11. člen BCNIDO

1. Obresti, ki nastajajo v državi pogodbenici in so izplačane rezidentu druge države pogodbenice, se lahko obdavčijo v tej drugi državi pogodbenici. 2. Vendar so lahko take obresti obdavčene tudi v državi pogodbenici, v kateri so nastale in v skladu z zakoni te države pogodbenice, če pa je prejemnik upravičeni lastnik obresti, tako zaračunan davek ne sme presegati 10 odstotkov bruto zneska obresti. 3. Izraz “obresti”, kot se uporablja v tem členu, pomeni dohodek iz terjatev kakršnekoli vrste, ne glede na to, ali so zavarovane s hipoteko ali ne in ne glede na to, ali imajo pravico do soudeležbe pri dolžnikovih dobičkih in še posebej pri dohodku iz državnih obveznic in pri dohodku iz zadolžnic ali obveznic. Pogodbene kazni zaradi zamude v plačilu se po tem členu ne štejejo za obresti. 4. Določbe 1. in 2. odstavka ne veljajo, če upravičeni lastnik obresti, rezident države pogodbenice, opravlja posle v drugi državi pogodbenici, kjer nastajajo obresti, preko stalne poslovne enote v tej državi ali če v tej drugi državi pogodbenici opravlja samostojne osebne storitve iz stalne baze, ki se nahaja v njej in je terjatev, v zvezi s katero se izplačujejo obresti, dejansko povezana s takšno stalno poslovno enoto ali stalno bazo. V takem primeru veljajo določbe 7. ali 14. člena, odvisno od primera. 5. Šteje se, da so obresti nastale v državi pogodbenici, kadar je plačnik vlada te države pogodbenice, organ lokalne uprave ali rezident te države pogodbenice. Kadar pa ima oseba, ki plačuje obresti, ne glede na to ali je rezident države pogodbenice ali ne, v državi pogodbenici stalno poslovno enoto ali stalno bazo, v zvezi s katero je nastal dolg, od katerega se plačujejo obresti in te obresti plačuje stalna poslovna enota ali stalna baza, se šteje, da so te obresti nastale v državi pogodbenici, v kateri se nahaja stalna poslovna enota ali stalna baza. 6. Kadar zaradi posebnega odnosa med plačnikom in upravičenim lastnikom ali med obema in kako drugo osebo, znesek obresti glede na terjatev, za katero se plačujejo, presega znesek, ki bi bil dogovorjen med plačnikom in upravičenim lastnikom, če takega odnosa ne bi bilo, določbe tega člena veljajo samo za zadnji omenjeni znesek. V takšnem primeru ostane presežni del plačila obdavčen v skladu z zakoni vsake države pogodbenice, pri tem pa je treba upoštevati druge določbe tega sporazuma.