11. člen

Ocenjevanje stopnje tveganja je kombinacija dveh skupin parametrov: – resnosti poškodb ali bolezni, ki lahko nastanejo zaradi obstoječe nevarnosti, – verjetnosti nastanka poškodb ali bolezni. Resnost se ocenjuje glede na: – kaj ali koga naj se zavaruje (delavce, opremo, delovno okolje), – resnost poškodb ali bolezni (majhna - ozdravljive v krajšem ali daljšem času, srednja - trajne z zmanjšano delovno sposobnostjo, velika - trajna izguba delovne sposobnosti ali smrt), – obseg poškodb ali bolezni glede na število delavcev, ki so ogroženi (posamezen delavec, manjše število delavcev, večje število delavcev), – obseg poškodb glede na ogroženo opremo (posamezne poškodbe opreme, poškodbe večje količine opreme, uničenje večje količine opreme), – obseg motenj v delovnem okolju (začasno onesposobljen manjši del delovnega okolja, trajno onesposobljen manjši del ali začasno onesposobljen velik del delovnega okolja, trajno uničeno delovno okolje). Verjetnost nastanka poškodb ali bolezni se presoja glede na: – pogostost in trajanje izpostavljenosti nevarnosti, – verjetnost nastanka nevarnega dogodka (zanesljivost varovalnih ukrepov; statistika nezgod, poškodb in bolezni; primerjava tveganja z drugimi delovnimi mesti), – tehnične in druge možnosti v izogib nezgodam, poškodbam in boleznim: usposobljenost delavca; kdo upravlja z delovno opremo ali procesom (usposobljena oseba, neusposobljena oseba, nihče); hitrost nastanka nevarnega dogodka (nenadoma, postopoma, počasi); poznavanje nevarnosti (splošna informacija, specifična informacija, osebna izkušnja, opozorilni znaki, opozorilne naprave); sposobnost oseb za izogibanje nevarnosti ali omejevanje poškodbe (refleks, spretnost, izvežbanost, pripravljenost na umik). Stopnja tveganja se opredeli s kombinacijo obeh skupin parametrov v matriki tveganja in je lahko nizka, zmerna ali visoka. Razvrščanje je v veliki meri subjektivno in mora biti zato predmet soglasja strokovnih ocenjevalcev, prizadetih delavcev in delodajalca.