Uporaba stvarnega premoženja

Akt poslovanja, ki ni upravni akti je zgolj akt, ki se nanaša na razpolaganje s stvarnim premoženjem države ali občine in izključni cilj osebe javnega prava v tem primeru je doseganje ekonomsko najugodnejšega rezultata. Zato ne gre za akt poslovanja, če odločitev o oddaji premoženja v najem narekujejo kriteriji, ki vsebinsko niso povezani s pravno naravo posla in ekonomskimi cilji, upravljavec premoženja pa jih je dolžan upoštevati, ker mu to nalaga predpis. Z upravnim aktom je po vsebini odločeno o materialnopravno določeni pravici ali pravni koristi osebe. Za to presojo pa ni relevantno, ali ima akt strukturo in sestavine odločbe po ZUP. Toženec je z izpodbijanim seznamom določil upravičence, s katerimi bo sklenil pogodbo o uporabi priveza. Torej je ob upoštevanju predpisanih javnopravnih kriterijev s sprejetjem seznama, na katerem ni pritožnika, enostransko in oblastveno odločil o njegovi materialnopravno določeni pravici do pridobitve priveza v pristanišču.

Pri ravnanju s stvarnim premoženjem upravljalca (tožečo stranko) zavezujejo poleg načela gospodarnosti zlasti načela odplačnosti, enakega obravnavanja udeležencev v postopkih, načelo preglednosti vodenja postopka in sprejemanja odločitev ter načelo javnosti, ki bi bila v primeru sklenitve predložene sodne poravnave prezrta oziroma zanemarjena. Postopek razpolaganja z nepremičnim stvarnim premoženjem samoupravne lokalne skupnosti se lahko izvede praviloma le, če je nepremično premoženje vključeno v veljavni načrt razpolaganja z nepremičnim premoženjem, ki ga sprejme (zaradi spremenjenih razmer ali nepredvidenih okoliščin na trgu) in tudi dopolnjuje svet samoupravne lokalne skupnosti. Iz predložene poravnave ni razvidno, da bi bil v postopek obravnavanega razpolaganja vključen svet mestne občine. Postopek razpolaganja z nepremičnim premoženjem se praviloma izvede z javno dražbo, razen, če se z javnim zbiranjem ponudb pričakuje višja kupnina. Zakon izjemoma dopušča neposredno pogodbo, vendar le v primerih: če se prodajajo solastniški deleži na nepremičninah, ki so manjši ali enaki 50 %; če se prodajajo solastniški deleži na zasedenih stanovanjih, ki jih zaseda solastnik