17. člen MZEZKPO

Izvirnik tega protokola z enako verodostojnimi besedili v angleškem, francoskem in ruskem jeziku je deponiran pri generalnem sekretarju Združenih narodov. V POTRDITEV TEGA so podpisani, ki so bili za to pravilno pooblaščeni, podpisali ta protokol. Sestavljeno v Oslu, 14. junija tisoč devetstoštiriindevetdeset. Kritično usedanje žvepla Najvišje dovoljene emisije žvepla, ki so navedene v tabeli spodaj, izhajajo iz obveznosti iz drugega in tretjega odstavka 2. člena tega protokola. Ravni emisij in zmanjšanje emisij v odstotkih so za l. 1980 in 1990 dane zgolj informativno. Najvišje dovoljene emisije žvepla in zmanjšanje emisij v odstotkih Opombe a/ Če v danem letu pred l. 2005 katera od pogodbenic ugotovi, da zaradi izjemno mrzle zime, izjemno suhega poletja in nepredvidene kratkoročne izgube zmogljivosti v sistemu za preskrbo z električno energijo doma ali v sosednji državi ne more izpolniti svojih obveznosti iz te Priloge, lahko izpolni te obveznosti tako, da upošteva povprečje svojih letnih emisij žvepla za tekoče, prejšnje in prihodnje leto, pod pogojem, da stopnja emisij v katerem koli od teh let ne presega najvišje dovoljene emisije žvepla za več kot 20%. Odboru za izvajanje je treba poročati o vzroku za prekoračitev v posameznem letu in načinu, kako bo doseženo triletno povprečje. b/ Za Grčijo in Portugalsko odstotek zmanjšanja emisij temelji na najvišjih dovoljenih emisijah žvepla za leto 2000. c/ Evropski del znotraj območja EMEP. Za namene tega protokola je navedeno naslednje območje nadzora nad žveplovimi oksidi: SOMA jugovzhodna Kanada To je območje, ki zajema milijon km2, ki v celoti vključuje province Prince Edward Island, Nova Scotia in New Brunswick, provinco Quebec južno od črte, ki povezuje Havre-St. Pierre na severni obali Zaliva Svetega Lovrenca in točko, kjer meja med Quebecom in Ontariom seka obalo Jamesovega zaliva, ter provinco Ontario južno od črte, ki povezuje točko, kjer meja med Ontariom in Quebecom seka obalo Jamesovega zaliva in reko Nipogon v bližini severne obale Gornjega jezera. 1. Cilj te Priloge je oblikovati smernice za ugotavljanje možnosti za nadzor nad žveplom in tehnologij, ki bi omogočile izpolnjevanje obveznosti iz tega protokola. 2. Priloga temelji na informacijah o splošnih možnostih za zmanjšanje emisij žvepla, zlasti o uspešnosti tehnološkega nadzora nad emisijami, in stroških, navedenih v uradni dokumentaciji izvršilnega organa in njegovih pomožnih organov. 3. Razen če je drugače določeno, se navedeni ukrepi za zmanjševanje štejejo – v večini primerov na podlagi operativnih izkušenj iz prejšnjih let – za najbolj uveljavljene in gospodarsko izvedljive tehnologije, ki so na voljo. Vendar pa bodo zaradi vedno bogatejših izkušenj pri ukrepih za zmanjševanje emisij in tehnologijah v novih napravah, pa tudi prilagajanja že obstoječih naprav, potrebne redne revizije te Priloge. 4. Čeprav Priloga navaja številne ukrepe in tehnologije, ki se po stroških in učinkovitosti med seboj močno razlikujejo, to ne more biti dokončen seznam možnosti nadzora. Poleg tega bo izbor ukrepov za nadzorovanje in tehnologij, pri vsakem posameznem primeru odvisen od številnih dejavnikov, tudi od trenutne zakonodaje in določb, predvsem pa od zahtev tehnologije za nadzorovanje, primarne energetske strukture, industrijske infrastrukture, gospodarskih okoliščin in stanja posameznih naprav. 5. Priloga predvsem obravnava nadzor nad emisijami oksidiranega žvepla, ki ga obravnavamo kot vsoto žveplovega dioksida (SO2) in žveplovega trioksida (SO3), izražena kot SO2. Delež žvepla, ki pride v ozračje kot žveplov oksid ali druge žveplove spojine pri drugih procesih in iz drugih virov, je v primerjavi z emisijami žvepla pri zgorevanju majhen. 6. Pri načrtovanju ukrepov ali tehnologij za vire žvepla, ki oddajajo v ozračje tudi druge snovi, zlasti dušikove okside (NOx), trdne delce, težke kovine in hlapne organske spojine, bi jih bilo koristno proučiti skupaj z možnostmi za nadzor nad drugimi snovmi, ki onesnažujejo okolje, da bi jih kar najbolj zmanjšali in s tem tudi njihov učinek na okolje ter se še zlasti izognili prenosu problemov onesnaževanja zraka v druga okolja (kot so odpadne vode in trdni odpadki). 7. Procesi zgorevanja fosilnih goriv so glavni vir antropogenih emisij žvepla iz nepremičnih zgorevalnih naprav. Poleg tega lahko k emisijam znatno prispevajo tudi nekateri procesi, pri katerih ne prihaja do zgorevanja. Glavne kategorije nepremičnih zgorevalnih naprav, povzete po EMEP/CORINAIR 90, so: (i) Javne termoelektrarne, toplarne – termoelektrarne in toplarne: (a) kotli; (b) nepremične plinske turbine in motorji z notranjim zgorevanjem. (ii) Kurilne naprave v poslovnih stavbah, ustanovah in stanovanjskih objektih: (a) kotlarne v poslovnih stavbah; (b) ogrevalne naprave v gospodinjstvih. (iii) Zgorevalne naprave in postopki z zgorevanjem v industriji: (a) kotli in tehnološki grelniki; (b) tehnološki postopki, npr. metalurški postopki, kot so žganje in sintranje, peči na koks, predelava titanovega dioksida (TiO2) itd.; (c) proizvodnja papirja. (iv) Postopki, pri katerih ne pride do zgorevanja, npr. proizvodnja žveplove kisline, specifični postopki organske sinteze, obdelovanje kovinskih površin. (v) Pridobivanje, predelovanje in distribucija fosilnih goriv. (vi) Obdelava in odlaganje odpadkov, npr. toplotna obdelava komunalnih in industrijskih odpadkov. 8. Skupni podatki

(1990)za območje Ekonomske komisije za Evropo kažejo, da približno 88% vseh emisij žvepla izvira iz procesov zgorevanja (20% iz zgorevanja v industriji), 5% iz proizvodnih postopkov in 7% iz rafinerij nafte. Elektrarne so v mnogih državah glavni vir emisij žvepla. V nekaterih državah je industrija (vključno z rafinerijami) prav tako pomemben vir emisij SO2. Čeprav so emisije iz rafinerij na območju Ekonomske komisije za Evropo sorazmerno majhne, je njihov učinek na emisije žvepla iz drugih virov velik zaradi žvepla v naftnih derivatih. Običajno 60% žvepla, ki je prisotno v surovi nafti, ostane v derivatih, 30% se ga izloči v elementarni obliki, 10% pa ga pride v ozračje skozi dimnike rafinerij. 9. Splošne možnosti za zmanjšanje emisij žvepla so: (i) Ukrepi gospodarjenja z energijo: * (a) varčevanje z energijo Smotrna raba energije (izboljšanje energetske učinkovitosti / vodenje postopkov, sočasna proizvodnja elektrike in toplote in/ali gospodarjenje pri porabnikih) ima navadno za posledico zmanjšanje emisij žvepla. (b) različni energetski viri Na splošno lahko zmanjšamo emisije žvepla pri skupni proizvodnji, tako da pri različnih energetskih virih povečamo delež tistih, pri katerih ne prihaja do zgorevanja (npr. vodna, jedrska, energija vetra itd.). Vendar je treba upoštevati učinke na okolje. (ii) Tehnološke možnosti: (a) Prehod na druge vrste goriva Emisije SO2 pri zgorevanju so neposredno odvisne od vsebnosti žvepla v uporabljenem gorivu. Prehod na uporabo drugih vrst goriva (npr. s premoga z visoko na premog z nizko vsebnostjo žvepla in/ali prehod s premoga na tekoča goriva ali plin) vodi k nižjim emisijam žvepla, lahko pa pride do določenih omejitev, kot sta razpoložljivost goriv z nizko vsebnostjo žvepla in prilagodljivost že obstoječih sistemov zgorevanja za druga goriva. V mnogih državah Ekonomske komisije za Evropo se naprave na premog ali olje zamenjujejo z napravami na plin. Naprave na dve vrsti goriva lahko olajšajo prehod na druge vrste goriva. (b) Čiščenje goriva Čiščenje zemeljskega plina je sodobna tehnologija, ki je v široki uporabi iz praktičnih razlogov. Tudi čiščenje plinastih goriv (plin iz rafinerij kislin, koksni plin, bioplin, itd.) je sodobna tehnologija. Razžveplanje tekočih goriv (lahkih in srednjih frakcij) je sodobna tehnologija. Razžveplanje težkih frakcij je tehnično izvedljivo, vendar je treba upoštevati lastnosti surovine. Razžveplanje ostankov destilacij (ostanki v napravah za atmosfersko destilacijo surovin) za pridobivanje kurilnega olja z nizko vsebnostjo žvepla se običajno ne izvaja; navadno je bolj zaželeno predelovanje surovin z nizko vsebnostjo žvepla. Hidriranje in tehnologija popolne pretvorbe sta že izpopolnjeni tehnologiji – združujeta visoke stopnje izločanja žvepla iz goriv in izboljšan donos lahkih pogonskih frakcij. Število rafinerij za popolno pretvorbo je za zdaj omejeno. Takšne rafinerije so običajno sposobne izločiti 80% do 90% vsebovanega žvepla, vse ostanke pa predelajo v lahke pogonske frakcije ali druge tržne izdelke. Pri takšni rafineriji se poraba energije in investicijski stroški povečajo. Običajna vsebnost žvepla v naftnih derivatih je prikazana v tabeli 1 spodaj. Sedanje tehnologije za čiščenje premoga lahko odstranijo približno 50% anorganskega žvepla (odvisno od lastnosti premoga), vendar ne morejo odstraniti organskega žvepla. Razvijajo že tudi učinkovitejše tehnologije, ki pa so vezane na višja specifična vlaganja in stroške. Učinkovitost odstranjevanja žvepla pri čiščenju premoga je torej v primerjavi z razžveplanjem dimnih plinov omejena. Možnosti za doseganje najboljše kombinacije med čiščenjem goriv in čiščenjem dimnih plinov se med posameznimi državami močno razlikujejo. (c) Sodobnejše tehnologije zgorevanja Poznamo naslednje tehnologije zgorevanja z izboljšanim toplotnim izkoristkom in zmanjšanimi emisijami žvepla: zgorevanje v vrtinčnem sloju (FBC): “bubbling” (BFBC), krožeč (CFBC) in tlačen (PFBC); kombinirani postopek z uplinjanjem (IGCC); in turbine s kombiniranim plinsko – parnim postopkom (CCGT). Nepremične plinske turbine lahko vgradimo v sisteme zgorevanja v že obstoječih klasičnih termoelektrarnah, kar lahko skupni izkoristek poveča za 5–7% in pomembno zmanjša emisije SO2. Vendar pa so nujne večje spremembe na sistemu kurišč. Zgorevanje v vrtinčnem sloju je tehnologija zgorevanja, pri katerem kot gorivo uporabljamo črni in rjavi premog ter lignit, lahko pa tudi druga trdna goriva, npr. petrolejski koks in nizkokalorična goriva, npr. odpadke, šoto in les. Emisije lahko dodatno zmanjšamo tudi s celovitim nadzorom zgorevanja v sistemu s pomočjo dodajanja apna/apnenca gorivu. Skupna instalirana toplotna moč FBC je dosegla približno 30.000 MW (250–350 elektrarn), od tega je bilo 8.000 MW energije proizvedene v elektrarnah z močjo več kot 50 MW. Stranski proizvodi teh procesov lahko povzročajo težave glede njihove nadaljnje uporabe in/ali odlaganja, zato je potreben nadaljnji razvoj na tem področju. Pri postopku IGCC gre za uplinjanje premoga in proizvodnjo energije v kombiniranem postopku v plinskih in parnih turbinah. Uplinjeni premog uporabljajo kot energetski vir v zgorevalnih komorah v plinskih turbinah. Nadzor emisij žvepla dosežemo z uporabo sodobne tehnologije naprav za čiščenje neočiščenih dimnih plinov, ki so nameščene nad plinskimi turbinami. Obstaja tudi tehnologija za ostanke težkih olj in bitumenske emulzije. Skupna inštalirana električna moč je trenutno približno 1.000 MW (5 elektrarn). Trenutno načrtujejo gradnjo elektrarn s kombiniranimi plinsko – parnimi postopki, ki za gorivo uporabljajo zemeljski plin z energetskim izkoristkom približno 48–52%. (d) Spremembe postopkov in izgorevanja Spremembe izgorevanja, ki bi bile primerljive z ukrepi za nadzor emisij NOx, ne obstajajo, saj organsko oziroma anorgansko vezano žveplo pri zgorevanju popolnoma oksidira (določen odstotek žvepla – odvisno od lastnosti goriva in tehnologije zgorevanja – ostane v pepelu). V tej Prilogi uvrščamo suhi aditivi postopek za klasične kotle med spremembe postopkov zaradi vpihavanja sredstva v zgorevalno komoro. Vendar so izkušnje pokazale, da se ob uporabi teh postopkov zmanjša toplotna moč, razmerje Ca/S dosega visoke vrednosti, količine odstranjenega žvepla pa so majhne. Upoštevati je treba tudi težave z nadaljnjo uporabo stranskih proizvodov, zato se ta rešitev po navadi uporablja kot začasni ukrep in pa pri manjših zgorevalnih napravah (Tabela 2). Emisije žveplovih oksidov dobljene z uporabo tehnoloških možnosti pri kotlih na fosilna goriva a/ Pri visoki vsebnosti žvepla v gorivu moramo prilagoditi stopnjo izločanja. Vendar pa so načini, da to dosežemo, specifični za določene postopke. Razpoložljivost teh postopkov je navadno 95 odstotna. b/ Omejena uporabnost pri gorivih z visoko vsebnostjo žvepla. c/ Koncentracija škodljivih snovi v suhem dimnem plinu v mg/m3 pri 6% kisika za trda goriva, 3% kisika za tekoča goriva. d/ Faktor pretvorbe je odvisen od lastnosti goriva, specifični volumen dimnih plinov in toplotnega izkoristka kotlov (faktorji pretvorbe (m3/kWh, toplotni izkoristek: 36%) uporabljeno gorivo: črni premog: 3,50; rjavi premog: 4.20; težka olja: 2.80). e/ Specifični stroški vlaganja veljajo za majhno število kurilnih naprav. f/ Specifični stroški vlaganja vključujejo postopek denitrifikacije. Tabela je bila sestavljena v glavnem za velike kurilne naprave v javnem sektorju. Vendar so ti načini nadzora uporabni tudi v drugih sektorjih s podobnimi odpadnimi plini. (e) Postopki razžveplanja dimnih plinov (FGD) Ti postopki so namenjeni odstranjevanju že nastalih žveplovih oksidov in jih imenujemo tudi sekundarni ukrepi. Vse sodobne tehnologije za postopke obdelave dimnih plinov temeljijo na odstranjevanju žvepla z mokrimi, suhimi ali polsuhimi in katalitičnimi kemičnimi procesi. Oblikovanje čim učinkovitejšega programa zmanjševanja emisij žvepla, ki bo presegel ukrepe gospodarjenja z energijo, navedene v pododstavku (i) zgoraj, je mogoče doseči s kombinacijo tehnoloških možnosti, opisanih v pododstavku (ii) zgoraj. V nekaterih primerih lahko z zmanjševanjem emisij žvepla dosežemo tudi zmanjševanje emisij CO2, NOx in drugih snovi, ki onesnažujejo okolje. V javnih termoelektrarnah, termoelektrarnah – toplarnah in toplarnah postopki obdelave dimnih plinov vključujejo: mokri kalcitni postopek z apnom ali apnencem (LWS); suhi razpršilni postopek (SDA); Wellman – Lordov postopek (WL); mokri neregenerativni postopek z uporabo amoniaka (AS), in kombinirani postopek za izločanje NOx/SOx (postopek z aktivnim ogljem (AC) in kombinirani katalitični postopek za izločanje NOx/SOx). V energetiki pokrivajo z LWS in SDA 85 odstotni oziroma 10 odstotni delež instalirane moči FGD. Nekateri novi postopki razžveplanja dimnih plinov, kot sta suhi postopek z elektronskimi žarki (EBDS) in postopek “Mark 13A”, so še v fazi poskusnih projektov. V tabeli 2 so prikazani podatki o učinkovitosti zgoraj omenjenih sekundarnih ukrepov, ki temeljijo na praktičnih izkušnjah, pridobljenih v številnih napravah, ki obratujejo. Omenjena sta tudi instalirana moč in razpon moči. Kljub temu da je več tehnologij za zmanjševanje emisij žvepla med seboj primerljivih, zaradi lokalnih razmer ali značilnosti posameznih zgorevalnih naprav nekatere tehnologije ne pridejo v poštev. V tabeli 2 je prikazan tudi razpon običajnih stroškov vlaganja tehnologij za zmanjševanje emisij žvepla, navedenih v točkah (c), (d) in (e) pododstavka (ii). Vendar se moramo pri uporabi teh tehnologij v posameznih primerih zavedati, da bodo investicijski stroški ukrepov za zmanjševanje emisij med drugim odvisni od uporabljenih tehnologij, potrebnih nadzornih sistemov, velikosti elektrarne, obsega potrebnega zmanjšanja in časovnega poteka načrtovanih vzdrževalnih ciklusov. V tabeli so torej prikazane le grobe ocene stroškov vlaganja. Stroški vlaganj za zmanjšanje onesnaževanja na splošno presegajo stroške pri novih napravah. 10. Tehnike nadzora, navedene v točkah od (a) do (e), pododstavka (ii) devetega odstavka ne veljajo le za energetiko, temveč tudi za različne druge sektorje v industriji. V nekaj letih je bilo pridobljenih precej operativnih izkušenj, večinoma na področju energetike. 11. Uporaba tehnologij za zmanjševanje emisij žvepla v industriji je v glavnem odvisna od specifičnih omejitev pri postopkih v ustreznih sektorjih. V tabeli 3 spodaj so prikazane dejavnosti, ki pomembno prispevajo k emisijam žvepla, in ustrezni ukrepi za zmanjšanje emisij. 12. V dejavnostih, ki so navedene v tabeli 3, lahko ukrepe, vključene v postopek, tudi z zamenjavo surovin (po potrebi v kombinaciji z ustrezno obdelavo dimnih plinov), uporabimo za najučinkovitejše zmanjšanje emisij žvepla. 13. Navajamo nekatere primere: (a) v novih tovarnah sulfatne celuloze je možno doseči emisije, manjše od 1 kg žvepla na tono celuloze sušene z zrakom celuloze, ** (b) v tovarnah sulfitne celuloze je možno doseči 1–1.5 kg žvepla na tono celuloze sušene z zrakom; (c) pri žganju sulfidov so poročali o 80–99% učinkovitosti odstranjevanja za enote od 10.000 do 200.000 m3/h (odvisno od postopka); (d) v neki tovarni, kjer sintrajo železovo rudo, enota FGD z zmogljivostjo 320.000 m3/h dosega koncentracije v očiščenih dimnih plinih pod 100 mg SOx/Nm3 pri 6% O2; (e) peči na koks dosegajo manj kot 400 mg SOx/Nm3 pri 6% O2; (f) naprave za proizvodnjo žveplove kisline dosegajo več kot 99% stopnjo pretvorbe; (g) izboljšana Clausova naprava dosega več kot 99% stopnjo izločanja žvepla. 14. S povečanim prizadevanjem za zmanjšanje emisij žvepla iz nepremičnih zgorevalnih naprav v državah na območju Ekonomske komisije za Evropo se bo povečala tudi količina stranskih proizvodov. 15. Izbrati bi morali možnosti, s katerimi bi dobili uporabne stranske proizvode. Poleg tega bi morali tudi izbrati (kadar je to mogoče) možnosti za doseganje večjega toplotnega izkoristka in zmanjšanje problematike odlaganja odpadkov. Čeprav je večino stranskih proizvodov – npr. sadro, amoniakove soli, žveplovo kislino ali žveplo – možno ponovno uporabiti ali reciklirati, moramo upoštevati dejavnike, kot so tržne razmere in standardi za kakovost. Izboljšati in proučiti je treba nadaljnjo uporabo stranskih proizvodov, ki nastajajo pri postopkih FBC in SDA, ker odlagališča in merila za odlaganje omejujejo odlaganje v nekaterih državah. 16. Naslednji stranski učinki ne onemogočajo uporabe nobene tehnologije ali metode, upoštevati pa jih moramo, ko izbiramo med več možnostmi za zmanjševanje emisij žvepla: (a) energetske potrebe pri postopkih obdelave plina; (b) korozija, ki jo povzroča žveplova kislina, ki nastaja pri reakciji žveplovih oksidov z vodnimi hlapi; (c) povečana uporaba vode in čiščenje odpadne vode; (d) potrebe po reagentih; (e) odlaganje trdnih odpadkov. 17. Med ukrepe za izvajanje nacionalnih strategij in politike pri zmanjševanju onesnaževanja zraka spadajo: zakonodaja in predpisi, gospodarske spodbude in ovire ter tehnološke zahteve (najboljša razpoložljiva tehnologija). 18. Na splošno so standardi postavljeni glede na vir emisije, velikost zgorevalne naprave, načina delovanja, tehnologijo zgorevanja, vrste goriva in glede na to, ali gre za novo ali že obstoječo zgorevalno napravo. Drug pristop, ki se tudi uporablja, je določiti cilj za zmanjšanje skupnih emisij žvepla iz skupine virov, kar nam omogoči večjo izbiro pri ukrepanju za dosego cilja (bubble concept). 19. Prizadevanja za omejitev emisij žvepla na ravni, ki so določene v nacionalni okvirni zakonodaji, morajo nadzorovati stalni sistemi za monitoring in poročanje ter o tem poročati nadzornim organom. 20. Različni sistemi monitoringa uporabljajo kontinuirane in diskontinuirane metode meritev. Vendar pa so potrebe po kakovosti različne. Meritve morajo opravljati usposobljene ustanove, ki uporabljajo sisteme za merjenje in monitoring. V ta namen je sistem potrdil najboljše jamstvo. 21. Pri sodobnih avtomatiziranih sistemih monitoringa in opremi za nadzor postopkov poročanje ne povzroča težav. Zbiranje podatkov za nadaljnjo uporabo je sodobna tehnika, vendar pa se podatki, poslani ustreznim organom, razlikujejo od primera do primera. Zaradi lažje primerljivosti je treba uskladiti nize podatkov in predpise za njihovo zbiranje. Usklajenost je zaželena tudi pri zagotavljanju kakovosti sistemov merjenja in monitoringa. To bi morali upoštevati pri primerjanju podatkov. 22. Da bi se izognili neskladju in nedoslednostim, morajo biti dobro določena naslednja ključna vprašanja in parametri: (a) definicijo standardov, izraženih v ppmv, mg/Nm3, g/GJ, kg/h ali kg/tono proizvoda. Večino teh enot je treba izračunati, za kar so potrebni podatki o temperaturi plina, vlažnosti, pritisku, vsebnosti kisika ali kurilni vrednosti; (b) definicija obdobja, za katero mora biti izračunana srednja vrednost standardov, izražena v urah, mesecih ali letu; (c) definicija obdobij okvar in ustrezni nujni ukrepi za premostitev sistemov monitoringa ali ustavitve obratovanja; (d) definicija dopolnjevanja manjkajočih ali izgubljenih podatkov zaradi okvar na opremi; (e) definicija niza parametrov, ki jih je treba izmeriti. Potrebne informacije se lahko razlikujejo glede na vrsto industrijskega postopka. To velja tudi za lokacijo točke merjenja v okviru sistema. 23. Zagotoviti je treba nadzor nad kakovostjo meritev. Mejne vrednosti emisij in vsebnosti žvepla a/ Kot smernica za naprave, ki uporabljajo različna goriva pri hkratnem obratovanju z dvema ali več gorivi, pristojni organi določijo mejne emisijske vrednosti, tako da upoštevajo mejne emisijske vrednosti iz stolpca ii), ki veljajo za vsako gorivo, stopnjo toplotne vrednosti vsakega goriva in za rafinerije ustrezno značilnostim naprave. Pri rafinerijah takšna kombinirana mejna vrednost v nobenem primeru ne sme preseči 1.700 mg SO2/Nm3. Mejne vrednosti se še zlasti ne uporabljajo za naslednje naprave: – naprave, v katerih se proizvodi zgorevanja uporabljajo za neposredno ogrevanje, sušenje ali kakršno koli drugo obdelavo predmetov ali materiala, npr. peči za dogrevanje, peči za toplotno obdelavo; – naprave za naknadno zgorevanje, npr. kakršnekoli tehnične naprave za čiščenje odpadnih plinov z zgorevanjem, ki ne delujejo kot samostojne zgorevalne naprave; – naprave za regeneracijo katalizatorjev za katalitično krekiranje; – naprave za pretvarjanje vodikovega sulfida v žveplo; – reaktorje, ki jih uporabljajo v kemični industriji; – peči na koks; – Kauperje; – sežigalnice odpadkov; – naprave, ki jih poganjajo dieselski, bencinski ali plinski motorji ali plinske turbine ne glede na gorivo, ki ga uporabljajo. Če pogodbenica zaradi visoke vsebnosti žvepla v trdih ali tekočih gorivih, ki jih pridobiva na lastnem ozemlju, ne more izpolniti zahtev po mejnih emisijskih vrednostih, določenih v stolpcu ii), lahko uporabi stopnje razžveplanja, določene v stolpcu iii) ali najvišjo mejno vrednost 800 mg SO2/Nm3 (čeprav raje ne več kot 650 mg SO2/Nm3). Pogodbenica o takšni uporabi poroča Odboru za izvajanje v koledarskem letu, v katerem pride do takšne uporabe. Če sta dve ali več novih naprav nameščeni tako, da se lahko ob upoštevanju tehničnih in gospodarskih dejavnikov njuni odpadni plini odvajajo – po presoji ustreznih organov – skozi skupen dimnik, takšno kombinacijo štejemo za posamezno enoto. b/ mg SO2/Nm3 so določeni pri temperaturi 273 °K in pod pritiskom 101.3 kPa po popravkih za vsebnost vodnih hlapov. Izvršilni organ je odobril in sprejel Protokol o nadaljnjem zmanjševanju emisij žvepla h Konvenciji o prekomejnem onesnaževanju zraka na velike razdalje iz leta 1979, je odločen, da čim prej zagotovi učinkovit monitoring za uresničevanje novega protokola, se je odločil, da v skladu s tretjim odstavkom 7. člena novega protokola odobri priloženo besedilo o “Sestavi in nalogah Odbora za izvajanje ter postopkih, po katerih se mora Odbor ravnati pri ugotavljanju izpolnjevanja obveznosti iz tega protokola” in poziva pogodbenice novega protokola, da sprejmejo priloženo besedilo na prvem zasedanju, ki ga bo imel izvršilni organ po začetku veljavnosti tega protokola. 1. Odbor sestavlja osem pogodbenic. Na prvem zasedanju izvršilnega organa po začetku veljavnosti tega protokola izvolijo v Odbor štiri pogodbenice za dve leti in štiri pogodbenice za eno leto. Na vsakem nadaljnjem zasedanju izvolijo štiri nove pogodbenice za dve leti. Pogodbenice, katerim članstvo v Odboru poteče, so lahko ponovno izvoljene za naslednje obdobje. Odbor izvoli svojega predsednika in podpredsednika. 2. Odbor zaseda dvakrat letn, razen če se odloči drugače. Zasedanja Odbora organizira sekretariat. 3. Če ena ali več pogodbenic meni, da druga pogodbenica ne izpolnjuje obveznosti iz tega protokola, lahko svoje sporočilo, ki mora biti podprto z dodatnimi informacijami, pisno naslovi na sekretariat. Sekretariat v dveh tednih po prejemu sporočila pošlje njegovo kopijo pogodbenici, katere izpolnjevanje določene določbe protokola je sporno. Odgovor, podprt z ustreznimi informacijami, mora biti predložen sekretariatu in pogodbenicam, na katere se to nanaša, v treh mesecih od datuma odposlanega sporočila ali v daljšem roku, če tako zahtevajo okoliščine. Sekretariat predloži sporočilo, odgovor in informacije pogodbenic Odboru, ki prouči zadevo takoj, ko je to izvedljivo. 4. Če sekretariat, zlasti po pregledu poročil, predloženih v skladu s 5. členom, ugotovi, da obstaja možnost, da katera pogodbenica ne izpolnjuje obveznosti iz tega protokola, lahko od te pogodbenice zahteva, da o zadevi priskrbi potrebne informacije. Če pogodbenica v treh mesecih ali v daljšem obdobju, če tako zahtevajo okoliščine, ne odgovori, ali če zadeva ni rešena po upravni ali diplomatski poti, sekretariat o tem obvesti Odbor. 5. Če pogodbenica ugotovi, da kljub prizadevanjem v dobri veri ni ali ne bo mogla v celoti izpolniti svojih obveznosti iz tega protokola, lahko na sekretariat naslovi pisno sporočilo, v katerem predvsem razloži posebne okoliščine, ki so po njenem mnenju vzrok za neizpolnjevanje obveznosti. Sekretariat pojasnilo pošlje Odboru, ki ga prouči takoj, ko je mogoče. 6. Odbor mora: (a) v skladu s političnimi smernicami, ki jih oblikujejo pogodbenice na zasedanjih izvršilnega organa, strniti in oceniti informacije, ki jih pošljejo pogodbenice v skladu s 5. členom tega protokola; (b) v skladu s političnimi smernicami, ki jih oblikujejo pogodbenice na zasedanjih izvršilnega organa, redno razčlenjevati in ocenjevati napredek, ki je bil dosežen pri izvajanju protokola; (c) v skladu s tretjim, četrtim in petim odstavkom zgoraj prouči vsa predložena vprašanja z namenom zagotoviti konstruktivno rešitev; (d) zagotoviti, da bodo tehnični centri EMEP in/ali samostojen strokovnjak, ki ga imenuje Odbor za izvajanje, ocenili kakovost podatkov, ki jih pošljejo pogodbenice v skladu s 5. členom (Poročanje). Zunaj območja EMEP se uporabljajo postopki ocenjevanja, ki ustrezajo razmeram v državi pogodbenici. 7. Odbor lahko: (a) preko sekretariata zahteva dodatne informacije o vprašanjih, ki jih preučuje; (b) na poziv pogodbenica, ki jo to zadeva, organizira zbiranje informacij na njenem ozemlju; (c) prouči kakršno koli informacijo, ki mu jo pošlje sekretariat v zvezi z izpolnjevanjem določb iz tega protokola. 8. Odbor enkrat letno na zasedanjih izvršilnega organa poroča pogodbenicam o svojem delu, še posebej pa daje priporočila v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti iz tega protokola. Vsako takšno poročilo bo Odbor dokončno izoblikoval najkasneje deset tednov pred zasedanjem izvršilnega organa, na katerem naj bi ga proučili. 9. Če je pogodbenica, ki ni članica Odbora, omenjena v sporočilu iz tretjega odstavka ali pošlje sporočilo iz petega odstavka, je upravičena do sodelovanja pri obravnavi sporočila v Odboru. 10. Nobena pogodbenica, na katero se nanaša zadeva, ki jo proučuje Odbor, ne glede na to, ali je članica Odbora ali ne, ne more sodelovati pri oblikovanju in sprejemanju priporočil v zvezi s to zadevo, ki bo vključena v poročilo Odbora. * Možnosti (i) in (a) ter (b) so vključene v energetsko strukturo in politiko pogodbenice. Uspešnost izvajanja, učinkovitost in stroški za posamezne sektorje niso upoštevani. ** Potreben je nadzor nad razmerjem žvepla in natrija, npr. odstranjevanje žvepla v obliki nevtralnih soli in uporaba natrijevih zmesi, ki ne vsebujejo žvepla