Pravilnik o metodologiji za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti

S tem pravilnikom se določa metodologija za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnih in nepremičnih stvari, ki so po predpisih o naravni in kulturni dediščini razglašene za kulturne spomenike ali naravne znamenitosti (v nadaljnjem besedilu: kulturni spomeniki oziroma naravne znamenitosti), o katerih se odloča v postopku za denacionalizacijo.

Po tem pravilniku se ocenjujejo tisti kulturni spomeniki oziroma naravne znamenitosti, ki so s posamičnimi pravnimi akti individualno razglašene za kulturni spomenik oziroma naravno znamenitost, pa niso urbanistični spomenik, krajinski, regijski, narodni ali spominski park, ter tisti kulturni spomeniki in naravne znamenitosti, ki so kot taki razglašeni z odloki o razglasitvi območij kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti, če so v njih kot kulturni spomeniki oziroma naravne znamenitosti določene nepremičnine, posebej imenovane in se nanje nanašajo varstveni režimi, ki so različni od splošnega režima za območje.

Vrednost stvari po tem pravilniku se določa po stanju na dan podržavljanja in ob upoštevanju njihove sedanje vrednosti.

Vrednost premičnin, ki so predmeti kulturne, zgodovinske ali umetniške vrednosti oziroma premičnin, ki so razglašene za kulturne spomenike oziroma naravne znamenitosti, vse ugotavlja po splošnih predpisih v dokaznem postopku.

Vrednost nepremičnine, ki je kulturni spomenik oziroma naravna znamenitost (V), je sestavljena iz osnovne vrednosti (OV) in dodatne vrednosti (DV). Osnovna vrednost se določi po stanju na dan podržavljanja na podlagi predpisov iz drugega in tretjega odstavka 44. člena oziroma prvega odstavka 85. člena zakona o denacionalizaciji. Ocenjevanje dodatne vrednosti kulturnih spomenikov oziroma naravnih znamenitosti v primerih, ko je to potrebno, opravijo strokovne organizacije za varstvo naravne in kulturne dediščine v skladu s tem pravilnikom po načelu krajevne pristojnosti.

Dodatna vrednost se določi tako, da se stanje oziroma lastnosti kulturnih spomenikov oziroma naravnih znamenitosti na dan podržavljanja primerja z vsaj tremi drugimi sorodnimi nepremičninami, ki so kulturni spomeniki oziroma naravne znamenitosti, in eno primerljivo nepremičnino, ki nima spomeniških lastnosti (kontrolna nepremičnina – KN). Za kulturni spomenik oziroma naravno znamenitost in za kontrolne nepremičnine se določi poljubno, vendar enako število elementov vrednotenja (EV), ki ustrezajo njihovim lastnostim. Vsak element se ovrednoti z enim ali več merili vrednotenja.

Merila vrednotenja (MV) za kulturne spomenike so:

-     avtorsko in razvojno merilo,

-     tipološko merilo

-     zgodovinsko-pričevalno merilo,

-     kulturno-civilizacijsko merilo,

-     prostorsko merilo. Pri avtorskem in razvojnem merilu se upošteva posamezne kulturne spomenike, ki pomenijo člen v razvoju konkretne vrste spomenikov oziroma stopnjo v razvoju avtorja ali šole in izvirnost, avtentičnost v izrazu in v materialni zasnovi, izjemnost, dragocenost in estetsko kvaliteto v izvedbi in izrazu, vplivnost na druge podobne rešitve in ujemanje s podobnimi pojavi v širšem prostoru. Pri tipološkem merilu se upoštevajo kulturni spomeniki, ki so sorazmerno številni in pri njih ni mogoče upoštevati merila izjemnosti, oziroma so njihove lastnosti bolj splošne in razširjene, vendar pomembne, ker pomenijo značilen primer spomeniške zvrsti – tipa. Pri tem se upoštevajo vrednote, kot so tipičnost, standardnost, nazornost in pričevalnost. Pri zgodovinsko-pričevalnem merilu se upošteva kulturne spomenike, ki so povezani s pomembnimi zgodovinskimi dogodki oziroma z življenjem in delom pomembnih osebnosti. Pri tem se upoštevajo predvsem vrednote, kot so pričevalnost o pomembnih dogodkih oziroma o vplivnih zgodovinskih pojavih, in simbolno vrednost. Pri kulturno-civilizacijskem merilu se upošteva kompleksne kulturne spomenike, ki so nastajali v daljših časovnih obdobjih in v katerih se prepletajo različne spomeniške vrednote, kot so povezanost različnih zgodovinskih pojavov in procesov s sedanjo kulturo, razvojno kontinuiteto, bogastvo, raznolikosti in prepletanje različnih kulturnih vplivov. Pri prostorskem merilu se upošteva vlogo kulturnega spomenika v njegovem geografskem, vizualnem in funkcionalnem prostoru. Pri tem se ocenjuje, ali je objekt dominanten del prostora, ali je izjemen člen prostorske ureditve, ali je v tem oziru podrejen in prostorsko nepoudarjen.

Merila vrednotenja (MV) za naravne znamenitosti so:

-     izjemnost,

-     tipičnost (značilnost)

-     kompleksnost pojavov,

-     ekološki vidik

-     kulturni vidik. Pri merilu izjemnosti se upošteva znotraj tipološke skupine frekvenca pojavljanja, dimenzije ali druge značilnosti, ki se primerjajo znotraj Slovenije, v posebnih primerih tudi v Evropi in na svetu. Merilo upošteva absolutno redkost pojavljanja, relativno redkost pojavljanja, izjemne dimenzije in izredne ali enkratne oblike. Pri merilu tipičnosti se upošteva naravne znamenitosti, ki ponazarjajo določene naravne pojave, pojavne oblike in procese, oziroma so značilni ali zelo nazorno oblikovani predstavniki določene vrste pojava. Pri merilu kompleksnosti se upošteva naravne znamenitosti, ki nastopajo povezano in sestavljajo novo vrednoto, če je vrednost takega kompleksnega pojava večja od seštevka posameznih vrednot. Pri ekološkem merilu se upošteva ekosisteme z naslednjimi lastnostmi: visoko stopnjo ohranjenosti, veliko pestrost habitatov oziroma veliko pestrost vrst (stabilni ekostistemi) in redke ekosisteme. Pri kulturnem merilu se upošteva pričevalnost, simbolna vrednost, slikovitost in pomen v ožjem in širšem prostoru (krajinski vidik). Določanje primerjalne vrednosti

Vsakega od izbranih elementov vrednotenja se oceni z vrednostjo od 1 do 3 (numerična vrednost – NV). Numerična vrednost 1 ustreza stopnji naravne in kulturne dediščine, numerična vrednost 2 stopnji kulturnega spomenika oziroma naravne znamenitosti in numerična vrednost 3 stopnji kulturnega spomenika oziroma naravne znamenitosti velikega pomena. Za kulturni spomenik oziroma naravno znamenitost in za kontrolne nepremičnine, ki imajo lastnosti kulturnega spomenika, se sešteje vrednosti posameznih elementov vrednotenja glede na eno ali več meril vrednotenja. Seštevek se deli s seštevkom elementov vrednotenja (povprečna primerjalna vrednost – PV), po naslednji enačbi: Pri tem je: PV – povprečna primerjalna vrednost NV – numerična vrednost MV – merilo vrednotenja nEV – uporabljeno število elementov vrednotenja n – število elementov oziroma meril vrednotenja Pri tem ima kontrolna nepremičnina, ki nima spomeniških lastnosti povprečno primerjalno vrednost obvezno in služi le za morebitno korekcijo primerjalne vrednosti kulturnega spomenika oziroma naravne znamenitosti. Določanje koeficienta in dodatne vrednosti kulturnega spomenika oziroma naravne znamenitosti

Dodatna vrednost kulturnega spomenika oziroma naravne znamenitosti (DV) se izračuna tako, da se povprečna primerjalna vrednost zmanjša za 1 in deli s 5 ter pomnoži z osnovno vrednostjo po naslednji enačbi: Pri tem je: DV – dodatna vrednost PV – povprečna primerjalna vrednost OV – osnovna vrednost Določanje vrednosti nepremičnine, ki je kulturni spomenik ali naravna znamenitost

Vrednost nepremičnine, ki je kulturni spomenik ali naravna znamenitost, se dobi tako, da se osnovni vrednosti prišteje dodatna vrednost (V = OV + DV).

Pri določanju razlike v vrednosti v primerih iz 25. in 26. člena iz zakona o denacionalizaciji se za nepremičnine, ki so kulturni spomenik oziroma naravne znamenitosti, dodatna vrednost ne upošteva in se razlika v vrednosti določi po predpisih, navedenih v 5. členu tega pravilnika.

Ta pravilnik začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Št. 617-8/89 Ljubljana, dne 13. maja 1992. Minister za kulturo dr. Andrej Capuder l. r.