinkov teh vrednostnih omejitev. V ta namen se lahko odloči za spremembo zneskov, izraženih v evrih.“ 7. Priloga II se spremeni, kot sledi: a) vpis za tarifne številke HS 5309 do 5311 se nadomesti z: b) vpis za tarifno številko HS 5602 se nadomesi z: c) vpis za 57. poglavje HS se nadomesti z: