28. člen MKVVJ

Izvirnik te konvencije, katere besedila v angleškem, francoskem in ruskem besedilu so enako verodostojna, je deponiran pri generalnem sekretarju Združenih narodov. Da bi to potrdili, so podpisani, ki so bili za to pravilno pooblaščeni, podpisali to konvencijo. Sklenjeno v Helsinkih sedemnajstega marca tisoč devetsto dvaindevetdesetega leta. 1. Izraz “najboljša razpoložljiva tehnologija“ pomeni najnovejšo stopnjo razvoja postopkov, opreme ali metod obratovanja, ki kažejo primernost določenega ukrepa v praksi za omejevanje izpustov, emisij in odpadkov. Pri ugotavljanju, ali pomeni določen sklop postopkov, opreme in metod obratovanja pomeni najboljšo razpoložljivo tehnologijo na splošno ali v določenih primerih, se še posebej presojajo: a) primerljivi postopki, oprema ali metode obratovanja, ki so bili pred kratkim uspešno preizkušeni; b) tehnološki napredek in spremembe pri znanstvenih spoznanjih in razumevanju; c) gospodarska upravičenost takšne tehnologije; d) časovni roki pri vgradnji v nove in obstoječe obrate; e) narava in obseg obravnavanih izpustov in iztokov odpadnih voda; f) tehnologija z malo ali brez odpadnih snovi. 2. Iz tega izhaja, da se bo “najboljša razpoložljiva tehnologija“ za posamezen postopek s časom spreminjala glede na tehnološki napredek, gospodarske in družbene dejavnike kot tudi glede na spremembe pri znanstvenih spoznanjih in razumevanju. 1. Pri izbiri najustreznejše kombinacije ukrepov za posamezne primere, ki lahko pomenijo najboljšo okoljsko prakso, je treba ukrepe presoditi po naslednjem vrstnem redu: a) obveščanje in izobraževanje javnosti in uporabnikov o okoljskih posledicah, ki jih prinaša izbira določene dejavnosti in izdelkov, njihove uporabe in končnega odlaganja; b) razvoj in uporaba pravil za najboljšo okoljsko prakso, ki vključujejo vse vidike življenjske dobe določenega izdelka; c) nalepke, ki obveščajo uporabnike o okoljskem tveganju, ki ga povzročajo izdelek, njegova uporaba in končno odlaganje; d) sistemi zbiranja in odlaganja, ki so na voljo javnosti; e) reciklaža, vračanje in ponovna uporaba; f) uporaba ekonomskih instrumentov za dejavnosti, izdelke ali skupine izdelkov; g) sistem podeljevanja dovoljenj, ki vključuje vrsto omejitev ali prepoved. 2. Pri ugotavljanju, katera kombinacija ukrepov pomeni najboljšo okoljsko prakso na splošno in v posameznih primerih, je treba še posebej upoštevati: a) okoljsko tveganje zaradi: (i) izdelka; (ii) proizvodnje izdelka; (iii) uporabe izdelka; (iv) končnega odlaganja izdelka; b) nadomestitev s postopki ali snovmi, ki manj onesnažujejo; c) obsega uporabe; d) možne koristi ali škodljivosti, ki jo nadomestni material ali dejavnosti pomenijo za okolje; e) napredka in spremembe pri znanstvenih spoznanjih in razumevanju; f) časovni rok pri izvajanju; g) družbenih in gospodarskih posledic. 3. Iz tega izhaja, da se bo najboljša okoljska praksa za posamezen vir spreminjala glede na tehnološki napredek, gospodarske in družbene dejavnike kot tudi glede na spremembe pri znanstvenih spoznanjih in razumevanju. Ciljne vrednosti in merila za kakovost vode morajo: a) upoštevati cilj ohranjanja, in če je potrebno, izboljšati kakovost vode; b) si prizadevati za zmanjšanje povprečnih obremenitev onesnaževanja (zlasti nevarnih snovi) do določene stopnje v določenem časovnem obdobju; c) upoštevati določene zahteve v zvezi s kakovostjo vode (neobdelana voda, ki se uporablja za pitno vodo, za namakanje npr.); d) upoštevati določene zahteve v zvezi z občutljivimi in posebej varovanimi vodami in njihovim okoljem, npr. jezeri in podtalnimi vodami; e) temeljiti na uporabi metod ekološke razvrstitve in kemičnih pokazateljev za presojo srednjeročnega in dolgoročnega ohranjanja in izboljšanja kakovosti voda; f) upoštevati doseženo stopnjo uresničitve ciljev in dodatne varstvene ukrepe, temelječe na mejnih emisijskih vrednostih, ki se lahko zahtevajo za posamezne primere. 1. V primeru spora, ki je bil predložen arbitraži v skladu z drugim odstavkom 22. člena te konvencije, stranka ali stranke obvestijo sekretariat o predmetu arbitraže in še posebej navedejo tiste člene te konvencije, katerih razlaga ali uporaba je vprašljiva. Sekretariat prejete informacije pošlje vsem pogodbenicam te konvencije. 2. Arbitražno sodišče sestavljajo trije člani. Tožeča stranka ali stranke in druga stranka ali stranke v sporu imenujejo arbitra in ta dva tako imenovana arbitra sporazumno imenujeta tretjega arbitra, ki bo predsednik arbitražnega sodišča. Ta ne sme biti državljan katere od pogodbenic v sporu, ne sme imeti običajnega bivališča na ozemlju katere od strank v sporu, niti ne sme biti zaposlen pri njih ali se z zadevo ukvarjati v kakršni koli drugi vlogi. 3. Če predsednik arbitražnega sodišča ni bil imenovan v dveh mesecih od imenovanja drugega arbitra, izvršilni sekretar Ekonomske komisije za Evropo na zahtevo ene od strank v sporu določi predsednika v nadaljnjem dvomesečnem obdobju. 4. Če ena od strank v sporu v dveh mesecih od prejema zahteve arbitra ne imenuje, lahko druga pogodbenica obvesti izvršilnega sekretarja Ekonomske komisije za Evropo, ki imenuje predsednika arbitražnega sodišča v naslednjih dveh mesecih. Po imenovanju predsednik arbitražnega sodišča od stranke v sporu, ki ni imenovala arbitra, zahteva, da to stori v dveh mesecih. Če stranka v sporu tega ne stori v tem obdobju, predsednik obvesti izvršilnega sekretarja Ekonomske komisije za Evropo, ki to imenovanje opravi v nadaljnjem dvomesečnem obdobju. 5. Arbitražno sodišče odloča v skladu z mednarodnim pravom in določbami te konvencije. 6. Vsako arbitražno sodišče, sestavljeno po določbah te priloge, sestavi svoj poslovnik. 7. Arbitražno sodišče sprejema odločitve o postopku in o vsebini z večino glasov svojih članov. 8. Sodišče lahko sprejme vse ustrezne ukrepe za ugotovitev dejstev. 9. Stranke v sporu, ob uporabi vseh sredstev, ki so jim na voljo, olajšajo delo arbitražnega sodišča, še posebej pa mu: a) zagotovijo vse ustrezne dokumente, pripomočke in podatke; b) omogočijo, če je to potrebno, da pokliče priče ali strokovnjake in jih zasliši. 10. Stranke in arbitri zaščitijo zaupnost vseh podatkov, ki so jih prejele kot zaupne med postopki arbitražnega sodišča. 11. Arbitražno sodišče lahko na prošnjo ene od strank priporoči začasne ukrepe zaščite. 12. Če ena stranka v sporu pred arbitražnim sodiščem ne nastopi ali svojega primera ne uspe obraniti, lahko druga stranka od arbitražnega sodišča zahteva, da nadaljuje s postopkom in sprejme razsodbo. Odsotnost ene stranke ali njena neuspešna obramba ne ovira nadaljnjega postopka. 13. Arbitražno sodišče lahko prouči in določi protizahtevke, ki izhajajo neposredno iz vsebine spora. 14. Če zaradi posebnih okoliščin v zadevi arbitražno sodišče ne odloči drugače, krijejo stroške sodišča, vključno s honorarjem njegovim članom, stranke v sporu v enakih deležih. Sodišče vodi evidenco vseh svojih izdatkov in strankam o tem pošlje zaključno poročilo. 15. Vsaka pogodbenica te konvencije, ki ima pravni interes glede vsebine spora, in jo lahko prizadene odločitev v zadevi, lahko s soglasjem sodišča poseže v postopek. 16. Arbitražno sodišče izreče razsodbo v petih mesecih od dneva svoje ustanovitve, če ne ugotovi, da je treba rok podaljšati za obdobje, ki ne bi smelo biti daljše kot pet mesecev. 17. Razsodbo arbitražnega sodišča spremlja utemeljitev. Razsodba je dokončna in obvezujoča za vse stranke v sporu. Arbitražno sodišče pošlje razsodbo strankam v sporu in sekretariatu. Sekretariat bo prejete informacije poslal vsem pogodbenicam te konvencije. 18. Kateri koli spor, ki lahko nastane med strankami glede razlage ali izvršitve razsodbe, lahko katera koli pogodbenica preda arbitražnemu sodišču, ki je razsodbo sprejelo, ali če mu ga ni mogoče predložiti, drugemu sodišču, ustanovljenemu v ta namen na enak način, kot je bilo prvo.