34. člen MEKCT

Generalni sekretar Sveta Evrope uradno obvesti države članice Sveta, druge države pogodbenice Evropske kulturne konvencije, Evropsko gospodarsko skupnost in vsako državo, ki je h konvenciji pristopila ali je povabljena, da k njej pristopi, o: a) vsakem podpisu; b) deponiranju vsake listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu; c) vsakem datumu začetka veljavnosti te konvencije v skladu z določbami 29., 30. in 31. člena; d) vsakem poročilu, pripravljenem v skladu z določbami 22. člena; e) vsakem drugem dejanju, izjavi, uradnem obvestilu ali sporočilu v zvezi s to konvencijo. V dokaz tega so podpisani, ki so bili za to pravilno pooblaščeni, podpisali to konvencijo. Sestavljeno v Strasbourgu 5. maja 1989 v angleščini in francoščini, pri čemer sta obe besedili enako verodostojni, v enem samem izvodu, ki se hrani v arhivu Sveta Evrope. Generalni sekretar Sveta Evrope pošlje overjene kopije vsaki državi članici Sveta Evrope, drugim državam pogodbenicam Evropske kulturne konvencije, Evropski gospodarski skupnosti in vsaki državi, ki je bila povabljena, da pristopi k tej konvenciji. 1. O zahtevi za arbitražo je treba obvestiti generalnega sekretarja Sveta Evrope. Zahteva vsebuje ime druge stranke v sporu in predmet spora. Generalni sekretar sporoči tako prejeto informacijo vsem pogodbenicam te konvencije. 2. Če gre za spor med dvema pogodbenicama, od katerih je ena država članica Evropske gospodarske skupnosti in je ta tudi pogodbenica konvencije, se zahteva za arbitražo naslovi tako na državo pogodbenico kot tudi na Skupnost, ki nato skupaj v enem mesecu po prejemu zahteve obvestita generalnega sekretarja o tem, ali je stranka v sporu država članica ali Skupnost ali pa država članica in Skupnost skupaj. Če takšnega obvestila v navedenem roku ni, se za uporabo določb, ki urejajo ustanovitev razsodišča in postopek arbitraže, šteje, da sta država članica in Skupnost ena in ista stranka v sporu. Isto velja, kadar država članica in Skupnost nastopata skupaj kot stranka v sporu. V primerih, ki jih predvideva ta odstavek, se predvideni enomesečni rok iz 1. stavka četrtega odstavka podaljša na dva meseca. 3. Razsodišče sestavljajo trije člani: vsaka stranka v sporu imenuje enega razsodnika; tako imenovana razsodnika v skupnem dogovoru imenujeta tretjega razsodnika, ki predseduje razsodišču. Slednji ne sme biti državljan nobene stranke v sporu, ne sme imeti svojega običajnega bivališča na ozemlju ene ali druge stranke v sporu, ne sme biti uslužbenec nobene od njiju in se s primerom ni ukvarjal v nobeni drugi vlogi. 4. Če ena od strank ni imenovala razsodnika v enem mesecu, potem ko jo je generalni sekretar Sveta Evrope obvestil o tej zadevi, razsodnika na zahtevo druge stranke imenuje predsednik Evropskega sodišča za človekove pravice v nadaljnjem roku enega meseca. Če predsednik sodišča tega ne more storiti ali če je državljan ene od strank v sporu, ga imenuje podpredsednik sodišča ali sodnik z najdaljšim stažem, ki je na voljo in ni državljan nobene od strank v sporu. Enak postopek se uporabi, če v enem mesecu po imenovanju drugega razsodnika ni imenovan predsednik razsodišča. 5. Določbe tretjega oziroma četrtega odstavka se uporabljajo za zapolnitev katerega koli prostega mesta. 6. Dve ali več strank, ki sporazumno ugotovijo, da imajo skupni interes, skupno imenujejo razsodnika. 7. Stranke v sporu in stalni odbor zagotovijo razsodišču vse potrebno za učinkovito vodenje postopka. 8. Razsodišče sestavi svoj poslovnik. Njegove odločitve se sprejemajo z večino glasov njegovih članov. Njegova razsodba je dokončna in zavezujoča. 9. O razsodbi razsodišča je treba obvestiti generalnega sekretarja Sveta Evrope, ki jo sporoči vsem pogodbenicam te konvencije. 10. Vsaka stranka v sporu krije stroške razsodnika, ki ga je imenovala; stranki v sporu si v enakih delih razdelita stroške tretjega razsodnika kakor tudi druge z arbitražo povezane stroške. SVET EVROPE Evropske pogodbe ETS št. 171 Države članice Sveta Evrope in druge pogodbenice Evropske konvencije o čezmejni televiziji, ki je bila dana na voljo za podpis v Strasbourgu 5. maja 1989 (v nadaljnjem besedilu konvencija), so se, pozdravljajoč dejstvo, da je širitev članstva Sveta Evrope od leta 1989 privedla do tega, da se je na vseevropski ravni razvil in se izvaja pravni okvir, predviden s to konvencijo; ob upoštevanju pomembnega tehnološkega in gospodarskega razvoja na področju televizijskega oddajanja ter nastanka novih komunikacijskih storitev v Evropi od sprejetja konvencije leta 1989; ob ugotovitvi, da ta razvoj zahteva revizijo določb konvencije; ob upoštevanju, da je v zvezi s tem Evropska skupnost sprejela Direktivo 97/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. junija 1997, ki spreminja Direktivo Sveta 89/552/EGS o uskladitvi nekaterih določb, ki so v državah članicah predpisane z zakonom, predpisom ali upravnim ukrepom in zadevajo opravljanje televizijske dejavnosti; glede na nujnost spremembe nekaterih določb konvencije, da bi razvili skladen pristop v zvezi s čezmejno televizijo med tem instrumentom in direktivo, kot je poudarjeno v Deklaraciji o medijih v demokratični družbi, ki so jo sprejeli ministri držav, ki so sodelovale na 4. evropski ministrski konferenci o politiki množičnih medijev (Praga, 7.– 8. december 1994), in politični deklaraciji 5. evropske ministrske konference (Solun, 11.–12. december 1997); v želji, da bi še naprej razvijale načela iz priporočil Sveta Evrope o pripravi strategije za boj proti kajenju, odvisnosti od alkohola in mamil v sodelovanju s tistimi, ki oblikujejo javno mnenje, in z mediji, o pravici do kratkega poročanja o pomembnih dogodkih, če so bile pridobljene izključne pravice za njihov čezmejni televizijski prenos, ter o prikazovanju nasilja na elektronskih medijih, ki jih je Svet Evrope sprejel po sprejemu konvencije, dogovorile: