1. člen

Protokol 3 o opredelitvi pojma “izdelki s poreklom” in načinih upravnega sodelovanja, ki je sestavni del Sporazuma o prosti trgovini med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, se spremeni, kot sledi: 1) Točka i) 1. člena se nadomesti s tem besedilom: “i) “dodana vrednost” pomeni ceno izdelka franko tovarna, zmanjšano za carinsko vrednost vsakega vključenega materiala s poreklom iz druge pogodbenice ali če carinska vrednost ni znana ali se ne da ugotoviti, prva preverljiva cena, plačana za materiale v Sloveniji ali v Hrvaški.” 2) 6. člen se nadomesti kot sledi: 1. Ne glede na določbe drugega odstavka se šteje, da so naslednji postopki obdelave ali predelave nezadostni, da bi izdelek pridobil status izdelka s poreklom, ne glede na to, ali je zadoščeno zahtevam iz 5. člena: a) postopki za ohranitev blaga v dobrem stanju med prevozom in skladiščenjem; b) razstavljanje in sestavljanje pošiljk; c) pranje, čiščenje; odstranjevanje prahu, oksida, olja, barve ali drugih snovi za prekrivanje; d) likanje tekstila; e) preprosti postopki barvanja in loščenja; f) luščenje, beljenje, delno ali v celoti, poliranje in glaziranje žit in riža; g) postopki barvanja sladkorja ali oblikovanje sladkornih kock; h) lupljenje, razkoščičevanje in luščenje sadja, oreščkov in zelenjave; i) brušenje, preprosto drobljenje ali preprosto rezanje; j) sejanje, prebiranje, razvrščanje, usklajevanje (vključno s sestavljanjem garnitur izdelkov); k) preprosto pakiranje v steklenice, konserve, čutare, vrečke, zaboje, pritrjevanje na kartone ali plošče itd. in vsi drugi preprosti postopki pakiranja; l) pritrjevanje oznak, nalepk, logotipov in drugih podobnih znakov za razlikovanje na izdelke in njihovo embalažo; m) preprosto mešanje izdelkov, ne glede na to, ali so različnih vrst ali ne; n) enostavno sestavljanje delov izdelkov v popoln izdelek ali razstavljanje izdelkov na dele; o) kombinacija dveh ali več postopkov, opisanih v pododstavkih a) do n); p) zakol živali. 2. Pri ugotavljanju, ali se predelave ali obdelave, opravljene na posameznem izdelku, štejejo za nezadostne v smislu prvega odstavka, se skupno upoštevajo vsi postopki, opravljeni na tem izdelku v eni od pogodbenic. 3. Za 18. členom se doda naslednji člen in se ustrezno navede v seznamu vsebine protokola: 1. Če pri ločenem skladiščenju zalog izdelkov s poreklom in izdelkov brez porekla, ki so enaki ali med seboj zamenljivi, nastanejo težave zaradi stroškov ali dejanske izvedbene težave, lahko carinski organi na pisno zahtevo prizadetih strank za vodenje teh zalog dovolijo tako imenovano metodo “ločenega knjigovodskega izkazovanja”. 2. Ta metoda mora zagotoviti, da je število pridobljenih izdelkov v določenem referenčnem obdobju, ki se lahko štejejo za izdelke s poreklom, enako, kot bi ga dobili, če bi bile zaloge fizično ločene. 3. Carinski organi lahko tako dovoljenje izdajo pod katerimi koli pogoji, za katere menijo, da so ustrezni. 4. Ta metoda se evidentira in uporablja na podlagi splošnih računovodskih načel, ki veljajo v državi, v kateri je bil izdelek narejen. 5. Koristnik te poenostavitve lahko izda oziroma zaprosi za dokazilo o poreklu za tiste količine izdelkov, ki se lahko štejejo za izdelke s poreklom. Na zahtevo carinskega organa koristnik da izjavo o načinu vodenja izdelkov. 6. Carinski organi nadzorujejo uporabo dovoljenja in lahko dovoljenje kadar koli odvzamejo, če ga koristnik kakor koli nepravilno uporablja ali ne izpolnjuje katerega koli od pogojev, določenega v tem protokolu. “ 4) V prvem stavku prvega odstavka 20. člena se za besedo “izvoznika” doda naslednje: “v nadaljevanju “pooblaščenega izvoznika”.” 5) 28. člen se nadomesti s tem besedilom: 1. Za uporabo določb iz točke b) prvega odstavka 19. člena in tretjega odstavka 24. člena v primerih, ko se izda račun v drugi valuti kot evro, vsako leto vsaka od pogodbenic določi zneske v domači valuti te pogodbenice, ki ustrezajo zneskom, izraženim v evrih. 2. Za pošiljko se lahko uveljavljajo ugodnosti v skladu s točko b) prvega odstavka 19. člena ali s tretjim odstavkom 24. člena s sklicevanjem na valuto, v kateri se izda račun, glede na znesek, ki ga je določila ta država. 3. Zneski, ki jih je treba uporabiti v kateri koli dani nacionalni valuti, so protivrednosti v tisti nacionalni valuti, enaki zneskom, izraženim v evrih, po tečaju na prvi delovni dan v oktobru in se uporabljajo od 1. januarja naslednje leto. Zaradi izvajanja določb drugega odstavka tega člena pogodbenici ob uvozu priznavata ustrezne zneske, ki jih je notificirala določena država ali Evropska komisija. 4. Pogodbenica lahko znesek, ki ga dobi pri preračunu zneska, izraženega v evrih, v nacionalno valuto, zaokroži navzgor ali navzdol. Zaokroženi znesek se od zneska, ki se dobi pri preračunu, ne sme razlikovati za več kot 5%. Pogodbenica lahko obdrži nespremenjeno protivrednost v nacionalni valuti za znesek, izražen v evrih, če je ob letni uskladitvi iz tretjega odstavka pri zamenjavi tega zneska preračunana protivrednost v nacionalni valuti kakršno koli zaokrožitvijo večja za manj kot 15%. Protivrednost v nacionalni valuti lahko ostane nespremenjena, če bi se zaradi preračuna zmanjšala protivrednost v tej nacionalni valuti. 5. Skupni odbor na zahtevo ene od pogodbenic pregleda v evrih izražene zneske. Pri tem pregledu Skupni odbor upošteva zaželeno ohranjanje realnih učinkov zadevnih vrednostnih omejitev. V ta namen se lahko odloči za spremembo zneskov, izraženih v evrih.” 6) Priloga II se spremeni kot sledi: besedilo za tarifno oznako HS 5309 do 5311 se nadomesti z: Tabele