20. člen MPCVO

Izvirnik te konvencije, katere besedila v angleškem, francoskem in ruskem besedilu so enako verodostojna, je deponiran pri generalnem sekretarju Združenih narodov. Da bi to potrdili, so podpisani, ki so bili za to pravilno pooblaščeni, podpisali to konvencijo. SESTAVLJENO v Espooju (Finska) petindvajsetega februarja tisoč devetsto enaindevetdesetega leta. 1. Naftne rafinerije (brez obratov, ki proizvajajo le maziva iz surove nafte) ter obrati za plinifikacijo in utekočinjenje 500 ali več ton premoga ali bitumiziranega skrilavca dnevno. 2. Termoelektrarne in drugi obrati na izgorevanje s toplotno močjo 300 megavatov ali več ter jedrske elektrarne in drugi jedrski reaktorji (razen raziskovalnih naprav za proizvodnjo in pretvorbo fisijskega in obogatenega materiala, katerih največja moč ne presega 1 kilovata neprekinjene toplotne obremenitve). 3. Obrati, namenjeni izključno proizvodnji ali obogatitvi jedrskega goriva, ponovni obdelavi ožarčenega jedrskega goriva ali skladiščenju, odstranjevanju in predelavi radioaktivnih odpadkov. 4. Večji obrati za začetno taljenje litega železa in jekla ter za proizvodnjo neželeznih kovin. 5. Obrati za pridobivanje azbesta ter za predelavo in preoblikovanje azbesta in izdelkov, ki vsebujejo azbest; za azbestno-cementne izdelke z letno proizvodnjo več kot 20.000 ton končnih izdelkov, za torni material z letno proizvodnjo več kot 50 ton končnih izdelkov ter za več kot 200 ton letne uporabe azbesta. 6. Integrirani kemijski obrati. 7. Gradnja avtocest, hitrih cest* ter prog za železniški promet na velikih razdaljah in letališč z osnovno dolžino vzletne steze 2.100 metrov ali več. 8. Naftovodi in plinovodi velikega premera. 9. Trgovska pristanišča ter notranje vodne poti in pristanišča za promet po notranjih vodnih poteh, ki dovoljujejo prehod ladij z več kot 1.350 tonami. 10. Obrati za odstranjevanje odpadkov s sežigom, kemično obdelavo ali zakopom strupenih in nevarnih odpadkov. 11. Veliki jezovi in zbiralniki. 12. Črpanje podtalnice v primerih, ko letna količina izčrpane vode doseže 10 milijonov kubičnih metrov ali več. 13. Proizvodnja več kot 200 ton na zraku sušene celuloze ali papirja dnevno. 14. Večji rudarski obrat, pridobivanje in predelovanje kovinskih rud ali premoga. 15. Pridobivanje ogljikovodikov na morju. 16. Večji objekti za skladiščenje nafte, petrokemičnih in kemičnih izdelkov. 17. Krčenje gozdov na velikih površinah. Podatki, ki naj bodo vključeni v dokumentacijo o presoji vplivov na okolje, morajo v skladu s 4. členom vsebovati najmanj: (a) opis predlagane dejavnosti ter njen namen; (b) opis, če to ustreza, sprejemljivih možnosti (npr. lokacijskih ali tehnoloških) predlagane dejavnosti ter tudi ničelne možnosti; (c) opis okolja, ki bo verjetno znatno prizadeto s predlagano dejavnostjo ter z drugimi možnostmi; (d) opis vplivov, ki bi jih predlagana dejavnost ter druge možnosti lahko imele na okolje, in ocena njihovega obsega; (e) opis ukrepov za ublažitev, da bi škodljive vplive na okolje zadržali na najnižji točki; (f) jasna navedba metod napovedovanja in predpostavk, na katerih temeljijo, kakor tudi ustreznih uporabljenih podatkov o okolju; (g) ugotovitev vrzeli v znanju in negotovosti, do katerih je prišlo pri zbiranju zahtevanih podatkov; (h) če ustreza, osnutek programov za spremljanje in upravljanje ter kakršnih koli načrtov za analizo po izvedeni dejavnosti in (i) netehnični povzetek, vključno z ustreznim vizualnim prikazom (zemljevidi, grafikoni itd.). 1. Pri proučevanju predlaganih dejavnosti, za katere se uporablja peti odstavek 2. člena, lahko udeležene pogodbenice proučijo, ali bo imela dejavnost znatne škodljive čezmejne vplive, še zlasti na podlagi enega ali več naslednjih meril: (a) Velikost: predlagane dejavnosti, ki so po vrsti dejavnosti obsežne; (b) Lokacija: predlagane dejavnosti, ki so locirane na območju ali v njegovi bližini, ki je še posebej okoljsko občutljivo ali pomembno (kot močvirja, določena po Ramsarski konvenciji, narodni parki, naravni rezervati, kraji posebnega znanstvenega pomena ali arheološko, kulturno ali zgodovinsko pomembni kraji); tudi predlagane dejavnosti na lokacijah, kjer bi značilnosti predlaganega razvoja verjetno imele znatne škodljive vplive na populacijo; (c) Učinki: predlagane dejavnosti s posebej kompleksnimi in možno škodljivimi učinki, vključno s takimi, ki povzročajo resne posledice na ljudeh ali na pomembnih vrstah ali organizmih, tiste, ki ogrožajo obstoječo ali možno uporabo prizadetega območja, in tiste, ki povzročajo dodatno obremenitev, ki je nosilna zmogljivost okolja ne more prenesti. 2. Udeležene pogodbenice v ta namen proučijo predlagane dejavnosti v bližini mednarodne meje kakor tudi bolj oddaljene predlagane dejavnosti, ki bi lahko povzročile znatne čezmejne učinke na velike razdalje. 1. Pogodbenica ali pogodbenice prosilke preiskovalni komisiji, ustanovljeni v skladu z določbami tega dodatka, zastavijo vprašanje glede tega, ali bo predlagana dejavnost, navedena v Dodatku I, imela znatne škodljive čezmejne vplive in o tem obvestijo sekretariat. V tem obvestilu mora biti naveden predmet preiskave. Sekretariat o tem nemudoma obvesti vse pogodbenice te konvencije. 2. Preiskovalno komisijo sestavljajo trije člani. Prosilka in druga udeleženka v preiskovalnem postopku imenujeta znanstvenega ali tehničnega strokovnjaka, na ta način imenovana strokovnjaka pa morata sporazumno določiti tretjega strokovnjaka, ki bo predsednik preiskovalne komisije. Ta ne sme biti državljan ene od udeleženk v preiskovalnem postopku, niti ne sme imeti običajnega prebivališča na ozemlju katere od udeleženk, niti ne biti zaposlen pri njih, niti se ne sme z zadevo ukvarjati v kakšni drugi vlogi. 3. Če predsednik preiskovalne komisije ni imenovan v dveh mesecih od imenovanja drugega strokovnjaka, izvršilni sekretar Ekonomske komisije za Evropo na zahtevo katere koli udeleženke imenuje predsednika v naslednjih dveh mesecih. 4. Če katera udeleženka v preiskovalnem postopku ne imenuje strokovnjaka v enem mesecu od prejema obvestila sekretariata, lahko druga udeleženka obvesti izvršilnega sekretarja Ekonomske komisije za Evropo, ki imenuje predsednika preiskovalne komisije v nadaljnjem dvomesečnem obdobju. Po imenovanju predsednik preiskovalne komisije zahteva od udeleženke, ki strokovnjaka ni imenovala, da to stori v enem mesecu. Po tem roku predsednik obvesti izvršilnega sekretarja Ekonomske komisije za Evropo, ki to imenovanje opravi v naslednjih dveh mesecih. 5. Preiskovalna komisija sprejme svoj poslovnik. 6. Preiskovalna komisija lahko sprejme vse ustrezne ukrepe za opravljanje svojih nalog. 7. Udeleženke v preiskovalnem postopku olajšujejo delo preiskovalne komisije, še zlasti pa ji ob uporabi vseh sredstev, ki so jim na voljo: (a) zagotovijo vse pomembne dokumente, zmogljivosti in podatke in (b) omogočijo, če je to potrebno, sklic prič ali strokovnjakov in pridobitev njihovih pričevanj. 8. Udeleženke in strokovnjaki zavarujejo zaupnost vsakega podatka, ki ga prejmejo kot zaupnega med svojim delom v preiskovalni komisiji. 9. Če ena od udeleženk v preiskovalnem postopku ne nastopi pred preiskovalno komisijo ali svojega primera ne predstavi, lahko druga udeleženka od preiskovalne komisije zahteva, da s postopkom nadaljuje in svoje delo dokonča. Odsotnost udeleženke ali nepredstavljen primer ne ovira nadaljevanja ali dokončanja dela preiskovalne komisije. 10. Če preiskovalna komisija zaradi posebnih okoliščin zadeve ne odloči drugače, krijejo stroške preiskovalne komisije, vključno s honorarjem za njene člane, udeleženke v preiskovalnem postopku v enakih deležih. Preiskovalna komisija vodi evidenco vseh svojih izdatkov ter udeleženkam o tem pošlje zaključno poročilo. 11. Vsaka pogodbenica, ki ima dejanski interes za predmet preiskovalnega postopka in ki jo lahko prizadene mnenje o zadevi, lahko poseže v postopek s soglasjem preiskovalne komisije. 12. Preiskovalna komisija odloča o zadevah, ki se nanašajo na postopek, z večino glasov svojih članov. Končno mnenje preiskovalne komisije izraža stališče večine njenih članov in vključuje vsako drugačno mnenje. 13. Preiskovalna komisija da svoje končno mnenje v dveh mesecih od dneva, ko je bila ustanovljena, razen če ugotovi, da je treba ta rok podaljšati za obdobje, ki ne bi smelo biti daljše od dveh mesecev. 14. Končno mnenje preiskovalne komisije temelji na priznanih znanstvenih načelih. Preiskovalna komisija sporoči končno mnenje udeleženkam v preiskovalnem postopku in sekretariatu. Cilji vključujejo: (a) monitoring usklajenosti s pogoji, kot so določeni v dovoljenju ali odobritvi dejavnosti, in učinkovitosti ukrepov za ublažitev; (b) pregled vplivov za zagotovitev ustreznega vodenja in obvladovanje negotovosti; (c) preverjanje preteklih napovedi, da bi izkušnje prenesli na prihodnje dejavnosti iste vrste. 1. Udeležene pogodbenice lahko vzpostavijo, če to ustreza, institucionalne dogovore ali razširijo pooblastila obstoječih institucionalnih dogovorov v okviru dvostranskih in mnogostranskih sporazumov, da bi dosegle popolno učinkovitost te konvencije. 2. Dvostranski in mnogostranski sporazumi ali drugi dogovori lahko vsebujejo: (a) vsakršne dodatne zahteve za izvajanje te konvencije ob upoštevanju posebnih pogojev določene podregije; (b) institucionalne, upravne ali druge dogovore, sklenjene na vzajemni in enakopravni podlagi; (c) usklajevanje politik in ukrepov za varstvo okolja, da bi dosegli največjo možno podobnost standardov in metod, povezanih z uresničevanjem presoje vplivov na okolje; (d) razvoj, izboljševanje in/ali usklajevanje metod za določitev, merjenje, napovedovanje in presojo vplivov ter za analizo po izvedeni dejavnosti; (e) razvoj in/ali izboljšavo metod in programov za zbiranje, analizo, hranjenje in pravočasno širjenje primerljivih podatkov v zvezi s kakovostjo okolja za zagotovitev vhodnih podatkov za presojo vplivov na okolje; (f) določitev mejnih ravni ter podrobnejših meril za določitev pomena čezmejnih vplivov, povezanih z lokacijo, vrsto in velikostjo predlaganih dejavnosti, za katere se bo uporabila presoja vplivov na okolje v skladu z določbami te konvencije, ter določitev kritičnih obremenitev čezmejnega onesnaževanja; (g) izvajanje, če to ustreza, skupne presoje vplivov na okolje, razvoj skupnih programov monitoringa, medsebojno umerjanje naprav za izvajanje monitoringa in uskladitev metodologij z namenom, da bi dobljeni podatki in informacije postali združljivi. 1. Pogodbenica ali pogodbenice, ki vlagajo zahtevek, obvestijo sekretariat, da so se dogovorile o predložitvi spora arbitraži v skladu z drugim odstavkom 15. člena te konvencije. Obvestilo vsebuje predmet arbitraže in še posebej tiste člene konvencije, katerih razlaga ali uporaba je sporna. Sekretariat prejete informacije razpošlje vsem pogodbenicam te konvencije. 2. Arbitražno sodišče sestavljajo trije člani. Tako pogodbenica ali pogodbenice, ki vlagajo zahtevek, kot tudi druge stranke ali stranka v sporu imenujejo arbitra; dva na ta način imenovana arbitra sporazumno imenujeta tretjega arbitra, ki bo predsednik arbitražnega sodišča. Ta ne sme biti državljan katere od strank v sporu, ne sme imeti običajnega bivališča na ozemlju katere od strank v sporu, niti ne sme biti zaposlen pri njih ali se z zadevo ukvarjati v kakršni koli drugi vlogi. 3. Če predsednik arbitražnega sodišča ni imenovan v dveh mesecih od imenovanja drugega arbitra, izvršilni sekretar Ekonomske komisije za Evropo na zahtevo ene od strank v sporu imenuje predsednika v nadaljnjem dvomesečnem obdobju. 4. Če ena od strank v sporu v dveh mesecih od prejema zahteve arbitra ne imenuje, lahko druga stranka obvesti izvršilnega sekretarja Ekonomske komisije za Evropo, ki predsednika arbitražnega sodišča imenuje v naslednjih dveh mesecih. Po imenovanju predsednik arbitražnega sodišča od stranke v sporu, ki arbitra ni imenovala, zahteva, da to stori v dveh mesecih. Po tem roku predsednik obvesti izvršilnega sekretarja Ekonomske komisije za Evropo, ki to imenovanje opravi v nadaljnjem dvomesečnem obdodbju. 5. Arbitražno sodišče odloča v skladu z mednarodnim pravom in določbami te konvencije. 6. Arbitražno sodišče, sestavljeno po teh določbah, sprejme svoj poslovnik. 7. Arbitražno sodišče sprejema odločitve o postopku in o vsebini z večino glasov svojih članov. 8. Sodišče lahko sprejme vse ustrezne ukrepe za ugotovitev dejstev. 9. Stranke v sporu ob uporabi vseh sredstev, ki so jim na voljo, olajšajo delo arbitražnega sodišča, še posebej pa mu: (a) zagotovijo vse pomembne dokumente, olajšave in podatke in (b) omogočijo, če je to potrebno, sklic prič ali strokovnjakov in dobijo njihova pričevanja. 10. Stranke in arbitri varujejo zaupnost vseh podatkov, ki so jih prejele kot zaupne med arbitražnim postopkom. 11. Arbitražno sodišče lahko na zahtevo ene od strank priporoči začasne ukrepe zaščite. 12. Če ena stranka v sporu pred arbitražnim sodiščem ne nastopi ali ji svojega primera ne uspe obraniti, lahko druga stranka od arbitražnega sodišča zahteva, da nadaljuje s postopki in sprejme razsodbo. Odsotnost stranke ali njena neuspešna obramba ne ovira nadaljnjega postopka. Pred sprejemom razsodbe se mora arbitražno sodišče prepričati, da je zahtevek dejansko in pravno dovolj utemeljen. 13. Arbitražno sodišče lahko prouči in določi protizahtevke, ki izhajajo neposredno iz predmeta spora. 14. Če zaradi posebnih okoliščin v zadevi arbitražno sodišče ne odloči drugače, krijejo stroške senata, vključno s honorarjem za njegove člane, stranke v sporu v enakih deležih. Sodišče vodi evidenco vseh svojih izdatkov in strankam o tem pošlje zaključno poročilo. 15. Vsaka pogodbenica te konvencije, ki ima pravni interes za predmet spora in jo lahko prizadene odločitev v zadevi, lahko poseže v postopek s soglasjem sodišča. 16. Arbitražno sodišče izreče razsodbo v petih mesecih od dneva svoje ustanovitve, če ne ugotovi, da je treba rok podaljšati za obdobje, ki ne bi smelo biti daljše od petih mesecev. 17. Razsodbo arbitražnega sodišča spremlja utemeljitev. Razsodba je dokončna in obvezujoča za vse stranke v sporu. Arbitražno sodišče pošlje razsodbo strankam v sporu in sekretariatu. Sekretariat bo prejete informacije poslal vsem pogodbenicam te konvencije. 18. Kateri koli spor, ki se lahko pojavi med pogodbenicami glede razlage ali izvršitve razsodbe, lahko katera koli stranka preda arbitražnemu sodišču, ki je razsodbo sprejelo, ali če mu ga ni mogoče predložiti, drugemu sodišču, ustanovljenemu v ta namen na enak način, kot je bilo prvo. * Za namene te konvencije: – ”avtocesta” pomeni cesto, posebej namenjeno in zgrajeno za motorni promet, ki ne služi posesti, ki meji nanjo, in ki: a) je opremljena, razen na posebnih točkah ali začasno, z ločenimi cestišči za dvosmerni promet, ločenimi z vmesnim pasom, ki ni namenjen prometu, ali izjemoma drugače, b) se nivojsko ne križa z nobeno cesto, železniško ali tramvajsko progo ali pešpotjo in c) je posebej opremljena z označbami kot avtocesta. – ”hitra cesta” pomeni cesto, rezervirano za motorni promet, ki je dostopna le na priključkih ali nadzorovanih križiščih, ter na kateri je še posebej prepovedano ustavljanje in parkiranje na cestišču(-ih).